Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno biku

Ukrepi proti Rusiji so rezultat besednjaka o agresorski Rusiji, proruskih separatistih in ruski invaziji, ki ga poganja teza o ukrajinski krizi kot posledici revanšistične, agresivne in imperialistične politike Rusije pod vodstvom Vladimirja Putina. Rusija je dežurni krivec, nanjo so s prstom pokazali tudi ob sestrelitvi malezijskega letala MH17. Pozneje je bil podpisan sporazum o tajnosti preiskave, kar pomeni, da resnice ne bomo nikoli izvedeli. Zdi se, da ta v resnici ne zanima nikogar.


 

V Ukrajini divja državljanska vojna, za kar so konflikt opredelili tudi pri Mednarodnem odboru Rdečega križa (UNHCR), vendar je to zaradi izrazite rusofobije prevladujočega diskurza potisnjeno na stranski tir. Snežne kepe skorajda ni več mogoče ustaviti, čeprav si številni evropski in ameriški diplomati menda to srčno želijo. Po drugi strani nihče ne želi obveljati za »Putinovega apologeta«, kar je pravzaprav še najbolj nežen naziv, s katerim se obklada vse, ki »niso z nami«.

Krivi so tudi množični mediji.

Tomaž Mastnak ne pomni takega »enoumja«, kot ga je evro-ameriška globoka država vzpostavila v propagandni kampanji proti Putinovi Rusiji, hrvaška profesorica Jelena Jurišić pa poročanje glede krize v Ukrajini označuje za dokončno smrt novinarstva, »ki je postalo zreducirano na nekritično povzemanje sporočil ameriškega State departmenta«.

Britanski novinar avstralskega rodu John Pilger potvarjanje resnice o Ukrajini označuje za »največji medijski mrk v svoji novinarski karieri«, ameriški preiskovalni novinar Robert Perry pa glavno napako vidi v zamenjavi vzroka in posledic, kar je v novinarstvu precej pogosta praksa.

V članku z naslovom Izkrivljanje Rusije vodilni ameriški sovjetolog Stephen Cohen demonizacijo Putina označuje za »toksično medijsko prakso, ki obuja alarmističen jezik hladne vojne«, cenjeni politolog z Univerze v Chicagu John J. Mearsheimer pa v razmišljanju Zakaj je za krizo v Ukrajini kriv Zahod poudarja, »da ne kaže spregledati Putinovih avtoritarnih tendenc kot tudi ne, da gre za prvovrstnega stratega, ki bi se ga morali bati in ga spoštovati vsi, ki se mu v zunanji politiki postavijo po robu«.

Prezrte perspektive

V »klub zagovornikov Rusije« se uvršča tudi kultni ameriški režiser Oliver Stone, ki si prizadeva za bolj celovito sliko. Premalo poudarjena se mu zdi zlasti vpletenost ameriške administracije v ukrajinsko krizo, ki sega v daljno leto 1949, ko je ameriška Cia s ciljem destabilizacije Sovjetske zveze v Ukrajini ustanovila gverilske enote Nightingale, v katere je pritegnila zlasti ukrajinske ultranacionaliste. V članku Od diktature do demokracije smo na straneh Sobotne priloge že leta 2010 dokumentirali priznanja akterjev ukrajinske oranžne revolucije, da so jih urili ameriški strokovnjaki. Organizaciji, kot sta Freedom House in National Endowment for Democracy, sta v spremembo režima v Ukrajini vložili kar pet milijard dolarjev.

Tako Cohen kot Mearsheimer kot prvega v nizu dogodkov, ki so pripeljali do popolne destabilizacije Ukrajine, izpostavljata državni udar proti resda skorumpiranemu, a demokratično izvoljenemu ukrajinskemu predsedniku Viktorju Janukoviču, ki ga je sponzoriral Washington. »Državni udar v Ukrajini je imel zelo podobno genealogijo kot sprememba režima leta 1953 v Iranu ali v Guatemali leta 1954, ki jo je sponzorirala Cia,« je nedvoumen ameriški preiskovalni novinar Robert Perry, ki je za tiskovno agencijo AP in Newsweek razkrival ameriško prodajo orožja Iranu v času orožarskega embarga oziroma afero Iran-Kontra. Da je bila odstavitev Janukoviča najbolj očiten državni udar v zgodovini, je prepričan tudi ustanovitelj globalne obveščevalne agencije Stratfor George Friedman.

Šele nato se je zgodilo rusko anektiranje Krima, kar je brez dvoma grobo kršenje mednarodnega prava, pa vendarle posledica, ne pa vzrok. Rusija je ukrepala, da zaščiti legitimne nacionalne interese, kar pomeni, da je pravzaprav država v defenzivi in ne ofenzivi, kot bi nas radi prepričali zahodni voditelji. V istem kontekstu je treba obravnavati tudi domnevno logistično in vojaško podporo separatistom na vzhodu države, s čimer naj bi Rusija dodatno spodkopavala ukrajinsko približevanje Evropski uniji in Natu. Združenim državam Amerike in Natu obtožb o ruskih vojakih in orožju na vzhodu Ukrajine sicer še zdaj ni uspelo podkrepiti z enim samim kredibilnim dokazom. Ravno nasprotno. Načelnik generalštaba ukrajinske vojske Viktor Muzenko je v četrtek jasno in glasno dejal: »Ne borimo se z oboroženimi silami Ruske federacije. Dvakrat smo prišli v stik s pripadniki ruske vojske in ruskimi državljani, ki sodelujejo v nezakonitem batalijonu Donbass.«

»Leta 1990 je Clinton prelomil obljubo, da se Nato ne bo širil k ruskim mejam, kar so ob padcu berlinskega zidu zagotovili zadnjemu sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu. Že takrat sem opozarjal, da se to ne bo dobro končalo. Gre za rdečo črto, ki je ne bi smeli prestopiti,« je Cohen izpostavil širjenje Nata na rusko dvorišče. »Ko je ameriški senat leta 1998 potrdil prvi krog širitve Nata, je ameriški diplomat George Kennan posvaril pred tragično napako, na katero se bodo Rusi odzvali prej ali slej. Za širitev ni bilo nobenega razloga, saj nihče ni nikomur grozil,« je prepričan Mearsheimer.

Rdečih črt ne kaže prestopati, o čemer ne bi smeli imeti dvojnih meril, je jasen ameriški lingvist in aktivist Noam Chomsky. Ko je Sovjetska zveza leta 1962 na Kubo začela voziti svoje rakete, jim je najpopularnejši ameriški predsednik John F. Kennedy zagrozil z atomsko vojno. Svet je bil takrat najbližje jedrskemu spopadu.

Od absurdnega do norega

Evropa je v vojni. Vsaj tako nas je prepričeval ameriški milijarder madžarskega rodu George Soros, ki je s svojimi pamfleti spet zasul svetovne medije. Evropsko unijo je opozoril, da je »ruska agresija na Ukrajino tudi napad na evropske vrednote«, zato je dolžnost Bruslja, da »novo Ukrajino zasuje s finančno pomočjo, saj bo s tem, ko bo rešila največjo evropsko državo, rešila tudi sebe«. Preseneča nekritična lahkotnost, s katero so ugledni svetovni mediji odstopili prostor skrajno kontroverzni figuri, ki je leta 2004 odigrala ključno vlogo tudi pri ukrajinski oranžni revoluciji.

Precej manj pozornosti je bil deležen sestavek z naslovom Če še niste opazili, smo v vojni, ki ga je napisal pronicljivi ameriški gospodarski analitik Chris Martenson. V njem opozarja, da Združene države Amerike bijejo gospodarsko, finančno, politično in trgovinsko vojno proti Rusiji, in kritizira ton dveh nedavno sprejetih ameriških resolucij, v katerih Rusijo brez kakršnih koli dokazov obtožujejo invazije na sosednjo državo in prižigajo zeleno luč za vojaško pomoč Ukrajini.

»Napad Washingtona na Rusijo se je s polja absurdnega pomaknil na polje norega,« mu pritrjuje Paul Craig Roberts, nekdanji urednik Wall Street Journala in namestnik ministra za finance v Reaganovi administraciji. Ker spodkopava »ameriško industrijo laži«, je novi šef ameriškega združenja za telekomunikacije Andrew Lack rusko televizijsko postajo RT, ki oddaja tudi v angleškem jeziku, označil za teroristično organizacijo ob boku Isisu ali Boko Haramu, osredotočil pa se je tudi na bonitetno hišo Standard & Poor’s, ki je pretekli teden ruski kreditni rejting znižala na ničvreden status. Po Robertsovem mnenju gre za »politično odločitev, ki dokazuje, da so ameriške bonitetne agencije zgolj sredstva skorumpiranih političnih organizacij«. Nič čudnega torej, da Rusija in Kitajska v Hongkongu že ustanavljata svojo kreditno agencijo.

Tudi zaradi lastnih pragmatičnih interesov čedalje več evropskih držav krize v Ukrajini ne razume več samo kot »ruski produkt«, temveč kot konflikt interesov, ki je ušel izpod nadzora in zahteva koncesije vseh vpletenih strani. Enostransko kazanje s prstom na Rusijo, kar si je z obsodbo tragedije v Mariupolu privoščilo slovensko zunanje ministrstvo – ki slepo sledi navodilom –, vsekakor ni korak v pravi smeri. �


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

31/1/2015 clanek-2514712.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo