Logo

Sneguljčica in sedem palčkov

Ruski predsednik Vladimir Putin je pred vrhunskim srečanjem skupine osmih industrijsko najbolj razvitih držav prvi položil karte na mizo. V intervjuju za skupino tujih novinarjev je namreč odkrito predstavil svoja stališča do številnih aktualnih zadev. Združenim državam je dal jasno vedeti, da bo Rusija še naprej nasprotovala njihovemu načrtu za postavitev jedrskega ščita v Evropi, Veliki Britaniji pa, da se lahko pod nosom obriše za Andreja Lugovoja, glavnega osumljenca v razvpitem primeru Litvinenko....


 

Ruski predsednik Vladimir Putin je pred vrhunskim srečanjem skupine osmih industrijsko najbolj razvitih držav prvi položil karte na mizo. V intervjuju za skupino tujih novinarjev je namreč odkrito predstavil svoja stališča do številnih aktualnih zadev. Združenim državam je dal jasno vedeti, da bo Rusija še naprej nasprotovala njihovemu načrtu za postavitev jedrskega ščita v Evropi, Veliki Britaniji pa, da se lahko pod nosom obriše za Andreja Lugovoja, glavnega osumljenca v razvpitem primeru Litvinenko. Tako je zdaj predvsem od drugih udeleženk odvisno, ali bo letošnji vrh G8 le še eno v vrsti rutinskih državniških srečanj ali odkrit pogovor o problemih z Rusijo. Marsikdo je prepričan, da se napoveduje izmenjava mnenj, v kateri bo marsikaj ostalo neizrečeno. »Odnosi so slabši kakor kdaj doslej. Zasedanje bo kot večerja, začinjena z zadrego,« je dejal James Nixey, strokovnjak za Rusijo pri britanski ustanovi Chatam House.

Karte na mizi

Na lanskem vrhu G8 v Sankt Peterburgu, ki ga je prvič gostila najmlajša in najbolj problematična članica osmih industrijsko najbolj razvitih držav, je ruski predsednik Putin zgledno odigral vlogo gostitelja. Rusija, ki je vse od vstopa v ta elitni klub poslušala očitke o pomanjkanju demokratičnih standardov, je za izboljšanje svojega slovesa v mednarodni javnosti najela celo piarovsko agencijo, in to kar ameriško. Ne brez učinka, saj je po lanskem razkošju v Sankt Peterburgu dokončno postala enaka med enakimi, očitki o demokratičnem primanjkljaju pa so skorajda potihnili.

Rusija se temu položaju ne bo kar tako odrekla, to je predsednik Vladimir Putin dokazal prav z nedavnim intervjujem za predstavnike sedme sile iz držav skupine G8. Z ostro kritiko enostranskih ameriških načrtov za postavitev protiraketnega ščita je namreč bolj kakor kar koli drugega pokazal, da se je mogoče napetosti na vrhu G8 v Nemčiji izogniti le, če bodo Rusijo tam obravnavali kot enakopravno partnerico in ne kot »pošast, ki je pravkar prišla iz gozda«.

Za takšno stališče ima Putin več tehtnih razlogov: dostop do drage in trenutno strateško najpomembnejše surovine – nafte, široko javno podporo doma in naposled svetovno javno mnenje, ki se z Rusijo strinja vsaj glede tega, da ZDA niso država, ki bi v tem trenutku lahko s prstom kazala na kogar koli. V ta namen je Putin v odmevnem intervjuju na to še enkrat spomnil z ostrimi kritikami Združenih držav, za vsak primer pa je okrcal tudi Evropo. »Opazujemo, kaj se dogaja v Severni Ameriki – grozodejstva, mučenja, brezdomci, Guantanamo, zapori brez sodišč in zakonitih postopkov. Vidite, kaj se dogaja v Evropi: grdo ravnanje z demonstranti, ponekod z uporabo gumijastih nabojev in solzivca, drugje celo z uboji demonstrantov,« je Putin spomnil na nemire pred vrhom G8 v Rostocku in demonstracije v Estoniji, podobno ravnanje z opozicijo v Rusiji pa je brez kančka sramu zamolčal.

Enakovredna nasprotnika?

Iz te »ruske uverture« mnogi analitiki upravičeno sklepajo, da se bodo v Nemčiji svetovni voditelji posvetili predvsem temam, v katerih bodo z ruskim predsednikom laže našli skupni jezik; med drugim jedrskim ambicijam Irana in Severne Koreje, globalnemu segrevanju ozračja in za takšne priložnosti večno hvaležni temi revščine na črni celini. Da se bo ameriški predsednik Bush o problemih raje kakor pod žarometi svetovne javnosti s Putinom pogovoril na štiri oči, je med drugim nakazal z vabilom na prijateljsko srečanje na družinskem posestvu Bushevih v Kennebunkportu v ameriški zvezni državi Maine.

Kakor kaže, je tudi Bushu postalo jasno, da so minili časi, ko se je lahko v odnosih z vzhodom vedel kakor slon v trgovini s porcelanom. Nasproti mu namreč stoji spretna in izmuzljiva lisica, ki so jo v enakovrednega nasprotnika v letih po padcu železne zavese pomagale povzdigniti prav Združene države. Začenši s Clintonovim povabilom Rusiji v klub najbogatejših držav konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, s čimer so Putinovemu predhodniku Borisu Jelcinu hoteli pomagati pri gospodarskem in demokratičnem preporodu države in mu pri tem hote ali nehote dali precejšen demokratični popust. Nadaljevanje je bilo manj namerno: zapletanje ZDA in zaveznikov z vojno v Iraku je s skokom cen nafte omogočilo ruskemu medvedu gospodarsko konsolidacijo, močno domačo in svetovno podporo in tako dokončno vrnitev na svetovno politično prizorišče. Tu je Rusija danes igralec, ki se lahko s svojim »ne« postavi po robu komur in čemur koli. Tako kakor smo bili vajeni pred dvajsetimi in več leti.

Mlačne napovedi

Temi, ki utegneta vrh G8 spremeniti v spopad med Rusijo in sedmerico drugih članic, predvsem ZDA in Veliko Britanijo, sta poleg protiraketnega ščita še rusko zavračanje izročitve Andreja Lugovoja, obtoženega umora nekdanjega ruskega agenta Aleksandra Litvinenka, Veliki Britaniji in podpora neodvisnosti Kosova, ki jo bo ameriški predsednik Bush med drugim izkazal tudi z obiskom Albanije. Najverjetneje se bo Putin tudi v tem primeru odzval s kombinacijo šarma in ostrine, s katero se je na kritike Rusije odzival na vseh podobnih mednarodnih srečanjih, ki so se vsa po vrsti tudi zaradi odkritih napadov na stališča Moskve in ruskega nepopustljivosti končala brez napredka. Zadnji tak primer je propadli vrh Evropske unije in Rusije konec maja v Samari, kjer se je ruskega predsednika z največjo ostrino lotila nemška kanclerka Angela Merkel, prva, ki utegne tudi tokrat Putina vsaj za trenutek spraviti v neprijeten položaj.

A na vrh v Heiligendammu se Putin odpravlja še z dodatnimi strateškimi prednostmi; med drugim bo v primerjavi z novincem, francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, tam že stari maček. To je zadnje tovrstno srečanje pred iztekom njegovega drugega mandata, zato bo za slovo skoraj zagotovo poskušal narediti predvsem dober vtis. Na to se je najverjetneje že dobro pripravil. Če ne drugega se bo poskušal izogniti bolj ali manj upravičenim provokacijam. »Putinu ne bo treba vihati rokavov in kazati zob. Raje bo pokazal, da je njegova država enakovredna drugim. Ne pričakujem napadov na Rusijo in Putin bo očarljiv s svojimi nasmeški,« si Putinov zadnji nastop za omizjem najbogatejših držav predstavlja Maša Lipman z Inštituta Carnegie v Moskvi. Bo torej Vladimir prišel, očaral, zmagal – in odšel?


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

6/6/2007 clanek-1220176.md

Priporočam