Suhumi – Aleksander Ankvab, premier Abhazije, ki jo kot samostojno državo poleg Rusije priznava le še Nikaragva, za preostali svet pa je še vedno separatistična gruzinska pokrajina, v tuje prestolnice resda potuje nekoliko manj pogosto od svojih kolegov iz drugih držav, zaposlen pa je nemara celo bolj od njih. Spopada se namreč z največjo preizkušnjo, ki lahko doleti državnika – s skromnimi sredstvi mora postaviti na noge povojno gospodarstvo. Ko smo se z njim pogovarjali v njegovi pisarni v središču Suhuma, kakor Suhumi imenujejo v Abhaziji, smo se prepričali, da njegovi telefoni ne zvonijo nič manj obsedeno kakor tisti v pisarnah drugih predsednikov vlad. Zaupal nam je, da ga v zadnjih mesecih pogosto kličejo tudi s tistih koncev sveta, kjer Abhazije ne priznavajo.
Od naše poročevalke
Kako kot predstavnik nepriznane republike komunicirate z zunanjim svetom?
Normalno, Slovenija nas recimo ni priznala, pa se midva zdaj kljub temu pogovarjava. V tem kabinetu, v katerem sediva, so bili že veleposlaniki številnih držav, ki imajo veleposlaništva v Tbilisiju. Prišli so nas prepričevat, da je Gruzija demokratična država in da je treba sodelovati z njo in ne z Rusijo, ki da je nekaj slabega. Prav v tej pisarni me je poskušal o tem prepričati tudi visoki predstavnik EU Javier Solana. V Abhaziji smo vse te politike v šali začeli imenovati ljubitelji Gruzije.
Ker ste nepriznana republika, je vaše življenje verjetno težje?
Zelo veliko problemov imamo. Smo povojna država, ki je kar 15 let životarila kot nepriznana republika. Pri nas je zelo lepo in pred vojno je bil tukaj razvit turizem, veliko je bilo tovarn, kmetijstvo je bilo na visoki ravni. Živeli smo dobro, med vojno pa je bilo vse uničeno. Po oceni iz leta 1994 je vojna škoda znašala 9,2 milijarde evrov. Leta 1996 so proti nam uvedle sankcije tudi članice Skupnosti neodvisnih držav. Živeli smo v popolni politični in gospodarski blokadi.
Kako so v času blokade delovali organi oblasti?
Tako kakor danes. De facto smo bili vedno samostojni. Živeli smo sicer zelo slabo. Moški, stari od 16 do 60 let, niso smeli čez mejo, uvoz zdravil je bil prepovedan. Vse, kar je prišlo k nam, je prišlo po ilegalni poti, tako rekoč v žepih. Z nikomer nismo imeli stikov. Niti z ruskimi oblastmi ne.
Koliko je v vašem proračunu ruskega denarja?
To je vse naš denar. Prepričan sem, da bo Rusija že naslednje leto kaj primaknila tudi v naš proračun; računamo, da se bo povzpel na 57 milijonov evrov. Izdatno nam sicer pomaga že zdaj. Rusija našim upokojencem, ki so pokojnino zaslužili v času Sovjetske zveze, vsak mesec izplačuje pokojnine. Konec lanskega leta smo tako vsak mesec dobili več kot milijon in 700 tisoč evrov. Ruske pokojnine dobiva 28.000 ljudi.
Veliko jih ima tudi ruske potne liste, kajne?
Več kot 80 odstotkov državljanov ima ruske potne liste in tako tudi državljanstvo Rusije.
Kako odgovarjate na mojo oceno, da je Abhazija protektorat Rusije?
S tem se ne strinjam. Svetujem vam, da preberete našo ustavo, v kateri piše, da je Abhazija pravna, demokratična in samostojna država. Ali kje morebiti piše, da Rusija ne sme biti naš pokrovitelj? Ali ji je kdo to prepovedal? Zakaj Abhazija ne sme prositi za pomoč Rusije?
Verjetno ima res vsaka mala država gospodarja …
Ne bi rekel gospodarja. Rusija si ne želi te vloge. Tukaj smo mi gospodarji.
No, potem pa čabana? (čaban po rusko pomeni pastir, general s priimkom Čaban pa je poveljeval ruskim mirovnikom v Abhaziji, op. p.)
Dobra šala [smeh].
Se ne bojite, da zaradi ruske vojske izgubljate del samostojnosti?
Sploh ne. Abhazija ne bo izgubila svoje samostojnosti. Rusija Abhazije ni priznala zato, da bi nam lahko narekovala, kako moramo živeti. V prihodnosti je vse odvisno samo od nas.
Kakšno prihodnost si torej želite?
Želimo si suvereno državo, kjer bo vladal red in bodo ljudje dobro živeli. Želimo si dobrih cest, lepih domov, uspešnih podjetij in urejenih kmetij. Upamo, da bodo k nam spet drli turisti.
Kako je na vas vplivalo priznanje neodvisnosti Kosova? Vas je to navdalo z upanjem?
Ne. Kosovo je Kosovo in tudi če ga ne bi bilo, bi mi želeli postati samostojna država. Rusija je takrat mednarodno skupnost preprosto posvarila, da lahko Kosovo postane precedens. Imeli so prav.
Vaše stališče je, da ima Abhazija za samostojnost več argumentov kakor Kosovo. Kakšni so ti argumenti?
Ne želim polemizirati s kosovskimi politiki, vendar imamo za samostojnost v resnici več argumentov. Treba je poznati zgodovino Kavkaza in Abhazije. Naša državnost se je začela v osmem stoletju, poleg tega so Abhazijci vedno živeli na tem ozemlju. To je zgodovinsko dejstvo, ki si ga niso izmislili abhazijski zgodovinarji. Tudi v času SZ je bila Abhazija za kratek čas samostojna republika. Josip Visarjonovič Stalin je storil vse, da bi znižali status Abhazije. Postala je avtonomna pokrajina znotraj republike Gruzije. Takrat je prišlo do nasilne gruzifikacije Abhazije. Obstajal je celo poseben organ, specializirana ustanova za preseljevanje v Abhazijo, v skladu z njegovo politiko pa so k nam med drugo svetovno vojno nasilno preseljevali Gruzince iz notranjosti Gruzije.
Pred vojno je v Abhaziji živelo 250.000 Gruzincev, zdaj jih je le še peščica. Kaj boste storili za vrnitev beguncev?
S tem vprašanjem se ne ukvarjamo. Gre za vprašanje varnosti Abhazije.
Ali to pomeni, da nočete, da bi se vrnili?
Tako je. Ne želimo ponoviti napake iz časa SZ, ko so k nam načrtno preseljevali Gruzince. Hkrati želim poudariti, da je Abhazija večnacionalna država in bo taka tudi ostala. Nikoli ne bomo izvajali politike, kakršno je Gruzija v času premiera Gamsahurdije, ki je izjavil: Gruzija samo za Gruzince.
Kako bi nas prepričali, da je Abhazija dejansko država?
Kakšne dokaze želite? Poglejte, imamo svojo ustavo, grb in zastavo, kar so vse atributi države. Imamo organe oblasti, ki so izvoljeni, sodni sistem, parlament, mestne oblasti, različna ministrstva, sprejemamo zakone, imamo pa celo svoj olimpijski komite.