Logo

»Guantanamo se nam je zazdel kakor otroški vrtec«

Magas, Nazran – Predstavniki inguške opozicije, človekoljubnih organizacij in neodvisnih medijev od novega inguškega predsednika Junusbeka Jevkurova veliko pričakujejo, a hkrati svarijo pred prevelikim optimizmom. Zato, ker v tej severnokavkaški republiki ob meji s Čečenijo predsednik nima nadzora nad vsemi varnostnimi strukturami, ker v vladajočih strukturah ostajajo ljudje, ki so sodelovali v tako imenovanih odredih smrti, predvsem pa zato, ker se politika Moskve na Severnem Kavkazu ni spremenila niti za las. Prepričani so, da se bodo razmere ustalile šele, ko se bodo varnostne službe odpovedale nasilnim metodam in se bodo proti islamskim skrajnežem bojevale izključno z zakonitimi metodami.


 

Od naše dopisnice

Makšarip Aušev je lastnik opozicijske spletne strani Ingušetija.org in je zaradi organizacije opozicijskih demonstracij preživel štiri mesece v zaporu. Po njegovih navedbah mu pripadniki ruske obveščevalne službe FSB od takrat ves čas prisluškujejo in sledijo na vsakem koraku, dobil pa da je tudi resne namige, da ga bodo ob prvi primerni priložnosti poskušali likvidirati. Sprejel nas je na svojem domu v inguškem glavnem mestu Magasu, ob njegovi pripovedi pa je mnoge spreletaval srh. »Kremelj ni zainteresiran za umiritev razmer, saj je zamenjal samo predsednika, generalni tožilec in direktor FSB, ki sta ugrabljala in ubijala ljudi, pa sta še vedno na položaju. Veliko dokazov imamo proti njima, denimo o koncentracijskih taboriščih v Čečeniji. V enem od njih je bil zaprt tudi moj nečak. Pripovedoval mi je, da so tam ljudi žive razčetverjali,« je opisal metode mučenja. Izrazil je upanje, da bodo odgovornim nekoč vendarle sodili zaradi zločinov proti človečnosti, kakor so na haaškem sodišču odgovornim za zločine v nekdanji Jugoslaviji: »Ko sem v Nalčiku prestajal zaporno kazen, je bil z menoj tudi 30-letni fant, ki je bil pred tem zaprt v Guantanamu. Pripovedoval nam je, kako so jih tam mučili, in vsem je šlo ob tem na smeh. Guantanamo se nam je zazdel kot otroški vrtec. Najbolj strašno je bilo, ko so jim med zasliševanjem glavo potiskali v vodo. Pri nas pulijo nohte, prste. Ponižujejo na vse mogoče načine. Ves svet molči. Tega ne razumem.«

Tragično osebno izkušnjo ima tudi Magomed Mucolgov, predsednik tamkajšnje organizacije za varstvo človekovih pravic Mašr. Osemnajstega decembra 2003 so namreč ugrabili njegovega brata, učitelja fizike in matematike. Najprej so ga odpeljali v Magas, nato v oporišče Hankala v Čečeniji, kjer se je za njim izgubila vsaka sled. »Obstaja 95-odstotna verjetnost, da so ga ubili. Takšne akcije zmanjšujejo zaupanje ljudi v federalne in republiške organe,« nam je zaupal v edinem hotelu v glavnem mestu, ki so ga med našim obiskom varovali do zob oboroženi pripadniki posebnih policijskih enot. V strahu za njegovo varnost so mu prijatelji in sorodniki že večkrat svetovali, naj se umakne na varno, a tega nikakor ne namerava storiti. »Štirikrat so me poskušali ubiti. Zadnjikrat avgusta lani. Sem javna osebnost in to me varuje. Ljudi pozivam, naj v primeru izginotij vlagajo tožbe, spodbujam jih, naj zahtevajo kazen, zato moram biti zgled. V tem ni nikakršne patetike. Sem musliman in verjamem, da se bo zgodilo, kar se pač mora zgoditi,« je vdan v usodo.

Mnogi pripisujejo množično kratenje človekovih pravic predvsem ruski tajni službi FSB, drugi s prstom kažejo na lokalne veljake. »Za vso bedo inguškega naroda so krivi predstavniki Ingušetije. Vsega je kriva tolpa nekdanjega predsednika Zjazikova, v kateri so bili predstavniki našega notranjega ministrstva, pa tudi FSB. Zjazikov jim je plačeval, da so destabilizirali razmere in strašili narod. Ti debili ne razumejo, da vsako nasilje rodi še več nasilja. Položaj se bo spremenil šele, ko bodo iz vladajočih struktur odstranili vse tiste, ki so sodelovali v odredih smrti,« se je razburjal Magomed Hazbijev, predsednik opozicijske stranke Pravična Ingušetija. Po lastnih navedbah je tudi on na seznamu za odstrel.

Akijev Tamiral iz ruske človekoljubne organizacije Memorial je bil kritičen predvsem do ruske tajne službe. »FSB pri opravljanju protiterorističnih operacij vztrajno tepta človekove pravice. Federalnim varnostnim službam ni do tega, da bi bila naša republika stabilna. Njihovi pripadniki pridejo sem za tri mesece in ne zanima jih, kaj mislijo prebivalci. Važno je, da preživijo. Če bi jih nadomestile lokalne varnostne službe, kakor je zdaj v Čečeniji, bi se stvari precej umirile,« je prepričan Hazbijev, ki tako kot drugi sogovorniki za radikalizacijo dolži predvsem nasilje varnostnih služb.

Ingušetijo smo obiskali v okviru uradne ekskurzije, zato srečanja z omenjenimi sogovorniki niso bila na programu. Zaradi našega vztrajnega prigovarjanja so nam jih hočeš nočeš morali dovoliti, kar v prvi vrsti dokazuje, da se je ozračje v Ingušetiji s prihodom novega predsednika vendarle nekoliko omehčalo. »V tem, kar ste slišali, je veliko izmišljotin. To je kratko malo pretiravanje. Mogoče bi morali obiskati tudi kako družino ubitih pripadnikov varnostnih služb. Slišali bi veliko tragičnih zgodb,« opozori predsednikov tiskovni predstavnik Bers Jevlojev, ki nas vodi po republiki. »Da, problem je, da se tako eni kot drugi vedejo kot banditi,« ga dopolni ruska kolegica.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

19/3/2009 clanek-1515953.md

Priporočam

V rokavicah nad skrajneže

Ingušetija na robu državljanske vojne

Triumf (neje)volje

Ducat jeznih mož v še eni ruski priredbi

Umor naročil ruski politik