Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

Padli general, ki nadvse ceni Prešerna

General JLA Vekoslav Kadijević, ki je bil med letoma 1988–1992 obrambni minister, kar dejansko pomeni, da je v času začetka balkanskih vojn poveljeval oboroženim silam SFRJ, se je v javnosti kot strela z jasnega pojavil v začetku oktobra. Takrat je v Moskvi v generalski uniformi sklical tiskovno konferenco ob izidu svoje knjige Protiudarec, moj pogled na razpad Jugoslavije. Le nekaj dni pozneje sem se z njim srečala na pogovoru o morebitnem intervjuju, a je padel v vodo, saj je zanj zahteval pet tisoč evrov!


 

Prav toliko naj bi bila za intervju z njim plačala hrvaška državna televizija, kjer je v zvezi s tem izbruhnila prava afera. Kadijević je namreč na Hrvaškem obtožen zaradi zločinov v Vukovarju leta 1991, za njim so izdali tudi mednarodno tiralico.

»General Kadijević vas čaka,« me je turobnega nedeljskega popoldneva, v katerem se je dež mešal s snegom, v telefonskem klicu presenetil njegov zastopnik Đjoko. Dogovarjanje za srečanje je potekalo brez kakršnih koli težav. Najverjetneje zato, ker je v njem posredoval znanec, ki prijateljuje z Goranom Petronijevićem, odvetnikom Veselina Šljivančanina, enega od treh članov vukovarske trojke. Šljivančanina so zaradi pokola približno 260 civilistov nesrbske narodnosti na farmi Ovčara pri Vukovarju leta 1991 na haaškem sodišču nedavno obsodili na skromnih pet let zapora.

Kadijević, ki se je rodil srbsko-hrvaškim staršem, se še vedno predstavlja kot Jugoslovan. Pričaka me v modernem in povsem praznem lokalu na jugozahodu Moskve. Generalsko uniformo je pustil doma. Spremljata ga zastopnik Đjoko, poslovnež s pisarnama v Rusiji in Kanadi, ter Srb iz Niša, ki že več kot deset let živi v Moskvi. Led prebijejo z vprašanjem o trenutnih razmerah v Sloveniji, o kateri potem v dveh urah druženja ne slišim nič dobrega. Sogovorniki namreč apokaliptično napovedujejo, da nam v EU ne bo tako lepo, kot nam je bilo v SFRJ, kjer smo bili po njihovem mnenju popolnoma privilegirani. V Sloveniji nihče od njih sicer ni bil že vse od razpada nekdanje skupne države, kot užaljeno zatrdijo, jih k nam ne bo, dokler bodo Srbi za vstop potrebovali vizum. Gospod general, kakor Kadijevića dosledno naslavljata navzoča, se pohvali, da Slovenijo zelo dobro pozna in da mu je bilo tam vedno zelo všeč. »A nikoli več ne bom šel tja,« grenko doda in pojasni, da se v Rusiji nadvse dobro počuti.

Naivno prepričanje, da bom pogovor z razvpitim generalom opravila še isti dan, se kmalu razblini. Zastopnik namreč začne naštevati pogoje – med drugim zahteva, da mora biti intervju objavljen v celoti, in navede ceno pet tisoč evrov. »Za intervju smo se v preteklosti že pogovarjali z BBC, vendar smo ga na koncu odpovedali, saj niso hoteli privoliti v to, da bi ga objavili v neokrnjeni obliki,« pove Đjoko o slabih izkušnjah s sedmo silo. Skeptičen je tudi Kadijević: »S Slovenci sem se v preteklosti že dogovarjal za izdajo prve knjige, vendar je vse padlo v vodo. Da ne bo tudi zdaj tako?«

Pokažem mu vprašanja, med drugim tisto, ali se je v času vojne za Slovenijo res zavzemal za dokončen obračun s teritorialno obrambo. Njegov skorajda deški obraz se zmrači. Jezi se, da so vprašanja tipičen primer slovenske propagande in da bi me kot slovensko novinarko morala zanimati predvsem vloga, ki so jo pri razpadu Jugoslavije odigrali slovenski voditelji. Trdi, da so vsi sodelovali s tujimi obveščevalnimi službami. Omeni Drnovška, Janšo in »nekdanjega velikega prijatelja Kučana«, ki da ga je na koncu povsem razočaral. Z velikim ponosom pripomni: »S pučistom Janšo se nisem nikoli srečal.«

Ker je Hrvaška proti njemu izdala tiralico, ga vprašam, ali ima rusko državljanstvo. Odkima in pravi, da ga v kratkem pričakuje. Po posredovanju zastopnika, češ da bom s fotografijo v intervju laže prepričala nadrejene, se vendarle pusti tudi fotografirati. »Vas lahko objamem? Mož ne bo jezen?« pripomni z nagajivim nasmeškom.

Potem nadvse resno spregovori o slovenski krivdi za razpad Jugoslavije. Meni, da bi se vse izteklo drugače, če bi Slovenija počakala z razglasitvijo samostojnosti. Njegovo trditev zelo goreče zagovarjata tudi druga člana omizja, teorije pa postajajo vse bolj skregane z logiko. Med drugim moram požreti celo tezo, da smo Slovenci namenoma sprožili vojno, da bi se s tem rešili vseh dolgov, ki bi jih sicer morali vrniti Srbiji. »Železarno Jesenice smo v celoti zgradili Srbi,« trditev podkrepi brkati in obilni Srb iz Niša. Moji ugovori, da je bilo prej nasprotno, da je bila Slovenija vendarle najbolj razvita nekdanja jugoslovanska republika, naletijo na gluha ušesa. Preostanek pogovora zato vljudno molčim. In kimam.

Hočem poravnati račun za svoje kosilo, a omizje ima moje vztrajanje za največjo mogočo žalitev. Pripomba postane izhodišče za razpredanje sogovornikov o slovenski mentaliteta. O skoposti, moških, ki ne znajo biti kavalirji, ženskem feminizmu … Stvareh, zaradi katerih da je razpadla večina mešanih zvez. Ko trdim, da o moskovskem nočnem življenju vem bore malo, me gledajo kot nejeverni Tomaži. Sami se namreč Slovenk spomnijo kot precej radoživih žensk.

Utrujena, pa tudi užaljena, zaradi sogovornikov, ujetih v iluzije preteklosti, malce hudobno pripomnim, da bodo, kot kaže, že v kratkem izgubili še Kosovo. Odločni so, da se to ne bo zgodilo, čeprav so v Srbiji po njihovem zdaj na oblasti izdajalci. Neomajno zaupajo, da jih bo pred tem varovala Rusija. V Rusiji verjetno, po trditvah mojih sogovornikov, tudi zato živi kar deset tisoč Srbov. Ti se vsako nedeljo zberejo prav v lokalu, kjer je potekalo moje bližnje srečanje s Kadijevićem. V spomin na Slovenijo padlemu generalu podarim Prešernove fige. Na skromno pozornost se odzove z besedami: »Zelo cenim Prešerna.« Blindirani mercedes s šoferjem Kadijevića odpelje domov in se nato vrne še pome. Med udobno vožnjo proti domu sama pri sebi razmišljam, da je Srbom nekaj vendarle treba priznati – če nič drugega, so res kavalirji!


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

23/12/2007 clanek-1318928.md

Priporočam

Dva pragmatika ostrega jezika

Slovensko krmarjenje med Scilo in Karibdo

Čedalje bolj diši po ruskem vetu

V EU tudi z našo podporo

Po Beslanu ne več »čurki«

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo