Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

V zankah kavkaškega vozla

Nad reko Gizeldon v dolini Dargavs, ki leži v ruski republiki Severni Osetiji, se dviga meglica. Že sicer skrivnostno Mrtvo mesto, največja nekropola na Kavkazu, je zaradi tega videti še bolj zlovešče. Sveto mesto iz 17. stoletja obdaja s snegom pobeljeno gorovje, v njem pa je zbran velik del zgodovine starodavnega kavkaškega ljudstva. »Osetinci smo veliko pobrali od skitov. Ti so umrle pokopavali skupaj z njihovimi konji in tudi mi smo naše umrle moške pokopavali tako, da smo k njim pripeljali njihove konje. Ti so umrle potem ponesli v posmrtno življenje,« glede prastare osetinske tradicije pove svetlolasa vodička Katja.


 

Skiti so iransko nomadsko pleme, ki se je na območju južne Rusije naselilo v 8.–7. stoletju pr. n. št., Osetinci oziroma Alani pa še zdaj govorijo jezik, soroden iranskemu. V Severni Osetiji se je do dandanes ohranil tudi starodaven verski kult; tako pravoslavna večina kot muslimanska manjšina se namreč tam še zdaj obračata k poganskemu božanstvu, ki nima imena.

Mrtvo mesto

Severna Osetija, osamljeni krščanski otok sredi nemirnega Severnega Kavkaza, je v 21. stoletju dobila še eno mrtvo mesto – Beslan. Ulice naselja s 30 tisoč prebivalci so namreč bolj kot ne prazne. Mestno pokopališče, nasprotno, kar kipi od življenja, saj se tja v svoji žalosti dan za dnem zgrinjajo sorodniki žrtev terorističnega napada. Kot nekakšni sodobni častilci prastarega skitskega mrtvaškega kulta.

Žalovanje še ni končano niti tri leta po najhujšem terorističnem napadu v ruski zgodovini, v katerem je umrlo 330 ljudi, od tega kar 177 otrok. Starejši par ob nagrobni plošči polaga cvetje, mlajše dekle s krpo lošči materin grob, moški srednjih let v vojaškem površniku si ob opečnatem nagrobniku prižge cigareto in se zazre v daljavo. Na marmornatih grobovih poleg plišastih in glinenih igrač stojijo plastenke s pijačo. »Zajeti talci v šoli številka ena so bili kar tri dni brez pijače. Če so se hoteli odžejati, so morali piti svoj urin. Svojci jim na grob prinašajo pijačo, da v posmrtnem življenju ne bi trpeli takšnega pomanjkanja,« o neobičajnem pokopališkem prizoru pove profesorica Tatjana Čušijeva.

Na pokopališče vstopi Suzana Dudijeva, predsednica odbora beslanskih mater, nevladne organizacije, pri kateri vztrajajo, da so za spodletelo reševalno operacijo v Beslanu krive ruske varnostne službe. »Suzana je ena tistih, ki na pokopališče pridejo vsak dan,« razloži spremljevalka, takoj zatem pa prosi, da beslanskih mater ne omenjam več. Prošnjo pozneje pojasni profesor zgodovine Alan Gabisov: »Naša tradicija pravi, da se je treba veseliti naglas in trpeti potiho, zato radikalne akcije beslanskih mater podpirajo le redki. Te ženske poleg tega za tragedijo krivijo ruske oblasti, ki jih večina Osetincev podpira.« Pokopališče leži ob cesti do letališča, zato se mimo vsak dan pelje na desetine vozil. Zaradi pietete do umrlih z zmanjšano hitrostjo.

Spoštljivo počasi me učiteljica Ala Karajeva vodi tudi po razdejani telovadnici šole številka ena, v kateri je 32 napadalcev iz Ingušetije tri dni zadrževalo več kot tisoč ljudi. Tudi tam je vse polno svežih rož, plišastih igrač, na umazanih stenah pa visijo fotografije žrtev. »Med umrlimi so bili ljudje različnih narodnosti, tudi muslimani. Banditom ni bilo mar za nikogar. Tridnevno agonijo, ki smo jo doživljali, je nemogoče opisati z besedami,« z bolečino v glasu razlaga učiteljica, ki je na prvi šolski dan leta 2004 ostala doma. In preživela. Osebno je poznala vse žrtve.

Nepremostljivo sovraštvo?

O ugrabiteljih, ki so jih ruske varnostne službe ubile med reševalno akcijo, edinega preživelega Nurpašija Kulajeva pa so lani obsodili na dosmrtno ječo, v Osetiji ne govorijo radi. Precej čustveno, predvsem pa na hitro ozadje tragedije opiše tudi Soslan Ikajev z ministrstva za socialno pomoč: »Tako je, če imaš za sosede bandite. Med njimi je bilo veliko narkomanov. Verjetno trezni kaj takega ne bi mogli storiti. Zraven sta bili tudi dve ‘šahidki’ [ženski teroristki], ki jima je zaradi otrok postalo žal, zato so ju preprosto ustrelili.« Krvniki so se v Beslan pripeljali iz bližnjih inguških vasi, zato na križišču ceste, ki pripelje iz Ingušetije, vse od tragedije stojijo policisti. Varnostnika ima tudi nova šola številka 9, kjer se zdaj šolajo otroci, ki so tridnevno kalvarijo preživeli. »Pred meseci sem imel težave, ker sem v šolo spustil obiskovalce, ki so potem vsepovsod fotografirali. Moral sem se zagovarjati celo pred FSB,« nas pred vrati šole zadržuje varnostnik. Po kratkem telefonskem klicu vendarle odpre vrata v moderno poslopje. Na poti v muzej, ki so ga pred mesecem dni odprli v stavbi šole, od spremljevalke Čušijeve slišim: »Sprejela nas bo učiteljica, ki je bila tudi sama med talci, ampak prosim te, da je o tem ne sprašuješ.«

Med žalnimi knjigami, šolskimi uniformami in drugimi predmeti, ki so jih prinesli s prizorišča terorističnega napada, nas tako popelje učiteljica in nekdanja talka Elena Kasumova. Pove, da nameravajo prihodnje leto na šoli odpreti še en muzej. »Na prizadete otroke muzej deluje zelo terapevtsko. Tukaj se zelo dobro počutijo. Vsi so z veseljem pomagali pri urejanju prvega muzeja,« še pojasni krhka temnolaska.

V šolski dvorani nedaleč stran reklamirajo delo ruskih specialnih služb. Nad herojskimi fotografijami je z velikimi črkami zapisano: »Obstaja poklic, s katerim lahko zaščitite domovino.« Gradnjo šole, v kateri k vojaškim poklicem snubijo že osnovnošolce, so financirale moskovske mestne oblasti.

Sovjetske rane

Tragedija v Beslanu je zadnji, še zdaleč pa ne edini primer medetničnih napetosti, ki so v Severni Osetiji posledica zgodovinskih zamer. Te grenijo predvsem odnose s sosednjimi republikami, predvsem Ingušetijo in Čečenijo. V iskanju varnosti se je ena od najmanjših ruskih republik zato že v 18. stoletju prostovoljno priključila Rusiji, ki je v Vladikavkazu že takrat zgradila prvo utrdbo na Severnem Kavkazu. Tam je še zdaj polno ruskih vojakov, ki so v Severni Osetiji, kjer na 800 tisoč kvadratnih kilometrov živi 700 tisoč ljudi kar stotih različnih nacionalnosti, nadvse dobrodošli. Da so pravi ruski domoljubi, so Osetinci ne nazadnje dokazali že med veliko domovinsko vojno, kakor drugo svetovno vojno imenujejo v Rusiji. Darovali so namreč največ narodnih herojev – 32.

Paradoksno je predvsem zaradi ruskega škornja osetinska polpretekla zgodovina precej tragična. Sovjetski diktator Josip Visarionovič Stalin, ki je bil po materi Osetinec, je namreč leta 1944 Inguše in Čečene, živeče v Prigorodnem okrožju, izgnal v Kazahstan. V njihovih domovih je naselil rojake svoje matere. Krhko sožitje na Severnem Kavkazu je bilo s tem dokončno porušeno. Tretjina izgnancev je umrla na poti, še tretjina pa v izgnanstvu. Srhljiva je zgodba o ruskih vojakih, ki so v čečenski vasi Hajbah žive sežgali starce, otroke in odrasle, ki niso hoteli zapustiti svojih hiš. Sovjetske oblasti so Ingušem in Čečenom v 50. letih prejšnjega stoletja vendarle dovolile vrnitev. Vrniti se niso imeli kam.

Dokončno je počilo po razpadu Sovjetske zveze, ko je med Ingušetijo in Severno Osetijo izbruhnila vojna za nesrečno Prigorodno okrožje, ki je zgodovinsko pripadalo Inguško-čečenski socialistični republiki. V vojni je bilo ubitih več sto ljudi, ob izdatni podpori Moskve pa so v njej zmagale osetinske sile. Sprti strani še do danes nista podpisali mirovnega sporazuma.

Postsovjetske travme

Nerešeno je še vedno tudi vprašanje de facto samostojne, mednarodno pa nepriznane gruzinske pokrajine Južne Osetije, za katero Moskva grozi, da jo bo priznala ob morebitni enostranski razglasitvi neodvisnosti Kosova. Pod mizo separatistične težnje sicer podpira že zdaj. Ponovno združitev z rojaki, od katerih jih je iztrgal razpad Sovjetske zveze, skorajda brez izjeme podpirajo tudi v Severni Osetiji. »Gre za naše brate, en narod in eno kulturo. Tudi v Severni in Južni Koreji se je že začel proces integracije, zakaj se torej ne bi še pri nas,« je odkrit namestnik ministra za izobraževanje Vladislav Totrov. Pohvali se tudi s strpnostjo osetinskega naroda, ki da je tudi v času največjih napetosti s sosednjo Gruzijo skrbel za nepretrgano delovanje gruzinske šole v Severni Osetiji.

Nasprotno politiko gruzinskih oblasti v Vladikavkazu brez izjeme označujejo za fašistično in genocidno. »Begunec iz Južne Osetije mi je pripovedoval, kako so gruzinski vojaki zakopavali žive osetinske otroke, ženske in starejše ljudi. Vse skupaj je še bolj žalostno, ker se Gruzinci in Osetinci v Južni Osetiji čisto normalno razumejo. Problem je, ker tja prihajajo provokatorji iz Tbilisija,« za bogato obloženo osetinsko mizo razlaga zgodovinar Alan Gabisov. Tudi on pogosto potuje v Južno Osetijo, kjer je po njegovih trditvah situacija precej bolj napeta, kakor je mogoče sklepati iz televizijskih poročil. »Član ruskih mirovnih enot v Južni Osetiji mi je povedal, da je slišati streljanje skoraj vsak dan.«

Po t. i. gruzinski vojaški poti, ki povezuje Severno in Južno Osetijo in je speljana mimo dveh gruzinskih enklav, po njegovem ni priporočljivo potovati. Zaradi obilice snega je težko prehoden tudi Nižni Zarmag, gorska cesta med Severno in Južno Osetijo, ki se gruzinskim vasem izogne. Čez ta neuradni mejni prehod zato poteka glavna preskrbovalna žila za mednarodno nepriznano Južno Osetijo, kjer ima večina prebivalcev rusko državljanstvo. Na desetine vozil se je čez ta gorski prelaz podalo tudi minuli konec tedna, ko je bila cesta zaradi obilice snega zaprta. Številna vozila so morali potem reševati izpod plazu. »Gospodarska situacija v Južni Osetiji je zelo slaba. Tamkajšnji prebivalci dobijo vse iz Rusije. Še pred petimi leti tam ni bilo niti vode niti elektrike,« o revščini razlaga profesorica Tatjana Čušijeva. Tam živeči Osetinci so odvisni od pomoči Rusije, Gruzince pa oskrbuje Tbilisi.

Vsakih šest mesecev čez Nižni Zarmag poteka tudi menjava ruskih mirovnih enot, čemur Gruzija zaradi netransparentnosti ostro nasprotuje. V Južno Osetijo so najverjetneje prav po tej zasneženi gorski cesti nedavno vstopile tudi na smrt vedno pripravljene specialne enote proruskega čečenskega bataljona Vzhod. Te so že nekaj časa v Južni Osetiji, kar je pred dnevi potrdil njihov poveljnik Sulim Jamadajev.

Proruski čečenski specialci tam niso zaradi grožnje, ki jo po trditvah Moskve za Kavkaz predstavlja morebitna enostranska razglasitev kosovske neodvisnosti, ampak zaradi zimskih olimpijskih iger v Sočiju leta 2014. Rusija se namreč boji, da bo Gruzija poskušala sabotirati priprave.

Največ beguncev na prebivalca

V Severno Osetijo je v začetku 90. let prejšnjega stoletja pribežalo kar 70 tisoč Osetincev iz Gruzije, ki so se že asimilirali in so zdaj povsem enakopravni državljani. »Kudrinci« – tako v Severni Osetiji imenujejo begunce iz Južne Osetije – imajo po trditvah zgodovinarja Gabisova kar precej skupnega z Gruzinci. Med drugim omeni trgovsko žilico in ljubezen do vina, ki ga pridelujejo sami. »Poglej ženski, ki vstopata v kombi. Prepričan sem, da prihajata iz Južne Osetije. To lahko rečem že na podlagi njunih obraznih potez, ki so nekako bolj gruzinske,« med sprehodom po nedeljsko praznem Vladikavkazu pripomni Gabisov. Doda, da so v Moskvi vse narode Kavkaza dolgo metali v isti koš: »Do Beslana so v Moskvi tudi nas imenovali z žaljivim izrazom ‘čurki’ ali ‘hači’. Ker smo temni, so nas enačili s čečenskimi in inguškimi teroristi.«

Do Ingušev in Čečenov, ki so se med vojno leta 1991 iz Severne Osetije povečini umaknili, Osetinci že dolgo ne zmorejo biti ravnodušni. Kaj šele velikodušni, kakor v odnosu do gostov izrecno narekuje osetinska tradicija. Skupina mladostnikov je v Severni Osetiji tako v začetku decembra napadla štiri avtobuse vernikov iz Čečenije na romarski poti v Saudsko Arabijo. Poleg tega je bila pred meseci v Vladikavkazu ustanovljena tudi skrivna organizacija v slogu ku-klux-klana. Njena filozofija je, da so vsi prebivalci Severne Osetije krivi za beslansko tragedijo. »Vsi smo vedeli, da se bo zgodila tragedija. Vsi smo seznanjeni z neučinkovitostjo policije, jemanjem podkupnin, ljudmi v vladi, ki niso sposobni prevzeti nobene odgovornosti. Ne smemo več molčati,« pozivajo v organizaciji, ki zavrača nasilje. Proti vsesplošnemu kaosu se bodo zato borili tako, da bodo na glas opozarjali na nepravilnosti. Ena največjih je po mnenju Gabisova neučinkovitost sodišč: »Pri nas ne obsodijo praktično nikogar, saj se skoraj vsi poznajo med sabo in se v nekakšni klanski mentaliteti med seboj ščitijo.«

Kavkaz torej še obvladuje klanska mentaliteta, kot kažejo zadnji dogodki, pa se tam niso povsem odrekli niti krvnemu maščevanju. •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

22/12/2007 clanek-1318640.md

Priporočam

Po Beslanu ne več »čurki«

Mesto žalosti, mesto angelov

Barvne revolucije vse bolj bledijo

Kosovo je zažigalna vrvica

Vračanje v čase šepetanja in šepetalcev

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo