Osupljiva Abhazija, je zavzdihnil ruski pisatelj Isaac Babel in nadaljeval, »ploden in čudovit vrt.« Obiskal jo je kmalu po državljanski vojni, ki je nekdanji ruski imperij pretresala od leta 1917 do 1923. Na popotovanju s kočijo ga je spremljal ukrajinski novinar in avanturist Konstantin Pustovski, ki ni bil nič manj navdušen od njega: »Kaj je to, sem se vprašal na svojem pogradu. Privid otoka Tahiti ali nemara nebeška Samoa?«

Prvi stik z Abhazijo je prevzel tudi poljskega novinarja in pisatelja Ryszarda Kapuscinskega. »Abhazija je eden najlepših koščkov sveta, druga Azurna obala, drugi Monaco,« je kar ni mogel prehvaliti v delu Imperij, v katerem opisuje razpad Sovjetske zveze. V vrtincu teh burnih časov je samostojnost razglasila tudi Abhazija. »Ali se bo Gruzija odpovedala Abhaziji?« se je takrat spraševal svetovno znani poljski popotnik. »Gruzincev je štiri milijone, Abhazijcev komaj sto tisoč. Razplet je jasen,« je že v naslednjem stavku napovedal še zdaj nedokončano zgodbo.

Prav nič niso pretiravali, ponavljam sama pri sebi, ko se moje oči še komaj privajajo na razkošno in pisano subtropsko rastje, bleščeče modro morje v poznem popoldanskem soncu in bele vrhove pettisočakov, katerih silhuete se rišejo v daljavi. Po magistralni cesti, speljani nad Črnim morjem, se pomikamo proti abhazijskemu glavnemu mestu Suhum. Ob vstopu v mesto še vedno stoji stara tabla z gruzinskim imenom: Suhumi. Več stoletij cvetoče pristanišče je v dolgi zgodovini večkrat zamenjalo ime. Staro abhazijsko poimenovanje je Aqwa, med grško kolonizacijo pred več kot 2500 leti so mu nadeli ime Dioscurias, v 15. stoletju pa so ga mornarji iz Genove preimenovali v Sevastopolis.

V Abhaziji se dobro zavedajo, da so naravne danosti njihova glavna prednost. In to je za zdaj tudi bolj kot ne vse, s čimer razpolagajo. Z očarljivo naravo se zato pred tujci postavljajo brez lažne skromnosti. »Zakaj mislite, da si Gruzija že več kot 15 let prizadeva, da bi nas pokorila? Ker je to raj na zemlji,« na moje laskanje pribije podpredsednik Abhazije Raul Hadžimbar. Hote ali nehote že v uvodu odpre najbolj bolečo točko – odnose z Gruzijo.

»Znani sovjetski disident Andrej Saharov je Gruzijo imenoval mali imperij. Gruzinski predsednik Mihail Saakašvili pooseblja to imperialistično mentaliteto. Prav identificira se s srednjeveškim gruzinskim kraljem Davidom Agmašenebelijem [Graditeljem, op. p.],« je abhazijski premier Aleksander Ankvab prepričan o megalomanski ambiciji Gruzije. Ko se je Saakašvili med revolucijo vrtnic pred štirimi leti povzpel na oblast, je Gruzincem najprej obljubil, da bo uporni Abhazijo in Južno Osetijo vrnil pod svoj nadzor. Zdaj vse kaže, da je z agresivno politiko dokončno pokopal svoj sen. Sen kralja Davida.

Nesojeni sen kralja Davida

Nad Abhazijo je Gruzija prvič poslala vojsko, ko je v začetku 90. let minulega stoletja enostransko razglasila samostojnost. Med vojno je umrlo več tisoč ljudi, 250 tisoč Gruzincev je moralo zapustiti domove. Gruzija je v Abhaziji doživela prvi, še zdaleč pa ne edini poraz. »Gruzinci so talentirani ljudje. Lepo pojejo, plešejo, njihove gostije so izjemne in so izjemni govorniki. Le vojskovati se ne znajo. O tem smo se prepričali v letih 1992, 1998, 2001 in nazadnje avgusta letos,« je predsednik Abhazije Sergej Bagapš neprizanesljiv do gruzinskih vojaških sposobnosti.

Sledi prve vojne so v Suhumu še zdaj dobro vidne. Stanovanjski bloki so na pol porušeni, pročelja pa prerešetana, kot da bi boji potihnili komaj pred mesecem dni in ne pred davnimi petnajstimi leti.

V okrožju Gal ob de facto meji z Gruzijo, v katerem povečini živijo Gruzinci, je vojna še precej bolj otipljiva. Ker je precej manj oddaljena. Leta 1998 so v tej gruzinski enklavi organizirali še en oborožen upor proti Abhaziji, med katerim je Gruzija že drugič pogorela. Vse od takrat tam vlada latentno vojno stanje, kar pomeni, da so vsak dan incidenti in da abhazijskih in ruskih vojakov kar mrgoli. Zaradi naelektrenega ozračja so ulice upravnega središča Gal skorajda povsem opustele, redki mimoidoči so do nas nezaupljivi. »Osebno se Abhazijci do mene še nikoli niso nasilno obnašali, vem pa, da nas njihove varnostne službe spremljajo noč in dan,« skorajda zašepeta 25-letni Gruzinec Manču Šonia, ki obraz skriva za ogromnimi sončnimi očali.

Tako kot večina tamkajšnjih prebivalcev ima v žepu gruzinski potni list, odvisen je od skromne pomoči iz Gruzije, ki je zanj tudi edina prava domovina. Zaradi ljudi, ki razmišljajo podobno kot on, je Galsko okrožje za Abhazijo prava tempirana bomba, zato je razumljivo, da naše zanimanje za Gruzince spravi v nejevoljo tudi spremljevalca Nodarja Plilarja iz abhazijske vojske: »Gruzinci so v 18. stoletju prišli iz Palestine. Od tam so jih izgnali, ker spore povzročajo povsod, kjer se pojavijo.« Da je Gruzija na Kavkazu to, kar je na Bližnjem vzhodu Izrael, nas že pred tem prepričuje tudi predsednik Bagapš: »Kar naj skuhajo še eno vojno, bodo že videli. Vsi kavkaški narodi nam bodo priskočili na pomoč. Tukaj nimajo nobenega prijatelja. Popolnoma osamljeni so.« Čečeni, Čerkezi, Kabardinci in drugi narodi Severnega Kavkaza so priskočili na pomoč Abhaziji že med prvo vojno z Gruzijo.

Ta je zadnji boleč poraz v Abhaziji doživela avgusta letos, ko so gruzinski vojaki brez boja in precej sramotno pobegnili iz Kodorske soteske, ki je bila do takrat še edini del Abhazije pod njihovim nadzorom. Od takrat se Abhazijci še pogosteje šalijo na gruzinski račun. »Naša vojska si je z njihovo pomočjo zelo opomogla. Orožje so preprosto odvrgli in zbežali. Vsenaokrog je ležalo tudi polno gruzinskih vojaških uniform,« se iskreno nasmeji abhazijski obrambni minister Mirab Borisovič. Potem se le še bolj udobno zlekne v svoj stol.

»Štiriindvajset ur na dan smo oddajali informacije, da pripravljamo velik napad, in to je bilo dovolj. V luknje so se poskrili kot miši. Šlo je samo za propagandno vojno,« se z vojaško zvitostjo postavlja načelnik generalštaba abhazijske vojske Anatolij Zajcev. Tudi on se ves čas privoščljivo smeji.

Zakaj za hudiča si vsi tako prizadevajo za nadzor nad Kodorsko sotesko, se sprašujem, ko v belem kombiju po polžje lezemo proti vasi Adžara, kjer je 12. avgusta nadzor prevzela abhazijska vojska. Blatna cesta je zaradi nedavnih vojaških premikov skorajda neprevozna, svoje pa je naredil še dež, ki se je v »deželi večnega sonca« ulil prav na dan našega najtežjega podviga. Pokrajina je iz kilometra v kilometer bolj pusta; ob cesti skorajda ni hiš in še te so povsem porušene in požgane. Med sedemurno vožnjo srečamo le kolono ruskih vojaških oklepnikov in kamionov, na katerih se v civilizacijo vračajo ruski mirovniki. Nekateri so zaradi tega nadvse dobro razpoloženi. »Ste prva ženska, ki sem jo videl v letu dni,« mi pravi mladenič in me brez sramu požira z očmi.

Cesta je iz kilometra v kilometer ožja, na eni strani minska polja, na katera opozarjajo napisi »Halo Trust« in rumene table s prekrižanimi lobanjami, na drugi je globok prepad. Pogled na poltovornjak, ki je v dolino prevažal orehe in je s ceste zdrsnil v deročo vodo, nam skorajda vzame pogum. Vztrajamo in po dobrih petih urah vožnje vendarle naletimo na človeka v civilu. Ruslan Salakaja nas povabi v notranjost skromnega doma. Soproga nam sramežljivo postreže s kavo in orehi, ki so v teh krajih tudi bolj kot ne edini vir dohodkov. Sin edinec zaradi nepričakovanih gostov skorajda ponori od vznemirjenja. »Svetujem vam, da se obrnete. Pot naprej je neprevozna,« prijazno namigne glava družine. Nato iz žepa privleče ameriško pištolo, do katere se je dokopal med gruzinskim umikom, s čimer brez besed odgovori na naše poizvedovanje o avgustovskih dogodkih. Nedaleč stran sameva vojaško oporišče ruskih mirovnikov. Vsenaokrog raztreseno ležijo zaboji za orožje, nabojniki in druga krama, med katero izgubljeno tavajo osli. Zaradi močnega naliva vse skupaj deluje še bolj turobno.

Iz malega v naročje velikega imperija?

Dokončni umik ruskih mirovnikov ne pomeni tudi dokončnega umika ruske vojske. Pravzaprav vse kaže, da se bo ta v prihodnosti v Abhaziji le še bolj vkopala. Po sporazumu, ki sta ga ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in abhazijski predsednik Sergej Bagapš podpisala septembra, bo namreč v Abhaziji do preklica ostalo do 3800 ruskih vojakov, ki bodo v Gudauti prihodnje leto dobili tudi svojo vojaško oporišče. Bo Abhazija s tem dokončno postala ruski protektorat? »Toliko smo protektorat Rusije, kot je Gruzija protektorat ZDA,« suho odgovori Bagapš. Tudi od drugih abhazijskih politikov na račun Rusije ne slišimo drugega kot pohvale. To ne preseneča, saj je Rusija 26. avgusta priznala Abhazijo kot samostojno državo. Podobe so bolj zgovorne od diplomatskih besed in ne puščajo dvoma, da je odnos do Rusije v Abhaziji najmanj ambivalenten.

V glavnem mestu tovornjaki in oklepniki ruske vojske ne zbujajo pretiranega navdušenja; ni cvetja, ni zastavic, ni vzhičenega mahanja in ljudje so do ruskih vojakov povečini povsem brezbrižni. »Nad navzočnostjo ruske vojske so navdušeni predvsem starejši ljudje in neizobraženi. Mlade in intelektualce pa to navdaja z nelagodjem,« odkritosrčno prizna namestnik direktorja urada za informiranje Alhas Čolokua.

Abhazijski izobraženci se bojijo, da bodo iz objema malega romali v naročje velikega imperija – prerojene Rusije.

V to so Abhazijo s svojo politiko nekako vseskozi potiskale predvsem Evropska unija in Združene države, ki še dandanes dogmatično vztrajajo pri načelu ozemeljske celovitosti Gruzije.

»V 90. letih smo Združene narode in evropske posrednike večkrat prosili, naj nam izdajo nekakšne potovalne dokumente, ki jih bo mednarodna skupnost priznavala, saj nismo mogli nikamor. Niso nam ugodili. Potem nam je potne liste ponudila Rusija in zdaj z njimi razpolaga več kot 80 odstotkov Abhazijcev. Zaradi tega sta Bruselj in Washington zagnala vik in krik,« je kritičen mladi in uspešni tiskovni predstavnik Čolokua.

Zahod je Abhaziji večkrat obrnil hrbet, med drugim celo pri sankcijah, ki so bile tako ostre, da so ljudje tam dobesedno životarili. Pokonci jih je vseskozi držalo edino upanje o lepši prihodnosti v neodvisni državi. »Noben abhazijski moški od 16 do 65 let ni mogel legalno prestopiti meje. V Abhazijo je bilo prepovedano prinesti celo antibiotike. Vse, kar je prišlo k nam, je prišlo po ilegalni poti, tako rekoč v žepih. Tudi v tej humanitarni krizi nam je pomagala edino Rusija,« se najhujših časov spominja premier Ankvab. Predvsem zaradi tega je Rusija v Abhaziji velik moralni zmagovalec, pa najsi bo v ozadju še tako cinična preračunljivost.

Da so več kot ruski pudlji, so v Abhaziji dokazali že leta 2004, ko so se pogumno uprli moskovskemu vmešavanju v predsedniške volitve, na katerih je namesto ruskega kandidata Raula Hadžimbarja slavil takratni kandidat opozicije Sergej Bagapš, ki vse od takrat kot mantro ponavlja: »Hočemo svojo neodvisno državo in od tega ne bomo nikoli odstopil!« V skladu s tem je Evropski uniji ta teden sporočil, da njihove delegacije prihodnji teden ne bo na mirovna pogajanja v Ženevo, če jo tam nameravajo obravnavati kot del Gruzije.

Nekaj je nedvomno. Dokler Bruselj in Washington od tega načela ne bosta odstopila, bosta Abhazijo potiskala le še globlje v objem Rusije. »Smo kot seme med dvema mlinskima kamnoma. Ali nas bodo zmleli ali pa bomo izskočili in zrasli v nekaj čudovitega,« podpredsednik Hadžimbar ponazori nehvaležno situacijo, v kateri se je znašla Abhazija, ujeta med Gruzijo in Rusijo.

Orlov krik

»Napišite, da zavist do Rusije slepi mnoge narode. Na Zahodu o nas pišete same neresnice. Zadnjič je bil pri meni novinar nizozemske televizije. Ko sem ga opozoril na neobjektivnost zahodnih medijev, je v mojem lastnem domu kričal name,« mi na zemljišču samostana Novi Afon žuga glavni pravoslavni duhovnik Iramahan Ignatij, ko v dolgi črni kuti razburjeno privihra do nas. Samostan so v 18. stoletju zgradili pravoslavni menihi z grškega polotoka Atos, zdaj pa je tam eno od pomembnejših središč abhazijske pravoslavne cerkve. Med samostanskimi zidovi se mešajo grški, armenski, ruski in abhazijski jezik, ki spada med ogrožene in je za jezikoslovce zanimiv predvsem zato, ker ima samo tri samoglasnike in kar 68 soglasnikov. »Gre za mehkozvočen jezik, ki spominja na orlov krik,« je o njem zapisal ukrajinski pustolovec Pustovski.

Poleg jezika imajo Abhazijci tudi svojo zgodovino (prvič so bili samostojna država že v osmem stoletju!), kulturo in zemljo, na kateri vztrajajo že več tisoč let, predvsem pa neizmerno željo po življenju v lastni državi, ki jih je pred petnajstimi leti pripeljala do razglasitve samostojnosti. Je ob vsem tem sploh pomembno, ali je njihova država priznana? Da in ne, kajti za obstoj naroda je treba bore malo. Dovolj je že, da je narodova samobitnost prisotna v zavesti ljudi. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber