Mesto žalosti, mesto angelov

Od naše dopisnice

»Odnosi z Ingušetijo so se res izjemno poslabšali. Osetinci smo zelo nekonflikten narod, in o tej temi sploh nočem govoriti,« je glede krhanja odnosov s sosedi skop Vladislav Totrov, namestnik severnoosetskega ministra za izobraževanje. V nasprotju z njim beslanske matere na glas pozivajo k maščevanju za smrt sinov in hčera. Pred mesecem dni so tako z velikimi upi pričakale Vitalija Kolojeva, ki se je vrnil v domovino iz švicarskega zapora, kjer je preživljal kazen zaradi umora kontrolorja poletov, odgovornega za letalsko nesrečo, v kateri je izgubil najbližje. Ker je uveljavil načelo zob za zob, je za nekatere sorodnike beslanskih žrtev Kolojev zdaj največji junak. Sogovornik Totrov takšne manifestacije zavrača, poskuša pa jih razumeti: »Skrajne reakcije beslanskih mater razumem kot izraz žalovanja. Gre za žrtve, saj so na grozovit način izgubile svoje otroke. Mislim, da potrebujejo predvsem našo pomoč.«

Gnev beslanskih mater pa ni namenjen le sosednji Ingušetiji, ampak tudi ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Pripisujejo mu namreč krivdo za ponesrečeno reševalno operacijo, ki so jo po njihovem trdnem prepričanju z eksplozijo sprožile ruske varnostne službe in ne terorist. Takšna je bila namreč ugotovitev neodvisne preiskave, ki jo je leta 2006 na lastno pest opravil nekdanji poslanec v ruski dumi Jurij Saveljev. Tako njegovi kolegi iz parlamentarne preiskovalne komisije kakor preiskovalci tožilstva so sicer prišli do drugačnih sklepov, saj vztrajajo, da so reševalno operacijo z eksplozijo v poslopju šole sprožili ugrabitelji. In to je postala tudi uradno sprejeta verzija, zaradi katere se je Putin za vse večne čase zameril predsednici odbora Beslanskih mater Suzani Dudijevi: »Na parlamentarnih volitvah nisem glasovala za Enotno Rusijo in Putina, saj se ni želel pogajati s teroristi, poleg tega ni zagotovil pravične preiskave.«

Odbor je pred volitvami pripravil celo protestno akcijo, med katero so smerokaze z napisom Putinova pot usmerili proti prizorišču terorističnega napada, julija pa je proti Rusiji vložil tudi tožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice. O Beslanskih materah in Glasu Beslana, organizaciji, ki je v svojih kritikah še bolj radikalna, v Severni Osetiji neradi govorijo. Večina od 700.000 prebivalcev namreč podpira sedanjo rusko oblast.

V razdejanem poslopju male telovadnice, v katero so ugrabitelji zaprli več kot tisoč ljudi, nad fotografijami ubitih talcev lebdijo angeli, okoli opečnate zgradbe pa so še vedno razporejeni venci svežih rož. Zdi se, kakor da bi se bila tragedija zgodila včeraj. »V Beslanu se vsi poznamo in vsak je v napadu nekoga izgubil. Med umrlimi so bili ljudje različnih narodnosti, tudi muslimani. Banditom ni bilo mar za nikogar. Tridnevno agonijo, ki smo jo doživljali, je nemogoče opisati z besedami,« vidno ganjena med spoštljivim ogledom razpadajoče telovadnice pojasni učiteljica Ala Karajeva. »Prvi september je v Rusiji praznik znanja. Ljudje se lepo oblečejo, pojejo. Starejši mlajšim pokažejo, kako je v šoli lepo. Tega praznika pri nas ne bomo nikoli več praznovali, saj se takrat začne tridnevno žalovanje,« pove Tatjana Čušijeva, koordinatorka izobraževalnega programa prihosocialne pomoči za žrtve oboroženega konflikta, ki ga vodi slovenska pediatrinja Anica Mikuš Kos. Ta je po besedah sogovornikov zaradi svoje prizadevnosti in topline ena najbolj spoštovanih osebnosti v Severni Osetiji. Najbolj obiskani kraj v Beslanu je še vedno mestno pokopališče. Tudi tam na zloščenih marmornatih spominskih ploščah prav tako opečnate barve, stojijo glinena angelska bitja. Vse polno angelov je mogoče videti tudi v muzeju, ki so ga letos odprli v novi šoli številka 9, katere gradnjo so po napadu financirale moskovske mestne oblasti.

Moderno poslopje šole je obdano z visoko ogrado, pred njo pa stoji varnostnik, ki nam kljub spremstvu ne dovoli naprej. »Pred meseci sem imel težave, ker sem v šolo spustil obiskovalce, ki so potem vsepovsod fotografirali. Moral sem se zagovarjati celo pred FSB, « nas seznani s poostrenimi varnostnimi ukrepi, ki so zaradi tragične izkušnje razumljivi. V šolsko poslopje nas spusti šele, ko po telefonu za to dobi dovoljenje. Šola, ki so jo odprli pred tremi leti, je prazna, zato deluje precej sterilno. Pouk se je že končal in po prostornih hodnikih se podi le nekaj najmlajših učencev. Takšnih, kakršni so pred tremi leti umrli v grozovitem terorističnem napadu, ali pa zaradi njega še zdaj ne morejo mirno spati. »Iz telovadnice so prinesli oslabelo deklico in jo položili na klop. Tako se je bala, da je zlezla pod klop, glavo pa je stisnila med noge. Komaj smo jo prepričali, da se ji ne more zgoditi nič več hudega,« se spominja Soslan Ikajev, ki na ministrstvu za delo vodi oddelek za socialno pomoč. Pa je to sploh mogoče zagotoviti?

𝕏   Facebook   Telegram   Viber