Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Nove ideje med starimi zidovi

V ogromni dvorani moskovskega centra za sodobno kulturo, bolj znanem pod imenom Garaža, se razlega predirno kikirikanje. Petelinje petje prihaja iz grla snežno belega petelina, ki se skupaj z grahasto kokoško brezskrbno sprehaja po razstavnem prostoru.


 

Pernati živali sta osrednji del umetniške inštalacije Svetovljanski perutninski projekt, ki se je pred devetimi leti začel s križanjem različnih pasem kokoši in petelinov z vsega sveta. Na tretjem moskovskem bienalu sodobne umetnosti je bilo mogoče občudovati že trinajsto generacijo kozmopolitskih kokoši in petelinov. »To je metafora današnjega globaliziranega sveta, večkulturne družbe in mirnega sobivanja različnih ras in narodov. Tudi sodobni človek je rezultat večkratnega križanja,« je zapisano v pojasnilo.

Poleg znanih ruskih umetnikov, kot so Anatolij Osmolovski, Ivan Čujkov in Valerij Košljakov, na razstavi sodelujejo tudi znani (Anish Kapoor, Wolfgang Tillmans, Yonka Shonibare, Marina Abramović …) in malo manj znani tuji umetniki. Prav zaradi takšne pestre mešanice eksponatov z vseh koncev sveta, in ker se posveča vprašanjem nacionalne, rasne, socialne, spolne in ekološke identitete, je razstava dobila ime Proti izključevanju.

Ko zremo smrti v oči, smo vsi enaki

Zaradi izjemne barvitosti in pestrosti, h kateri je prispevalo kar 80 umetnikov iz 25 držav, razstava deluje kot nekakšen globalni talilni lonec. »Umetnost se je več desetletij definirala predvsem z izključevanjem druge umetnosti. Zdaj smo vsi del slavnega procesa globalizacije, vendar pa ideja o podpori univerzalni umetnosti v Rusiji še ni zaživela,« ocenjuje kurator razstave, Francoz Jean-Hubert Martin, ki iskreno upa, da bo s svojim projektom pripomogel tudi k zmanjšanju rasne in etnične nestrpnosti v Rusiji.

Nekdanji direktor pariškega centra Pompidou se tudi tokrat ni odrekel spogledovanju z afriškim in azijskim izročilom. V svetovljansko umetniško mešanico je vključil afganistanske preproge iz 80. let preteklega stoletja, ki namesto tradicionalnih motivov prikazujejo obdobje ruske invazije, risbe iz afriških kolib in izdelke avstralskih aboriginov. Na kritike se požvižga: »Pogosto sem deležen očitkov, da ne prikazujem sodobne umetnosti, ampak artefakte, s katerimi bi se morali ukvarjati antropologi ali etnologi. Za to mi je malo mar, saj je umetnost zame precej širši pojem. Je preprosto način človeške komunikacije.« Deležen jih je bil tudi za razstavo v Moskvi, ki je vsebinska nadgradnja projekta Zemeljski čarodeji, s katerim je pred desetimi leti razburkal Pariz. Očitali so mu, da se ponavlja, da je povsem spregledal večkulturno sovjetsko izročilo ter da kot pripadnik kolonizatorskega naroda nima pravice kritizirati kapitalizma. Kritike gor ali dol, sprehod po razstavnem prostoru ponuja nešteto priložnosti za samorefleksijo in razmislek.

Eden od nespornih vrhuncev so prepričljive voščene lutke ostarelih ljudi različnih narodnosti in družbenih slojev, ki se na robotskih invalidskih vozičkih brezciljno zaletavajo drug v drugega. Med njimi so vojaški general, ruski duhovnik in arabski šejk.

»Pomanjkanje komunikacije ni toliko posledica spoznanja o neizogibnosti smrti kot družbene razslojenosti. Je dialog med pripadniki različnih kultur, slojev in tradicij sploh mogoč?« se sprašujeta kitajska umetnika, ki sta svojo stvaritev poimenovala Ko zremo smrti v oči, smo vsi enaki.

Umetnost preživetja je naslov dokumentarca, v katerem skupina ljudi, ki so preživeli II. svetovno vojno, poplesuje pred portreti Benita Mussolinija, Stalina in Adolfa Hitlerja, obdobju med letoma 1933 in 1945 pa je posvečeno tudi delo Risanje v Absurdistanu, ki prikazuje tri akvarele precej vprašljive umetniške vrednosti. Ustvarili so jih trije slikarji naivci – Dwight D. Eisenhower, Winston Churchill in Adolf Hitler. »Eden od teh ne preveč talentiranih umetnikov je končal na temni strani zgodovine, druga dva sta bila na svetli. Vsi trije so ljudi pošiljali v smrt, v prostem času pa so ustvarjali spokojna tihožitja.«

Podobe mrtvakov v oblačilih priznanih modnih oblikovalcev so »klasični memento mori moderni estetiki glamurja in družbi, ki jo narekuje industrija zabave«, nagačene živali, oblečene v umetno krzno, »pa so tako parodija na radikalne metode borcev za pravice živali kot alegorija Rusije«. Pooseblja jo medved v pozi Lenina. V njegovi koži lahko vidimo kateregakoli od njegovih naslednikov.

Previdno, svoboda!

Bienale sodobne umetnosti je eden od vrhuncev kulturnega življenja v ruski prestolnici in ga delno financirajo zasebni donatorji, delno pa država, zaradi česar je bil v preteklih letih že izpostavljen tudi cenzuri. Razstavljavcem niso dovolili nastopiti z deli, ki se vrtijo okoli ruske politike, pravoslavne cerkve in istospolnega partnerstva. K temu so jih vodile pretekle izkušnje, predvsem razstavi Prepovedana umetnost in Previdno, religija, zaradi katerih ruska pravoslavna cerkev in oblast proti muzeju Andreja Saharova še zdaj bijeta sodno bitko. Pravi vihar je lani spodbudila tudi zmerno provokativna fotografija, poimenovana Doba usmiljenja, na kateri se sredi zasnežene pokrajine nežno poljubljata dva uniformirana policista.

Vse kaže, da istospolna partnerstva vendarle niso več tabu, in fotografija strastnega fantovskega poljuba želi opozoriti, »da je vprašanje spolne usmerjenosti nekaj zelo zasebnega, da pa brez razkritja ne more biti prave sprejetosti. To je prvi pogoj za sprejetje zasebnega v javnem prostoru.«

Za ruske razmere je razstava drzna tudi zato, ker se ni izognila niti podobi ruskega predsednika Vladimirja Putina v viteškem oklepu in s kačo ob nogah ter napisom v nemščini Ruski rajh je plinski ocean sveta.

Rusko družbo ostro biča tudi Oleg Kulikov, bradati enfant terrible nove ruske avantgarde, ki je postal razvpit, ko se je gol »klatil« po svetovnih metropolah, kjer je v muzejih uriniral in grizel ljudi. Projekt Človeški pes so mnogi razumeli kot metaforo za Rusijo v 90. letih preteklega stoletja; golo, revno in strah zbujajočo. Tokrat se predstavlja z labirintom senc in glasovnih imitacij ruskih gledaliških predstav 20. stoletja z imenom Prostorska liturgija. »Trenutno v Rusiji vsi razmišljajo le, kako bi čim več nakradli in nato zbežali na Zahod. Šele tam si potem nadenejo kravato in začnejo hoditi v cerkev,« ima še zdaj v mislih predvsem domovino. »S svojim projektom želimo ljudi pripraviti do sprememb njihovih vrednostnih sistemov. Rusko moderno umetnost želimo spremeniti v nekaj, kar je vredno videti in zaradi česar se bo ljudem zdelo vredno ostati v Rusiji.«

Galerije sodobne umetnosti so tisti javni prostori v Rusiji, v katerih trenutno poteka najbolj živahna in polemična razprava. »Celo nekateri ruski študentje umetnosti mislijo, da je cilj sodobne umetnosti iskanje lepote. Ne gre za to. Umetnost nastaja zato, da bi spodbudila javno razpravo. Ni treba, da vedno ugaja,« meni kurator Jean-Hubert Martin. In kaj pravi na oceno, da je za rusko umetnost to, kar je Guus Hiddink za ruski nogomet – »tuji strokovnjak, ki bo v ruski umetnosti izboljšal igro«?

»Čudi me, da je ruska umetniška skupnost celo po perestrojki ostala zelo zaprta. Strokovnjaki pravijo, da ne obstaja več kot kakih 300 slikarjev. Ko si v kateri od ruskih galerij, se ti zdi, da gre za močno skupnost, ki razpravlja na zelo visoki ravni. Problem je, da te razprave ostanejo znotraj ozkega kroga intelektualcev. Garaža lahko v tem pogledu postane pomembno mesto. Želim si, da bi naša razstava pritegnila veliko mladih ljudi in jih spodbudila, da bodo spremenili pogled na svet,« je bil ambiciozen ob odprtju razstave, ki jutri zapira svoja vrata.

Njegovi oceni, da Moskva umetniško kar za kakih pet desetletij zaostaja za drugimi svetovnimi metropolami, pritrjuje tudi direktorica galerije Daša Žukova, ki je sicer bolj znana kot partnerica ruskega oligarha Romana Abramoviča. In prav po zaslugi razvpitega para se stvari obračajo na bolje. V domovino sta že pripeljala svetovno priznani umetniški tandem Ilje in Emilije Kabakov ter impresivno zasebno kolekcijo francoskega milijonarja Françoisa Pinaulta, ki vključuje dela Jeffa Koonsa, Cindy Sherman, Subodha Gupte, Tima Nobla, Sue Webster, Y Z Kamija in Maurizia Cattelana.

»Razstava je prelomnica v kulturnem razvoju ruske prestolnice, saj tuje moderne umetnosti takega kalibra tukaj še nismo videli. Vem, da veliko ljudi tega ne bo razumelo. Veliko jih bo zmedenih in skeptičnih. Najbolj priljubljena umetnostna smer pri nas je impresionizem. Naučili so nas, da je to nekaj lepega,« je povedala Žukova na lanski otvoritvi.

Mecenka in oligarh

Moskovski center za sodobno kulturo se razprostira na šest tisoč kvadratnih metrih in je največja galerija v Moskvi. Razstavni prostor, večji celo od nogometnega igrišča, so odprli v nekdanji avtobusni garaži, ki jo je leta 1920 zasnoval legendarni konstruktivistični arhitekt Konstantin Melnikov. Brez Žukove, ki jo je italijanski umetnik Francesco Vezzoli primerjal kar z ruskim umetnostnim mecenom iz 19. stoletja Sergejom Pavlovičem Djagilevom, in Abramoviča, ki vse skupaj menda financira, bi opečnato poslopje najverjetneje še zdaj žalostno samevalo. Zdaj je že dolgo eno najbolj priljubljenih zbirališč nove moskovske avantgarde, kamor se obiskovalci zgrinjajo že od pompozne otvoritve pred poldrugim letom, na kateri je nastopila tudi razvpita britanska pevka Amy Winehouse. Za enourni nastop je prejela bajnih 1.300.000 evrov. Še več, skoraj 67 milijonov evrov, naj bi Abramovič odštel za umetnini Luciana Freuda in Francisa Bacona, navdušena zbiralka umetnin pa je tudi njegova izbranka. »Pred kratkim sem tudi sama začela ustvarjati lastno zbirko, s čimer sem se veliko naučila o sebi. Zelo me pritegnejo humoristične stvaritve. Lani sem kupila star računalnik iz 80. let, ki z računalniškim glasom prepeva prežvečene pop pesmi. Pred seboj ima beraški lonček. Všeč mi je ideja brezdomnega računalnika, ki ga nihče ne mara,« je povedala o svoji strasti šestindvajsetletna hči naftnega mogotca in mikrobiologinje, ki se je s starši pred 16 leti preselila v Kalifornijo in je zdaj razpeta predvsem med Londonom in Moskvo. »Večino časa tako ali tako preživim na letalu. Zelo domače se počutim v Los Angelesu, New Yorku, Londonu, Moskvi in Parizu,« kjer se je začelo tudi njeno spoznavanje s sodobno umetnostjo.

Želimo postati moskovska različica londonske Tate Modern, pariškega Centra Pompidou in newyorškega Moma, pravi tiskovna predstavnica Roksana Čatunovska: »To so prostori, v katerih se zbirajo umetniki, misleci in ustvarjalci trendov. Ta koncept je pri nas nov, zato za zdaj vabimo predvsem uveljavljene umetnike. Pripravljamo tudi javne razprave in koncerte.«

Poleg Garaže sta k živahnosti postsovjetske umetniške scene v zadnjih letih veliko pripomogla tudi center sodobne umetnosti Vinzavod in ogromna galerija, ki so jo pred kratkim odprli v zapuščeni tovarni čokolade Rdeči oktober. •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

24/10/2009 clanek-1597482.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo