Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Od diktature do demokracije

Dvaindvajsetega novembra 2004 se je na Majdanu nezaležnosti (Trgu neodvisnosti) v Kijevu razlegel poziv: »Prišel je čas, da zaščitite svoje življenje in Ukrajino. Vaša zmaga je odvisna od količine ljudi, ki so v tem trenutku pripravljeni reči ne trenutnemu režimu in ukradenim volitvam.« Več kot milijon ljudi je kljub hudemu mrazu na ulicah vztrajalo več tednov. Restavracije so brezplačno delile hrano, poslovneži in običajni ljudje so darovali topla oblačila, odeje, šotore in denar, zvečer pa so razgreto množico greli udarni ritmi ukrajinskih glasbenikov.


 

Oranžna revolucija je bila eden od trenutkov, ko je želja po svobodi in demokraciji združila na stotine ljudi. Vsenarodno gibanje je zraslo iz boja peščice študentov iz mladinskega gibanja Pora oziroma Čas je! Ustanovni člani gibanja so pet let po burnih dogodkih za Sobotno prilogo spregovorili o takratnih upih in dosežkih ter trenutnih razočaranjih.

S cvetjem v laseh

»Revolucija je bila mirna, neagresivna. Vse je bilo zelo pozitivno. Naše punce so plesale na ulici in poljubljale policiste. Govorile so jim: ljubim te,« se aktivist Andrej Bondarenko spominja časov »norega adrenalina«. V času prvih predsedniških volitev po petih letih svoje spomine z nami deli tudi njegov kolega Jevgenij Zolotorjov: »Veliko smo delali s policisti in vojaki. Delili smo jim plakate s prošnjo, naj ne streljajo. Naše aktivistke so jim v puškine cevi potiskale rože. To je bil pomemben psihološki moment.«

Njihova biblija je postala knjiga Od diktature do demokracije avtorja Gena Sharpa z bostonskega inštituta Alberta Einsteina, kjer so jo ukrajinskim aktivistom podarili v 12 tisoč izvodih. V priročniku o rušenju represivnih režimov z nenasilnimi sredstvi je zapisano: »V zadnjem času se ukvarjam predvsem z vprašanjem, kako lahko ljudje preprečijo in spodkopljejo diktaturo. Vodi me misel, da takšni režimi ne bi smeli dominirati in uničevati ljudi. K temu me je spodbudilo branje literature o pomenu človeške svobode, narave diktature ter zgodovine nacizma in stalinizma.«

V Ukrajini je vse potekalo v skladu z navodili iz priročnika, brez panike pa vseeno ni šlo. »Osemindvajsetega novembra 2004 se je razširil glas, da bodo nad nas poslali vojsko. Ustrašili so se, ker je mednarodna skupnost takrat že pozorno spremljala situacijo, pri nas pa je bilo že mnogo tujih novinarjev,« Zolotorjov iz spomina potegne najbolj nepozaben trenutek. »Zame je bilo ključno to, da so se ljudje bali, a so šli kljub temu na ulice. Bil sem v skupini tistih, ki smo se poimenovali za samomorilce. Odločeni smo se bili vreči pod tanke, če bi prišlo do vojaškega posredovanja,« Bondarenko pripoved začini s ščepcem junaštva. »Veliko je bilo nepozabnih trenutkov, a zame je še vedno prelomen dan, ko smo na Majdanu postavili prve šotore,« se njun soborec Andrij Jusov spominja dne, ki je bil zanj tako nepozaben kot prva ljubezen.

Revolucija kot izvozni produkt

Čeprav jim gre malce težko z jezika, priznavajo, da so jim s svojimi izkušnjami pomagali člani podobnih mladinskih gibanj, kot sta bila denimo srbski Otpor (Odpor) in gruzinska Kmara (Dovolj je!), ki sta pred tem pomagala zrušiti srbskega diktatorja Slobodana Miloševića, z gruzinsko rožnato revolucijo pa še gruzinskega predsednika Eduarda Ševardnadzeja. »Skupaj smo bili na treningu na Krimu, ki je trajal mesec dni. Tabor je financiral ameriški Freedom House. Predstavili so nam svoje izkušnje in moram priznati, da smo na to reagirali z določenim snobizmom, saj smo menili, da jih imamo dovolj sami. Od njih smo prevzeli predvsem simboliko, naučili pa so nas tudi protestnih tehnik,« Zolotorjov opiše sodelovanje.

Precej obotavljivo prikimajo tudi, ko jih povprašam, ali so jih dejansko financirale ameriške organizacije, hkrati pa zanikajo, da v igri nikakor ni bilo 14 milijonov dolarjev, kot so poročali mediji. »To o milijonih so legende. Američani so nam pomagali predvsem pri organizaciji dela s prostovoljci,« je Bondorenko kar malo užaljen. Takoj zatem poudari, da je šlo pri vsem skupaj predvsem za entuziazem posameznikov in ne za denar. Kot največjega donatorja izpostavijo ruskega oligarha Borisa Berezovskega, ki živi v prostovoljnem izgnanstvu v Londonu. »Podaril je 36 milijonov dolarjev in največ je dobil predsednik Viktor Juščenko, mi pa samo drobtinice. Berezovski je verjetno računal, da bo imel prednost pri poslih v Ukrajini, a se je zmotil. Nikoli mu niso dovolili niti vstopa v našo državo. Drugi razlog je bil verjetno nagajati Vladimirju Putinu, ki je njegov osebni sovražnik,« Zolotorjov pobrska po razlogih nenavadnega pakta.

Pri gibanju Pora ne skrivajo niti, da so se takoj po revoluciji k njim po pomoč obrnili člani beloruskega Zubra (Bizon), ki so želeli strmoglaviti beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka, ter ruska organizacija Oborona (Obramba). Nič čudnega, da je ruska oblast pred zadnjimi parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami ustanovila številna prokremeljska mladinska gibanja, kot so Naši in Mlada Rusija, katerih glavna naloga je bilo poskrbeti, da se scenarij iz Ukrajine ne bo ponovil še v Rusiji. »V našem taboru so sodelovali tudi Rusi. Gledali so nas z veliko žalostjo v očeh, saj o nečem podobnem lahko še danes samo sanjajo,« pravi Bondarenko. »Revolucija se ne more izvažati. Vedno jo pravzaprav ustvarja represivna oblast. Šele ko je pritisk tako strašen, da ljudje ne morejo več živeti, so pripravljeni kaj storiti,« ga dopolni Zolotorjov.

Štirikrat uporabljena čajna vrečka

»Vseh dvajset let neodvisnosti je bilo zelo nesrečnih. Leta 1991 so nam obljubljali zlate gore, dobili pa nismo nič. Po razglasitvi neodvisnosti je prišlo do velikega, skoraj 40-odstotnega padca gospodarstva, leta 2000 smo doživeli rast, a se je po oranžni revoluciji ustavila, zadnje leto pa je hudo predvsem zaradi krize. Pokazalo se je, da se upanje, ki so ga predstavljali oranžni, ni uresničilo,« Aleksej Topigo iz kijevskega centra za politične raziskave in konfliktnost predstavi gospodarsko sliko največje evropske države.

Po besedah naših sogovornikov je bila oranžna revolucija samo vrh ledene gore, predvsem pa nadaljevanje študentske revolucije iz leta 1990 ter protestov pod imenom Ukrajina brez Kučme (dolgoletni ukrajinski predsednik Leonid Kučma, op. p.), ki so se začeli že leta 1999. Takrat so nekateri aktivisti na ulicah vztrajali kar dve leti. Med njimi so bili tudi naši sogovorniki. »Dve leti smo živeli v šotorih, te so pogosto podrli, nas pa aretirali. Gladovno smo stavkali. Dva meseca in pol oranžne revolucije je bilo za nas kot otroški vrtec. Ni nam bilo težko. Samo da smo dosegli svoj cilj in se znebili Kučme, pod katerim je bila represija v naši državi velika. Ubijali so novinarje in zapirali politične nasprotnike, ki še zdaj niso rehabilitirani,« Bondarenko izpostavi njihovo dolgo disidentsko zgodovino.

Moč za upor so našli šele, ko so se končala leta najhujše revščine. »Da si boste laže predstavljali, vam bom povedal primer: takrat čajne vrečke nihče ni uporabil samo enkrat, ampak štirikrat. Ljudje so preprosto životarili,« se Bondarenko spominja krize, ki jih je za vrat stiskala vse do leta 1996. »Bili smo to, kar Američani imenujejo blackmail state. Preprosto nismo mogli živeti drugače, kot da kršimo pravila. Ljudje niso plačevali davkov, saj drugače ne bi mogli preživeti. To je oblastem ustrezalo, saj so te lahko takoj stisnile v kot, če jim nisi bil lojalen,« pristavi Zolotorjov.

Po besedah naših sogovornikov postaja sedanjost zaradi gospodarske krize vse bolj podobna preteklosti. »Pri nas bi gospodarska kriza nastala tudi, če je na globalni ravni ne bi bilo. Gospodarstvo ni šlo čez reforme, ki jih onemogoča predvsem socialni populizem. Zagovarjajo ga vsi naši vodilni politiki, od Viktorja Juščenka in Viktorja Janukoviča do Julije Timošenko. Pri starih ljudeh je še vedno močno prisotna sovjetska mentaliteta, zaradi katere verjamejo, da mora država poskrbeti za vse. Ostal je tudi sovjetski sistem vodenja, ki se je samo preimenoval, dejansko pa se ni spremenilo nič,« je kritičen Zolotorjov. Za aktiviste Pore je prav to tudi največje razočaranje: »Ni nam uspelo postati kontra elita. Želeli smo ustanoviti liberalno politično stranko, ki bi zagovarjala visoko moralna načela in izvedla nepopularne gospodarske in politične reforme. Z vsemi političnimi akterji pri nas upravljajo oligarhi, zato volitve ne bodo ničesar spremenile.«

Ne glede na to so še vedno aktivni, pred drugim krogom predsedniških volitev, ki bodo 7. februarja, pa državljane pozivajo predvsem, naj se ne udeležujejo predvolilnih shodov Janukoviča in Timošenkove, ki za to ponujata plačilo. »Na ulice je treba zaradi idealov, ne pa zaradi eksistencialne stiske. Največji problem gospodarske krize vidim v tem, da se ljudje ukvarjajo predvsem z vprašanjem preživetja, ne pa z moralnimi dilemami,« je Bondarenko razočaran nad trenutnim stanjem duha. Skupaj s preostalima sogovornikoma napoveduje, da bo po drugem krogu predsedniških volitev skoraj zagotovo prišlo do poskusa imitacije dogodkov izpred petih let, da pa protesti zagotovo ne bodo dolgega diha. Bolj kot z ideali se namreč državljani trenutno ukvarjajo s tem, kaj dati na krožnik.

Utopija in mesija

Leta 2004 so aktivisti gibanja Pora na ulicah vztrajali vse do inavguracije novega predsednika Viktorja Juščenka, ki je od nedeljskega prvega kroga predsedniških volitev bolj kot ne politično truplo. »Pred petimi leti sta hkrati potekala dva različna procesa. Eno so bile volitve, na katerih je zmagal Juščenko, drugo pa je bila revolucija, ki je ljudem vrnila vero v to, da so svobodni. Šlo je za svobodo govora, medijev, za demokracijo ter spremembo režima, v katerem nas niso imeli za ljudi, ampak za idiote in sužnje. Juščenka osebno nisem nikoli podpiral, saj nas je med protesti leta 2001, ko je bil še premier, označil za fašiste. Je tipičen ukrajinski politik, ki se v ničemer ne razlikuje od drugih. Na Majdanu sem samo enkrat zakričal njegovo ime in še zdaj me je sram. To sem storil, ker narod ni reagiral na vzklike, kot so demokracija in svobodne volitve,« Zolotorjov ošvrkne politika, ki je zrasel na njihovih plečih. »Juščenka nismo nikoli imeli za mesijo. Tisti, ki so prišli na Majdan z vero v dobrega carja, ki bo rešil vse njihove probleme, so razočarani. Mi nismo, saj smo na stvari gledali precej bolj realistično,« Bondarenko zavrne tezo o vsesplošnem razočaranju. »Juščenko je ljudi na začetku celo pozival, naj ne gredo na ulice. Nismo ga poslušali. Od vsega začetka nismo podpirali nobenega kandidata, ampak smo hoteli samo svobodne volitve in ta cilj smo dosegli. Seveda smo verjeli, da bo veliko bolje. Mislim, da bodo lahko zgodovinarji in politologi pravo oceno o teh dogodkih dali šele čez kakšnih 15 let. Zdaj je še prezgodaj,« je zadržan Jusov.

Ukrajinski politologi oranžno revolucijo na veliko secirajo že zdaj. Viktor Nebuženko iz Ukrajinskega barometra ocenjuje, da je prinesla velike demokratične spremembe, in zavrača trditev, da je Juščenkove politične kariere konec. »Dajte no, bodite resni. Je milijonar, ki je že dolgo na politični sceni. Že osebno ljubosumje, ki ga čuti do nekdanje zaveznice, zdaj pa ostre nasprotnice Timošenkove, mu ne bo dalo miru. Zdaj bo tako kot Gorbačov nekaj časa predaval na uglednih ameriških in drugih zahodnih ustanovah, potem pa se bo vrnil v politiko,« je razglabljal na volilni dan. »Oranžno gibanje je bilo utopično. To je bila imitacija vzhodnoevropskih revolucij s konca 80. let. Niso se zavedali, da se je to zgodilo v drugačnih razmerah, v drugih državah, ki imajo poleg tega drugačno zgodovino odnosov z Rusijo. Oranžni so se predstavljali za nosilce dobrega, svoje nasprotnike pa za nosilce zla. Obljubljali so med in mleko. Veliko razočaranje se je začelo takoj po koncu revolucije. Podpora Juščenku je že pol leta po teh dogodkih padla za 20 odstotkov. Zaradi prepirov znotraj oranžnega tabora, odsotnosti programa in nespoštovanja zakonov,« sodi Anton Finko iz kijevskega centra za politične raziskave in konfliktnost. Iz njegove presoje je mogoče sklepati, da v Ukrajini vsem napotkom iz knjige Od diktature do demokracije vendarle niso prisluhnili. V njej je namreč tudi pomembno opozorilo: »Te analize ne kaže razumeti kot navodila, ki bodo hkrati z diktaturo zbrisala tudi vse probleme. Padec režima še ne prinaša utopičnega stanja. To je začetek težkega in dolgotrajnega dela, ki omogoča gradnjo bolj pravičnih socialnih, gospodarskih in političnih odnosov ter odpravlja druge oblike krivice in zatiranja.« •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

23/1/2010 clanek-1632748.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo