Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Emisija nemogoče

Poiskali smo nekaj zanimivih ekologov oziroma naravovarstvenikov z različnih koncev sveta, ki vsak po svoje ocenjujejo bližajočo se podnebno konferenco v Københavnu in tudi prihodnost našega planeta. No, pravzaprav so si dokaj enotni v tem, da bodo naše prihodnje generacije živele na veliko bolj neprijaznem planetu kot mi, pa tudi v tem, da se bodo politiki na Danskem najverjetneje dogovorili le, da se bodo še naprej zgolj dogovarjali, kot pravi naš ameriški dopisnik.


 

Pravo akcijo – svoj odnos do narave in ekologije – ima zatorej v rokah vsak posameznik in konferenca v Københavnu je pomembna tudi zato, da se tega znova zavedamo. Kako krivično je na primer, da prav prebivalci vedno bolj topečih se Zemljinih polov, Antarktike in Arktike – ki bodo po besedah umetnika Marka Peljhana postali prvi okoljski begunci, saj ne bodo več imeli tal pod nogami – v nasprotju z zahodno kulturo še vedno ohranjajo ekološko zavest in nikoli niso izgubili stika z naravo. Prav oni so lahko s svojim načinom življenja naši največji učitelji, meni umetnik: »Občutka, da vsako naše dejanje vpliva na celoten okoljski in družbeni sistem, se moramo zato znova naučiti, saj nas lahko edino to morda še ohrani kot vrsto, ki živi v ravnovesju s svojo biosfero.«

Podnebni jezdeci apokalipse

Peter Žerjavič, Berlin

Hans Joachim Schellnhuber je eden vodilnih nemških in evropskih strokovnjakov na področju varovanja podnebja. Doktor fizike, star 59 let, vodi skupino, ki svetuje nemški vladi, nekakšni svet okoljevarstvenih modrecev. S temo se je ukvarjal med konferenco v Riu de Janeiru, sodeloval je pri kjotskem sporazumu, na vrhu v Københavnu bo član nemške delegacije. Več kakor poldrugo desetletje je na čelu potsdamskega inštituta za preučevanje učinkov podnebja. Na pogovor z ducatom tujih dopisnikov se je pripeljal z avtomobilom na hibridni pogon. Najbolj enostaven primer, kaj lahko naredi vsak posameznik za manjše izpuste CO2. »Pri transportu lahko privarčujemo neverjetno veliko. Noro je, da gre pri avtomobilu s klasičnim motorjem osemdeset odstotkov energije skozi glušnik,« je povedal Schellnhuber. A do električnega avtomobila se ne da zgolj z odločitvami potrošnikov. To je vprašanje industrijske politike. S takšnimi spodbudami države je veliko laže na Švedskem ali v Nemčiji kakor v ZDA. Schellnhuber je prepričan, da bi lahko znatno zmanjšali izpuste, ne da bi vplivali na kakovost življenja: »Če se človek odpove enemu od treh nakupovalnih izletov v New York, se ne bo veliko odrekal.« Z zavestnimi odločitvami potrošnikov bi se dalo veliko premakniti; če pa si bomo vsi zatiskali oči in nihče ne bo nič naredil, bomo vsi končali v težavah.

Z razmeroma enostavnimi stvarmi, kakršna je boljša izolacija starih hiš, s katero se lahko poraba energije zmanjša za osemdeset odstotkov, sploh ne bi smeli več odlašati. V Nemčiji pa Schellnhuber predvsem pogreša »zeleno podjetnost«. V 19. stoletju je podjetniški duh naredil iz Nemčije eno od vodilnih industrijskih držav. »Smo pred novo industrijsko revolucijo, povezano z učinkovitejšo rabo virov. Danes pa ljudje nočejo tvegati, čeprav človek lahko hitro postane bogat z novimi tehnologijami,« je povedal. Torej, dekarbonizacija družbe je velika poslovna priložnost za vsakogar. Nemčija si je sicer zastavila zmanjšati izpuste do leta 2020 za kar štirideset odstotkov. Po Schellnhuberjevih besedah bi lahko dosegla še več in nato do sredine stoletja postala država brez izpustov CO2. Vsekakor pa bi Nemčija kot država z razvitimi tehnologijami na področju obnovljivih virov energije lahko bila med zmagovalci bitke proti podnebnim spremembam.

Na konferenco v Kjotu nima pozitivnih spominov. »Končala se je kot orientalski bazar. Ponudbe držav so kar zviševale in zniževale emisije. To se na Danskem ne sme ponoviti,« je pojasnil. Da v Københavnu ne bo sprejet mednarodnopravni obvezujoči sporazum, se mu ne zdi katastrofičen scenarij. »Ključno je, da dosežemo temeljno strinjanje o bistvenih elementih: o najvišjem dvigu povprečne temperature za dve stopinji do konca stoletja, o znatnem zmanjšanju emisij CO2 pred letom 2020 in o delitvi bremen. Ne bo škode, če nato v letu ali dveh sklenemo pravi sporazum,« je povedal. Najslabši razplet Københavna je, da bi se oblikovala rešitev, ki bila sicer videti ugodna, a ne bi prinesla temeljnih premikov. Ne glede na ogromno medijsko pozornost, ki se v zadnjem času posveča podnebju, pa znanstvenik opozarja, da je javnost že zasičena z apokaliptičnimi napovedmi. »Morda ne bi bilo slabo, če bi se strokovnjaki za kaki dve leti zavili v molk,« se pošali.

A posledice, denimo, dvigovanja gladine morja da bodo vsekakor uničujoče. Ena od nemških zavarovalnic je namreč izračunala, da bi stroški zvišanja gladine morja za pol metra znašali – 62.000 milijard evrov. Zgodbice o Danski kot pridelovalki vina so le simpatična ilustracija dramatičnih posledic podnebnih sprememb. Čeprav so evropske države v bitki za podnebje lahko zgled drugim, na svetovni ravni doslej ni bilo narejeno posebno veliko. Schellnhuberja najbolj skrbi, da v ZDA kot ključni državi ni ne zavesti ljudi ne pripravljenosti velikega dela politike na drugačne prijeme. Tako Barack Obama ne more doseči ciljev sam proti sistemu. »Ponujajo 17 odstotkov emisij manj glede na leto 2005. To so v primerjavi z letom 1990 le trije, štirje odstotki. V primerjavi s tem, kakšno krčenje bi morali doseči v prihodnjih desetletjih, pa je ponudba smešna,« je povedal Schellnhuber.

Zadnji ponudbi Kitajske in ZDA po njegovem mnenju prej kakor k dvema peljejo k štirim stopinjam višji temperaturi leta 2100. Ob postavljenem cilju dveh stopinj lahko znanstveniki natančno izračunajo, koliko izpustov je še na razpolago. Tako je do sredine stoletja zgornja meja 750 milijard ton. »Z ameriškim načinom življenja po vsem svetu bi vse porabili že v šestih letih. Če ZDA (20 ton izpustov na prebivalca) ne bodo naredile skoraj nič, bi morali več narediti drugi. Kitajska bi morala, denimo, še znižati s svojih 3,5 tone in Indija svojo tono. To je geopolitično nesprejemljivo,« je opozoril Schellnhuber. Za uspeh prizadevanj in pravi politični sporazum ima vlogo pravična delitev bremen, ki bodo nastala z zniževanjem emisij, zlasti spričo velikih izpustov v razvitem svetu. A v vseh delih sveta bi morali pred očmi imeti dejstvo, da si trajne blaginje ne bodo mogli izbojevati z bitko proti naravi. •

»V gozdu ne moreš propasti«

Polona Frelih, Moskva

Dr. Aleksej Jablokov je profesor biologije na Ruski akademiji znanosti in nesporni veteran ruske borbe za zaščito okolja. Je ustanovitelj sovjetskega Greenpeacea, v 90. letih je bil svetovalec pokojnega ruskega predsednika Borisa Jelcina za ekološka vprašanja, trenutno pa predseduje Zelenim Rusije, ki so frakcija opozicijske stranke Jabolko. Kateri dejavnosti trenutno namenja več časa, politični ali ekološki? »Dandanes brez politike ni mogoče reševati ekoloških vprašanj,« brez pomišljanja odvrne živahen in čil 78-letnik.

Z njim smo se srečali v tednu, ko se je živo srebro v Moskvi dvignilo na kar 8,1 stopinje Celzija, kar je bila najvišja zimska temperatura v zadnjih 111 letih. »V Podmoskovju so še enkrat pognale gobe, iz zemlje lezejo črvi, ki se običajno že konec novembra zarijejo globoko v zemljo in zamrznejo. Težko bi rekel, da je to posledica globalnega segrevanja ozračja, nedvomno pa so takšna odstopanja zelo nevarna za naš rastlinski in živalski svet,« je znanstveno zadržan pri izrekanju hitrih sodb.

Enako previden je, ko ga povprašamo po mnenju glede nadaljnje usode našega planeta. Pravi, da je veliko odvisno od skorajšnjega klimatskega vrha v Københavnu. »Če ne bodo sprejeli radikalnih zavez o zmanjšanju izpusta toplogrednih plinov, potem ne vidim nič dobrega. Že zdaj se gladina svetovnih oceanov na leto dvigne za kar tri milimetre, in če se bo to nadaljevalo, potem se bo v 20 do 30 letih morje dvignilo za pol ali celo en meter. Na Arktiki je že zdaj kar 30 odstotkov manj ledu in zaradi tanjšanja ledene ploskve je lani v Belem morju poginilo več deset tisoč tjulenjev. Zaradi izsekavanja tropskega pragozda izginjajo koralni grebeni in na desetine živalskih vrst. Krčenje biološke raznolikosti človeštvu ne more prinesti nič dobrega. Rast epidemije raka po vsem svetu je dokaz, da smo že naredili veliko škode,« je naštel največje bojazni.

Jablokov je tudi avtor knjige o ekoloških problemih jedrske energije, ki jo označuje za umazano, drago in politično nevarno. »Jedrski strokovnjaki lažejo, ko govorijo, da pri jedrskih elektrarnah ni izpusta toplogrednih plinov. Res je, da ga ni, ko jedrske elektrarne obratujejo, je pa tega veliko med dodajanjem urana in stiskanjem obogatenega urana v tabletke. Poseben problem je kripton 85, ki nastaja v jedrskih elektrarnah. To je inertni plin, ki spreminja elektroprevodnost atmosfere, zaradi česar nastajajo gromi in strele, vse več pa je tudi hurikanov in tajfunov.«

Prav na dan našega pogovora so Indija, Pakistan, Južnoafriška republika in Brazilija sporočile, da jih v Københaven ne bo. »O okoljskem vrhu se je že začela velika igra. Države članice Brica želijo s to napovedjo pritisniti na Združene države Amerike, ki so glavni onesnaževalec. Prepričati jih poskušajo, da bi prevzele odgovornost. V prihodnjih dneh bo moral Washington sprejeti zelo pomembne odločitve. Lepe besede Obame glede globalnega segrevanja ozračja se morajo potrditi v politični volji. Za zdaj so to le besede, ki so v nasprotju s tem, kar govori kongres. Če Obama ne bo z vsemi silami pritisnil na kongres, bo mednarodni skupnosti lahko jasno, da pri skrbi za okolje ne misli resno.«

Da se bo resno posvetil klimatskim vprašanjem, je pred kratkim napovedal tudi ruski premier Vladimir Putin, predsednik Dmitrij Medvedjev pa je izbral celo posebnega svetovalca za okoljska vprašanja – to je postal dosedanji predsednik svetovne meteorološke organizacije Aleksander Badricki. »Besedam Putina in Medvedjeva ne kaže zaupati. Zelo veliko sta nas vlekla za nos, posebno Putin. O njegovi ekološki politiki je mogoče samo preklinjati. Z njegovim prihodom se je v naši državi začela deekologizacija. Z enim od prvih ukrepov je uničil odbor za ekologijo in les, zaradi česar bi moral priti v Guinnessovo knjigo rekordov za dosežke pri uničevanju narave. Leta 2000 je ministrstvo za izobraževanje na srednjih šolah ukinilo predavanja iz ekologije, ministrstvo za notranje zadeve pa je prepovedalo ekološko policijo. Vse to je bilo načrtovano. To se je zgodilo, ker je brezobzirno izkoriščanje naravnih virov, kot sta nafta in plin, postalo prioriteta naših oblasti,« je bil kritičen predvsem na račun Putina. »Kar se tiče Kremlja, je z njim povezan moj največji strah, pa tudi upanje. Predstavlja ga Bedricki, ki je edina svetla točka. Njemu verjamem, saj je edini uradnik v Rusiji, ki je predan okoljski problematiki. Je mala iskra v veliki črnini, ki bo bodisi zagorela ali pa ugasnila.«

So državljani Rusije po njegovem kaj bolj ozaveščeni od svojih voditeljev? »Rusi se do okolja obnašajo zelo brezbrižno. V zadnjih 15 letih se je pri nas razpasla potrošniška mentaliteta. Vsi bi samo potovali, hodili po trgovinah, restavracijah in se vozili v razkošnih avtomobilih. Večini bogatih Rusov je za Rusijo vseeno. Zanje je to samo država, v kateri se služi denar in jo je treba izmolsti do konca, ne glede na posledice. Večina jih sploh ne živi tukaj. Vsi imajo domove v Španiji, na Azurni obali, svoje otroke pa v britanskih šolah,« ošvrkne še t. i. »nove ruske«.

Sam živi skromno, v vasi, ki je od Moskve oddaljena 300 kilometrov in kjer sta s soprogo nedavno kupila sedem hektarov zemlje. »Ustvarjava svoj lastni gozd. Posadila sva že 300 dreves, od akacij, topolov, jablan, kostanjev in cedre. Gozd pomeni ptice, kisik in je nekaj živega. V gozdu ne moreš nikoli propasti.« •

Plemensko življenje nove civilizacije

Zorana Baković, Peking

Ko se Yang Guifang odloči, da bo večer preživela s prijatelji, času, ki ga potrebuje za to, da se uredi in prispe na dogovorjeno mesto, vedno doda še deset minut. Toliko časa se bo namreč po stopnicah spuščala s sedmega nadstropja, v katerem stanuje, ker vsaj pri hoji navzdol ne bo uporabila dvigala.

Gospodična Yang je članica kitajskega »plemena z manj ogljikovega dioksida«.

Njena starša sta stanovanje v četrti Chaoyang izbrala zato, ker sta za vsako ceno hotela, da ima poslopje, v katerem bodo stanovali, vsaj dve dvigali, 27-letna oblikovalka pa ponosno pripada novi skupini mestne mladine, ki vsak dan skrbno zapiše, koliko kilogramov ogljikovega dioksida je prihranila s svojim ekološko osveščenim ravnanjem. »Hoja po stopnicah pomeni za 0,218 kilograma manj ogljikovega dioksida,« mi je veselo povedala Yang Guifang in obljubila, da mi bo ob prvi priložnosti pokazala svoj »dnevnik zmanjševanja izpusta strupenih plinov«. Bila je zadovoljna, da je na sestanek s prijatelji odskakljala brez avta – o katerem sicer vedno govori kot o svojem »ljubljenem folksiju«.

Vse odkar se je v začetku tega stoletja v kitajskih mestih izoblikovala »alternativa« kot nekakšna subkultura, ki temelji na povečanem individualizmu generacije, rojene v času po osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je postalo uvrščanje v različna »plemena« svojevrstna moda. Neodvisno od tega, ali je »življenjski slog« danes pomembnejši od prepričanja, in ne glede na to, ali se ideali uresničujejo z načinom življenja, so mladi sklenili, da se bodo pod geslom »začnimo od sebe« povezali v širšo skupino somišljenikov, znotraj katere nato lažje poiščejo svojo posebno identiteto.

Ko govorimo o podnebnih spremembah in odločitvi Kitajske, da se jim bo postavila po robu, pa se prav v tej pripravljenosti nove generacije, da se vključi v pleme, katerega člani bodo strastno preštevali, koliko ogljikovega dioksida so privarčevali s svojim ravnanjem, skriva upanje, pa tudi nevarnost. Upanje – zato, ker se s tem vsaj na površju začenja nova ekološka morala in brez dvoma budi zavest o neposredni povezavi med pritiskom na gumb dvigala in globalno krizo, ki jo bo izzvalo zvišanje povprečne temperature zraka. Nevarnost – zato, ker je tudi to, kot velja za vsa dosedanja »plemena« visoko urbanega okolja, zgolj prehodna faza odraščanja mlade generacije v srednji razred kitajske družbe, od katere se pričakuje, da bo čim hitreje prišla do sedmega nadstropja, avta ali letala, da bo zaslužila čim več denarja, nato pa zapravljala, zapravljala, zapravljala …, ne da bi se ozirala na smog okoli sebe.

»Pleme z manj ogljikovega dioksida« sadi virtualna drevesa vse od 22. aprila letos, ko je skupina kitajskih ekoloških organizacij, ki je za začetek svoje akcije izbrala prav svetovni dan Zemlje, vzpostavila spletno stran in jo poimenovala »internetni gozd«. Ko je gospodična Yang v soboto vpisala, kaj vse je tega dne storila za zmanjšanje izpusta ogljikovega dioksida – poleg tega, da se je odrekla dvigalu in avtu, si v restavraciji ni naročila mesa, doma se je odrekla televizijskemu programu, ki ga običajno spremlja pred spanjem, poleg tega pa je (tako kot vedno) vodo, ki jo je uporabila za umivanje, shranila za splakovanje straniščne školjke –, je s svojega računalnika dobila odgovor: »Hvala! Danes ste oddali 2406,1 grama ogljikovega dioksida manj, kar je toliko, kot če bi posadili 0,13 drevesa. Do tega trenutka je bilo na spletu posajenih 2,866.694 dreves.«

Do Yang Guifang sem prišla, ko sem poskušala poiskati katerega od kitajskih ekoloških strokovnjakov, ki bi bil pripravljen spregovoriti o tem, kako je mogoče s spreminjanjem majhnih življenjskih navad upočasniti veliko onesnaževanje zraka. Na telefonske klice sem dobivala odgovore asistentov, češ da je njihov predpostavljeni »zaseden« ali »se pripravlja na København«, na poslane e-pošte pa sploh nisem dobivala odgovorov. Tako sem se odločila sesti v bistro Aria, kjer se sestajajo pripadniki različnih pekinških alternativnih »plemen«, in se naključno spustiti v pogovor s katerim od tistih, ki bodo sem pripešačili v zimskem mrazu. Ko sem poskušala od gospodične Yang dobiti pojasnilo, zakaj se državni ekologi izogibajo pogovorom z novinarji, je vse tisto, kar mi je hotela povedati, pa tudi vse tisto, česar mi ni hotela povedati, strnila v vprašanje: »Kaj pa je danes bolj občutljivega od te teme?«

Ko sem opazovala Svetovno trgovinsko središče, v katerega kompleksu je tudi bistro Aria, nebotičnike v gradnji in kolone avtomobilov, sem pomislila, da je Kitajska v resnici obrnjena v povsem nasprotno smer od življenja z manj ogljikovega dioksida. København jo je zalotil pri napačnem koraku, saj je ta država šele na začetku procesa urbanizacije, ki naj bi v prihodnjih dveh desetletjih z vasi na asfalt pripeljal okoli pol milijarde ljudi. Leta 2007 je kitajski bruto domači proizvod znašal 6 odstotkov svetovnega, njena poraba železa 30 odstotkov, poraba cementa pa 55 odstotkov globalne porabe. In tako se bomo zdaj spustili v plemensko življenje brez dvigal in »ljubljenega folksija«, kajti danes velja za civilizirano ravnanje tisto, ki se odreka urbanemu udobju. Ko pa se iz virtualnega gozda znova spustimo v urbano džunglo kitajskega mesta, se zdi København daleč, skorajda tako daleč, kot da bi obstajal na nekem drugem planetu. •

Arktika in Antarktika največ povesta o prihodnosti

Lenart J. Kučić

»Københavnska konferenca je namenjena iskanju velikega političnega konsenza, da je treba na globalni ravni omejiti izpuste toplogrednih plinov. Ta konsenz pa temelji na velikem znanstvenem konsenzu, da človeški izpusti toplogrednih vplivov povzročajo katastrofalne podnebne spremembe, zato je treba izpuste čim prej omejiti,« je povedal Marko Peljhan, konceptualni umetnik in avtor umetniško-znanstvenega projekta Makrolab, profesor transdisciplinarnih študij znanosti na University of California Santa Barbara, sodirektor Inštituta za raziskave v umetnosti (UCIRA) celotnega sistema univerze v Kaliforniji in koordinator mednarodnega projekta Arctic Perspective Initiative.

Nedavni hekerski vdor v računalnike na britanski univerzi East Anglia pa je razkril, da so se nekateri vplivni raziskovalci podnebnih sprememb v zasebnih elektronskih pismih pogovarjali o načrtnem prirejanju raziskav o negativnih posledicah globalnega segrevanja, kar je okrepilo dvome o »znanstveni dokazanosti« človeškega vpliva na podnebne spremembe. Razkrito dopisovanje britanskih in ameriških znanstvenikov je pokazalo, da je tudi strogo empirična znanost še vedno subjektivna in občutljiva na zunanje pritiske, zato nespornega velikega znanstvenega konsenza o »resničnem stanju« podnebnih sprememb, kakršnega pričakujejo politiki in javnost, najverjetneje nikoli ne bo mogoče doseči. To je tudi popolnoma v skladu z načeli kibernetičnega konstruktivizma, ki sisteme »realnosti« razume kot sisteme, ki jih ustvarjamo sami ljudje. Vendar to nikakor ne pomeni, da človeškega vpliva na okoljske spremembe ni mogoče znanstveno dokazati – kakor dogodek razlagajo tisti, ki so že prej dvomili, da podnebne spremembe povzročamo ljudje, je poudaril Peljhan.

Dopisovalna afera je predvsem opozorila, da naše okoljske odločitve ne smejo biti odvisne le od neke svete znanstvene resnice, ampak bi se morali v Københavnu več pogovarjati o vprašanjih, ki bistveno presegajo okvire politike, znanosti in ekonomije, je prepričan Peljhan. Naš planet namreč deluje po drugih načelih, človeški vplivi pa se ne končajo le pri izpustih toplogrednih plinov in domnevnem povzročanju globalnega segrevanja, ampak je treba v modelih okoljskih sprememb poleg vremena upoštevati tudi zakonitosti družbe, ki je nastala na temeljih industrializacije in jo danes zaznamuje prost pretok ljudi, informacij, kapitala in trgovine. Tako zapletenega sistema ne more zaobjeti noben, še tako kompleksen matematičen ali fizikalen model, je prepričan Peljhan. Prav tako ne posamezna znanstvena disciplina ali znanstvena skupnost, ki načelnih pozivov k interdisciplinarnosti še vedno ne zna uresničevati v praksi.

Podobno previdno je treba spremljati tudi københavnsko okoljsko konferenco, je opozoril Peljhan. Zelo pozorni moramo biti, kaj nam »prodajajo« politiki, in se zavedati, da imajo številne velike države za poudarjanje pomena toplogrednih plinov (predvsem CO2) zelo močne gospodarske in geopolitične interese, saj je netransparentno trgovanje z emisijskimi kvotami zelo donosno početje (James Hansen z Nasinega inštituta Goddard je emisijske kvote v nedavnem intervjuju za Guardian primerjal s kupovanjem odpustkov v srednjem veku). Poleg tega ne smemo spregledati, da med glavnimi sponzorji konference najdemo velike avtomobilske proizvajalce, zavarovalnice, energetska, dostavna in visokotehnološka podjetja ter agencijo za odnose z javnostmi, ki imajo za svojo udeležbo dobre razloge. Hkrati pa moramo paziti, da zaradi naštetih političnih in gospodarskih interesov, ki spremljajo okoljsko konferenco, ne začnemo dvomiti tudi o okoljskih spremembah in ne spregledamo nekaterih očitnih dejstev – da se naše podnebje dejansko spreminja, da se led na Antarktiki in v bližini zemeljskih polov ter na večini svetovnih ledenikov nedvomno tali, da je človeštvo s svojim obstojem in delovanjem bistveno spremenilo planet, sedanji način življenja pa pomeni za Zemljo in njene ekosisteme preveliko obremenitev, da bi jo lahko zdržala. Oziroma preveliko obremenitev, da bi lahko na njej preživeli ljudje, se je popravil Peljhan.

Peljhan še iz časov projekta Makrolab verjame, da lahko zemeljska pola, Arktika in Antarktika, največ povesta o prihodnosti, ki čaka človeštvo, o čemer so ga prepričala njegova številna potovanja z letali na te konce sveta (neekološka, kot sam prizna). Tudi konference v Københavnu se bo udeležil na povabilo danskega kulturnega inštituta, ki pripravlja več razprav na temo podnebnih sprememb in kulture. »Zanimajo me predvsem konstruktivistični modeli delovanja kulture polarnih ljudstev, ki okoljske spremembe že zdaj najbolj občutijo in bodo poleg pacifiških otočanov najverjetneje postali eni izmed prvih okoljskih beguncev,« je dejal Peljhan. Ta ljudstva, ki niso izgubila stika z naravo, so ohranila tudi ekološko zavest, ki so jo zahodne kulture med industrializacijo skoraj popolnoma izgubile. To ekološke zavesti, ki je ekotransformativna tudi družbeno – občutka, da vsako naše dejanje vpliva na celoten okoljski in družbeni sistem –, se moramo zato znova naučiti, saj nas lahko edino to morda še ohrani kot vrsto, ki živi v ravnovesju s svojo biosfero, je sklenil Peljhan. •

Učinki podnebnih sprememb so krivični

Boris Čibej, Washington

Če izvzamemo podsaharsko Afriko, ki utegne ostati brez vode, in skrajni vzhodni rob Azije, ki se lahko znajde povsem pod vodo, je južna Azija ena od svetovnih regij, ki jo utegnejo podnebne spremembe najbolj prizadeti. Naraslih morskih voda se ni treba bati le prebivalcem Afganistana, Butana ali Nepala, temveč bodo pomanjkanje vode zaradi izginevanja ledenikov v Himalaji ali na Tibetu, kjer izvirajo največje reke v regiji, občutili skoraj vsi. »Težava je v tem, da premalo vemo, kaj se zares dogaja z ledeniki,« pravi dr. Richard Damania, ki se pri Svetovni banki ukvarja s podnebnimi spremembami v južni Aziji. Nekdanji profesor ekonomije na univerzi v avstralski Adelaidi razlaga, da tamkajšnjih ledenikov niso nikoli zares preučevali, zato je o njihovem stanju veliko ugibanj. »Zato so pogledi o tem, kaj se zares dogaja s Himalajo, zelo različni. Tudi na okoljski konferenci Združenih narodov v Københavnu bodo nekateri trdili, da bo Himalaja izginila, a da to ne bo zares povzročilo pomanjkanja vode, ker da to tako ali tako večinoma prinaša deževje. Drugi bodo odločno nasprotovali, ker po njihovem mnenju večina vode izvira iz ledenikov, ne pa iz monsumov,« pojasnjuje Damania.

A to je zgolj spor med somišljeniki, saj se vsi niti ne strinjajo o tem, ali se ledeniki zares zmanjšujejo. »Če hočete vedeti, kaj se z njimi dogaja, morate izmeriti njihov celotni obseg, česar pa ni v preteklosti nihče počel,« pravi Damania. Tako lahko tisti, ki merijo dolžine ledenikov, ugotovijo, da se ti večajo, čeprav se širijo le zato, ker se topijo in postajajo tanjši. Zares jasno je po Damanievih besedah le to, da je od vodnih virov, ki prihajajo s Himalaje, življenjsko odvisnih ogromno ljudi: približno ena milijarda. Znanstveniki so si enotni, da bo taljenje ledenikov prizadelo tiste, ki se »napajajo« ob Indu, ki teče po zelo suhih območjih, kjer ni monsumov. O tem, kakšne učinke bo imelo morebitno izginotje Himalaje na tiste, ki živijo ob Gangesu ali Bramaputri, pa ne ve nihče. »Prav zato je ena od glavnih nalog Svetovne banke, da poleg gospodarske pomoči in svetovanja pri prilagajanju na podnebne spremembe spodbuja znanstvene raziskave in sodelovanje med tradicionalno nezaupljivimi državami v regiji,« dodaja Damania. Tako bo septembra na njihovo pobudo Nepal organiziral prvo okoljsko konferenco, na kateri se bodo pogovarjali o vplivu podnebnih sprememb na Himalajo.

O tem, kdo je kriv, da med državami še ni resnega soglasja o konkretnih ukrepih za zmanjševanje toplogrednih izpustov in da se bodo svetovni voditelji v Københavnu dogovorili le to, da se bodo še naprej dogovarjali, Damania ne sme govoriti, saj »Svetovna banka nima stališča o tem in mora ostati nevtralna med pogajanji, je pa pripravljena, da takoj podpre tisto, kar se bodo države dogovorile«. O zgodovini človekovega vplivanja na okolje med resnimi znanstveniki ni sporov, saj se vsi strinjajo, da je po industrijski revoluciji v ozračje izpuhtelo več toplogrednih plinov kot prej v 400.000 letih. »Razlike nastajajo takrat, ko se je treba dogovoriti, koliko je treba omejiti izpuste globalno in kaj mora storiti vsaka posamična država,« razlaga Damania. Regija, s katero se ukvarja, ni bogata, med nerazvitimi državami pa je razširjeno prepričanje, da bi moral za ta problem poskrbeti bogati del sveta, ki je dosegel velik napredek prav s tem, da je v ozračje izpustil ogromno količino nevarnih plinov. »V nekaterih državah v razvoju nočejo privoliti v omejevanje izpustov, ker pravijo, da so še na prenizki stopnji razvoja, drugje pa pravijo, da bi zdaj razviti zahod oziroma sever stroške za svoje grehe prenesel na revne države,« pravi Damania.

Takšno reševanje globalnih problemov nerazviti svet dojema kot krivično, toda ali ni krivično tudi samo podnebje, saj bodo največje žrtve sprememb prav v najrevnejših predelih sveta, razviti sever pa bo pridobil, saj bodo na doslej nerodovitnih površinah lahko zrasla bogata polja? »Imate prav, svet ni pravičen, prav tako pa so tudi učinki podnebnih sprememb zelo zelo krivični. Srednjeročno bodo države z bolj hladnih območij pridobile na kmetijskem področju, saj se bo rodna doba podaljšala. Toplejši predeli sveta pa bodo zaradi vročine in suše ostali brez pridelkov. Drugače rečeno, razviti svet bo pridobil, izgubile pa bodo države v razvoju,« pravi Damania. Čedalje več študij tudi ugotavlja, da se bo zaradi sprememb še povečal pritisk emigracije z juga proti severu. »Naloga Svetovne banke je, da državam pomaga pri povečevanju odpornosti na spremembe, kar pa ni le okoljski problem, ampak zlasti problem razvoja,« dodaja Damania. •

Ledeniki se lahko topijo tudi zaradi preveč sonca

Barbara Kramžar, Dunaj

Človek s svojimi dejavnostmi povzroča segrevanje ozračja, zato nastajajo vse hujša nihanja vremenskih pojavov, morda celo katastrofa za človeško vrsto – pravkar se v filmskih dvoranah vrti film 2012, ki kaže grozljive podobe človekove prihodnosti sredi popolnoma ponorelega vremena, poplav, orkanov. Nekateri znanstveniki pa vseeno opozarjajo, da je treba najprej preveriti vsa dejstva in šele nato dajati izjave, pa tudi po njih je treba predvsem razmisliti, kaj bi bilo mogoče praktično spremeniti. Eden takšnih je avstrijski meteorolog Reinhard Böhm, vodja oddelka za spremembe v ozračju avstrijske Centralne ustanove za meteorologijo in geodinamiko ZAMG.

»Veliko tega, kar slišimo o vse bolj ekstremnem vremenu, ni podkrepljeno z dokazi, a javnost vseeno verjame kot Bibliji, po načelu, o tem govorijo vsi, torej mora držati,« pravi avstrijski znanstvenik. Dr. Böhm odgovarja z dejstvi o temperaturah, zračnem pritisku, delovanju Sonca in oblakih, ki jih kot meteorolog zbira zadnjih petnajst let in jih še dlje zbirajo kolegi z 242 vremenskih postaj v širšem prostoru Alp, nekatere podatke imajo na voljo že vse od leta 1760. »V nasprotju s splošnim prepričanjem ni v alpskem prostoru nič več neviht ali močnega deževja,« zatrjuje. »In vreme je celo manj nepredvidljivo, kot je bilo.«

Tudi strokovnjaki pri ZAHM seveda vedo, da so se povprečne temperature v Alpah v preteklih dvesto letih povišale za celi dve stopinji, zato se ledeniki topijo drug za drugim. Po podatkih, ki jih zbirajo, pa tega ni mogoče avtomatično pripisati človekovi dejavnosti, na primer povečanju ogljikovega dioksida v zraku zaradi izgorevanja fosilnih goriv, v kar verjame večina raziskovalcev ozračja. Ker lahko meteorologi jasno razberejo naraščanje območij visokega pritiska, temu pripisujejo tudi več sonca in zato višje temperature. To pomeni, da za naraščanje temperature vsaj v Alpah ni odgovoren učinek tople grede, torej več oblačnosti zaradi zbiranja vode okrog delcev umazanije, ampak na to vpliva več lepega sončnega vremena. Pri deževju pa po prepričanju dr. Böhma v Alpah sploh ni mogoče govoriti o splošnih trendih – na severozahodu se je namreč deževje po letu 1869 povečalo za deset odstotkov, na jugovzhodu pa se je precej zmanjšalo.

Nobelovi nagrajenci pri Mednarodni skupini Združenih narodov o podnebnih spremembah IPCC pa zatrjujejo, da se količina vodnih hlapov v ozračju povečuje, kar tudi po prepričanju dr. Böhma velja za globalno vreme, če že ne vedno za lokalno. »Globalne temperature so se že povečale za stopinjo Celzija in se bodo v prihodnjih petdesetih letih še za tri do štiri stopinje, zato je skrajni čas, da se začnemo prilagajati,« meni. Kjotski sporazum in celo stockholmski dogovori so po njegovem prepričanju veliko premalo daljnosežni, da bi res lahko kaj spremenili; pomagalo bi le, če bi se vsi ta trenutek odpovedali fosilnim gorivom, kar pa je politično nemogoče. »Potrebna pa bo globalna solidarnost, če se bo začela hitro dvigovati gladina morja; pri tej veliki nevarnosti bo moral kakšen Bangladeš kakšni Nizozemski pomagati, da bo ta lahko preživela.« Svari pa proti glasovom, ki že zdaj menijo, da demokratična sredstva ne bodo prinesla rezultatov, zato bi morali poseči tudi po drugačnih.

Tudi Avstrija pri odgovorih na podnebne spremembe ni nedolžna, raziskovalec in ekonomist Stefan Schleicher; profesor na graški univerzi in sodelavec Instituta za gospodarske raziskave Wifo, tako že dolgo obsoja nepripravljenost avstrijske vlade, da se sooči z vprašanjem podnebnih sprememb, in se je zato tudi prepiral z nekdanjim ministrom za okolje ter današnjim podkanclerjem Josefom Pröllom. Prav je imel dr. Schleicher; Avstrija je med tistimi članicami Evropske unije, ki najslabše izpolnjujejo svoje cilje iz kjotskega sporazuma. »Najpomembnejši razlog je promet, ki je po devetdesetih letih minulega stoletja narastel za sedemdeset odstotkov, še posebej individualni promet, ki je eksplodiral. Avstrijci se tudi na krajših razdaljah prevažamo z avtomobili, kje drugje spodbujajo uporabo koles ali javnega prometa,« pravi, poleg tega pa je po njegovem tudi načrtovanje prostora pogosto slabo. Kritizira tudi avstrijsko železnico, ki svoje usluge krči, namesto da bi jih širila. Strokovnjaki še opozarjajo, da je Avstrija že izkoristila večino svoje vodne energije, ki jo je poleg drugega doslej uvrščala med ekološko zelo zavedne države, maščuje pa se tudi slabo premišljena zakonodaja najemanja stanovanj, ki interesa za toplotno izolacijo stanovanj ne daje ne lastniku ne najemniku. •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

5/12/2009 clanek-1614346.md

Priporočam

Štiri ure in skoraj tri milijone vprašanj

V Slovenijo krak iz Srbije

Nobelova nagrada za Medvedjeva

Polaskal dejanskemu voditelju Putinu

Med starimi in novimi silami

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo