Poraz ukrajinske vojske v strateško pomembnem Debalcevu potrjuje nedavne ugotovitve nemške tajne službe BND, da ukrajinske oborožene sile razpadajo pred našimi očmi. Za to obstajata dva ključna razloga: uporniške zmage ter čedalje manjše navdušenje Ukrajincev za »protiteroristično operacijo na vzhodu države«.
Polona Frelih
Ukrajinska oblast je do zadnjega skrivala, da so se ukrajinski vojaki v Debalcevu znašli v brezizhodnem položaju, a se je resnica ne glede na to razširila med ljudmi. Matere in žene obkoljenih ukrajinskih vojakov so protestirale pred poslopjem generalnega štaba ukrajinske vojske v Kijevu, v Odesi pa so zaprle cesto. »Branimo se lahko samo še tri ure,« je v dramatičnem telefonskem klicu sporočil eden od obkoljenih ukrajinskih vojakov, njegova mati pa je prislonila k telefonski slušalki ojačevalec zvoka, da so klic na pomoč slišali tudi drugi.
Prebivalka vasi Velika Znamenka na jugu Ukrajine je uradniku, ki je prišel z obvestilom o mobilizaciji in med razlogi za vojno izpostavil rusko okupacijo Krima, izpulila iz rok mikrofon. »Krim je bil priključen Rusiji brez enega samega izstreljenega naboja. Tudi Doneck in Lugansk sta se odločila, da nočeta živeti po zakonih vaše ilegalne hunte. Vi ste začeli to vojno. Naši otroci in naši možje ne grejo nikamor!« je protestirala proti »nesmiselni vojni« in bila deležna gromkega aplavza.
Čedalje bolj nastrojeni proti vojni so celo na zahodu Ukrajine, za kar je zaslužen zlasti televizijski novinar Ruslan Kocaba iz Ivano-Frankivska, ki se je v videoposnetku opredelil proti mobilizaciji: »Raje grem v ječo za tri do pet let, kot da bi na vzhodu ubijal ukrajinske brate.« Kocaba je eden redkih ukrajinskih novinarjev, ki je v poročilih z območja »protiteroristične operacije« poudarjal, da tam ni rednih enot ruske vojske in da gre v resnici za državljansko vojno, zaradi česar je obtožen izdaje in vohunjenja, za kar je zagroženo do 15 let zapora. Vodstvo ukrajinske televizijske postaje 112, pri kateri je bil zaposlen večji del novinarske kariere, je z njim prekinilo sodelovanje.
Beg v »agresorsko« Rusijo
V Zakarpatju na zahodu Ukrajine je zadnji poziv k mobilizaciji prejelo 1100 ljudi, nanj pa se je po besedah Olega Lisenka z generalnega štaba ukrajinske vojske odzvalo samo 410 ljudi. Podobno je v Ivano-Frankivsku, Ternopilu in Poltavi, kjer množično bežijo na sezonsko delo na Madžarsko, v Romunijo in celo v »agresorsko« Rusijo. Po podatkih ukrajinskega raziskovalnega podjetja Research & Branding Group je v Rusiji trenutno že 2.430.000 Ukrajincev, od tega kar 1.172.000 moških, starih od 20 do 60 let, kar pomeni, da bi prišli v poštev za mobilizacijo, s katero merijo tudi na ženske v starostnem razponu od 20 do 50 let z ustreznimi vojaškimi izkušnjami. Po navedbah tiskovnega predstavnika generalštaba ukrajinske vojske Vladislava Seleznjeva v vojaških operacijah sodeluje 100 žensk, vendar ne na fronti.
Težki časi za potencialne rekrute
Zaradi težav pri mobilizaciji naj bi ukrajinska oblast razmišljala o uvedbi prepovedi potovanja za vse potencialne rekrute. Ker je med ukrajinskimi vojaki čedalje bolj razširjeno dezerterstvo, je ukrajinski parlament sprejel zakon, ki poveljnikom omogoča streljanje na dezerterje.
Na začetku vojne je imela ukrajinska vojska po najbolj optimističnih ocenah 130.000 vojakov, v Nacionalni gardi je še 35.000 mož, čedalje večjo vlogo pa igrajo prostovoljne enote, kot so Donbas, Dnipr-1, Ajdar in Azov, ki so v »lasti« oligarhov in poslušajo bolj njih kot oblast v Kijevu. Predsednik Petro Porošenko je bil že večkrat tarča njihovega nezadovoljstva, prav on pa bo verjetno grešni kozel tudi v primeru debakla v Debalcevu. Zaradi strahu pred napadi prostovoljcev iz omenjenih bataljonov naj bi svojo družino po nepotrjenih informacijah že poslal v Nemčijo.