Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Nas in Rusov je vsaj 150 milijonov

Leto 1916. Božični prazniki. Utrujeni, ponižani in izdani srbski vojaki skupaj z begunci umirajo na obalah Jadrana. Čakajo, da jih rešijo zavezniki. Regent Aleksander Karađorđević obupano piše ruskemu carju Nikolaju II.: »V najtežjih trenutkih se obračam na vaše cesarsko veličanstvo, v katero sem vedno polagal svoje poslednje upanje, s prošnjo za vaše posredovanje. Da rešim svojo vojsko popolnega uničenja.«


 

Iz Petrograda so odgovorili hitro. Ruski car je, takoj ko je apel prejel, izdal ultimat Angliji in Franciji: »V kolikor se ne bo poskrbelo za evakuacijo srbske vojske iz Albanije, in to nemudoma, bo Rusija prekinila zavezništvo z Antanto in sklenila ločeno premirje z Nemčijo.«

Srbija je zdaj spet na fronti. In tako kot v preteklosti je tudi pri obrambi Kosova in Metohije zanjo največje upanje prav Rusija.

K največji zgodovinski zaveznici so se Srbi množično zatekali že med vojno na Balkanu in sankcijami, pod katerimi so životarili kar osem let. V tem času se je s trebuhom za kruhom podalo v Rusijo kar sto tisoč ljudi. V minulih dneh, ko se je srbsko-rusko zavezništvo zaradi Kosova še okrepilo, je bilo mogoče slišati celo informacije o polmilijonski srbski diaspori v Rusiji. »To je navadno nakladanje,« ob tej informaciji z roko poznavalsko zamahne Branko Vlahović, dopisnik srbskih Večernih Novosti, ki v Rusiji živi že od leta 1985. »Po moji oceni je v Rusiji trenutno od 30 do 40 tisoč Srbov. Natančnih informacij o tem nima niti srbska niti ruska stran, saj je vizumski režim med državama urejen tako, da lahko dovoljenja izdaja kar srbska policija. Veliko jih je prišlo s turističnimi vizumi. Prek zvez so si uredili delovna dovoljenja in ostali, zato natančnih evidenc ni. Pred kratkim, ko so bile v Srbiji volitve, je bilo na volilnem seznamu srbskega veleposlaništva vsega skupaj 1200 posameznikov.«

V zavetje prijateljske Srbije so se po oktobrski revoluciji zatekali tudi Rusi, Srbija pa se je svojim pravoslavnim bratom takrat še bolj usedla v srce tudi z ustanovitvijo svete sinode Ruske pravoslavne cerkve v Sremskem Karlovcu. Rusija ji je uslugo vrnila. V središču Moskve ji je velikodušno odstopila precej razkošno cerkev Petra in Pavla, kjer je zdaj veleposlaništvo Srbske pravoslavne cerkve v Rusiji.

V cerkvi opečnate barve, ki je bila nedavno popolnoma obnovljena, je slovesno predvsem ob večjih cerkvenih praznikih. Ob tistih bolj posvetnih pa je živahno Kod Perke, najbolj priljubljene srbske restavracije v Moskvi. Lokal, v katerem ponujajo čevapčiče, pleskavice, prebranec, projo, aspik in druge dobrote srbske kuhinje, je večer pred srbskim dnevom državnosti na pol prazen.

Sivolasi natakar – tak pravi, kot so bili nekoč, v beli srajci z metuljčkom – pojasni: »Pri nas je veselo predvsem za novo leto in za staro novo leto, ki ga v Rusiji po julijanskem koledarju praznujejo v noči na 14. januar. Takrat imamo tudi živo glasbo.« Družba pri sosednji mizi govori o politiki. »Tadić se je prodal Ameriki,« nam pride na ušesa.

Diskretna in lepo urejena restavracija stoji v poslopju komercialno-tehnične pisarne Srbije, kjer so bila nekoč predstavništva vseh jugoslovanskih podjetjih. »Sem še vedno radi prihajajo tudi Slovenci, Hrvati, državljani vseh nekdanjih jugoslovanskih republik,« se pohvali natakar. Rade volje mu verjamemo. Tudi zaradi raznolike izbire glasbe, ki od narodnjakov preide malce na dalmatinske pesmi in nato celo na Plavi orkestar.

Pribežališče za zločince?

Zaradi zgodovinskih vezi in prostranosti se je Rusija vedno zdela idealno skrivališče za vojne zločince. Pred leti so tam iskali celo sledi najbolj iskanega haaškega obtoženca Radovana Karadžića. »Od haaških obtožencev sta se v Rusiji skrivala general policije Vlastimir Đorđević in bosanski Srb Dragan Zelenović, ki sta zdaj v Haagu. Rusija ju je izročila in haaško sodišče zdaj od nje ne zahteva nič več,« je o sodelovanju Rusije prepričan Vlahović. Da spoštuje odločitve varnostnega sveta Združenih narodov o sodelovanju s haaškim sodiščem, trdijo tudi ruske oblasti.

Miro Marković, vdovo nekdanjega srbskega diktatorja Slobodana Miloševića, in sina Marka gostijo še naprej, čeprav so v domovini proti njima izdali mednarodni zaporni nalog. Proti Miri Marković zaradi obtožb o korupciji in zlorabi položaja, proti Marku Miloševiću pa zaradi poskusa umora pripadnikov gibanja Odpor v rodnem Požarevcu. O njima se je nedavno v srbskih medijih spet veliko pisalo. Ruske oblasti so namreč potrdile, da sta v Rusiji že leta 2006 dobila status begunca. »Niti en srbski politik, ki je v zadnjem času obiskal Rusijo, ni postavljal vprašanja ruskim oblastem glede Mire in Marka ter njunega statusa. Dobila sta ga že leta 2006, zato ni dvoma, da so v Beogradu njuno zgodbo znova obudili zaradi notranjepolitičnih potreb,« je o ozadju pisanja podvomil Vlahović. Potrdil je, da sta člana nekoč najbolj znane srbske družine v Moskvi, vendar se svojim rojakom bolj izogibata. Stike z njima zanikata tudi Miloševićev brat Branislav, dolgoletni veleposlanik v Moskvi, in srbsko veleposlaništvo. »Še kako dobro vedo, kje sta,« ju na laž postavi Đorđe Letić, srbski poslovnež s pisarno v Rusiji in Srbiji.

Ruska simpatija do družine Milošević je stara zgodba, zanjo pa je več razlogov. Vse skupaj je šlo tako daleč, da je ruska duma med procesom proti Slobodanu Miloševiću večkrat zahtevala celo razpustitev haaškega tribunala. Zaman si je poleg tega prizadevala, da bi srbskega diktatorja spustili na zdravljenje v Moskvo. »Za del ruske politike, ki goji poceni patriotizem, je bil Milošević naš, Slovan, patriot, ki se je po robu postavil Zahodu in ZDA. Slavili so ga kot človeka, ki se je boril za obstoj Jugoslavije. Za metode, ki jih je pri tem uporabil, jim je bilo malo mar,« ocenjuje ruska komentatorka Natalija Gevrorkjan. Dodaja, da je imela Rusija pri zahtevi za razpustitev haaškega sodišča sebične motive, saj naj bi jo vodil predvsem strah, da bodo nekega dne po njegovem zgledu ustanovili sodišče za zločine ruske vojske v Čečeniji.

Po mnenju vojnega analitika Aleksandra Pikajeva so bili srbskim zločincem zaradi svoje prosrbske usmerjenosti na pomoč vedno pripravljeni priskočiti nekdanji vojaški oficirji, sodelavci tajnih služb in nekdanji politiki. Slednji zato, ker so po mnenju nekdanjega ruskega ministra za informacije Sergeja Grizunova včasih dobro živeli prav na Miloševićev račun. »Miloševićeva soproga in sin v Rusiji nista dobila azila, ker bi zanj odštela veliko denarja. Gre za več kot le korupcijo. Za Rusijo sta namreč preveč pomembna, da bi se o njima odločalo na taki ravni,« je prepričan ruski vojaški strokovnjak Jevgenij Krutikov.

V Rusijo se je že pred šestimi leti zatekel še en človek iz ropotarnice jugoslovanske zgodovine. General Veljko Kadijević, ki je bil med letoma 1988 in 1992 obrambni minister, kar dejansko pomeni, da je v času začetka balkanskih vojn poveljeval oboroženim silam SFRJ. V javnosti se je kot strela z jasnega pojavil v začetku oktobra, ko je v Moskvi v generalski uniformi sklical tiskovno konferenco ob izidu svoje knjige Protiudarec, moj pogled na razpad Jugoslavije. Kadijević se kljub mednarodni tiralici, ki jo je zaradi zločinov v Vukovarju leta 1991 proti njemu razpisala Hrvaška, v Rusiji počuti nadvse varno. Vsako nedeljo v restavraciji Faraon na jugozahodu Moskve s člani svojega omizja ure in ure razpravlja o nekdanji Jugoslaviji in aktualni srbski politiki.

S predstavniki sedme sile je zadržan, razen če so mu za to pripravljeni mastno plačati. Od nas je za intervju zahteval pet tisoč evrov, in ko smo ga zavrnili, je to nemudoma označil za politično motivirano odločitev aktualnih slovenskih oblasti. »V Jugoslaviji bi se vse izteklo drugače, če bi le Slovenija še malo počakala z razglasitvijo neodvisnosti,« vztraja Kadijević pri slovenski krivdi za razpad Jugoslavije. Na njegovo žalost za njegovo zgodbo ni več nobenega zanimanja.

Glorifikacija in demonizacija

Srbsko-ruskih vezi pa se ne poskuša poveličevati le s pretiravanjem o številu v Rusiji živečih Srbov, ampak tudi s trditvami o neizmernem uspehu tam delujočih srbskih podjetnikov. V resnici jih je mogoče prešteti na prste ene roke, daleč najbolj uspešna pa sta srbska tajkuna Bogoljub in Sretan Karić, ki pa sta v Rusiji trenutno precej manj aktivna. Denar od zaslužkov v Rusiji, kjer sta med drugim gradila celo narodno banko, kar jima je prineslo več kot milijardo dolarjev, sta namreč vložila v domače projekte, denimo mobilno telefonijo. »Srbi tukaj nimajo pretirano velikih poslov. Nekaj deset podjetij sicer dobro dela, največ v gradbeništvu. Velikih podjetij, ki so sem prihajala v času Jugoslavije, žal ni več,« mite razblini Vlahović, ki se novinarsko ukvarja tudi z gospodarstvom. »Zdaj so Rusijo preplavili poceni gradbeni delavci iz Ukrajine, Belorusije in Moldavije in nadomestili srbske gradbince. Naučili so se finejših notranjih gradbenih del, zaradi katerih so bili jugoslovanski delavci zelo cenjeni,« razloži Vlahović. Prepričan je, da je sloves, ki so ga nekoč v Rusiji uživala jugoslovanska podjetja, uspelo ohraniti le Sloveniji. »Slovenija je kljub vstopu v EU in Nato z Rusijo ohranjala normalne gospodarske stike. Uspešni so Lek, Krka, Iskra, Riko, poglejte si samo reklame za Gorenje. Srbi so recimo želeli, a zaradi izolacije niso imeli kaj izvažati. Popolnoma na kolenih je tudi makedonsko gospodarstvo. Hrvati so mislili, da bodo prej dobili vstopnico za Nato, če se bodo izogibali Rusov.«

Daleč najbolj cenjeni srbski »izvozni artikli« v Rusiji tako ostajajo filmski režiser Emir Kusturica, ki je častni gost dobesedno vseh ruskih filmskih festivalov, pevec Goran Bregović, čigar koncerti so brez izjeme razprodani, košarkarski trener Dušan Ivković, ki je kar dve sezoni vodil ruski Dinamo, in bivši selektor ruske državne reprezentance v odbojki Zoran Gajić.

Sicer pa so tako kot Srbi v domovini tudi njihovi rojaki v Rusiji v zadnjih tednih zaradi Kosova glorificirali Rusijo in demonizirali Slovenijo. »Slovenija bo enkrat plačala za vse. Za to, kar ste storili leta 1991, pa tudi za kosovsko izdajstvo,« je uradni Ljubljani nadvse zlovešče požugal poslovnež Đorđe Letić. Ta je bil do zadnjega prepričan, da Kosovo 17. februarja ne bo samostojno. Razočaranje nad hlapčevsko slovensko politiko do ZDA so glasno izražali tudi bolj zmerni od njega. Denimo novinar Branko Vlahović z besedami: »Gospodarju, ki ima psa, ni treba lajati!« •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

23/2/2008 clanek-1348490.md

Priporočam

Padli general, ki nadvse ceni Prešerna

Rusija pozdravila predsedovanje EU

V EU tudi z našo podporo

Grožnje z vojaško močjo

Stari novi testament

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo