Zgodovinar Jože Pirjevec je na peto vseslovensko vstajo prišel s transparentom: »Mussomeli, go home!« Natanko teden dni kasneje je v Ljubljano pripotoval ruski zunanji minister Sergej Lavrov, ki je poskušal prepričati novo slovensko vlado, naj ruskemu plinskemu projektu Južni tok podeli status »prednostnega nacionalnega projekta«. Ne bi me čudilo, če bi se del slovenske javnosti v kratkem spravil na ruskega veleposlanika v Sloveniji s podobnimi pozivi. Državi, ki ni sposobna jasno artikulirati nacionalnih interesov, bo vedno mogoče očitati, da izpolnjuje tuje interese....
Zgodovinar Jože Pirjevec je na peto vseslovensko vstajo prišel s transparentom: »Mussomeli, go home!« Natanko teden dni kasneje je v Ljubljano pripotoval ruski zunanji minister Sergej Lavrov, ki je poskušal prepričati novo slovensko vlado, naj ruskemu plinskemu projektu Južni tok podeli status »prednostnega nacionalnega projekta«. Ne bi me čudilo, če bi se del slovenske javnosti v kratkem spravil na ruskega veleposlanika v Sloveniji s podobnimi pozivi. Državi, ki ni sposobna jasno artikulirati nacionalnih interesov, bo vedno mogoče očitati, da izpolnjuje tuje interese. Naj bo to Washington, Moskva ali Bruselj.
Plinska diplomacija je lep primer tega, kako hitro lahko zunanja politika »majhnih« držav postane žrtev velikih sil. Ko je nekdanja Janševa vlada z ruskim plinskim monopolistom Gazpromom podpisala sporazum o Južnem toku, je obveljala za trojanskega konja ruskih interesov v Evropski uniji. Pred tem je Janševa vlada leta 2007 povsem prezrla energetski vrh jugovzhodne Evrope v Zagrebu, kar so neuradno povezovali z napotki ZDA, ki da so udeležbo odsvetovale, saj je Putin na konferenci Južni tok promoviral kot alternativo Nabuccu. V ruskih medijih je Slovenija obveljala za ameriškega trojanskega konja v Evropski uniji, kar se je ponovilo ob priznanju Kosova, ko je na dan prišla depeša z ameriškimi napotki slovenski diplomaciji.
Južni tok in Nabucco sta si zelo podobna. Predvsem zato, ker sta zlasti geopolitična in ne gospodarska projekta. Iz tega razloga »neodvisnih študij« praktično ni. V želji po zaščiti lastnih strateških interesov je Slovenija skupaj z nekaterimi državami vzhodne in srednje Evrope obrnila hrbet Washingtonu in Bruslju, ki je s tretjim energetskim svežnjem dobil idealno priložnost za protiudarec. Zaradi njega utegne Gazprom izgubiti ekskluzivno pravico do polnjenja svojih plinovodov. Začasni bolgarski premier Marin Rajkov je v začetku aprila napovedal revizijo meddržavnega sporazuma med Bolgarijo in Rusijo o gradnji bolgarskega odseka Južnega toka.
Zaradi protikriznih ukrepov je Evropska unija izgubila precej kredibilnosti, bančna kriza na Cipru pa je ubila še tisto malo vere v evropsko solidarnost. Ciprska afera je pokazala, da je Evropska unija utrujena od sumljivega ruskega kapitala, kar je vodilo v zaplembo ruskih hranilnih vlog, kolateralne žrtve so postali tudi ciprski varčevalci.
Nič ni narobe, da vabimo ruske investitorje k slovenski privatizaciji, in lahko smo veseli, ker Rusi zadnje čase pridno kupujejo slovenske nepremičnine. Najprej bi se morali seveda prepričati, ali je to za nas ugodno tudi dolgoročno. Poleg tega nas lekcija s Cipra uči, da je treba biti nadvse previden glede izvora denarja.
Ruski »podjetniki«, ki v Sloveniji odpirajo fiktivna podjetja – prek njih pri nas kupujejo nepremičnine, omogočajo jim tudi pridobivanje dovoljenja za bivanje, kar daje dostop do Evropske unije –, ne bi smeli postati del slovenskega nacionalnega interesa. Omenjeno logiko bi morali upoštevati tudi pri megaprojektih.