Pogled na ruski nacionalni značaj je še dandanes ovit v romantične predstave, med katerimi je najmočnejša tista o obstoju ruske duše, ki Rusijo in Ruse zavija v avreolo nečesa posebnega, skrivnostnega, predvsem pa izmuzljivega in težko razumljivega. »Rusije ni mogoče razumeti, v Rusijo je mogoče le verjeti,« je razmišljal veliki romantični pesnik F. I. Tjutčev, Robert Croft, asistent in osebni prijatelj ruskega skladatelja Igorja Stravinskega, pa se takole spominja skladateljeve vrnitve v domovino: »Šlo je za pomemben dogodek, eno tistih značilnih ‘ruskih’ družabnih srečanj, na katerih razpoloženje stopnjujejo zaporedne in vedno bolj prisrčne napitnice z vodko. V tej sopari so vsi govorili isto (…), razglašali so svojo rusko pripadnost in jo priznavali drug drugemu. Drug za drugim so se priklanjali pred skrivnostjo, ki se ji pravi ‘biti Rus’.«

Kot Rusijo prostrano in Bajkalsko jezero globoko in neomadeževano rusko dušo so v delih opevali velikani ruske in svetovne književnosti Aleksander S. Puškin, Lev N. Tolstoj, Fjodor M. Dostojevski in Aleksander I. Solženicin, bolj znanstveno pa so se »skrivnosti znotraj uganke« lotili na 14. evropski konferenci o psihologiji osebnosti, ki je pred dvema letoma bila v estonskem Tartuju. Trditve o posebno melanholični in pesniško otožni rasi, ki je nagnjena k samouničevanju in zato potrebuje trdo roko vladarjev, so označili za mit oziroma demagogijo z namenom upravičevati nesposobnost ruskega naroda za demokracijo.

»Ruska duša je konstrukt, četudi laskav. Rusija ni edina država, ki poveličuje adolescentne iluzije o identiteti. Nemčija, Poljska in Španija so na določeni stopnji razvoja počele podobno. Hitro so odrasli in zdaj se z realnostjo soočajo kot odrasli ljudje. Skrb zbujajoče je, da v Rusiji prehod v odraslost traja že več desetletij, in nič ne kaže, da bo kmalu končan,« je bil kritičen Lev Gudkov, direktor neodvisnega sociološkega centra Juri Levada. Za enega najbolj znanih ruskih sodobnih pisateljev Alekseja Varlamova je ruska duša »instrument, s katerim je mogoče secirati drugače sicer nerazumljivo rusko realnost. Za tujce to verjetno ni slabo orodje, za nekoga, ki živi tukaj in je del ruske kulture, pa je povsem odveč.«

Je koncept ruske duše ruski odgovor na kapitalistični in racionalni zahod, njegova ambicija pa upravičevati ruske absurdnosti, ali je to nemara predvsem iskanje veziva, ki bi povezovalo vse Ruse ne glede na socialni in gospodarski položaj, geografsko lego, ne nazadnje pa tudi etnično pripadnost? Na ta vprašanja so poskušali odgovoriti v posebni izdaji časopisa Russia Profile s pomenljivim naslovom Iskanje sorodnih duš (Looking for soulmates). Na večno vprašanje o obstoju oziroma neobstoju ruske duše niso našli odgovora, »a je iskanje vredno več od njega«, je bil z opravljenim delom zadovoljen eden od soustvarjalcev izdaje Samir Sakbaz.

Literarno življenje

Korenine ruske duše segajo v sredino 19. stoletja, ko so o njej začeli govoriti najboljši umi tistega časa, zato v Rusiji še zdaj uživa status svetinje. »Ruska duša je postala šifra za nekaj, kar njeni oblikovalci niso niti razumeli niti posedovali,« je Roland Oliphant skeptičen v referatu z naslovom Koncept ruske duše je fikcija. Po njegovem je šlo za odgovor na globoko krizo nacionalne identitete in prvi problem z rusko dušo je, da je zaradi geografske velikosti Rusije ter njene socialne in etnične raznolikosti skorajda nemogoče določiti, kdo jo poseduje.

V Rusiji poleg Rusov živijo tudi Belorusi, Ukrajinci, ugrofinski Mari in Mordvinci, turški Čuvasi in Tatari, pa Judje, Cigani, Povolški Nemci, da številnih narodov Severnega Kavkaza sploh ne omenjamo. Ironično celo snovalci misterioznega koncepta, ki dejansko ne govori o ničemer drugem kot o ruskem nacionalnem karakterju, niso bili stoodstotni Rusi. Nikolaj Gogol je bil Ukrajinec, Dostojevski na pol Poljak, po žilah Puškina je tekla afriška kri.

Oče Ruskih pisem je ustvaril prvi literarni karakter, ki je bil »ruski v svoji duši« – Tatjano Larino iz njegovega Jevgenija Onjegina. »Bila je dovolj naivna, da je svoje srce odprla človeku, ki ga je ljubila, s čimer je prekršila vse konvencije visoke družbe, hkrati je bila dovolj lojalna, da moža ni zapustila niti takrat, ko je bila njena ljubezen uslišana. Tatjana se kot ruska ženska ni predala Onjeginu, kajti prava ruska duša raje sebe prikrajša za srečo,« se je Dostojevski poklonil njenemu mazohizmu, ki ga je sovjetski judovski pisatelj Vasilij Grossman označil za »suženjsko dušo«, filozof Nikolaj Berdjajev pa za »feminilno pasivnost«. Ruski človek je torej odprt na meji naivnosti, po drugi strani pa divje lojalen, kar je le ena od številnih kontradikcij in antagonizmov, kakršnih po mnenju filozofa Nikolaja Berdjajeva v Rusiji kar mrgoli. Nataša Rostova iz Tolstojevega romana Vojna in mir in Tatjanina literarna naslednica je v sebi našla prirojeno znanje, »ki ga je absorbirala iz ruskega zraka«. Nagonsko je ujela ritem ruske ljudske pesmi, ki jo je slišala prvič. Odplesala je razvpiti Natašin ples.

Ko se praznuje, mora s teboj praznovati vsa vas in velikodušna ruska duša je nagnjena k zapravljanju, ki je še posebej izrazito v vinjenem stanju. To hkrati kaže tudi negativen odnos, ki ga imajo Rusi do materialnega in je Puškina vodilo v samokritično oceno, »da smo leni in neradovedni«. Na podlagi arhaične ugotovitve številni Rusi še danes verjamejo, da so vsi ruski oligarhi Judje, sami pa se od njih razlikujejo po lojalnosti, nesebičnosti, poštenosti in preprostosti. »Rusi so vse prej kot preprosti. Zelo udobno je reči, da smo preprosti, kar je pogostokrat samo izgovor za našo naivnost, kadar nas še enkrat znova pretenta oblast. V resnici so Rusi nepredvidljivi in iracionalni, in če to želijo, lahko za nos vlečejo kogar koli. Preprostost je zgolj del nacionalne mitologije,« je eno od pripisanih karakteristik secirala Olga Mahovska z Inštituta za psihologijo Ruske akademije znanosti in umetnosti.

Po mnenju ruskih psihologov tudi pregovorna ruska odprtost ni tako enoznačen pojem, saj je ruski človek odprt in topel samo v odnosu do najbližjih, do tujcev in vladnih ustanov pa nezaupljiv in hladen. »Tri četrtine Rusov ne zaupa drug drugemu in pravi, da verjamejo samo družinskim članom in ožjemu sorodstvu. V Rusiji nekaj veljajo samo osebne in družinske vezi,« pravi Boris Dubin, sociolog iz neodvisnega centra Levada. Ta karakteristika naj bi definirala tudi posebno naravo ruskega biznisa, ki se sklepa predvsem na podlagi osebnih poznanstev.

Od Homo Sovieticusa do Homo Consumerisa

Dvajseto stoletje je rusko dušo precej modificiralo in sovjetska ideološka mašinerija je vso energijo vložila v antropološki eksperiment z naslovom Novi sovjetski človek oziroma Homo Sovieticus, ki je delaven, domoljuben in se je pripravljen žrtvovati za blaginjo kolektivnega. Usmerjen je v iskanje univerzalne resnice in mu ni mar za materialno blaginjo. Še leta 2004 se je kar četrtina prebivalcev Rusije opredeljevalo za sovjetske ljudi, zdaj pa je takšnih le še od 12 do 13 odstotkov državljanov, v prispevku z naslovom Evolucija Homo Sovieticusa s statistiko postreže Elena Rubinova.

Proporcionalno s tem se je večalo tudi število ljudi, ki prisegajo na potrošniško kulturo, in med letoma 2000 do 2007 je povpraševanje po dobrinah v Rusiji na letni ravni naraščalo od 20 do 30 odstotkov. Potrošniške kredite je lani kljub krizi vzelo kar 28 odstotkov Rusov. »Celo zahodni psihoanalitiki se strinjajo, da je trpljenje ena od psiholoških potreb ruskega človeka že od časov Dostojevskega. Celo potrošniška kultura, ki poskuša vzbujati željo po lahkotnem življenju na veliki nogi, v Rusiji deluje bolj kot žalostni klovn,« je ironična Mahovska. Predvsem zato, ker je glavni moto ruske potrošniške orgije, da je bolje danes zapraviti vse, saj že jutri lahko vse izgubiš.

Za večino Rusov od 18. do 25. leta je glavni cilj blaginja in družbeni uspeh, izobrazba je samo sredstvo za dosego tega cilja. Večina mladostnikov novopridobljene svobode ne jemlje kot priložnost za nekomformizem in v nasprotju z zahodnimi vrstniki jih le malo sodeluje v protiglobalističnih ali ekoloških gibanjih. Stvari se počasi vendarle spreminjajo na bolje in v zadnjih štirih letih so raziskovalci mladinske kulture vendarle začeli govoriti o neodvisni mladinski subkulturi, ki se po mnenju Alekseja Levinsona iz centra Levada oblikuje predvsem na internetu, ki ga je leta 2008 uporabljala tretjina populacije.

Mahovska takole opisuje najbolj aktiven del ruske populacije: »So pragmatični, hkrati pa zelo anksiozni in veliki komformisti. Živijo iz dneva v dan ter so brez velikih idej in prepričanj. So zelo individualistični, pri čemer pa gre za kratkoročno zavedanje in površno osebnost.« Dubin jo je dopolnil, da so sicer precej bolj kozmopolitski od preostalih, na zunanje grožnje se odzivajo enako in se v hipu prelevijo v prave domoljube: »Če rusko moštvo zmaga ali zgubi na tekmovanju, postanejo zelo netoleranti. Večina jih deli prepričanje o ekskluzivnosti Rusije in Rusov, zato se odzivajo s sovraštvom do vsega tujega.«

Hrepenenje po vrnitvi v maternico

V članku z naslovom V iskanju preteklega udobja avtor Tai Adejala ugotavlja, da je ena od temeljnih komponent ruske duše globoka nostalgija za preteklostjo ter da idealizirane in romantizirane predstave o preteklosti še zdaj definirajo aktualno rusko politično in družbeno realnost. V trenutkih dvoma, obupa in politične impotence so si ruski voditelji vedno pomagali s polpreteklo zgodovino, s čimer so v trenutkih brezperspektivnosti pri državljanih poskušali obuditi nacionalni ponos. »V zadnjih dvajsetih letih smo poskušali obuditi različne zgodovinske vzorce, vendar nam je doslej uspelo oživiti le komunistične ideje. Vse, kar poskušamo obuditi, dobi podobo komunistične Rusije. Ker naši politični voditelj ne znajo ustvariti nekaj novega, začnejo posnemati sebi drage stare vzorce,« o tem fenomenu pravi Elena Volkova, profesorica primerjalne književnosti in kulture iz Moskovske državne univerze (MGU). V Rusiji tako ni redek pojav posameznik, ki hkrati časti carja in sovjetskega diktatorja Josefa V. Stalina.

Ta je na vseruskem izboru za najbolj popularno osebnost ruske zgodovine, ki ga je pred dvema letoma organizirala ruska državna televizijska postaja Rossija, dosegel zavidljivo tretje mesto. Njegovi privrženci poudarjajo, da je premagal nacistično Nemčijo, industrializiral Sovjetsko zvezo in poskrbel za opismenjevanje sovjetskega naroda. »Že dvajset let živimo v kapitalizmu in kaj nam je prinesel? Nismo več velesila in naš glas je šibek tako v politiki kakor gospodarstvu. Glavne odločitve se včasih sprejemajo brez nas,« je razočaran Viktor Iljukin iz Komunistične partije Ruske federacije.

Po mnenju avtorja je nostalgija odgovor na izgube, ki so jih po razpadu Sovjetske zveze občutile vse družbene skupine. Male ljudji, ki so častili sovjetsko kolektivnost in enakost, so liberalni krogi označeni za sostorilce zločinov bivšega režima. Celo intelektualci in umetniki so postali poraženci, saj so izgubili poseben status, ki so ga uživali v Sovjetski zvezi, da bi se znašli v novih razmerah, jim je zmanjkalo talenta, integritete in neodvisnega duha. »V Sovjetski zvezi ni bilo treba sprejemati težkih odločitev. Vsi smo lahko živeli kot otroci, ki so vedno lahko računali na svoje starše. Leta 1990 so se ljudje začeli počutiti nezavarovane in dezorientirane v svetu svobode in kaosa. Gre za hrepenenje po času sladkega suženjstva, ko je življenje uravnavala močna roka in avtoriteta, zaradi katere so se ljudje počutili varni kot v maternici,« je tudi Volkova izpostavila »suženjsko dušo«.

Avtokrat vs. revolucionar

Ruski avtokrat je verjetno najbolj razvpit prototip ruskega človeka, znani ruski novinar Dmitrij Babič razmišlja v delu Išče se diktator. Za le še enega v vrsti popularnih stereotipov označi prepričanje, da je Rusijo vedno in jo bo še naprej vodil avtoritarni voditelj. Po njegovem ima Rusija dolgo zgodovino tako imenovanih »odgovornih avtokratov« oziroma voditeljev, ki se zavedajo potrebe po modernizaciji Rusije in so nekakšni reformatorji. Med njimi omenja carja Petra Velikega, carico Katarino II., carja Aleksandra I., pa tudi nekatere sovjetske voditelje, ki so si prizadevali za reforme v okviru enopartijskega sistema. Na žalost so v svojih prizadevanjih za napredek le redki izbrali demokratične metode, pač pa so to poskušali doseči na avtoritaren način.

Najbolj dosledna sta bila pri tem Nikolaj I. in dolgoletni ruski predsednik, zdaj pa premier Vladimir Putin, ki sta si podobna po zunanji podobi in prehojeni poklicni poti. Prvi jo je začel kot vojaški poveljnik, drugi pa kot agent KGB. »Kot nekdanja vojaška oficirja sta v državniške posle poskušala vnesti red. To sta razumela kot strogo hierarhijo, kjer ljudje kot vojaki izpolnjujejo ukaze. Iz tega izhaja odpor do volitev in opozicije, saj to omejuje moč države in njeno hierarhijo. Ruski avtokrati želijo, da državljani vse izboljšave v svojem življenju razumejo kot darilo države, ne pa uresničevanje njihovih pravic. Dober primer tega je vsem dobro znana averzija Putina do protestov liberalne opozicije, ki jih vedno znova razženejo s silo.

Med organizatorji omenjenega shoda je tudi ruski avantgardni pesnik Eduard Limonov, ki ga Babič postavi ob bok radikalnim ruskim revolucionarjem, kot so bili Aleksander Herzen, Pjotr Kropotkin, Sergej Nečajev in anarhist Mihail Bakunin. V nasprotju z Leninom in Stalinom se jim nikoli ni uspelo dokopati do političnega položaja, kar so poskušali doseči tako, da so v družbo z raznoraznimi intrigami poskušali vnesti čim večji kaos. »Sledili so utopističnim idejam in se zatekali v nediskriminatorno uporabo moralnih, še večkrat pa nemoralnih sredstev.«

Med tako imenovane »inženirje uničenja« avtor prišteva tudi pred kratkim ubitega čečenskega separatista Šamila Basajeva, ki je odgovoren za dva največja teroristična napada v ruski zgodovini – v gledališču Dubrovka in šoli v Beslanu. V kontekst ruske revolucije ga je mogoče umestiti ne glede na to, da je bil Čečen, »saj so bile verske in etnične manjšine vse od sredine 18. stoletja v osrčju ruske revolucije«. Jemeljan Pugačev, voditelj največjega kmečkega upora proti Katarini Veliki, je podporo užival predvsem med muslimani in po mnenju številnih zgodovinarjev je ruska revolucija v veliki meri odraz azijske komponente ruske duše.

Avtor zagovarja tezo, da je Basajev z dejanji želel spodbuditi rusko vojaško akcijo, zaradi katere bi Čečeni trpeli še bolj ter tako postali še večji nasprotniki Rusije in njegovi še bolj goreči zavezniki. »Užival je simpatije zahoda, ko pa je prišel na oblast, je začel uporabljati izrazito protizahodno retoriko. Ko je postal čečenski premier, se ni zmenil za ugrabitve zahodnih novinarjev, čeprav je šlo za iste ljudi, ki jih je med letoma 1994–1996 izrabljal, da so pisali članke o ruskih grozodejstvih,« je Babič kritičen na račun zahoda, proti kateremu so se po njegovem mnenju na koncu obrnili vsi ruski revolucionarji. Ne glede na to naslov radikalne ruske emigracije še dandanes ostaja enak – Velika Britanija, Švica in Francija. »Aretacija Nechajeva v Zürichu leta 1872 je sprožila ostre obsodbe ruske emigracije pa tudi ljudi, ki bi jih danes imenovali borce za človekove pravice,« je ironičen v zaključku. V isti koš meče zahodne novinarje, ki simpatizirajo s trenutnimi akcijami ruske opozicije, s katerimi želijo po njegovem spodbuditi nasilje. To, da nasilje vedno začnejo ruske varnostne službe in da ustava ruski opoziciji omogoča svobodo zbiranja iz združevanja, se mu ne zdi vredno omembe.

Priklenjeni na zemljo

Rusija obsega kar 17.075.200 kvadratnih kilometrov in enormnost, kakršna pritiče ruskim stepam in tajgam, je v skladu z romantičnim prepričanjem ena temeljnih komponent ruske duše. »Kjer je samo bog meja,« je bil prevzet avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke, le eden od številnih zahodnih občudovalcev ruskih prostranstev. Geoffrey Huskins knjigo z naslovom Rusija in Rusi začenja z zapisom: »Zahodnoevrazijsko nižavje ni samo rusko geografsko okolje, ampak tudi ruska usoda.«

V številnih predelih Rusije ritem življenja narekujejo letni časi. Pol leta se počiva, pol leta se živi aktivno, v tem času je treba ustvariti tudi zimske zaloge. Ena sama vremenska katastrofa, kot denimo letošnja suša, ki je uničila že 20 odstotkov žita, dodobra ogrozi vsakdanjo eksistenco. V severnejših predelih iz tega razloga zato raje sadijo manj občutljivo ajdo, ena od temeljnih sestavin v ruski prehrani so še danes precej odporne kumare, ki jih pripravljajo na sto in en način.

Do leta 1917 je kar 80 odstotkov Rusov živelo na podeželju in ruski človek je v bistvu pravzaprav kmet. »Rusi so v srcu kmetje in z vasi prihajajo vse vraže, običaji, jezik in kretnje, ki so zdaj del nacionalnega karakterja. Kultura visoke literature in Bolšoj teatra je sicer impresivna, a marginalna. Prevladujoča ruska kultura je polna mitov in pravljic ter ročnih del, ki se prenašajo iz roda v rod. Iz vasi izvirajo vse stvari, ki se dandanes prodajajo kot ruski kič – matrioške, vezeni namizni prti, tradicionalna ruska obrt hohloma [risanje narodnih motivov na leseno posodo in tkanine] in valeniki [tradicionalni ruski škornji iz ovčje kože],« Roland Oliphant utemeljuje tezo o zgodovinski priklenjenosti Rusov na zemljo.

V ruskega kmeta, ki se je osvobodil šele leta 1861, prej pa je bil suženjski delavec, so se seveda prvi poglobili ruski literati. Nobeden bolj dosledno kot Tolstoj, ki se je v kmečko življenje poskušal vživeti na svojem posestvu Jasna Poljana nedaleč od Moskve. Konstantin Levin, krepostni kmet iz romana Ana Karenina, kjer je izraz ruska duša mogoče srečati kar 108-krat, je v kmečki skupnosti ostal izobčen ne glede na ves trud, da bi jim zlezel pod kožo. Takšna je bila tudi Tolstojeva usoda in tako kot njegov precej avtobiografski junak je tudi sam spoznal, da med plemstvom in homogeno kmečko skupnostjo zeva prevelik prepad. Tesno povezana kmečka skupnosti, ki si je na pomoč priskočila tako v primeru slabe letine in drugih težavah, je navdihovala tudi Populiste, študente, ki so množično zapuščali mesta in se lotevali kmečkih opravil. Najbolj znan je bil Dostojevski, ki je med kmeti iskal recept za posebno rusko različico socializma kot univerzalnega odgovora za mirno sobivanje celotnega sveta.

Danes kar 76 odstotkov od skupaj 142 milijonov prebivalcev Rusije živi v mestih, stik z zemljo pa ohranjajo z obiskovanjem dač, »ki jih tako zelo ljubijo, ker so v svojih srcih še vedno kmetje«.

Misteriozni ali lahkoverni?

Ruski kmet je bil globoko religiozen in potreba po veri je ena od temeljnih hotenj ruskega človeka, ruski novinar Andrej Zolotov piše v članku z naslovom Zahteva po čudežu. »Ruski kmetje so še v 19. stoletju živeli kot v srednjem veku. Veliko tujcev je zapisalo, da gre za najbolj religiozne ljudi na svetu. V resnici gre za različne stopnje zrelosti. Zgodovinske okoliščine se niso dotaknile poganskih običajev in kultov, ki so ostali celo v okviru pravoslavne cerkve,« je leta 1946 zapisal slavni ruski religiolog George Fedotov. Temu fenomenu se je že v 19. stoletju posvetil tudi ruski pisatelj Nikolaj Leskov, ki je dejal, »da je bila Rusija krščena, ne pa tudi razsvetljena«.

Po zlomu Sovjetske zveze, kjer za vero ni bilo prostora, se je uveljavilo prepričanje, da je religija zapolnila vakuum, ki je nastal po zlomu komunistične ideologije. Sodeč po pisanju filozofov iz prve polovice 20. stoletja, kot sta že omenjeni Nikolaj Berdjajev in Sergej Bulgakov, je šlo za nasproten proces. Pravzaprav naj bi komunizem v Rusiji na plodna tla padel predvsem zaradi ruske religiozne potrebe po absoultnem in Božjem kraljestvu. Sovjetska zveza je s socialističnimi procesijami in ikonografijo postala ena najbolj ritualiziranih družb na svetu, sovjetski ljudje pa so »živeli v kulturi religioznih obrazcev«, je prepričan teolog in socialni filozof Aleksander Kirležev.

Po razpadu Sovjetske zveze se je v Rusiji vnel oster boj za človeške duše, za katere se predstavniki različnih veroizpovedi spopadajo še zdaj. Ruski pravoslavni cerkvi je uspelo ohraniti primat in je postala tako rekoč državna religija ne glede na to, da je Rusija sekularna država. Za pripadnike Ruske pravoslavne cerkve se opredeljuje od 60 do 80 odstotkov Rusov, v skladu z njenimi zakoni pa jih živi precej manj.

S potrebo po veri Tom Balmforth povezuje dejstvo, da Rusi sodijo med narode, ki jih je najlaže potegniti za nos. V članku Psevdoznanstveni genij zapiše, da se je priljubljenost zdravilcev, šamanov in magov po razpadu Sovjetske zveze tako povečala, da so predstavniki Ruske akademije znanosti in Akademije medicinskih znanosti staknili glave. Sprejeli so zakon, s katerim so omejili oglaševanje psevdoznanstvenikov, kakršen je bil televizijski psihoterapevt Anatolij Kašpirovski, ki je ljudi zdravil na daljavo. V skladu z raziskavo centra Levada mu je nasedlo kar 52,3 odstotka Rusov. »Povsod je veliko šarlatanov, vendar nikjer toliko kot v Rusiji. To je povezano z zmedo, ki so jo ljudje občutili po razpadu Sovjetske zveze. Počutili so se zapuščene in v takšnih prevarantih so našli lažen občutek varnosti,« pravi Eduard Krugljakov s komisije za psevdoznanost pri Ruski akademiji znanosti.

Vera v misteriozne sile izbranih posameznikov je v Rusiji prisotna že dolgo in daleč najbolj znani mistik je Grigorij Rasputin alisa Nori menih, ki se je prebil celo v kroge carja Nikolaja II., kar po trditvah Krugljakova sploh ni bil zadnji primer okultnega v ruskem političnem vrhu: »Nekaj podobnega se je v Kremlju zgodilo leta 1990, ko je bilo v njem polno – ne bom rekel šarlatanov, ampak mistikov in astrologov, ki so svetovali nekdanjemu predsedniku Borisu Jelcinu.« Vodil jih je Georgi Rogozin, nekdanji agent KGB in astrolog, ki je zasedal mesto namestnika predsedniške administracije in se je o pomembnih odločitvah v prvi vrsti posvetoval s kolegi astrologi. Prav pridevnik misteriozen se v povezavi z rusko dušo omenja najpogosteje in sodeč po napisanem ne pomeni nič drugega kot – lahkoveren. ¾

𝕏   Facebook   Telegram   Viber