Vladikavkaz – V Severno Osetijo se je prve mesece po strahovitem terorističnem napadu v Beslanu, v katerem je umrlo 330 ljudi, med njimi kar 177 otrok, zgrinjala pomoč z vsega sveta. Zdaj je mednarodna skupnost na Severno Osetijo dejansko pozabila in ena redkih, ki na tem področju še deluje, je Anica Mikuš Kos iz slovenske Filantropije. S programom psihosocialne pomoči deluje tudi v sosednji Ingušetiji, od koder je prišlo 32 napadalcev šole v Beslanu, sosedi pa se postrani gledata tudi zaradi zgodovinskih zamer. »Tudi če rečemo, da so velike zamere, da so se dogajale hude stvari, so v vsaki državi ljudje, ki imajo zdrav razum. Niso vsi ljudje zasvojeni s sovražnostjo,« pojasni Kosova glede delovanja v dveh nasprotnih taborih.
Od naše dopisnice
Razmere na Severnem Kavkazu so vse bolj napete. Poročila o nasilju namreč že dolgo ne prihajajo le iz Čečenije, ampak vse pogosteje tudi iz Ingušetije in Dagestana. Zaradi tega je večjo napetost čutiti tudi v Severni Osetiji, osamljenem nemuslimanskem otočku na Severnem Kavkazu. V Vladikavkazu, glavnem mestu republike, ki se je v 18. stoletju, zaradi potrebe po zaščiti kot edina prostovoljno priključila Ruski federaciji, je tako opaziti poostreno vojaško navzočnost. Tudi zaradi strahu pred razvojem dogodkov v Južni Osetiji, uradno nepriznani, dejansko pa neodvisni gruzinski pokrajini, o kateri zdaj Rusija grozi, da jo bo priznala v primeru enostranske razglasitve kosovske neodvisnosti
V Fiagdonu, naselju v soteski med kavkaškimi gorami, naletava sneg. Kazbeka, najvišje gore na Kavkazu, zaradi oblačnosti ni videti. V tem gorskem letovišču, odrezanem od sveta, poteka seminar o psihosocialni pomoči v šolah na območju oboroženih konfliktov in terorističnih napadov, ki se ga udeležuje 45 učiteljev in trenerjev iz vse Severne Osetije. V vasi, odrezani od sveta, napetosti ni čutiti. Edina vznemirljiva novica, ki doseže udeležence, je informacija o plazu, ki je zasul Nižni Zaramag, gorsko cesto med Severno in Južno Osetijo. Reševati so morali številna vozila, saj čez ta neuradni mejni prehod poteka živahna neobdavčena trgovina, vsakih šest mesecev pa tam opravijo tudi menjavo ruskih pripadnikov mednarodnih mirovnih enot, čemur Gruzija zaradi netransparentnosti ostro nasprotuje.
V mladinskem domu vlada ustvarjalno ozračje in učitelji ter psihologi živahno razpravljajo o težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. Gre za že tretji tovrstni seminar v Severni Osetiji; prvega je financirala slovenska vlada, dva pa nizozemska Fundacija vojne travme. Slovenska pediatrinja Anica Mikuš Kos, ki je pomagala tudi otrokom v Bosni, na Kosovu in v Iraku, program v Osetiji izvaja z osetinskim republiškim inštitutom za dopolnilno kvalifikacijo učiteljev, dobro pa je tudi sodelovanje z ministrstvom za izobraževanje Severne Osetije – Alanije. »Do zdaj je v programu sodelovalo že 120 udeležencev. Slovenski inštruktorici pripravita samo materiale, s katerimi potem delajo naši trenerji. Tem pokažejo znanja, s katerimi mora biti opremljen vsak pedagog. Mislim, da gre za nekakšno vzajemno bogatenje,« glede triletnega slovenskega dela v Severni Osetiji pove Vladislav Tatrov, namestnik ministra za izobraževanje.
Anica Mikuš Kos in njena pomočnica Katja Čibej Fras sta severnoosetinske pedagoge torej naučili loviti ribe. »Naš program je sestavljen iz dveh delov. Najprej seminarji, na katerih delamo s trenerji, potem pa gredo ti ljudje v šole in organizirajo ista predavanja za vse učitelje. V naš program je vključenih 20 šol,« pojasni Čibej Frasova. Ljana Balajeva, učiteljica iz Fiagdona, je navdušena predvsem nad možnostjo izmenjave izkušenj: »Program mi je zelo všeč, ker je to edina možnost, da se srečaš in o svojih problemih pogovoriš s kolegi iz vse republike. »Če je torej Rusija z gradnjo cest in železnice v 18. stoletju naredila konec stoletjem osetinske izoliranosti, slovenski program Osetince še nadalje povezuje. Sicer slabo prepoznavna Slovenija je zato v Severni Osetiji skorajda tako priljubljena, kakor so Rusi. Zanje je namreč Severna Osetija edina republika na severnem Kavkazu, v kateri so zaželeni. Obratno paradoksalno velja šele od tragedije v Beslanu, saj je večina v osrednji Rusiji šele takrat spoznala, da Severna Osetija nima nič skupnega s Čečenijo in Ingušetijo. »Do Beslana so tudi nas v Moskvi imenovali z žaljivim izrazom »čurki« ali »hači«. Ker smo temni, so nas metali v isti koš s čečenskimi in inguškimi teroristi,« pojasni profesor zgodovine Alan Gabisov.
Nasprotno Osetinci vsakega gosta, tudi če gre za sovražnika, sprejmejo z neverjetnim gostoljubljem. S slavnostno večerjo, ki poteka po protokolu osetinske mize, se je končal tudi seminar. Najstarejšemu moškemu udeležencu Aslanbeku je pripadla čast »tamada«, to je predsedujočega, ki izreka predpisane zdravice, pravzaprav molitve. Osetinci, ki so povečini pravoslavci, nekaj pa je tudi muslimanov, ne glede na religijo še zdaj slavijo nekakšno pogansko božanstvo, ki nima imena. Osetinci so namreč potomci Alanov, neustrašnih bojevnikov, ki so branili celo meje rimskega imperija, njihov jezik pa je soroden severnoiranskemu. Obred se zaključi v poganskem slogu – z obdarovanjem. Vodja programa Anica Mikuš Kos dobi v dar angela varuha, da jo bo varoval pri njenem delu na vseh kriznih žariščih.