»Ples na kosteh« je moralno vprašljiv poskus nabiranja političnih točk

Vladimirju Vladimiroviču sem hvaležna za to izbiro, zaradi katere delam že v tretjem sklicu državne dume, se svojih začetkov spominja Sliska. Nadvse zadovoljna je tudi, ker je od marca lani v dumi nekaj več žensk. Na listi njene stranke Enotna Rusija je bila namreč izvoljena tudi peterica znanih ruskih športnic in umetnic: »Veseli me, da je v vsakem sklicu v parlamentu več žensk, ki so odgovorne, se ne bojijo vodstvenih funkcij in konsistentno zagovarjajo svoj pogled.«

Pred odgovornostjo tudi sama vse prej kot beži in je med drugim članica parlamentarnega odbora za varnost, med obiski v tujini pa pogosto predstavlja ruske parlamentarce. Jutri bo že tretjič vodila delegacijo, ki se bo pri ruski kapelici pod Vršičem udeležila komemoracije za ruskimi vojnimi ujetniki iz prve svetovne vojne.

Pred odhodom v Slovenijo je za Delo spregovorila o trenutnih rusko-slovenskih odnosih in aktualnih mednarodnih vprašanjih, do katerih ni nič bolj »žensko« popustljiva od nekdanjega predsednika.

S kakšnim sporočilom odhajate v Slovenijo?

Med vzponom na Vršič vsakič znova čutim iskreno radost zaradi ponovno odkritega nacionalnega spomenika ter hvaležnost do več generacij Slovencev, ki so skozi desetletja skrbeli za ta delček Rusije. Tam se vsako leto znova srečujemo politiki, poslovneži, cerkveni dostojanstveniki in navadni državljani obeh držav. Takšna srečanja so neprecenljiv prispevek h krepitvi slovensko-ruskih vezi, ki so zdaj že dosegle politično zrelost. Takšna ocena je prevladala tudi na srečanju med ruskim predsednikom Dmitrijem Anatolijevičem Medvedjevom in slovenskim premierom Janezom Janšo. Poleg živahnega političnega dialoga to dokazuje tudi sodelovanje na področju kulture, ki poteka v okviru Foruma slovanskih kultur, ter vse bolj obsežna blagovna menjava med državama. Ta je lani znašala 1,6 milijarde dolarjev, kar je že samo po sebi impresivno. Če to številko prenesemo na glavo prebivalca, je Slovenija na tem področju presegla celo Nemčijo, ki je tukaj nesporna zmagovalka.

Lani ko je bil spor zaradi odstranitve spomenika sovjetskemu vojaku v Estoniji na vrhuncu, je bilo z ruske strani mogoče slišati izjave, da tudi zato še bolj cenite slovensko skrb za Rusko kapelico. Zakaj so po vašem odnosi med Rusijo in baltskimi državami tako napeti?

Kot mi je znano, v Sloveniji na dan zmage 9. maja in ob katoliškem dnevu spomina na mrtve 1. novembra ljudje vsako leto prinašajo cvetje tudi ob spomenike sovjetskih vojakov, ki so padli med II. svetovno vojno. Cenimo, da to ni odvisno od tega, kdo je v Sloveniji trenutno na oblasti. Tudi kar zadeva odnose z baltskimi državami, menim, da ne moremo vseh metati v isti koš in da ti niso vedno samo napeti. Z Latvijo smo denimo pred kratkim začeli razvijati pragmatičen dialog. Vsekakor še vedno nismo zadovoljni, da je veliko naših sonarodnjakov tam še vedno prisiljeno živeti brez državljanstva, in na to naše latvijske partnerje odkrito opozarjamo. Še posebej ker na neurejeno situacijo tamkajšnjih nacionalnih manjšin opozarjajo tudi organizacije, kakršne so OZN, Svet Evrope, Ovse in druge.

Odnosi z Estonijo se na žalost ne razvijajo v najboljši smeri, in to čeprav se je Rusija vedno zavzemala z odprt dialog s Tallinnom, ki bi temeljil na medsebojnih interesih in vzajemnem spoštovanju. Dogodki aprila 2007 in bogokletnost s spomenikom sovjetskemu vojaku so močno načeli naše odnose. Svoj pogled na Estonijo je zaradi teh dogodkov spremenila tudi vsa ruska družba. Vsak narod ima svetinje, ki so zanj nedotakljive. Veliko truda bo potrebnega, če bomo hoteli obnoviti medsebojno zaupanje in vzpostaviti vsaj takšne odnose, kakršne smo imeli pred tem. Estonija izjav, v katerih izraža željo po normalizaciji odnosov, na žalost ne podkrepi z dejanji. Še vedno ni končala preiskave o umoru ruskega državljana D. Ganina, ki je bil ubit med lanskimi dogodki, prav tako pa ni našla krivcev za to dejanje. Namesto tega je začela spolitiziran proces proti branilcem spomenika sovjetskega osvoboditelja. Za pomiritev niso blagodejni niti nekorektni pozivi estonskega predsednika T. H. Ilvesa, ki je na nedavnem svetovnem kongresu pozval ugrofinske narode Rusije, naj premislijo o svoji pravici do samoodločbe. Dokler se v Estoniji ne bo umirila protiruska retorika, je težko govoriti o normalizaciji odnosov.

Ste tudi članica medparlamentarne komisije za sodelovanje z ukrajinsko vrhovno rado. Znano je, da nasprotujete ruskemu opravičilu za veliko lakoto v Ukrajini, ki vztraja, da je šlo pri »golodomoru« za genocid?

Lakota, ki se je v tridesetih letih minulega stoletja zgodila v Sovjetski zvezi, je tragična stran v naši zgodovini. Zaradi različnih razlogov – neugodnih naravnih okoliščin, napake takratnega vodstva države, ki je prisilno industrializacijo izvajalo tudi na račun pretiranega odvzema živeža kmetom – so prebivalci številnih predelov SZ stradali. To seveda velja tudi za Ukrajino, kjer v tistem času niso živeli le Ukrajinci. Trenutne oblasti v Kijevu poskušajo zdaj vsemu svetu z vso vztrajnostjo dokazati, da je bila lakota v tridesetih letih minulega stoletja v Ukrajini domnevno namenoma spodbujena in da je šlo za domnevni genocid nad Ukrajinci. Kredibilni zgodovinski dokumenti tega ne dokazujejo. Proti temu govori tudi dejstvo, da je bila večina takratnih voditeljev, ki so tako v Kijevu kakor drugod skrbeli za uresničevanje teh ukazov, etničnih Ukrajincev. Nesprejemljivo je zato govoriti o kakršnikoli namerni protiukrajinski politiki takratnih sovjetskih oblasti. Na žalost to dokazuje nekaj drugega. »Ples na kosteh« je moralno vprašljiv poskus nabiranja političnih točk na račun tragičnih človeških žrtev, ki je za trenutno ukrajinsko vodstvo postal fiksna ideja.

Tretja baltska država Litva je nedavno sprejela zakon o prepovedi komunističnih simbolov, kakršni so rdeča zvezda, srp in kladivo. Kako v Rusiji gledate na takšne poteze?

Popravke zakona o javnih zborovanjih, ki ga je sprejel litovski sejem in na množičnih shodih poleg nacističnih simbolov prepovedujejo tudi sovjetske simbole, imamo za bogokletno dejanje in cinično posmehovanje tistim, ki so vso Evropo in tudi Litvo osvobodili izpod nacistične okupacije, v kateri ne bi bilo prostora za litovsko državnost. To je seveda litovska notranja zadeva, je pa hkrati tudi žalitev za vojne veterane in njihove potomce, predvsem pa jasen poskus potvarjanja zgodovine. Tako se je do tega koraka v svoji izjavi opredelila tudi ruska duma. Dejanje na žalost odseva aktualno politiko Vilniusa do Rusije, hkrati pa zavrača prakso številnih držav, v katerih nekatere politične stranke in gibanja še naprej uporabljajo tovrstno simboliko.

Litva je poleg tega grozila z vetom na pogajanja o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusijo. Pogajanja so se potem vendarle začela, in to celo med slovenskim predsedovanjem. Bi to označili za velik uspeh Slovenije ali je šlo bolj za naključno sovpadanje?

Na žalost želijo nekateri evropski politiki iz nekdanjih republik Sovjetske zveze preusmeriti pozornost z notranjepolitičnih problemov tako, da si prizadevajo za zgodovinski revanšizem in korenine zla iščejo v drugih državah. V zadnjem času je prišlo do poskusa zlorabe evropske solidarnosti za povsem bilateralne potrebe. Tudi to je seveda notranja zadeva Evropske unije, vendar pa nas to vseeno ne navdaja z veseljem. Nastala je situacija, v kateri je velika večina evropskih držav in državljanov, ki si želijo odnose z Rusijo utrditi na vseh področjih, postalo talcev peščice kratkovidnih in rusofobnih politikov. EU nič manj ne potrebuje Rusije, kakor ta potrebuje EU, zato bi moral novi sporazum o partnerstvu in sodelovanju vsem nam odpreti nove horizonte. Zadovoljni smo, da so se pogajanja o sporazumu začela, Sloveniji pa smo hvaležni za prizadevanja pri odstranitvi ovir, nastalih v EU.

V Rusiji seveda niste spregledali, da je prav v času slovenskega predsedovanja prišlo do neodvisnosti Kosova. Ste bili razočarani nad vlogo Slovenije, ki so ji ZDA celo sugerirale, naj prva prizna Kosovo?

To nas ni prav nič presenetilo, saj smo takšen razplet predvidevali. Kam pes taco moli, je postalo jasno že med pogajanj Beograda in Prištine konec leta 2007, ki so potekala ob posredovanju trojice Rusija-ZDA-EU. Naši zahodni partnerji so takrat jasno pokazali, da želijo stvari pripeljati do takšnega enostranskega razpleta. Povsem jasno nam je, da bi se to zgodilo ne glede na to, kdo bi predsedoval EU. Nad Slovenijo smo seveda razočarani, tako kakor smo razočarani nad številnimi drugimi članicami EU, ki so priznale kosovsko neodvisnost. Naše stališče do tega vprašanja je jasno: enostranska razglasitev neodvisnosti je najbolj grobo kršenje mednarodnega prava, ustanovne listine OZN in resolucije 1244 VS OZN.

Kakšno je zdaj rusko stališče do Kosova?

Še vedno odločno nasprotujemo kvazi državi kosovskih Albancev in še naprej priznavamo Srbijo v okviru njenih mednarodno priznanih meja. Vztrajali bomo na odločilni vlogi varnostnega sveta pri tem vprašanju, spoštovanju veljavnih norm mednarodnega prava in ustanovne listine OZN. Vsakršen poskus obiti OZN nima nikakršne perspektive.

V Abhaziji in Južni Osetiji vre. Kako vidite prihodnost teh dveh gruzinskih separatističnih pokrajin in kdo je krivec za trenja?

Ti konflikti niso od včeraj, zato je v tem trenutku popolnoma nekorektno razpravljati o tem, kdo je krivec. Zdaj mora mednarodna skupnost v okviru mirovnih pogajanj poskrbeti predvsem za to, da prebivalcem nepriznanih republik zagotovi varnost. Najprej morata sprti strani podpisati dogovor, v katerem se bosta zavezali, da se odpovedujeta nasilju. Kar zadeva gruzinsko-abhazijski konflikt, je važno tudi, da se gruzinska vojska nemudoma umakne iz Kodorske doline. Šele ko se bodo zadeve vsaj minimalno umirile in se bo utrdilo zaupanje, bomo lahko proučili vse možnosti za rešitev konflikta.

Gruzinsko-osetinski konflikt je mogoče rešiti le s takojšnjo obnovitvijo dialoga med sprtima stranema. Gruzinska stran mora takoj prenehati z rušenjem mešane nadzorne komisije in poskusi, da bi jo nadomestili z novimi neučinkovitimi mehanizmi. Prepričani smo, da lahko konflikt rešimo le tako.

Gruzija, nasprotno, kaže s prstom na Rusijo, za katero trdi, da podpira separatistične režime. Kako odgovarjate na te očitke?

Rusija skupaj z OZN in Ovsejem posreduje za mirno rešitev konflikta. Trditve, da smo ena od strani v konfliktu, ki si prizadeva za odcepitev samooklicanih republik od Gruzije, so neutemeljene. Rusija podpira ozemeljsko celovitost Gruzije in ne stremi za tujimi ozemlji. Še naprej bomo pošteno in energično pomagali pri iskanju politične rešitve v Abhaziji in Južni Osetiji. Gruzijo lahko le pozovemo, da preneha s protirusko retoriko in se osredotoči na konstruktivne ukrepe za mirno politično rešitev krize na svojem ozemlju.

Večkrat ste pozdravili sodelovanje Rusije in Nata v okviru sveta Nato-Rusija, vendar je to sodelovanje zdaj zasenčil spor zaradi morebitne širitve Nata na Gruzijo in Ukrajino. Zakaj tako odločno nasprotovanje? Ali se ne strinjate, da je to njihova suverena pravica?

Naše negativno stališče do potencialnega vstopa Ukrajine in Gruzije v Nato temelji na našem osnovnem principu, v skladu s katerim nasprotujemo geografskemu širjenju zveze. Pri tem nam je vseeno, ali gre za vprašanje širjenja Nata na Balkan ali na omenjene države ob ruskih mejah. Naše stališče je, da je Natova politika odprtih vrat strateška napaka. Po razpadu SZ zunanja grožnja za Nato ne obstaja več. Glavne grožnje za države članice predstavljajo mednarodni terorizem, organizirani kriminal, radikalni ekstremizem, verski fundamentalizem, trgovina z drogami in širjenje orožja za množično uničevanje. To so globalni problemi, v boju s katerimi morajo vsi mednarodni subjekti združiti moči. Širjenje vojaške zveze, ki je nastala v času blokovske delitve, zagotovo ni pravi odgovor. Poleg tega je Nato v prvi vrsti še vedno vojaška sila, česar Rusija ne more preprosto spregledati. Ne moremo ignorirati približevanja Natove vojaške strukture našim mejam. Širjenje Nata pomeni natanko to; vojaško infrastrukturo v novih članicah, letalske prelete, modernizacijo letališč in postavitev vojaških baz. Vse to bomo brez dvoma upoštevali pri svojih zunanjepolitičnih in obrambnih načrtih. Ko gre za nacionalno varnost, nas ne vodijo namere, ampak potencialne možnosti.

Kako kot članica odbora dume za varnost gledate na ameriške načrte za postavitev protiraketnega ščita v vzhodni Evropi?

Naloga češkega radarja in protiraketnih sistemov na Poljskem naj bi bila – kakor trdijo ZDA – prestrezanje balističnih izstrelkov dolgega dosega, ki naj bi jih v prihodnjih petih do sedmih letih razvil Iran in z njimi ogrozil varnost ZDA in Evrope. Realnih temeljev za taka predvidevanja v Rusiji ne vidimo. Za zdaj ima take rakete v regiji le naša država, zato postavitev ščita razumemo kot grožnjo dosedanji strateški uravnoteženosti oborožitve obeh velesil. Zadnjih 50 let je bilo namreč prav to ravnovesje med ZDA in Rusijo garant mednarodne varnosti. Ameriški protiraketni ščit je za nas poskus rušenja tega ravnotežja v korist ZDA in poskus vzpostavitve vojaške hegemonije. Rusija zagotovo ne bo mirno stala ob strani in gledala, kako na njenih mejah rastejo protibalistični sistemi. Naš odziv bo resda izsiljen, toda enakovreden.

ZDA so s Češko že podpisale sporazum, s Poljsko še ne in kot nadomestna lokacija se omenja Litva. Proti temu je Rusija že protestirala. Ali verjamete, da lahko z ZDA glede protiraketnega ščita dosežete kompromis in kakšen bi bil za vas sprejemljiv?

Kakršenkoli kompromis na podlagi sedanjih ameriških načrtov glede postavitve protibalističnih raket v Evropi je za nas nesprejemljiv. Rusija namreč že v osnovi nasprotuje takemu pristopu. Naše izhodišče je, da se mednarodne varnosti ne da zagotavljati ločeno, zato ponujamo tako alternativo ameriškemu protijedrskemu ščitu, ki temelji najprej na skupni oceni morebitnih groženj, nato pa na skupnem razvoju primernih protiorožij za izstrelke, ki bi grozili Evropi, ZDA in Rusiji. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber