Dvaindvajsetega novembra 2004 se je na Majdanu nezaležnosti (Trgu neodvisnosti) v Kijevu razlegel poziv: »Prišel je čas, da zaščitite svoje življenje in Ukrajino. Vaša zmaga je odvisna od količine ljudi, ki so v tem trenutku pripravljeni reči ne trenutnemu režimu in ukradenim volitvam.« Več kot milijon ljudi je kljub hudemu mrazu na ulicah vztrajalo več tednov. Restavracije so brezplačno delile hrano, poslovneži in običajni ljudje so darovali topla oblačila, odeje, šotore in denar, zvečer pa so razgreto množico greli udarni ritmi ukrajinskih glasbenikov.
Ukrepi proti Rusiji so rezultat besednjaka o agresorski Rusiji, proruskih separatistih in ruski invaziji, ki ga poganja teza o ukrajinski krizi kot posledici revanšistične, agresivne in imperialistične politike Rusije pod vodstvom Vladimirja Putina. Rusija je dežurni krivec, nanjo so s prstom pokazali tudi ob sestrelitvi malezijskega letala MH17. Pozneje je bil podpisan sporazum o tajnosti preiskave, kar pomeni, da resnice ne bomo nikoli izvedeli. Zdi se, da ta v resnici ne zanima nikogar.
V svetu federacije, zgornjem domu ruskega parlamenta, so izbrali prvih 12 tujih organizacij, ki jih bodo skladno z najnovejšo zakonodajo razglasili za nezaželene, saj predstavljajo grožnjo za rusko varnost. Na tako imenovanem »patriotskem stop seznamu« prevladujejo ameriške organizacije. Zagovorniki zakona vztrajajo, da je Rusija pred jasno dilemo: če ne bo ruska oblast osamila civilne družbe, bodo drugi osamili Rusijo.
Moskva – Pred septembrskimi parlamentarnimi volitvami v »zadnji diktaturi v Evropi« je mednarodna skupnost začela krepiti pritisk na režim avtoritarnega beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka, ki vse od spornih predsedniških volitev leta 2010 neusmiljeno preganja svoje nasprotnike.
»Še vedno ni nič močnejšega, kot je pisana beseda,« pravi novinarka Washington Posta Anna Applebaum. In prav zaradi te moči mediji že od nekdaj in povsod še kako dišijo politiki, ki si jih želi na različne načine podjarmiti v svojem boju za oblast. Dopisniki Dela so opisali nevarna razmerja med politiko in mediji v nekaterih evropskih državah.
Odbor za zaščito novinarjev (CPJ) s sedežem v New Yorku je v letnem poročilu na 300 straneh za dva največja kršitelja na področju svobode medijev označil ruskega in venezuelskega predsednika Vladimirja Putina in Huga Cháveza. Vodja nove levice v Latinski Ameriki si je ta naziv prislužil z novembrsko grožnjo z odvzemom licence venezuelskim elektronskim medijem, ki da poskušajo razdeliti, oslabiti in celo uničiti venezuelsko državo. »Greh« ruskega predsednika Vladimirja Putina je julijski podpis ukrepa, v katerem je potegnil vzporednice med novinarstvom in terorizmom.
