Od naše dopisnice

Zgodovina Kaliningrada je neločljivo povezana z orožjem, z njim povezane zgodbe pa ga spremljajo še danes. »Zelo sem vesel, da so ZDA spremenile svojo odločitev. Če je ne bi, bi storili, kar je odločil ruski predsednik. O tem nismo imeli niti najmanjšega pomisleka. Vprašanja nacionalne varnosti so v rokah federalnih oblasti in so prioriteta vsakega državljana Ruske federacije, tako kot so verjetno tudi prioriteta državljanov drugih držav,« nas je guverner regije Georgij Boos seznanil s svojo nadvse domoljubno držo.

Vprašali smo ga tudi, kako so na ugled regije vplivale zgodbe, povezane s skrivnostno tovorno ladjo Artic See, ki so jo povezovali prav s Kaliningradom. Po eni od verzij naj bi namreč v tamkajšnjem pristanišču na ladjo, ki je konec julija izginila na plovbi iz Finske v Alžirijo, naložili raketne sisteme S-300, namenjene Iranu. »O tej ladji slišim prvič in s takšnimi članki nisem seznanjen. Če je to res, potem bom proti časopisom vložil tožbo in zahteval kompenzacijo za škodo, ki so jo povzročili našemu ugledu. Nikoli nismo imeli zveze z nikakršnim orožjem in gibanjem kakršne koli ladje, ki je prevažala les,« se je sprenevedal prvi človek Kaliningrajske regije. Ker je omenil les, s katerim je bil naložen tudi Artic Sea, je skorajda gotovo, da za ladjo ni slišal prvič.

V sovjetskih časih je bil Kaliningrad najbolj militarizirano območje Sovjetske zveze, s tem pa tudi del evropskega kontinenta z najgosteje posejano vojaško infrastrukturo. Zaradi tega je bil do leta 1991 zaprto mesto, ki ga je bilo mogoče obiskati samo s posebnim dovoljenjem sovjetskih oblasti. Po razpadu Sovjetske zveze so število vojakov iz 100 tisoč zmanjšali na samo 30 tisoč. »Število vojakov je bilo nesorazmerno s številom prebivalcev, ki so bili povečini povezani z vojaško industrijo. Eni so bili vojaki in člani vojaških družin, drugi so delali v vojaških oporiščih,« zgodovinar Aleksej Kuzunecov opiše še ne tako davne čase.

V Kaliningradu ostaja tudi sedež Baltske flote, ki je bila ustanovljena daljnega leta 1703 in je najstarejša ruska mornariška formacija. Med hladno vojno je bila opremljena tudi z jedrskimi podmornicami vrste B-413 , kakaršna je zdaj na ogled v tamkajšnjem pristanišču in v kateri je občutek precej klavstrofobičen. »Vse sovjetske podmornice so bile opremljene z jedrskim orožjem,« nas vojaški inžinir Igor Aleksandrovič seznani z zgodovino sovjetske mornarice, ki je imela do leta 1980 več jedrskih podmornic, kakor vse druge države na svetu skupaj. »Prosim vas, da vse, kar sem vam povedal, obdržite zase,« se pošali na koncu, kar je očitna aluzija na avreolo skrivnostnosti, ki je vseskozi obdajala to območje.

»Skrivnosti so bile povezane predvsem s skrivnim orožjem, kar velja še dandanes. Ne glede na to smo vsi dobro vedeli, da se pri nas nahajajo taktične jedrske rakete,« pravi zgodovinar Kuznecov. »Nikoli se ni javno govorilo, da je bilo tukaj skladišče jedrskega orožja. Javno so to vedno zanikali, potem pa so govorili, da so vse jedrske rakete odstranili. Ista zgodba je bila s kemičnim orožjem, ko so ves čas zatrjevali, da ga ni, potem pa se je izkazalo, da je bilo shranjeno v Baltskem morju,« o kontradiktornih izjavah tamkajšnjih oblasti pove predsednica ekološke organizacije Eko zaščita Aleksandra Koroljeva.

V Eko zaščiti se trenutno ukvarjajo predvsem s kampanjo proti postavitvi jedrske elektrarne, ki naj bi jo tam v skladu z odločitvijo ruskega premierja Vladimirja Putina začeli graditi prihodnje leto. Dva jedrska reaktorja naj bi proizvedla 2,300 megavatov električne energije, s katero naj bi zalagali tudi Nemčijo ter sosednji Poljsko in Litvo, ki se bo po dokončnem zaprtju jedrske elektrarne Ignalina soočila s pomanjkanjem. Vsem trem državam je ruska vlada v nakup že ponudila 49-odstotni delež. »Javno mnenje so preprosto zmanipulirali. Naša javnomnenjska anketa, ki smo jo opravili leta 2007, je pokazala, da je 67 odstotkov prebivalcev proti, vendar nas nihče ni nič vprašal,« je povedala Koroljeva, ki je prepričana, da v Kaliningradu jedrske elektrarne ne potrebujejo. Njen boj vse bolj spominja na bitko z mlini na veter. Hočeš nočeš je usoda Kaliningrada, kot kaže, neločljivo povezana z jedrskimi temami – nekdaj vojaškimi, danes pa civilnimi.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber