Po plinskih vojnah med Rusijo in Ukrajino je Evropska unija ogromno politične energije vložila v oblikovanje skupne evropske energetske politike. V želji po diverzifikaciji energetskih virov in poti je zasnovala plinski projekt Nabucco, s katerim bi plin iz Kaspijskega bazena čez Turčijo transportirala do evropskih uporabnikov. Slovenija je bila ena od najbolj gorečih zagovornic projekta in leta 2008 je »kaspijskim obetom« posvetila Strateški forum Bled. Še pred tem je nekdanja vlada Janeza Janše povsem prezrla energetski vrh jugovzhodne Evrope v Zagrebu, na katerem je ruski predsednik Vladimir Putin kot alternativo Nabuccu promoviral ruski plinski projekt Južni tok....
Po plinskih vojnah med Rusijo in Ukrajino je Evropska unija ogromno politične energije vložila v oblikovanje skupne evropske energetske politike. V želji po diverzifikaciji energetskih virov in poti je zasnovala plinski projekt Nabucco, s katerim bi plin iz Kaspijskega bazena čez Turčijo transportirala do evropskih uporabnikov. Slovenija je bila ena od najbolj gorečih zagovornic projekta in leta 2008 je »kaspijskim obetom« posvetila Strateški forum Bled. Še pred tem je nekdanja vlada Janeza Janše povsem prezrla energetski vrh jugovzhodne Evrope v Zagrebu, na katerem je ruski predsednik Vladimir Putin kot alternativo Nabuccu promoviral ruski plinski projekt Južni tok.
Od takrat je minilo pet let, slovenska delegacija pa je pretekli teden v Moskvi podpisala dokončno investicijsko odločitev o gradnji slovenskega dela plinovoda Južni tok. V Rusijo se je odpravil tudi premier Janša, ki je pred tem stavil na drugega konja. Njegova takratna odpoved srečanja s Putinom je poskrbela za doslej največji slovensko-ruski diplomatski škandal. Med tokratnim obiskom je v hotelu Prezident kar tri ure potrpežljivo čakal na klic iz Kremlja, saj se je Putin v svoji rezidenci Novo Ogarjovo zatopil v pogovor z vodjo predsedniškega sveta za civilno družbo in človekove pravice Mihailom Fedotovom. Zaradi pogovora z domačim strokovnjakom je na hladnem pustil premiera tuje države.
Ruski plinski monopolist Gazprom je pretekli teden s sodelujočimi državami kot po tekočem traku podpisoval sporazume glede Južnega toka; poleg Slovenije jih je sklenil tudi z Madžarsko, Srbijo in Bolgarijo. To so individualne pogodbe, s katerimi z domačimi podjetji ustanavlja skupna podjetja, ki bodo na trasi čez posamezno državo skrbela za financiranje, gradnjo in upravljanje plinovoda. Običajno polovico stroškov prevzame domače podjetje, s čimer sodelujoče države pravzaprav sofinancirajo svojo dolgoročno odvisnost od Gazproma, ki jih je v tovrsten odnos zvabil z uporabo korenčka in palice.
Sodelovanje v Južnem toku pri Gazpromu nagrajujejo z nižjimi cenami plina, če ne gre drugače, pa posežejo tudi po manipulacijah, ki jih omogočajo individualne pogodbe, zaradi katerih med sodelujočimi državami ni skupne koordinacije. Ko se je obirala Bolgarija, so jo privili z napovedjo, da bodo plinovod preusmerili proti Romuniji, pred leti so s sodelovanjem Slovenije izigravali Avstrijo, ko so vložili ponudbo za nakup grškega plinskega podjetja Depa, pa so oživili napovedi o južnoitalijanskem kraku čez Grčijo. Koordinate Južnega toka se nenehno spreminjajo, prav tako njegova končna cena – s prvotnih 8,6 milijarde evrov je najprej narasla na 12,5 milijarde, zdaj pa celo na 25 milijard evrov.
Podobno se je zgodilo s projektom Severni tok, ki rusko modro energijo po dnu Baltika transportira v Nemčijo. Na začetku so projekt ocenjevali na 4 milijarde, končna cena pa je presegla 9 milijard evrov, kar je eden od glavnih argumentov nasprotnikov ruskih plinskih projektov. Ker Rusi že vnaprej vedo, da bodo stroški večji od dobička, gre po njihovem brez dvoma za politične projekte. Poleg tega naj bi projekti razdvajali Evropsko unijo in Gazpromu ob ohranitvi monopolističnega statusa omogočili vstop na evropski energetski trg.
Marca 2013 bo začel veljati tretji evropski energetski sveženj, ki v določilih o odprtem trgu elektrike in plina pravi, da ima katerikoli evropski dobavitelj dostop do plinovoda v lasti tretje države, kar v praksi pomeni, da Gazprom izgublja ekskluzivno pravico do polnjenja svojih plinovodov. Rusija hiti, saj želi gradnjo Južnega toka začeti še pred tem datumom, s čimer pa se po trditvah virov v evropski komisiji ne bo izognila evropskim protimonopolnim in okoljskim obveznostim. Vztrajajo, da so določila o odprtem trgu elektrike in plina v veljavi že od 3. marca 2011, ko so postala del zakonodaje držav članic.
Evropska unija za spodkopavanje ruskih načrtov porabi ogromno politične energije. Med drugim je evropska komisija že razveljavila pogodbo o prodaji 50-odstotnega deleža centra za distribucijo plina v avstrijskem Baumgartnu, ki sta jo sklenila avstrijski OMV in Gazprom, zaradi česar je Avstrija pri Južnem toku degradirala iz tranzitne države v navadno uvoznico plina. Poleg tega je evropski plinski konzorcij začel z oživljanjem projekta Nabucco, saj je predlagal gradnjo njegove »otroške« verzije z imenom Zahod. Zaradi gospodarske krize projekt nima najbolj svetle prihodnosti.
Na dokaj trhlih temeljih je tudi Južni tok, čeprav se zaradi Gazpromovih marketinških naporov utegne zdeti drugače. Rusija iz dneva v dan spreminja traso, o financiranju pa že od leta 2009 niso rekli niti besede. Rusija je kljub vsemu v veliki prednosti. Predvsem zato, ker ob politični razpolaga tudi z modro energijo.