Logo

Triumf (neje)volje

»Zame obstaja le ena tema – in to je Rusija. Večno se bom posvečal samo naši veličastni in čudoviti domovini,« je ruski slikar Aleksej Beljajev-Gintovt povedal ob sprejemanju glavne nagrade na področju ruske sodobne umetnosti, ki se imenuje po znanem ruskem avantgardnem umetniku Vasiliju Kandinskem. Na oder moskovskega centra sodobne umetnosti Vinzavod je slavljenec prikorakal v svoji nepogrešljivi črni opravi in s kratko pristriženo pričesko. V soju žarometov in z zmagovalnim kipcem v rokah je bil videti kot prikazen iz kultnega filma Triumf volje nacistične filmske propagandistke Leni Riefenstahl. Kot kip je njegov deški obraz ostal tudi, ko so se iz občinstva zaslišali vzkliki fašist in sramota.


 

Ko so udeleženci prireditve v znak protesta začeli odhajati, je v dvorani zadonel poziv Beljajeva: »Rusija naprej! Zgradili bomo novo državo! Domovina kliče!«

Na krilih gospodarskega razcveta, ki ga je v preteklih letih doživela Rusija in se zaradi globalne finančne krize nepreklicno izteka, se je prav razcvetela tudi ruska sodobna umetnost.

Domovina – hči

Novodobni ruski bogataši so bili darežljivi predvsem do pripadnikov nove ruske slikarske šole, ki so jo poimenovali za novi ruski klasicizem. Njen utemeljitelj je sanktpeterburški umetnik Timur Novikov, njeni pripadniki, med katerimi je tudi Beljajev, pa povečini razstavljajo v bogati moskovski zasebni galeriji Triumf, za katero stojijo ruski oligarhi. Za novi val je značilna odsotnost vsakršne ironije in intelektualizma, ki sta sicer glavni komponenti ruske sodobne umetnosti. Novemu slogu kritiki niso najbolj naklonjeni in ga označujejo za imperialističnega, totalitarističnega in nacionalističnega. Vračamo se h koreninam, zgodovini in starodavni mitologiji, na kritike odgovarjajo novi ruski klasicisti.

Nov umetniški fenomen se je v ospredje prebil med letošnjo podelitvijo nagrad kandinski, ki jih je zasnovala kulturna fundacija Arthronika. Kipec so letos podelili šele drugič, a je zaradi polemik, povezanih z glavnim nagrajencem, že postal najbolj zaželena trofeja v sodobni umetnosti.

Nagradi, ki je vredna 40 tisoč evrov in jo sponzorirata ruska finančna skupina IFD in nemška Deutsche Bank, izbira pa mednarodna žirija, številni kritiki očitajo, da je zgrešila namen. »Največja neodvisna nagrada na področju ruske sodobne umetnosti« je po njihovem mnenju pristala v napačnih rokah. Pravzaprav sploh ne v rokah umetnika, ampak človeka, ki oživlja koncept ustvarjalca, poročenega z državo. In to je samo po sebi kontradikcija, še pravijo tisti, ki za sodobno umetnost štejejo le to, kar je v osnovi liberalno in demokratično.

Glavno sporočilo serije nagrajenih platen, poimenovanih Domovina – hči, je patriotizem v pravem pomenu besede. V delih 43-letnega v Moskvi rojenega umetnika se socrealistični slog prepleta s tradicijo poslikave verskih ikon, naklonjenost pravoslavju in boljševizmu pa poudarja tudi z izbiro močne rdeče barve. Peterokrakim zvezdam, monumentalnim sovjetskim palačam in poveličevanju kolektivnega duha se v nekaterih delih pridruži še povzdigovanje možatosti in bojevniških spretnosti. »Gre za mešanico naivnega modernizma in poceni agitpropa. To ni nikakršna umetnost,« je bil kritičen lanski dobitnik nagrade Anatolij Osmolovski, ki je nagrajenca na podelitvi najbolj glasno obkladal z oznako fašist. »Politični pogledi umetnika me ne zanimajo. Za politična prepričanja mora vsak odgovarjati pred civilno družbo, za svojo estetiko pa pred umetnostnimi kritiki. Če se umetnik spogleduje s fašizmom, lahko zaradi mene dobi nagrado in konča v zaporu. Pesnik Ezra Pound je zaradi svojega fašizma pristal v zaporu, kar se mi zdi pravilno, vendar je bil vseeno velik umetnik. Tudi Beljajev-Gintovt sodi v zapor, vendar brez nagrade, saj ni noben umetnik,« je še robantil Osmolovski.

Vojna kot ultimativni navdih

Večina kritikov meni, da Beljajevega umetniškega izraza ni mogoče ločiti od njegovih političnih prepričanj. Njegova dela označujejo za politični manifest ruske ultradesnice. Kdo so njegovi idoli, je Beljajev razkril že s serijo desničarskih ikon Železna doba, ki prikazujejo portrete kontroverznih osebnosti; avantgardnega pesnika Ezro Pounda, ki je zaradi sodelovanja z Mussolinijevim režimom pristal v zaporu, »prvega arhitekta tretjega rajha« Alberta Speera, iranskega verskega voditelja ajatolo Homeinija ter nacionalističnega japonskega pesnika in dramatika Jukia Mišimo.

Še boljši vpogled v njegov svetovni nazor ponuja njegova spletna stran doctrine.ru, ki je razdeljena na rubriko naši in tuji. Med naše uvršča pravoslavni spletni portal Rusko nebo, pisatelja in očeta sodobnega ruskega nacionalizma Aleksandra Dugina, skupino Evrazijska mladinska zveza, o kateri vse pove njen slogan: »Naš cilj je absolutna oblast. Postani gospodar. Nihče ne sme zlomiti tvoje volje. Moč gravitira k moči.« Beljajev je tudi avtor militarističnih posterjev z naslovom Srbski marš, na katerih ženska v tradicionalnih ruskih oblačilih v rokah stiska kalašnikovko, koso in sekiro. Pod njo so napisi: Slava ruskemu orožju, Absolutna domovina in Požgi vse.

Nasilje in vojno Beljajev rad poveličuje tudi v svojih izjavah. »Vojna je najboljši in najmočnejši izraz človeških odnosov. To je tema skrajne resnosti in skrajna resnost me v resnici najbolj pritegne,« je o svojem največjem navdihu povedal v intervjuju za tednik Tujec. Vojni se je najbolj približal, ko ga je predsednik gruzinske separatistične pokrajine Južne Osetije Eduard Kokoiti nedavno povabil v povojno razdejani Chinvali in mu zaupal izdelavo načrta za obnovo prestolnice. »Idealen projekt za obnovo je stalinistična arhitektura. Zgraditi bi morali Sončno mesto, ki bi simboliziralo svetost osetinske zemlje,« je po vrnitvi razkril svojo vizijo. Domov se je vrnil v popolni ekstazi. »Videl sem veliko mladih in manj mladih oboroženih mož in prav vsak bi si zaslužil kip; moški v zaščitnih jopičih, z granatami, noži, pištolami in brzostrelkami v rokah. V primerjavi z njimi je bil pogled na neoborožene Kavkazce z gorami v ozadju popolnoma neestetski. Nebo, na katerem ni helikopterjev, in gorska cesta, na kateri ni ruskih tankov, ne more biti lepa. Od zdaj naprej bom takšne podobe večno pogrešal,« je bila izjava, zaradi katere je pri večini kritikov izgubil še tisto malo spoštovanja.

Poleg vojne ga navdihuje tudi tajna služba FSB, po kateri je poimenoval celo svojo nekdanjo umetniško skupino. Kot pravi, je s tem želel poudariti pripravljenost na popolno sodelovanje z oblastmi. »Prvič v svojem odraslem življenju se v celoti strinjam s politiko naših oblasti. Ne vidim potrebe, da bi kar koli kritiziral in držal figo v žepu. Nasprotno. Državnemu aparatu sem pripravljen pomagati v vsakem pogledu,« je potrdil svoje domoljubje. »Moja umetnost predstavlja pogled večine Rusov, medtem ko moji kritiki pripadajo liberalni manjšini. Želim si, da bi moje delo spodbudilo Ruse k podpori naših tradicij,« je pred prejetjem prestižne nagrade razmišljal v intervjuju za Bloomberg. Takrat so si njegovi nasprotniki in zagovorniki pred dvorano že skočili v lase. »Kandinski se sramuje!« in »Naj cvetijo križi in svastike!« je bilo slišati neodobravanje.

Med politiko in politiziranjem

Subtilno, a nič manj nazorno so svoje mnenje o zvezdniku večera pokazali tudi nekateri drugi nagrajenci. Diana Mačulina, ki je za naslikano reprodukcijo fotografije s srečanja vodstva komunistične partije leta 1985 prejela nagrado za najboljšo mlado umetnico večera, je svoje mnenje izrazila z majico, s katero je prišla na prireditev. Na njej je bila slika ruskega oficirja, ki se izživlja nad dvema vojakoma. »Enemu so amputirali nogo, drugi ni preživel,« je s svojim črnim humorjem poskušala obsoditi fašizem, ki je po njenem mnenju preplavil Rusijo.

S protirežimskim sporočilom so postregli tudi prejemniki nagrade za najboljši medijski projekt leta; prejela ga je Skupina PG za videoinštalacijo, v kateri futuristično Rusijo preplavi Kitajska. Ustvarjalci so na oder prišli v maskah, pod katerimi se običajno skrivajo pripadniki varnostnih služb in kriminalci. Predstavili so se za pirate iz Somalije. »Tej državi je ostalo še največ pet mesecev. Potem se bo Rusija spremenila v Somalijo. Govorimo nadvse resno,« so povedali na odru.

Piko na i so dodali še svetovno znani Gao Brothers, ki so na prireditvi nastopili kot posebni gostje. Navdušili so s performansom, med katerim so na koščke zdrobili ogromen kip kitajskega komunističnega voditelja Mao Zedonga.

Beljajevo umetnost so raztrgali tudi številni ugledni ruski umetnostni kritiki. Najbolj neusmiljeno zagotovo eden največjih poznavalcev sodobne umetnosti Andrej Jerofejev, nekdanji kurator državne Tretjakovske galerije, proti kateremu so ruske oblasti, prokremeljska mladina in pravoslavna cerkev že dvakrat vložile tožbo zaradi spodbujanja sovražnega govora, netenja verskega sovraštva in žaljenja verskih čustev. V nemilosti se je znašel zaradi razstav Previdno, religija! in Prepovedana umetnost, ki problematizirata vlogo pravoslavne cerkve v sekularni Rusiji. »Ideološko je Beljajev sebe označil za sovražnika moderne umetnosti in je zagovornik obnovitve totalitarističnega etatističnega stila. Mislim, da si tak človek ne zasluži nagrade Kandinskega. Bolj bi mu pristajala nagrada z imenom Leni Riefenstahl,« je nagrajenca primerjal z vodilno umetnico tretjega rajha. Jerofejev ocenjuje, da se je Rusija z afirmacijo takšnega ustvarjalca od preostalega civiliziranega sveta zdaj oddaljila tudi v moderni umetnosti. »Trudil sem se najti analogijo v sodobni zahodni umetnosti. Mislil sem, da vsaj v Italiji verjetno obstaja kakšen kriptomusolinijevec, a ga nisem našel. Takega pojava nisem našel nikjer, kar pomeni, da je to samo ruski simptom. Bojim se, da ga ni mogoče ustaviti.«

Da gre za strašljiv, a zelo zgovoren kulturni fenomen, je prepričan tudi umetnosti kritik Andrej Kovaljov. »Dolgo varovana skrivnost je postala javna. Razkrila se je fašistoidnost vladajočega razreda. Vse skupaj spominja na Nemčijo leta 1933. Karte so razkrite in razkrile so se na našem področju – moderni umetnosti. Tako je z večino globalnih stvari, ki se najprej zgodijo na našem skromnem trgu, potem pa postanejo realnost. Ta se pogostokrat odvrti tako, kot jo je narisal umetnik,« meni Kovaljov, ki zavrača koncept nedotakljivega umetnika, za katerega je sprejemljiva še tako vprašljiva politična orientacija.

Organizator drugega moskovskega bienala sodobne umetnosti Josip Bakstein meni, da je moderna umetnost tradicionalno bliže levi politični orientaciji in ima vedno kritično komponento, kar za Beljajeva ne drži. »Brutalna estetika Beljajeva mi intimno ni blizu, a ker je umetnost sprejete koncepte vedno postavljala na glavo, me izbira ne moti,« je dal vedeti, da je izbor pravzaprav potrdil obstoj svobode izražanja v ruski umetnosti, ki da je bila vedno tako politična kot politizirana.

Zmaga svobodnega duha

»Ocenjevali smo samo estetski vidik in ne političnega sporočila,« se je v bran žirije postavila njena predsednica Šalva Breus. Podprla jo je tudi članica Jekaterina Bobrinska: »Odločali smo med tremi zelo dobrimi projekti, ki so se ukvarjali s sovjetsko preteklostjo. V žiriji, med njimi tudi jaz osebno, smo menili, da je zmagovalec predstavil najbolj inovativen pogled na sovjetski stil.« Da je ves hrup okoli prireditve prinesel več dobrega kot slabega, se strinjajo tudi tisti, ki umetniški jezik prvonagrajenega sicer skorajda prezirajo. Dogodek je ne nazadnje dokazal, da mračnjaštvo in nazadnjaštvo v Rusiji še nista strli svobodnega duha, spodbudil je javno razpravo o porastu desničarskega ekstremizma, ne nazadnje pa je obudil tudi zanimanje za ustvarjanje mladih ruskih ustvarjalcev. •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

3/1/2009 clanek-1487509.md

Priporočam