Januarski plinski spor med Rusijo in Ukrajino je prebivalce Evropske unije še enkrat opomnil, da je zanesljivost toplih radiatorjev pozimi odvisna predvsem od tega, ali si bo EU za transport plina z vzhoda omislila še kakšen dodaten vir. Za Slovenijo in jug Evrope sta v ospredju dva projekta. Južni tok, ki je projekt ruskega Gazproma in italijanskega Enija, in plinovod Nabucco, ki ga Evropa načrtuje s tiho podporo Združenih držav Amerike....
Januarski plinski spor med Rusijo in Ukrajino je prebivalce Evropske unije še enkrat opomnil, da je zanesljivost toplih radiatorjev pozimi odvisna predvsem od tega, ali si bo EU za transport plina z vzhoda omislila še kakšen dodaten vir.
Za Slovenijo in jug Evrope sta v ospredju dva projekta. Južni tok, ki je projekt ruskega Gazproma in italijanskega Enija, in plinovod Nabucco, ki ga Evropa načrtuje s tiho podporo Združenih držav Amerike. Kljub zatrjevanju, da to nista konkurenčna, ampak komplementarna projekta, se v ozadju ves čas bije srdita tekma. Obe strani si prizadevata pridobiti podporo držav na predvideni trasi, hkrati pa prepričujeta srednjeazijske države, da položene cevi osmislijo s svojim plinom.
Doslej si je dobršno prednost nabral Južni tok, saj je bila Rusija v diplomatski ofenzivi uspešnejša. Dogovor je že sklenila z večino držav, po katerih naj bi tekla trasa, razen s Slovenijo in z Avstrijo. Konec tedna, na energetskem vrhu v Sofiji, naj bi že podpisovali tudi prve pogodbe. Poleg tega je v zadnjih letih z dolgoročnimi sporazumi pokupila tako rekoč vso letno proizvodnjo plina v Azerbajdžanu, Kazahstanu in Turkmenistanu.
Toda pred dobrim mesecem dni se je prebudil tudi Nabucco. Projekt, o katerem se je zdelo, da je že pokopan, je EU namreč pred kratkim podprla z 200 milijoni evrov. Druga spodbuda je uspešno lobiranje nemške energetske družbe RWE, partnerice projekta Nabucco, v Turkmenistanu. RWE bo tako v prihodnjih letih smela opravljati geološke raziskave ter izkoriščati nova nahajališča plina v Kaspijskem morju. Otoplitev med Turkmenistanom in Evropo je spremljala ohladitev med Aškabadom in Moskvo. Ko je pred tednom dni eksplozija razdejala plinovod, po katerem turkmenistanski plin teče v skladišča Gazproma, so v Aškabadu namreč s prstom nemudoma pokazali na Gazprom. Ta zaradi nizkega povpraševanja po plinu le stežka poravnava račune za dobavljeni plin. Odnose z zahodom je izboljšal tudi Azerbajdžan: v prihodnjih petih letih bo podvojil količino načrpanega plina, s katerim je pripravljen oskrbovati tudi Nabucco.
Ključna bo tudi cena obeh naložb. Čeprav je Rusija vrednost Južnega toka doslej ocenjevala na 10 milijard evrov ali manj, je podpredsednik Gazproma v svoji predstavitvi za investitorje februarja razkril, da bo stal od 19 do 24 milijard evrov, pri tem pa niso všteti stroški vseh odsekov. To je v času gospodarske krize, ki je Gazprom odrezala od možnih virov financiranja, najverjetneje hud udarec za projekt, ki naj bi bil končan leta 2015.
Financiranje Nabucca, ki naj bi stal osem milijard evrov, se zdi ta trenutek manj problematično. Tudi zaradi izjave nemške kanclerke Angele Merkel, da je Nemčija pripravljena financirati le projekte, ki bodo spodbudno učinkovali na evropsko gospodarstvo v prihodnjih dveh letih. Po mnenju analitikov utegne ta izjava spodbuditi začetek gradnje Nabucca že prej kot predvidenega leta 2011. Končali naj bi ga leta 2013.
Slovenija igra pravo igro. Vse je kazalo, da razglašeni evropski orkester ne bo zmogel zaigrati niti uverture Nabucca, zato je ubrala isto pot kot številne druge članice. Dvostransko se trdo pogaja z Gazpromom, zato si utegne pri Južnem toku pridobiti boljši položaj kot druge sodelujoče države. Po drugi strani bo kot članica EU verjetno udeležena tudi pri Nabuccu, če bo seveda projekt uresničen. Da bi v Nabucco povabili tudi Rusijo, kakor je bilo pred časom mogoče slišati v evropskem parlamentu, je v ihti plinske tekme pozabljena zgodba.