Kaj narediti s kupljenim politikom, ki vam obrne hrbet? Nič lažjega. Uničite ga z objavo kompromitirajočih posnetkov ali dokumentov, za kar ste pred tem seveda že kupili tudi svojo televizijsko postajo. Med divjo rusko tranzicijo si jo je omislil vsak količkaj vreden oligarh, seveda tudi razvpiti Boris Berezovski. Prav po njegovi zgodbi naj bi ruski režiser Pavel Lungin pred leti posnel filmsko uspešnico Oligarh, v kateri se je dotaknil tudi najbolj priljubljenega postsovjetskega političnega diskurza – kompromata, kar je okrajšava za kompromitirajoči material. Z njim so v preteklih desetletjih zvezali roke že marsikateremu ruskemu politiku ali poslovnežu. Pogostost in destruktivna moč »črnega PR-ja« narašča v predvolilnem obdobju, in sodeč po njem, je Rusija, kjer bodo naslednje leto parlamentarne, leto pozneje pa še predsedniške volitve, že globoko v predvolilnem času.

Po letih dokaj civilizirane politične razprave, v katerih se je zdelo, da se primitivne metode izsiljevanja, zastrahovanja in zasmehovanja počasi vendarle poslavljajo iz ruske politike, so na ruskem političnem prizorišču spet prevladale metode nizkih in nepričakovanih udarcev. Prvi škandal je izbruhnil marca in je bil uperjen proti ruski opoziciji. Najprej so se na youtubu pojavili posnetki političnega komentatorja Dmitrija Oreškina, opozicijskega aktivista Ilije Jašina in urednika ruskega Newsweeka Mihaila Fishmana, na katerih policistom domnevno ponujajo podkupnine. Sledil je posnetek Fishmana s prostitutkama in kokainom, nato pa še posnetek skupinskega seksa s prostitutkama, v katerem sta sodelovala opozicijska politika Eduard Limonov in Aleksander Belov ter Viktor Šenderovič, ustvarjalec kultne satirične oddaje Lutke, ki so jo predvajali na televizijski postaji NTV, dokler ta ni končala v državnih rokah.

»Na tej nezakoniti umazaniji živijo že deset let, od začetka vojne proti NTV-ju. Vdrli so v moje stanovanje, prisluškovali mojemu telefonu, brali moja pisma. Kot rezultat desetletne posebne operacije so o meni končno odkrili nekaj resničnega: pof… sem Katjo. Čestitke vsem nevidnim bojevnikom. Upam, da boste zdaj končali s polivanjem gnojnice po opoziciji in boste prizadevanja usmerili v lov za Dokujem Umarovom [samooklicanim emirjem Kavkaškega emirata]. Svetujem vam, da mu pošljete Katjo. Za dekle s takšnim slovesom življenje tako ali tako nima več nobenega smisla,« je bil Šenderovič ironičen v odzivu.

Le pol leta zatem je izbruhnil škandal, ki je dokazal, da pred medijskim linčem niso varni niti najbogatejši in najvplivnejši politiki, kar v svojem eseju Kompromat in korupcija v Rusiji poudarja tudi madžarski raziskovalec Ákos Szilágyi: »Kdorkoli in kadarkoli lahko dobi morilca ali kompromat, pa najsi bo to predsednik, premier, finančnik, medijski mogotec, mafijski šef, politik ali novinar. Zaradi vseprisotne grožnje vsi, ki si to lahko privoščijo, zbirajo podatke o ljudeh okoli sebe. Dovoljena so vsa sredstva.« Žrtev medijske vojne je postal dolgoletni moskovski župan Jurij Lužkov, kar je po mnenju poznavalcev zgolj stranska posledica spopada za predsedniški položaj, ki ga v zakulisju že bijeta klana predsednika Dmitrija Medvedjeva in premiera Vladimirja Putina. V oddajah, ki so jih predvajali na ruskih državnih televizijah, kar dokazuje, da naročnik sodi prav v ruski politični vrh, so Lužkova obtožili korupcije in klientelizma, ki naj bi njegovi ženi Jeleni Baturini omogočil, da je postala najbogatejša Rusinja. Padli »moskovski car«, ki je znan tudi kot človek z največ vloženimi tožbami zaradi klevetanja v Rusiji, se je poslovil brez večjega pompa, kar je le še en dokaz, da se ga je lotil močan nasprotnik.

Že pred napadom na Lužkova so ruske državne televizijske postaje začele medijski linč proti beloruskemu predsedniku Aleksandru Lukašenku in potrdile, da Rusija po tehniki »umora osebnosti« poseže tudi za zunanjepolitične potrebe. Pred decembrskimi predsedniškimi volitvami v Belorusiji na čedalje bolj kljubovalnega beloruskega samodržca pritiskajo z obtožbami o vpletenosti v umore političnih nasprotnikov, z nekonvencionalnim družinskim življenjem in simpatiziranjem z Adolfom Hitlerjem. »V ruski notranji in zunanji politiki je samo en kriterij – lojalnost ali nelojalnost do Ruske federacije. Ruska politika je sprejela sila preprost zakon diplomacije: resda je lahko podlež, vendar je naš podlež. Če bo to prenehal biti, ga bomo uničili,« temeljno rusko maksimo izpostavlja ruski politični komentator Sergej Buntman.

Kompromat in korupcija

Zgornji primeri kažejo, da so poleg spolnosti za diskreditacijo političnih in drugih nasprotnikov najbolj priročne obtožbe o korupciji, ki so se v Rusiji razpasle predvsem v 90. letih preteklega stoletja. V najbolj divjih letih primitivne akumulacije kapitala, ko so gospodarstvo obvladovali kriminalni, skorumpirani in kleptokratični klani, se je razdivjala prava vojna kompromatov, v kateri so rivalski klani drug drugega obtoževali skorumpiranosti. Pri vsem skupaj seveda ni šlo za uresničevanje plemenitega cilja o izkoreninjenju korupcije, ampak za navaden spopad za naravne vire, kar se po mnenju Ákosa Szilágyija še zdaleč ni zgodilo samo v Rusiji: »Celo tisti, ki se proti korupciji borijo v normalnih okoliščinah, pogosto pozabijo, da je njihov cilj izkoreninjenje korupcije. Kar se začne kot boj proti korupciji, se pogosto konča kot bitka za posameznikov politični vpliv in moč. Cilj kompromata ni odkrivati resnico ali kaznovati krivce, ampak uničiti nasprotnika. Več ko je v državi tovrstnega blatenja, bolj jasno je, da je ustavna država zelo šibka. Zasebni interesi jo trgajo na koščke, kar je bistvo strukturalne korupcije [korupcije, ki je integrirana v politični sistem]. Večkrat ko se v političnem življenju države posega po kompromatu, bolj jasno je, da je njena korupcija strukturalna in da je vladavina prava v tej državi fikcija.«

Avtor sklene, da bo povpraševanje po kompromatu v Rusiji izginilo, ko se bo okrepila pravna država, ki bo uveljavljala zakone, povečala avtoriteto sodstva, tajne službe pa vrnila pod enoten in zakonit okvir, saj bo lahko le tako izvajala nadzor nad njihovimi operacijami ter predmeti in orodji preiskave. »Videti je, da je Rusija potrebovala deset let kaosa ter gospodarskega in socialnega razkroja, da je uvidela potrebo po oblikovanju pravne države, ki zagotavlja varnost, sprejema zakone in zagotavlja enakost pred njimi. Države, ki tako na gospodarskem kot političnem prizorišču igra po zakonih,« je Szilágyi prepričan, da je Rusija že storila velik korak v pravo smer. Sila skrb zbujajoče je sicer, da v zadnjem času po kompromatu vse pogosteje posega ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, ki je v središče svojih prizadevanj postavil prav utrjevanje ustavnosti in zakonitosti.

Aktualne medijske vojne so precej manj dramatične od vsesplošne vojne kompromatov, ki se je leta 1999 razdivjala med oligarhi, zveznimi in lokalnimi oblastmi ter medijskimi mogotci. V atmosferi vsesplošnega polivanja z greznico, ko je vsak lahko pohodil vsakogar, je v družbi prevladala želja po karizmatičnem voditelju, ki bo v vsesplošni kaos vnesel red. Prišel je v obliki dolgoletnega predsednika, zdaj pa premiera Vladimirja Putina. Nekdanji uslužbenec tajne službe KGB, ki je razpolagal s tolikšno količino informacij o vsem in vsakomur, da bi napad nanj učinkoval enako kot atomska bomba – vsesplošno uničenje, seveda ni bil izbran po naključju.

Novi ruski car je postal človek, ki ga je nemogoče diskreditirati, kar je Aleksander Cipko, nekdanji svetovalec sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova, ruski eliti položil na srce v znamenitem nagovoru iz leta 1999: »Dobro skrbite za Putina. Varujte ga pred kompromatom, sicer boste izgubili močno oblast, avro karizmatičnega voditelja, s tem pa tudi Rusijo. Ne trdim, da je brez greha. Niti en politik, ki je sprejemal odločitve o redistribuciji sovjetske lastnine, ni brez njega. Njegove grehe moramo spregledati iz preprostega razloga: ne glede na to, kaj si mislimo o njem kot o osebi, je edini, ki je prevzel odgovornost za usodo Rusije.« Usoda države je postala enaka kot usoda njenega voditelja Putina, ki v svoji karieri dejansko še ni bil tarča kompromata. Izjema je zgodba o aferi z rusko ritmično gimnastičarko Alino Kabajevo, pa še ta je bila zgolj medijska muha enodnevnica.

Pomenljivo je, da se je Putinov vzpon na ruski politični vrh začel s sodelovanjem v eni od številnih zakulisnih zgodb. Prav on je bil namreč tisti, ki je pred televizijskimi kamerami potrdil, da je moški na vohunskem posnetku, ki se zabava z dvema mladima ženskama, generalni državni tožilec Jurij Skuratov in da so razuzdano zabavo plačali posamezniki iz kriminalnih krogov. Ne velja spregledati, da je Skuratov pred tem brezkompromisno preiskoval državno korupcijo, povezano z ljudmi iz Jelcinovega kroga.

Po selitvi v Kremelj se je Putin obdal z nekdanjimi kolegi obveščevalci in v vojni kompromatov je zavladalo premirje. Njegov temelj je nenapisani dogovor, po katerem je ducat ruskih oligarhov, ki imajo v rokah celotno rusko gospodarstvo, zavezalo, da bodo spoštovali nova, bolj transparentna pravila igre, v zameno pa so jim odpustili vse grehe iz časov divje privatizacije. Obljubili so tudi, da ne bodo posegali v politiko, kjer se je opekel nekdanji lastnik Jukosa Mihail Hodorkovski. Ker je prekršil tabu, je bil zaradi obtožb o poneverbi in utaji davkov obsojen na osemletno zaporno kazen, zdaj pa proti njemu poteka že drugi sodni proces.

K premirju je veliko pripomogel tudi zakon o amnestiji, ki je nedotakljivost pred zakonom retrogradno podelil vsem tistim, ki so državno odlikovanje prejeli bodisi v sovjetskih časih bodisi med desetletno Jelcinovo vladavino, kar vključuje 90 odstotkov sovjetske nomenklature, preostalih 10 odstotkov pa je novih ruskih bogatašev. »Zakona ne smemo razumeti kot bianco karto za novo rusko elito, ampak kot zakonit poskus enkrat za vselej prekiniti absurdnost postsovjetskih odnosov. Med desetletno primitivno akumulacijo kapitala je skorajda vsakdo kršil pravila, in ker je nova ekonomska elita za Rusijo nepogrešljiva, je edina rešitev, da se pozabi na pretekle grehe in se začne od začetka,« je Szilágyi omenjeni pravni absurd označil za nekaj pozitivnega.

Od starega do tretjega Rima

Jezik politične diskreditacije ima tako dolgo zgodovino kot moderne politične ideologije, obtožbe o koruptivnosti pa so bile priljubljeno orodje političnega obračunavanja že v starem Rimu, v srednjeveški zahodni Evropi, v jakobinski Franciji ter Rusiji pod carjem Petrom Velikim. Osrednja maksima je bila, da so vsi politiki bodisi že skorumpirani bodisi bodo to postali, kar so v Sovjetski zvezi razširili na prepričanje, da so vsi ljudje potencialno slabi in nagnjeni h goljufijam in perverzijam, zaradi česar je potreben nenehen nadzor državnega ideološkega aparata. V atmosferi ideološkega kompromata so sovjetski državljani postali »zdravo nezaupljivi in neskončno previdni«, kar je še dandanes njihova glavna lastnost. Med velikimi Stalinovimi čistkami jih sicer tudi velika previdnost ni mogla obvarovati pred najhujšim. Obveljalo je pravilo: »Najdite mi človeka, zakon, po katerem ga bomo obtožili, bomo našli kasneje.«

V postsovjetskih časih se je razvnela ostra bitka političnih in gospodarskih akterjev, ki so v ozračju divjega kapitalizma in šibkih državnih institucij zasledovali ozke zasebne interese. Kompromat kot najbolj učinkovit način v tej bitki se je na ruskem političnem parketu prvič pojavil aprila 1993, ko je takratni ruski podpredsednik Aleksander Ruckoj z znamenitimi enajstimi kovčki kompromitirajočega materiala zagrozil Jelcinu in njegovemu krogu. Sporni dokumenti niso nikoli ugledali luči sveta in Ruckoju so roke zvezali s protinapadom, ki je kajpada prav tako prišel v obliki kompromata. Spor se je končal z znamenitim tankovskim napadom na Belo hišo.

Le redko se vojna kompromatov konča s pravo vojno in prelivanjem krvi, je pa skorajda pravilo, da povod za krvave dogodke velikokrat postane sredstvo političnih manipulacij. Tako je bilo tudi z drugo čečensko vojno, v zvezi s katero sta gnojnico drug po drugem polivala Jelcinov krog ter tabor, zbran okoli nekdanjega premiera Jevgenija Primakova in nekdanjega moskovskega župana Jurija Lužkova, ki sta oba imela predsedniške ambicije. Na televizijski postaji NTV, ki je bila takrat v rokah oligarha Vladimirja Gusinskega, so predsednika obtožili, da so sami podtaknili bombe v stanovanjske bloke v Moskvi in še nekaterih drugih ruskih mestih, kar je postal povod za še eno vojno v Čečeniji. Nasprotni tabor je seveda trdil ravno nasprotno, vsesplošna histerija pa je v prebivalcih tako kot pri divji privatizaciji vzbudila željo po voditelju, ki bo tej norosti naredil konec.

Putin je ob nastopu prvega predsedniškega mandata zaradi odločnega odgovora na val terorizma pridobil simpatije številnih državljanov. Takoj zatem se je lotil ukrepov, s katerimi je omejil moč oligarhov. Tudi tako, da jim je odvzel televizijske postaje, ki so jim poleg gospodarske dajale tudi politično moč, pri čemer je bil najbolj uspešen prav Berezovski. Na svoji televizijski postaji ORT je tlakoval pot za drugi Jelcinov predsedniški mandat, vrata v vrhove ruske politike pa je odprl tudi Putinu. Zdaj sta največja sovražnika, saj Berezovski tako kot Hodorkovski ni želel igrati po novih pravilih. Pred zaporno kaznijo je pobegnil v Veliko Britanijo, kjer je dobil politični azil, v domovini pa mu v odsotnosti sodijo zaradi domnevnega oškodovanja letalskega prevoznika Aeroflot in banke SBS-Agro.

Mediji in obveščevalne službe z roko v roki

Politiki, ki posegajo po kompromatu, so bodisi izčrpali vse argumente bodisi živijo v državi, kjer ti nimajo teže, kar brez dvoma velja za Rusijo. Z njim poskušajo moralno in politično diskreditirati nasprotnika oziroma, kot pravi Szilágyi, »civilizirana oblika uničenja, katerega naslednji korak je umor. Obe obliki sta v postkomunistični Rusiji postali prevladujoča načina reševanja političnih in gospodarskih konfliktov.«

V postsovjetski Rusiji se je razcvetel tako trg za umore po naročilu kot tudi za kompromat, ki je postal cvetoč posel, v katerem se obrača ogromno denarja. Po podatkih zbornika Politična korupcija v tranziciji iz leta 2002, ki sta ga uredila Stephen Kotkin z univerze Princeton in András Sajó s Srednjeevropske univerze v Budimpešti, je bila že takrat začetna cena za diskreditirajočo informacijo o visokem vladnem uradniku med 150 do 500 dolarjev, za kopije dokumentov o spornih finančnih transakcijah je bilo treba odšteti 2000 dolarjev, prav tolikšna pa bila je tudi začetna cena za sporne videoposnetke. Še globlje v žep je bilo treba seči, če ste želeli, da se uničujoča informacija pojavi v enem od osrednjih medijev, za kar je začetna cena znašala 3500 dolarjev.

Pri trgovanju z nezakonito pridobljenimi informacijami velja nenapisano pravilo, da identiteta kupca ostaja tabu, saj bi sicer ogrozili celoten posel, s katerim se v prvi vrsti ukvarjajo zasebne službe za varovanje, kjer je končalo veliko odpuščenih in upokojenih nekdanjih uslužbencev ruske tajne službe KGB. V njih je že leta 1993 delalo kar 200.000 zasebnih varnostnikov. »Vsem se prisluškuje ali pa se to poskuša storiti. Čeprav je to nezakonito, se tovrstne naprave na trgu lahko kupi brez posebnih dovoljenj. Namesto enega vsedržavnega očesa in ušesa, KGB-ja, zdaj na tisoče oči in ušes gleda in posluša, kaj ljudje počnejo v zasebnosti,« je Szilágyi opisal razvejanega ruskega Velikega brata. Dodaja, da je razpustitev in reorganizacija KGB-ja ena od najbolj usodnih manifestacij šibkosti ruske države ter da brezposelne obveščevalce industrija kompromata ni pritegnila zgolj zaradi lepih zaslužkov, ampak tudi zaradi želje po maščevanju tistim, ki jih krivijo za uničenje profesionalnih karier. »Večina od njih verjetno razmišlja, da je Sovjetsko zvezo uničil ruski politični vrh, zato so postali zarotniki proti državi.«

Brez množičnih medijev bi bil njihov trud zaman, saj posameznika z ničimer ni lažje diskvalificirati kot s kompromitirajočim posnetkom. Ko se pojavi na televiziji, se nihče ne sprašuje, ali je avtentičen ali pa je to manipulacija. Nekoliko manjšo »smrtonosno moč« ima splet, na katerem je bila v zadnjih letih prava inflacija spletnih strani, kot so kompromat.com, kompromat.ru, flb.ru, ovg.ru, antikompromat.ru, stringer.ru. Na njih kar mrgoli obtožb in klevet na račun javnih oseb, praksa objave uničujočih, večkrat tudi nepreverjenih informacij pa se vse bolj širi tudi v tiskane medije. Nesporni prvak na tem področju je brez dvoma mesečnik s pomenljivim naslovom – Kompromat. Njegovo uredništvo vsak mesec izbere javno osebo in jo raztrga na prafaktorje z objavo spornih dokumentov in nič kaj laskavih posnetkov. Prvi žrtev je postal Hodorkovski, ki so ga predstavili kot človeka s političnimi ambicijami, spornimi poslovnimi potezami in krvjo na rokah, kar je bil tudi uvod v njegovo aretacijo.

»Včasih dobim občutek, da za tem časopisom stojijo tajne službe ali pa Kremelj,« je kritičen ruski medijski strokovnjak Oleg Panfilov. »Nimam se kaj braniti. Vse, kar lahko storim, je, da še enkrat ponovim našo filozofijo: Politiki in poslovneži na vsak način poskušajo prikriti svojo temno stran. Mi jim odstranimo masko. Smo kot javni tožilci,« se je urednik Sergej Sokolov v intervjuju za francoski Liberation predstavil za človeka s hrbtenico, ki je predan preiskovalnemu novinarstvu, resnici in medijski svobodi. Na vprašanje, zakaj nekaj podobnega ne stori tudi s takratnim ruskim predsednikom Putinom, je samooklicani sodnik ponudil precej kilav zagovor: »Če bi številko posvetil Putinu, bi to izrabili ljudje, kot je Berezovski, in to mi ni všeč. Za zdaj o njem tako ali tako nimam nobene kompromitirajoče informacije.«

Po mnenju Jekaterine Jegorove iz ustanove za politični marketing Nikkolo M postaja kompromat vse manj učinkovit, zato po njem posegajo le še politični marginalci. K njegovemu zatonu je po njenem mnenju odločilno prispevalo tudi to, da se rusko volilno telo nanj odziva vse bolj negativno: »Če gre za res hude obtožbe, potem se jim človek začne smiliti. Začnejo razmišljati, da je verjetno dober in na njihovi strani, če so se potrudili, da ga tako očrnijo. Pri seksualnih škandalih je treba poudariti, da sploh nimajo negativnega učinka. Ravno nasprotno. V Rusiji so bili ženskarji vedno bolj popularni kot svetniki. Samo oni so v ruskih očeh pravi ‘mužiki’. Neučinkovite so tudi obtožbe o korupciji, ob katerih si ljudje mislijo zgolj, da tako ali tako vsi kradejo.« Potemtakem se nekoč cvetoč posel sam vase ni začel sesuvati zaradi krepitve pravne države ali vzpostavitve nadzora nad tajnimi službami, ampak ker so ljudje preprosto siti umazanije. Zveni znano? ¾

𝕏   Facebook   Telegram   Viber