Ne govori po telefonu!

Tone Hočevar, Rim

Vrhovni šef sicilske Cose nostre Bernardo Provenzano je štiri desetletja prebil v svojem revnem skrivališču sredi polj. Niso ga ujeli, dokler se ni postaral, in so ga verjetno njegovi ljudje izročili oblastem, da bi lahko ustoličili naslednika. Zakaj ga niso mogli ujeti? Ker je svoja povelja podanikom pošiljal na lističih, kakor v starih časih. Morilec in poveljnik morilcev, izsiljevalcev in roparjev je ostal skrit in nedotakljiv, ker ni nikoli uporabljal telefona in mu niso mogli prisluškovati.

Zadnje dni pa sta v rimskih palačah padla s piedestalov dva politika, ki jima prej, ker sta bila previdna, nikoli niso mogli očitati ničesar hudega. Potem so ju ujeli prisluškovalci, ko sta v mobilni telefon kvasila neprimerne pripombe. Eden je vzhičen vzkliknil sodelavcu, naj jim »uresniči sanje«, drugi je vsaj tako navdušeno ugotovil, da imajo levičarji »naposled svojo banko«. Ko je napočil pravi trenutek, so posnetke njunih čvekanj po telefonu objavili. Take in podobne posnetke v Italiji kurirji močnih ljudi iz te ali one tajne službe, telefonske družbe ali katere izmed policijskih vej, policistov, orožnikov ali pa financarjev, nosijo od redakcije do redakcije in prodajajo po najboljši ceni. Redakcije, ki imajo več denarja ali pa več političnega interesa, kupijo prej in za več denarja.

Politika, ki si ne bosta mogla postaviti na glavo krone v prihodnje morda združene levice, sta Massimo D’Alema, ki je zdaj podpredsednik vlade in zunanji minister, v času prisluškovanja pa je bil predsednik največje opozicijske stranke, in Piero Fassino, generalni sekretar D’Alemove stranke Levih demokratov. Premier Prodi je zgrožen, kajti njegova pregovorna neomadeževanost ni več neomadeževana, pa čeprav sam vsaj po dosedanjih podatkih ni imel nič opraviti z zadevo. Prav prijetno pa v Italiji na vrhovih ni nikomur ob izbruhu nove, kdo bi vedel katere prisluškovalne afere po vrsti.

Eden izmed prisluškovanih in tudi že aretiranih finančnikov je namreč pred dnevi zatrdil medijem, da mu je največji italijanski časnik Corriere della Sera pomagal prevzemati nihče drug kot Silvio Berlusconi, saj sam za tak podvig ni imel dovolj denarja. Tudi njun pogovor, ki ga Berlusconi zanika, je menda posnet. Milansko sodišče je ta teden vsekakor zahtevalo, naj vse trakove prepišejo na papir, to pa pomeni, da bodo posnetki pogovorov zelo kmalu na trgu informacij in na časopisnih straneh.

Skupaj z D’Alemo in Fassinom bo – tako vsaj kaže ta trenutek – še enkrat romal pred sodnike tudi Antonio Fazio, pošteni in pobožni mož, ki je desetletja vodil italijansko centralno banko, bil je njen dosmrtni guverner, padel pa je samo zaradi prisluškovanj. Prav po neumnem, ugotavljajo poznavalci.

Začelo se je, ko so prisluškovalci vzeli na piko enega izmed bankirjev, ki je kljub precej tenki denarnici hotel vzeti pod svojo streho eno zmed velikih bank, padovsko (katoliško) Antonveneto. Bankir je neprevidno po telefonu poklical družinskega prijatelja Fazia, da bi ga prosil za podporo, ker pa guvernerja ni bilo doma, mu je njegova žena zagotovila, da bo »Antonio storil vse, da se bo vse dobro izteklo in Antonveneta ne bo padla v tuje roke«.

Da Fazio ni bil zavezan zgolj eni stranki, ampak sta si hoteli z njegovo pomočjo banke družno deliti levica in desnica, govorijo posnetki prisluškovanj ob skoraj hkratnem prevzemanju banke BNL, ki je bila od nekdaj bolj ali manj v domeni levice, v novih privatiziranih časih pa so si jo hoteli politiki z leve sredine ponovno pridobiti tako, da bi jo prevzela njihova zadružna zavarovalniška hiša Unipol. Za njo sta, tako vsaj pravijo posnetki prisluškovanj, stala D’Alema in Fassino.

Obe banki, Antonveneta in BNL, sta lani po zapletih z Brusljem in Fazievem padcu veselo padli v tuje roke. Tajne službe, policija in sodišča so posneli kar 73 velikih in dolgih trakov pogovorov, ki spravljajo v zadrego prav toliko politikov in njihovih sodelavcev z leve in desne.

Od nogometa do Cie

Prisluškovanje je star in cenjen šport med italijanskimi obveščevalci, zadnja leta pa tudi med podjetji, ki so jih privatizirali tako, da so od državnih jasli in tajnih služb prešli na višje podjetniške plače tudi agenti, ki jim je bilo prej zaupano prisluškovanje za svojo tajno službo in za državo, zdaj pa svoje znanje s pridom uporabljajo za donosnejše posle.

Najbolj izrazit primer privatizirane družbe, v kateri so prej organizirano delovali državni tajni agenti civilne ali pa vojaške vohunske službe, je Telecom. Ko ga je država v prejšnjem desetletju prodala zasebnemu kapitalu, so agenti ostali tam kot posebna delovna skupina, ki so ji zaupali snemanja in prisluškovanja po sodnem nalogu.

Vse je bilo na videz skladno s črko zakona in najbrž nihče ne bi posumil, da se dogajajo nenavadne in umazane stvari, če se ne bi na trgu informacij pojavljale tudi take, ki so izzvale škandale brez primere. Od tistega v nogometnem svetu, denimo, ki je lani pretresel enega izmed največjih poslov na polotoku, do tistega, ki je pred sodnike, pa čeprav v odsotnosti, postavil četrt stotnije agentov ameriške Cie, ki so ob pomoči italijanskih kolegov sredi belega dne ugrabili milanskega imama Abuja Omarja. Prisluškovanja, ki so jih opravili uradni prisluškovalci, predvsem pa »privatizirani« agenti, so Italijo pahnila v zgodbo o ameriškem ugrabljanju osumljenih terorizma in njihovem prevažanju po evropskem nebu v skrivna taborišča.

Američani s seznama agentov Cie iz Milana so jo popihali domov, njihova imena, priimke in kraje bivanja v Italiji pa so objavili. Šef vojaške tajne službe Nicolò Pollari je neslavno odletel s položaja, z njim še dva najbližja sodelavca, ki sta pristala v zaporu. Še en nekoč visoki funkcionar vojaške agenture, ki je medtem postal »šef varnosti« pri Telecomu, pa je bil že v začetku afere vržen z mostu v Neaplju, ker je vedel preveč. Uradna verzija je javnosti v posmeh govorila o samomoru.

Naj se zdijo zgodbe o prisluškovanjih, pri katerih se nikoli zagotovo ne ve, ali so agenti obveščevalnih služb prisluškovalci ali pa jim prisluškujejo, še tako nejasne in zmedene, v javnosti predvsem prispevajo k ustvarjanju podobe o politikih, ki naj bi stali za vsem in bili krivi za vse. Naj bodo levi, desni ali nekaj vmes, zaupanja niso vredni, se glasijo komentarji, ki spremljajo zadnjo izmed premnogih prisluškovalnih afer. •

Vohunske afere so stalnica

Peter Žerjavič, Berlin

Vohunske afere so stalnice nemškega notranjepolitičnega življenja in medijskega sveta. Zvezni obveščevalni službi BND (Bundesnachrichtendienst) s sedežem v Pullachu pri Münchnu ljubitelji teorije zarot pripisujejo skorajda neomejeno moč in vpletenost v sprejemanje ključnih strateških odločitev. Vsekakor pa ima BND živahno in zanimivo zgodovino. Njene temelje je postavil generalmajor wehrmachta Reinhard Gehlen. Skrivnostni možakar je v nacionalsocialistični Nemčiji vodil obveščevalno službo, ki je spremljala vzhod (Fremde Heere Ost). Gehlenovo znanje, izkušnje na vzhodu in sodelavce iz časov Adolfa Hitlerja so takoj po koncu vojne izkoristili Američani, za katere je glavni sovražnik postala Sovjetska zveza. Nastala je razvpita in skrivnostna Organizacija Gehlen, BND, ustanovljena leta 1956, je njena naslednica. Ob BND kot službi, ki je pristojna za obveščevalno delo v tujini, v Nemčiji delujeta še vojaška varnostna služba (Militärische Abschirmdienst) in urad za varstvo ustave, ki je organiziran tako na zvezni kakor na deželni ravni.

Ob aferah iz polpretekle zgodovine, povezanih s krti KGB in Stasija v Bonnu, je eden od najbolj odmevnih škandalov izbruhnil leta 1995, ko je bilo službi očitano, da je bila v okviru operacije, s katero je hotela dokazati obstoj trgovine s plutonijem, strupena snov z navideznim poslom pretihotapljena v Nemčijo brez upoštevanja varnostnih ukrepov. V zadnjem letu in pol je bilo z dejavnostjo BND povezanih več afer. Verjetno najtežja med njimi je izbruhnila, ko je bilo objavljeno, da je služba v devetdesetih letih spremljala večjo skupino novinarjev, ki so se ukvarjali z varnostnimi temami in so dobivali informacije od svojih virov v BND. Poleg tega so agenti plačevali časnikarjem za informacije o njihovih kolegih. Pred letom dni pa je posebni pooblaščenec parlamentarne komisije za nadzor tajnih služb Gerhard Schäfer objavil poročilo, v katerem je bilo potrjeno, da je BND med drugim zbirala informacije o Focusu in Spieglu, da bi odkrila poti, po katerih so jim uhajale informacije. BND je vohljanje za novinarji priznala in se prizadetim opravičila. Poleg tega je bila v zadnjem času tarča očitkov, da je v ameriških taboriščih za osumljence terorizma zasliševala ujetnike iz Nemčije in da sta dva njena agenta med napadom na Irak sodelovala z ZDA pri izbiranju tarč v Bagdadu.

Ko izbruhnejo takšne afere, se njimi ukvarjajo – ponavadi brez prelomnih ugotovitev – posebne preiskovalne komisije ali komisija za nadzor dela tajnih služb. Glede nadzora ima sicer v Nemčiji glavno besedo kanclerski urad, njegov vodja je tudi koordinator njihovega dela, parlamentarni nadzorniki pa so upravičeni do dostopa do aktov in datotek, vlada lahko obveščanje komisije zavrne v primeru varstva osebnostnih pravic tretjih oseb, razlogov dostopa do informacij ali v primeru poseganja v izvršno lastno odgovornost. Samo delo nadzornikov je večkrat tarča ostrih kritik, ker da člani komisije nimajo pravih vzvodov za nadzor nad delom obveščevalcev. Tudi člani komisije iz opozicijskih vrst glasno nergajo. Eden od desetih članov, nekdanji zvezni sodnik Wolfgang Neskovic, je, denimo, konec lanskega leta zahteval ukinitev komisije v današnji obliki, saj da njeni člani nimajo niti najmanjšega pojma o tem, kaj počne šest tisoč uslužbencev BND. Ves nadzor je označil za šalo, saj da nadzirani odreja obseg nadzora. To da je nesmisel, parlamentarni nadzor je po njegovem mnenju zavajanje javnosti.

Večji odmev in posledice so imele obveščevalne afere v času hladne vojne. Konec koncev, legendarni socialdemokratski kancler Willy Brandt je leta 1974 odstopil, ko je bilo odkrito, da je bil eden od njegovih najožjih sodelavcev Günter Guillaume vohun Stasija in da je bil ta ob kanclerju še leto dni po odkritju njegove naveze z vzhodom. Odstop na drugi strani mnogi avtorji utemeljujejo s spletkami njegovih političnih sopotnikov, ki so se hoteli znebiti priljubljenega kanclerja, a primer Guillaume je bil zagotovo prelomna točka v njih. Tudi po koncu politične poti še enega legendarnega kanclerja, konservativca Helmuta Kohla, se je zapletalo s tajnimi službami. Kohl se na sodiščih štiri leta pravdal o objavi dokumentacije, ki jo zloglasni Stasi zbral o njem. Na koncu je dosegel odločitev sodišča, da ne smejo biti objavljeni akti, ki bi ogrožali temeljne pravice (zasebnost) tožnika. Ob pričakovanjih, da bi bile razkrite marsikatere pikantnosti iz njegovega življenja in političnih odločitev, je v ozadju še ena od največjih afer v povojni zgodovini Nemčije, nezakonito financiranje CDU, o katerem je Stasi po ugibanjih imel zbranih veliko podatkov. •

Orožja se menjajo, špijoni ostajajo

Mitja Meršol

Za točilnim pultom kavarne Pine bar v hotelu Mayfair Millenium sredi Londona so med zaupnim klepetom pili čaj in džin trije Rusi, nekdanji vohuni, novodobni poslovneži. Vse skupaj bi bilo čisto običajno in mimobežno, če eden izmed njih kmalu potem ne bi umrl zaradi zastrupitve z radioaktivnim polonijem, s katerim je bilo okuženih tudi sedem natakarjev v hotelu. Umorjeni je bil Aleksander Litvinenko, Andreja Lugovoja, ki je z njim pil čaj, pa britanske oblasti sedaj obtožujejo umora in od Moskve zahtevajo njegovo izročitev. Moskva ga noče izročiti. Lugovoj pa trdi, da je Litvinenka umorila britanska tajna služba MI6 …

Britanska kraljica je za svoj 81. rojstni dan na predlog Blairove vlade pred tednom dni z visokim imperialnim redom sv. Jurija in sv. Mihaela (CMG) za zasluge Britaniji na področju varnosti odlikovala Olega Gordievskega, nekdanjega vohuna in polkovnika sovjetskega KGB. Gordievski je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vodil obveščevalno izpostavo KGB v Britaniji, hkrati pa je deloval kot dvojni agent in britanski protiobveščevalni službi MI6 dajal podatke, na podlagi katerih je London leta 1985 izgnal kar 25 sovjetskih vohunov. Tedaj je Moskva na ves glas zatrjevala, da so britanske obtožbe o vohunski dejavnosti njenih državljanov neutemeljene …

Zgodbe o vohunih, zasledovanjih, prisluškovanjih so na Otoku nikoli končana pripoved. Britanci so se na primer kar rahlo romantično in zasanjano spomnili velike vohunske afere Profumo, ko je pred dobrim letom dni umrl njen tvorec.

Afera Profumo

John Profumo, ki je bil poročen z igralko Valerie Hobson, je bil v začetku 60. let obrambni minister v konservativni vladi Harolda MacMillana. Afera z njim je izbruhnila leta 1963, ko so novinarji povsem po naključju odkrili, da ima ugledni londonski zdravnik Stephen Ward zbrano druščino mladih lahkoživk, katerih usluge ponuja članom britanske visoke družbe, aristokratom, ministrom. Zvedelo se je tudi, da je bila ena izmed njih, 21-letna Christine Keeler, ljubica obrambnega ministra in zelo vplivnega konservativnega politika Profuma. A Keelerjeva je bila hkrati tudi ljubica Jevgenija Ivanova, vojaškega atašeja sovjetskega veleposlaništva v Londonu. Britanska tajna služba je vedela, da je Ivanov, ki je bil zelo družaben človek, v resnici sovjetski vohun. In čeprav nikoli ni natanko ugotovila, da bi Profumo svoji ljubici v postelji izdal kakšno državno skrivnost, ki bi jo Christine lahko povedala Ivanovu, so otoški protiobveščevalni šefi vseeno menili, da je ljubezenski trikotnik prenevaren za državno varnost – in zadeva se je znašla v časopisih. Ivanov se je nemudoma vrnil v Moskvo, zdravnik Ward je naredil samomor, Profumo pa je pred parlamentom najprej odločno zanikal, da bi imel kakršnekoli nečastne odnose s Keelerjevo. Zagrozil je tudi s tožbo vsem obrekovalcem. To je bilo marca 1963. Tri mesece kasneje, junija 1963, pa je priznal, da je zavajal parlament in podal lažno izjavo. In je odstopil. Kmalu zatem sta odstopila tudi premier MacMillan in njegova vlada. Profumo se je pozneje spet pojavil v javnosti in se uveljavil kot vpliven pobudnik človekoljubnih akcij, Christine Keeler, ki je bila zaradi lažnega pričanja obsojena na devet mesecev zapora, je preostanek življenja preživela v revščini. Ivanov je menda pozneje še nekaj let vohunil po svetu, leta 1994 pa je umrl.

Afera Profumo je seveda le ena izmed številnih vohunskih zgodb z Otoka. Precej podobna ji je bila tudi zgodba s Titovim diplomatom slovenskega rodu, ki se je spečal z visoko uradnico britanskega ministrstva za informacije in od nje dobival zaupne informacije. Tudi ta zgodba je šla z močnim odmevom v vohunske anale in bo bržkone omenjena tudi leta 2009, ko bo britanska varnostno obveščevalna mreža (MI5 in MI6) praznovala stoletnico obstoja.

S strupenim dežnikom zabodeni Markov

Ko sem v začetku 70. let prišel v London, sem moral pri svojem delodajalcu BBC najprej podpisati izjavo, da ne bom izdajal uradnih zaupnosti (Offical Secrets Act). Ko sem malo pozneje postal dopisnik Dela, sem moral hoditi na poštni urad, kjer so mi perforirali besedila za teleprinterski prenos. Ko sva se s poštnim uradnikom že kar sprijateljila, mi je nekega dne zaupal: »Naj ti kar iskreno povem. Ker pošiljaš stvari po teleprinterju, moram tvoje ime sporočati neki, khm, posebni službi.«

Spominjam se tudi zaupnega srečanja z vodjo gibanja Sinn Fein Tomasom Mac Giollo sredi Dublina. Po pogovoru po telefonu sva se sestala ob desetih zvečer na eni izmed uličic. Ko sva se srečala, me je sogovornik molče odpeljal daleč proč od dogovorjene ulice in me po ozkih temačnih ovinkih pripeljal do nekega lokala. To je počel zato – je povedal kasneje –, ker je bil prepričan, da prisluškujejo vsem njegovim telefonskim pogovorom. Nato pa mi je začel pripovedovati, da je cilj Sinn Feina in Ire ustanovitev demokratične združene irske republike …

Sicer pa mi bo v spominu za vselej najbolj ostala zgodba, ki se je tragično končala s smrtjo prijatelja, bolgarskega publicista, dramatika in disidenta Georgija Markova. Pisarne smo si delili v petem nadstropju Bush Housa, od koder je BBC oddajal za Vzhodno Evropo. Georgi je Bolgarijo zapustil leta 1969 in leto dni za mano, leta 1972, začel delati na BBC. Bolgarske oblasti so ga medtem v odsotnosti zaradi »protidržavne dejavnosti« in ilegalnega pobega iz države obsodile na šest let in šest mesecev zaporne kazni. V klubu BBC smo se pogosto videvali in pri klepetih se nam je pridružila tudi sodelavka Annabel Dilke, novinarka aristokratskega rodu. Z njo se je Markov pozneje poročil. Med igranjem pokra smo se pogosto pogovarjali tudi o režimu Todorja Živkova. O njem je Markov pripravljal serijo oddaj z naslovom Osrednja srečanja s Todorjem Živkovom. Oddaje so bila seveda sila kritične do bolgarskega diktatorja. Predvajali so jih konec leta 1977 in v začetku 1978. Prav tega leta pa se je zgodila tragedija. Markov je nekega večera po delu v Bush Housu na mostu Waterloo čakal na avtobus. Mimo je prišel moški in ga »po nesreči« zbodel s konico dežnika, se mu opravičil in odhitel naprej. Markova je silno zabolelo in po treh dneh je umrl. Zaboden je bil namreč s strupenim nabojem. Po naročilu takratne bolgarske tajne službe DS (Državna sigurnost) pa ga je – kot se je razkrilo šele 27 let pozneje – umoril Francesco Giullino, Danec italijanskega rodu. Kot tihotapca z mamili ga je bolgarska tajna služba aretirala, ga vzela v službo in ga pod šifro »Piccadilly« poslala v London, da likvidira Markova. Pri tretjem poskusu je Giullinu to tudi uspelo.

---

Res, vohunskih zgodb je na Otoku brez konca. Koliko bi jih šele bilo, ko bi vedeli za vse. A Britanci so sicer sila zadržani, ko gre za obveščevalno dejavnost. Zlasti zdaj, ko je v ospredju boj proti mednarodnemu terorizmu in je v njegovem imenu dovoljeno marsikaj. Prisluškovanje telefonom na podlagi značilnih sumljivih besed, vohunska sprehajanja po računalnikih so v primerjavi z drugimi sodobnimi sredstvi malone banalnost drugotnega pomena. Kako pa je s tajnimi fondi, se je s tem ukvarjal že bodoči premier Gordon Brown, ko je kot novi finančni minister leta 1997 (zaman) poskušal ugotoviti, kam je izginilo 300 milijonov funtov v obveščevalnih agencijah? Pred tremi leti je Blairova vlada zastavila tudi obširen projekt za ustanovitev nove varnostne agencije SOCA. Zveni zelo sorodno imenu naše agencije …

Saj, nič ni tako angleško, da ne bi moglo biti tudi slovensko. •

Država, ki jo upravljajo vohuni?

Polona Frelih, Moskva

Med sprejemom za ruske novinarje, ki je pred leti potekal v eni od ljubljanskih gostiln, je beseda nanesla tudi na pregovorno rusko ljubezen do žlahtne kapljice. Novinar časnika Argumenti in Fakti mi je takrat postregel z zanimivo teorijo, po kateri Rusi svojemu gostu pogosto nalivajo več vodke kot sebi, saj tako od njega izvedo tudi kaj takega, kar bi sogovornik sicer zamolčal.

Ruske metode zbiranja podatkov niso vedno tako prefinjene in mnoge še zdaj spreleti srh ob omembi KGB (Komite gosudarstvene bezopasnosti), njene naslednice FSB (Federalna služba bezopasnosti), sploh prve sovjetske varnostno-obveščevalne službe Čeko (Vserosijskaja črezvičanaja komisija po borbe s kontrrevoljuciej, spekuljaciej i sabotažem) ali česa tretjega, povezanega z represijo in nadzorom.

Tudi mlajši Rusi, ki najhujše represije nikoli niso doživeli, so polni zgodb o usodah iz zapora Lubjanka (sedež nekdanjega KGB, ki je tudi sedež FSB), nekakšnih vic, iz katerih si se vrnil bodisi duševna razvalina bodisi si bil napoten v gulag – ali pa se preprosto nisi vrnil.

Najbolj razvpit je bila seveda KGB. Prišel je z revolucijo leta 1917 in je z revolucijo tudi odšel. Za KGB je bila namreč usodna pomoč pri neuspelem državnem udaru avgusta 1991, s katerim naj bi odstranili neprijetnega reformatorja Mihaila Gorbačova. Potem je prišla FSB, precej bolj diskretna in po mnenju poznavalcev tudi precej bolj vplivna od predhodnika, kajti če je bil KGB država znotraj komunistične partije, FSB državo pravzaprav upravlja. Vsaj tako so prepričani tisti, ki v Rusiji že dalj časa opozarjajo, da imajo vse niti v rokah »čekisti«, in pri tem v mislih nimajo le ruskega predsednika Vladimirja Putina.

Po črki zakona je sicer FSB pristojna le za kontraobveščevalno dejavnost v Rusiji, za špijonažo v tujini pa sta pristojni največja ruska obveščevalna agencija GRU (Glavnoje razvdivatelnoje upravlenije) in SVR (Služba vnešnej razvedki).

A tudi FSB ima precej mehanizmov, s katerimi lahko sega čez ruske meje, na primer agencijo FABSI (Federalnoje agenstvo pravitelstvenoj svjazi i informacii), ki izvaja elektronski nadzor tudi v tujini, FSB ima poleg tega proste roke v večini držav nekdanje Sovjetske zveze, pred nekaj leti sprejeti teroristični zakon pa ruskemu predsedniku Putinu omogoča, da agente FSB pošlje na protiteroristične operacije kjerkoli na svetu.

Pravzaprav že skorajda vrabci čivkajo, da je FSB v Rusiji nekakšna siva eminenca, ki bedi nad vsemi ruskimi obveščevalnimi in varnostnimi organi. Pozor: njeno ime se je pojavilo tudi v zvezi z zadnjimi vohunskimi aferami, v katere je domnevno vpletena Rusija.

Najnovejši primer, povezan z aretacijo ruskega državljana Vladimirja Vožova v Avstriji, pri tem ni izjema; v Avstriji so ga prijeli zaradi suma, da je avstrijskemu častniku ponujal 20.000 evrov za tajne informacije o nemškem proizvajalcu helikopterjev Eurocopter. Njegovo izročitev je zahtevala tudi Nemčija. Rusija, ki je vseskozi vztrajala, da Vožnov ni vohun, ampak visoki uslužbenec Ruske vesoljske agencije, ki je v Avstrijo pripotoval na konferenco Združenih narodov, je v četrtek dosegla pomembno zmago. Pravni strokovnjaki ZN v New Yorku so namreč odločili, da je treba ruskega državljana, ki razpolaga z diplomatsko imuniteto, izpustiti. Avstrija je to že storila, hkrati pa je Vožnova razglasila za persono non grata.

Nemara tudi zato, ker ima afera širše razsežnosti; priprti Rus je namreč stari dunajski znanec, ki je v avstrijskem glavnem mestu služboval kot trgovinski predstavnik ruskega veleposlaništva, in to prav v obdobju, ko je bil z veleposlaništva zaradi razkritja, da je vojaški agent, odpoklican njegov namestnik. Intrigo je še začinil spletni dnevnik Gazeta.ru z informacijo, da je bil zdaj prvi sekretar na stalnem ruskem predstavništvu pri misiji ZN na Dunaju Aleksander Ždanovič nekoč tiskovni predstavnik FSB. Ob tem ne preseneča, da je avstrijsko notranje ministrstvo v svojem poročilu za leto 2006 zapisalo, da je Avstrija zaradi geostrateškega položaja – in ker je na Dunaju eno od štirih večjih sedežev ZN – pravo obveščevalsko sršenje gnezdo.

FSB ima zdaj – če jih ni imela že prej – svoje prste tudi pri primeru Litvinenko, ki se je razvil v pravo rusko-britansko vohunsko dramo. Na podlagi izjav nekdanjega telesnega stražarja pri KGB Andreja Lugovoja, ki ga Britanija obtožuje umora bivšega ruskega vohuna Aleksandra Litvinenka, so namreč pri FSB sprožili preiskavo zaradi vohunjenja in izdaje državne skrivnosti. V odmevni izjavi je Lugovoj preminulega Litvinenka in ruskega oligarha Borisa Berezovskega obtožil sodelovanja z britansko tajno službo MI6. Berezovskega v Rusiji čaka kazenski postopek zaradi pranja denarja in pozivov k puču. Ker ga Britanci nočejo izročiti, mu bodo v domovini sodili v odsotnosti.

Zdi se, kot da sta Rusija in Velika Britanija zaradi vohunskih spletk v permanentni vojni že deset let. Prvič so se diplomatski odnosi med njima ohladili leta 1996 zaradi groženj Moskve z izgonom devetih britanskih diplomatov, osumljenih vohunjenja, natanko deset let pozneje pa je Rusija vsemu svetu postavila na ogled umetno kamenje, v katerem naj bi Britanci skrivali opremo za nadzor. Vnovič je bilo slišati grožnje z izgonom štirih britanskih diplomatov, postransko škodo pa so zaradi izjav, da jih financirajo tuji vohuni, občutile tudi ruske nevladne organizacije.

Nekaj kolateralne škode je nastalo tudi sedaj: v nemilosti se je znašel britanski kulturno-informacijski center British Council v Jekaterinburgu, za katerega je rusko zunanje ministrstvo odločilo, da ga je treba izseliti iz stavbe britanskega konzulata, ker da nima diplomatske imunitete.

Še hujšo škodo so zaradi vohunske afere imeli gruzinsko-ruski odnosi. Ruske oblasti so namreč po aretaciji štirih pripadnikov posebnih ruskih vojaških enot, ki naj bi v Gruziji pripravljali sabotažo, izgnale pet tisoč gruzinskih državljanov, Tbilisiju zvišale ceno plina in uvedle embargo na uvoz pri Rusih izjemno priljubljenih gruzinskih vin.

Rusija je torej nesporna vohunska blagovna znamka. Zato ni čudno, da se bolj malo vohunskih filmov dogaja v Kanadi ali na Nizozemskem. A v fikciji je vse precej bolj preprosto kot v resničnih vohunskih dramah. V njih lahko z gotovostjo trdimo le, da resnice najverjetneje ne bomo nikoli izvedeli. •

Demokracija ne spoštuje zasebnosti

Ilija Marinković, Varšava

Na Poljskem je dobilo prisluškovanje neslutene razsežnosti. Državljanom ne prisluškujejo le policijski organi, temveč tudi kontraobveščevalne službe, služba državne varnosti, detektivske agencije in posamezniki, ki jih zanima zasebno življenje sosedov ali poslovnih partnerjev. Uradno je sicer prisluškovanje prepovedano ali vsaj močno omejeno, zasebnost tukajšnjih prebivalcev pa varuje tudi poseben državni organ – Glavni inšpektorat za varstvo zasebnih podatkov. Kljub temu pa se iz dneva v dan pojavljajo nove afere v zvezi z nezakonitimi snemanji pogovorov, hkrati pa se zelo redko zgodi, da katerega od prisluškovalcev resneje kaznujejo.

Zasebni delodajalci in državni funkcionarji vse pogosteje vohunijo za svojimi sodelavci: na delovnih mestih, pa tudi v njihovih zasebnih prostorih jih spremljajo s skritimi televizijskimi kamerami, prebirajo njihovo zasebno računalniško pošto in prisluškujejo njihovim telefonskim pogovorom. Slišati je absurdno, a demokratske svoboščine pomagajo tistim, ki jih zlorabljajo, s tem ko ne spoštujejo zasebnosti drugih posameznikov.

Kozarček vodke preveč

Ena največjih afer je izbruhnila, ko je časopis Gazeta Wyborcza odkril posnetek pogovora, ki ga je imel njegov glavni urednik, nekdanji sloviti disident Adam Michnik, s filmskim producentom Lewom Rywinom. Posledice tega incidenta so bile sila neprijetne: Rywina so zaprli z obtožbo, da si je poskušal s korupcijo pridobiti materialno korist, skupina uglednih politikov levice je bila osumljena, da je podpirala to provokacijo, Michnik pa je postal tarča ostrih kritik in napadov, tako da se je začasno umaknil z javnega prizorišča.

Podobno afero je izzval milijonar Aleksander Gudzowati, ki je medijem izročil posnetek skrivaj posnetega pogovora z znanim politikom levice Jozefom Oleksyjem. Pod vplivom alkohola je nekdanji premier z najgršimi besedami opisal razmere na poljski levici in vedenje svojih kolegov, ti pa so bili nato strahotno užaljeni, čeprav se je Oleksy pozneje opravičil, češ da je bil neprišteven, ker je pred tem popil večjo količino vodke.

Nekaj podobnih incidentov se je zgodilo tudi v poljskem parlamentu. Med drugim je predstavnica kmečke Samoobrambe Renata Beger ob pomoči skritih kamer in mikrofonov izzvala prizor kupovanja glasov poslancev drugih strank. Tudi ta škandal se je končal z moralnimi obsodbami, ne da bi kdo zahteval kazensko odgovornost poslancev.

Govori počasneje …

Visokorazvito in razprostranjeno profesionalno prisluškovanje iz časov komunističnega režima se je nadaljevalo tudi v času tranzicije. Slišati je celo, da je ta praksa tajnega nadzora nad državljani in institucijami danes še bolj razširjena, saj so se ob uvedbi novega, demokratskega sistema pojavili novi, nepredvideni nasprotniki. Posebne službe so stopile v boj proti tujim agentom in domačim zagovornikom komunistične ideologije, pa tudi proti različnim politično in ekonomsko motiviranim mafijam. Dosedanje reforme niso bistveno zmanjšale vpliva teh služb in jim tudi ni uspelo omejiti različnih oblik njihove dejavnosti.

Funkcionarji teh služb – prejšnji in sedanji – so manipulirali s politiki in pri tem izkoriščali nepremostljive razlike med levo in desno stranjo političnega prizorišča. Prisluškovanje so pri tem uporabljali kot sredstvo političnega boja, neredko pa tudi za izsiljevanje. Še nedavno sta se bivši poljski predsednik Aleksander Kwašniewski in premier Leszek Miller pritoževala novinarjem, da jima prisluškujejo. Miller je običajno opozoril svoje sogovornike: »Govori počasneje, kajti človek, ki nama prisluškuje, ne obvlada poljskega jezika.« Kot piše varšavski Dziennik, je bila celo krsta s truplom ubitega načelnika policije, generala Marka Papale, polna prisluškovalnih naprav. Preiskovalci so upali, da bo med pogrebom kateri od svojcev ali prijateljev ubitega generala povedal kaj takšnega, kar bi jim lahko pomagalo pri iskanju morilca. Prisluškovanje na veliko uporabljajo tudi v procesih lustracije, med preverjanji, ali je bil kateri od sedanjih politikov tajni agent oziroma sodelavec komunistične varnostne službe. To sredstvo so uporabljali tudi med čiščenjem poljskih specialnih služb, kljub temu pa so v njih zadržali večje število agentov s komunistično preteklostjo, ki so šli skozi »vice«, s tem ko so zvesto služili novemu režimu.

Razvoj moderne elektronske tehnike je privedel do tega, da so številne naprave, ki so jih donedavnega uporabljali profesionalni tajni agenti, zdaj nevarne igračke v rokah brezobzirnih »političnih igralcev«. •

Kaj je dovoljeno v vojnem času?

Barbara Kramžar, Washington

Če bi še živel, bi lahko ameriški bojevnik za človekove pravice Martin Luther King povedal vse o prisluškovanju Zveznega preiskovalnega biroja FBI ameriškim politikom. J. Edgar Hoover iz domače različice Cie, za tujino pristojne Centralnoobveščevalne agencije, je leta 1963 osebno naročil tajni nadzor nad karizmatičnim temnopoltim pastorjem in tedanji pravosodni minister Robert Kennedy, pozneje tudi sam žrtev atentata, jih je odobril, vsaj dokler ni začel Hoover namigovati na domnevni Kingov komunizem. Ko so Bobby Kennedy, njegov brat John in tudi Martin Luther King že padli pod streli atentatorjev, pa se je pri nadzoru političnih nasprotnikov »izkazal« predsednik Richard Nixon. Ta je moral celo oditi iz Bele hiše, potem ko so odkrili amaterski poskus vloma in namestitve prisluškovalnih naprav v urade demokratske stranke v luksuznih stanovanjskih blokih ob reki Potomac, ki nosijo ime Watergate.

Več kot tri desetletja pozneje v ZDA nihče več (še?) ne govori o ciljnem prisluškovanju politikov, zato pa je po lanskem decembru, ko je zadevo objavil časopis New York Times, jasno, da so v isti godlji kar vsi Američani. Newyorški dnevnik je odkril, da po enajstem septembru 2001, ko so islamski teroristi z ugrabljenimi letali strmoglavili na New York in Washington, Nacionalna varnostna agencija NSA prisluškuje kar počez. Že prej je prišlo na dan, da FBI s pismi državne varnosti izkorišča mejna dovoljenja iz zakonodaje in množično pregleduje finančne, telefonske in druge informacije o ljudeh, ki jih sumijo delovanja proti državni varnosti.

Predstavniki obveščevalnih služb se opravičujejo, da je Amerika v vizirju sovražnika, kakršnega še ni ni imela, da je v vojni z islamskim terorizmom in se mora zato braniti z vsemi silami. Prepričani so, da zakon iz leta 1987, ki uravnava pravila za prisluškovanje in nadzor nad tujimi agenti in silami (zakon o nadzorovanju tujih obveščevalcev ali FISA), že dolgo ne zadostuje več. »Leta 1987 so prvi prenosni telefon še testirali, spomin v osebnem računalniku je ravno dosegel šestnajst kilobajtov in naša največja nevarnost je bila največja multinacionalna država sveta Sovjetska zveza,« je nedavno v časopisu Washington Post pisal direktor državnih obveščevalnih služb Mike McConnell. »Danes so prenosni telefoni v velikosti kreditne kartice, težko bi našli računalnik z manj kot 512 megabajti spomina, največja grožnja pa so nadnacionalni teroristi in teroristične mreže.«

FISA določa, da obveščevalci pri posebnem sodišču, o katerem ni veliko znanega, naknadno pridobijo privoljenje za prisluškovanje, zagovorniki sedanjega načina, ki ga je uzakonil zakon o domovinski varnosti, pa so prepričani, da je to mnogo prepočasi. Po enajstem septembru naj bi vsako leto zaprosili za najmanj trideset tisoč dovoljenj za pridobitev zasebnih dokumentov, kot npr. seznamov telefonskih klicev in podobno, avtomatično pa prisluškujejo tudi klicem iz ZDA v tujino in nasprotno. V sporu s pravosodnim ministrstvom naj bi leta 2004 na bolniški postelji tedanjega pravosodnega ministra Johna Ashcrofta posredoval celo predsednik George W. Bush, je nedavno pričal tedanji namestnik ministra. Demokratski kongres je o tem že začel zasliševati.

Sedanja republikanska vlada si je že prizadevala za nadgradnjo FISE, toda z demokratskim kongresom na drugi strani Pensilvanske avenije in z vse številčnejšimi sodišči, ki ne vidijo razloga za vse večji nadzor nad osebno svobodo posameznikov, bo Bushu, njegovemu podpredsedniku Dicku Cheneyju in drugim težko koga prepričati, da so tako velikopotezne spremembe nujne. Nasprotno, kongres jasno nakazuje, da namerava obnoviti sistem sodniškega nadzora nad prisluškovanji, še posebej tistimi, ki jih s tako imenovanimi pismi državne varnosti izvaja Zvezni preiskovalni biro FBI. Pristojne preiskave so leta 2004 in 2005 ugotovile, da polovica primerov zadeva ameriške državljane, nekaj pa jih je bilo tako v nasprotju z zakoni, da so jih nadzornikom prijavili celo FBI-jevci sami.

Glede na to, da se preiskave šele dobro začenjajo, ni niti najmanj mogoče napovedovati, kaj bodo prinesle in ali bodo samo potrdile vladno prepričanje, da je nadzor nujno potreben, ali pa bodo ugotovile široko kratenje pravice do zasebnosti. Mogoče je celo, da bodo tako kot v dobrih starih časih ugotovili, da je kdo pošteno presegal pristojnosti in mimogrede še preveril političnega nasprotnika. Ne smemo pa pozabiti, da se Amerika čuti v vojni z brutalnim terorističnim sovražnikom, v vojnah pa Američani pogosto soglašajo, da je dovoljeno več kot običajno. A le dokler se državljani res počutijo ogrožene. Takoj kot se počutijo malo varnejše, jih neznansko zaskrbi krčenje že pridobljenih pravic.

Sicer pa bo vsaj o preteklih temačnih dejanjih ameriških obveščevalnih služba kmalu več znanega. Pri Cii bodo, kot je naznanil direktor general Michael Hayden, kmalu objavili vse o domačem prisluškovanju in vohunjenju, atentatorskih načrtih in podbnih dejanjih iz 60. in 70. let minulega stoletja. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber