»Gore. Gore. Gore. Njihova veličastnost in tiho dostojanstvo sta mu vrsto let jemala dih. Toda kaj dejansko so mu želele sporočiti?« Vladimir Makarin v delu Kavkaški ujetnik Med Kaspijskim in Črnim morjem razpeto gorovje navdihuje ruske umetnike že več stoletij. Pandorino skrinjico je prvi odprl Aleksander Puškin, ki se je na Kavkaz odpravil v iskanju »duha svobode«. V pesnitvi Kavkaški ujetnik je izrazil očaranost nad slikovito naravo, nekaj fantastično lepega in eksotičnega je bilo zanj tudi življenje v skladu z naravnimi zakoni, prebivalci pa osvežujoče divji, svobodni in ponosni....
»Gore. Gore. Gore. Njihova veličastnost in tiho dostojanstvo sta mu vrsto let jemala dih. Toda kaj dejansko so mu želele sporočiti?«
Vladimir Makarin v delu Kavkaški ujetnik
Med Kaspijskim in Črnim morjem razpeto gorovje navdihuje ruske umetnike že več stoletij. Pandorino skrinjico je prvi odprl Aleksander Puškin, ki se je na Kavkaz odpravil v iskanju »duha svobode«. V pesnitvi Kavkaški ujetnik je izrazil očaranost nad slikovito naravo, nekaj fantastično lepega in eksotičnega je bilo zanj tudi življenje v skladu z naravnimi zakoni, prebivalci pa osvežujoče divji, svobodni in ponosni.
O bojevitih gorskih narodih in njihovih ruskih okupatorjih so pozneje pisali še Mihail Lermontov, Lev Tolstoj, nedavno pa tudi eden najbolj znanih ruskih sodobnih pisateljev Vladimir Makanin. Vsi celo v delih z enakim naslovom, Kavkaški ujetnik, ki ga ima še mednarodna filmska uspešnica režiserja Sergeja Bodrova, prava klasika pa je postala tudi sovjetska komedija Kavkaška ujetnica. Čeprav omenjena dela slikajo narode Kavkaza precej romantično, se je tudi zaradi njih to območje v ruski zavesti zasidralo kot mesto nasilja, barbarstva in ugrabitev.
Pretirana gostoljubnost
»Predlagam zdravico za pogumne mlade ljudi, ki so prišli k nam, četudi v ruskih medijih o nas pišejo kot o nevarni državi, v kateri so nenehni napadi. Na svoje oči so se prepričali, da je pri nas popolnoma mirno,« je za bogato obloženo mizo že desetič v enem dnevu ponovil naš gostitelj Murat Han. Prav naziv, s katerim se v Turčiji in Mongoliji kitijo vladarji, mu bržkone vliva neizmerno samozavest. Trebuhast in brkat spremljevalec z ravno črto zlatih zob, nepogrešljivim »okrasjem« slehernega Dagestanca, se namreč že uvodoma predstavi precej megalomansko; kot nekdanji uslužbenec KGB, zdaj pa član Komunistične partije, novinar, varuh človekovih pravic in za povrhu vsega še podjetnik. Ponosno in kot vedno nadvse gostobesedno tudi sporoči, da se je boril tako proti čečenski invaziji na Dagestan leta 1999 kot v afganistanski vojni. Ko pogovor o njegovi vojni izkušnji začnemo v navzočnosti znancev, trditve o vojnih junaštvih s širokim nasmeškom in popolnoma brez zadrege vzame nazaj.
Gost na Kavkazu je največja čast in vsaj začasno v hiši postane najpomembnejši človek. Tudi sami takoj ob prihodu postanemo ujetniki kavkaške gostoljubnosti. Od jutra do večera posedamo za bolj ali manj prijetnimi omizji, obloženimi s pečeno ovčetino, čudom; nekakšnim burekom, polnjenim bodisi s koprivami, divjim česnom ali mleto jagnjetino, in najbolj znano jedjo iz dagestanske kuhinje hinkalom; pusto kuhano govedino, postreženo s sveže pripravljenimi testeninami, namazom iz orehov in česna, in izjemno mastno govejo juho nič kaj vabljivega videza. Družbo nam delajo visoki dagestanski politiki, policijski uradniki, kmetje, brezposelni postopači … Med njimi ni niti ene ženske. Z njimi se srečamo le, ko s pogledi, uprtimi v tla, in neslišno kot nevidni duhovi k mizi prinašajo vsakič nove jedi.
Vodka in konjak tečeta v potokih, tamada, kar pomeni predsedujoči omizju, pa zdravice odreja kot po tekočem traku. Zaradi visokoletečih besed o gostoljubnosti, ljubezni in sreči nas na koncu bolijo ušesa. »Če piješ kar tako, si pijanec, na slavju pa se pije za družbo,« se na pripombe o neizmernih količinah popitega alkohola po izgovor k tradiciji zateče veseljaški Murat Han. Če je treba, si pomaga tudi s praznoverjem. »Ko steklenico vodke odpremo, jo je treba izpiti do dna, drugače se bo naslednje jutro začelo s solzami,« nas nekega dne, pred vzponom po strmi gorski serpentini, izmenično prepričuje skupaj z upokojenim policistom in voznikom Moktadrom. Zaradi njegovih zvez v policiji brez težav prehajamo obcestne nadzorne točke, ki so postavljene na vsakem koraku. Zato upravičeno sumimo, da varnostna situacija vendarle ni tako rožnata, kot bi jo radi naslikali naši sogovorniki. Ko naokoli potujemo brez spremljevalcev, se prepričamo, da je druženje s policisti v Dagestanu zlata vredno. Kadar jih nimamo za petami, se namreč na vsakem koraku srečujemo z vedno istim vprašanjem: Po kaj smo prišli v Dagestan?
Dagestansko politično elito skorajda izključno sestavljajo nekdanji pripadniki varnostnih služb, zato so policisti tam tako rekoč nedotakljivi. Vožnja pod vplivom neizmernih količin alkohola je zato samo eden od manjših prekrškov, pred katerim nimajo nikakršnih predsodkov. Za »gorce«, po naše gorjane, je število popitih steklenic vodke in konjaka dokaz možatosti, zato se se z alkoholnim junaštvom na vse grlo hvalijo. Celo tako ugledni gospodje, kot je policijski načelnik Abdulrašid Mogamedovič Bibulatov, ki se pred tujci brez kančka samoironije označi za lokalnega šerifa. Ob odpiranju še ene steklenice vodke se pohvali, da je s štirimi prijatelji do takrat zvrnil že najmanj sedem steklenic. Z elegantno potezo desne roke – videti je povsem naključna, v resnici pa je verjetno skrbno premišljena – razpre suknjič. Na plano pokuka majhna srebrna pištola, kakršno si lahko privoščijo le višji uslužbenci policije. V Dagestanu vsaj z enim kosom strelnega orožja sicer razpolaga vsaka družina.
Kavkaška gostoljubnost je bolj kot gostu namenjena gostiteljem. O tem se prepričam, ko me tretji dan dagestanske avanture izda zdravje. Visoki vročini in slabosti navkljub se moji gostitelji ne dajo motiti. Vročična naslednjo gostijo preležim kar v avtu. »To zame ni nikakršna gostoljubnost. Prosila sem vas, da me peljete domov, pa vam je vseeno,« vzrojim, ko se vrnejo. »Obnašaš se kot otrok. Tako slabotne in bolne ženske noben gorjan ne bi vzel za ženo,« mi brez kančka slabe vesti zabrusi Murat Han. Že čez deset kilometrov se ustavimo na še enem obisku.
Magična moč rjave kuverte
»Hotel je podkupnino. Vsak dan me ustavi vsaj deset policistov in od mene hočejo denar,« se na policijski kontrolni točki razburja taksist Ahmed. V njegovi razdrapani ladi se iz hektične Mahačkale pomikamo proti bližnjemu letališču. Prehitevajo nas luksuzna terenska vozila, za sabo puščamo moderne stanovanjske soseske. Ob teh podobah je težko verjeti, da smo pravzaprav v prestolnici najrevnejše ruske republike, v kateri je brezposelnih od 50 do 80 odstotkov od skupaj 2.576.531 prebivalcev. V nasprotju s superbogatimi, ki imajo v rokah trenutno cvetoči gradbeni posel, tekstilno in elektroindustrijo, so ti nesrečniki ujeti v začaranem krogu. V najbolj skorumpirani ruski republiki brez zajetne podkupnine ni mogoče priti nikamor.
Javna skrivnost je, da je treba za službo običajnega policista odšteti tri tisoč dolarjev, sedem tisoč dolarjev stane mesto prometnega policista, tristo tisoč dolarjev pa uresničuje sanje o ministrski funkciji. Mednarodna krizna skupina (International Crisis Group) v ta teden objavljenem in sploh svojem prvem poročilu, posvečenem največji ruski republiki na Severnem Kavkazu, v zvezi s korupcijo zapiše: »Vsaka babica, ki na ulici prodaja sončnična semena, mora plačati podkupnino policistu, če želi to še naprej početi. Ministrstvo za notranje zadeve obvladuje celotno gospodarstvo.« Že pred leti, ko je bil še predsednik parlamenta, je o prežetosti dagestanske družbe s korupcijo brez dlake na jeziku govoril celo aktualni predsednik Muku Alijev. Prostodušno je priznal, da brez rjave kuverte v Dagestanu ni mogoče priti do pomembnega položaja.
Zaradi podpore brezmejno grabežljivi lokalni eliti je za razraščanje korupcije posredno kriva tudi uradna Moskva. Na problem, ki kljub sprejetju protikorupcijske zakonodaje ni postal nič manj akuten, jo je prvi opozoril nekdanji ruski predstavnik za južna območja Dmitrij Kozak. V zaupnem poročilu iz leta 2005 je preroško napovedal, da utegne nezadovoljstvo zaradi korupcije voditi k porastu islamskega ekstremizma. Njegove bojazni postajajo iz dneva v dan bolj otipljive.
Vsemogočni gorski zakoni
Njeno ime je bilo Gulnara. Bila je za odtenek bolj radoživo šestnajstletno vaško dekle. Ob večerih se je v največji tajnosti sestajala s svojim sovrstnikom. Med prepirom starejšega brata in ljubimca je na dan privrela tudi skrbno varovana skrivnost. Brat mlade »grešnice« je v trenutku svete jeze za pas potisnil pištolo. Svojo sestro je odpeljal na bližnjo vzpetino. Brez obotavljanja je vanjo trikrat ustrelil. Potem je pištolo pospravil in se brez kančka obžalovanja vrnil domov. Gulnara je umrla, ker je oskrunila čast svoje družine. Takšnih primerov je v Dagestanu še ničkoliko. S srhljivo statistiko nas popolnoma neprizadeto seznanja policijski načelnik Abdulrašid Mogamedovič Bibulatov. Razkrije tudi epilog uvodne zgodbe, po kateri se je morilec za kratek čas resda znašel v zaporu, od koder ga je z zajetno podkupnino kaj kmalu rešil oče. Vsesplošnega odobravanja je med prisotnimi deležno tako sinovo kot očetovo ravnanje.
Podobno soglasno pozdravijo tudi maščevanje zaradi posilstva trinajstletne deklice, za kar s smrtjo sorodniki niso kaznovali le posiljevalca, ampak vse člane njegove družine. »Tudi sam imam mladoletno hčer. Če bi se ji zgodilo kaj takega, bi tudi sam ravnal popolnoma enako,« načelo zob za zob zagovarja celo policist Bibulatov. Pritrdi mu tudi Murat Han, ki pravi, da so v Dagestanu državni zakoni pač podrejeni gorskim.
V skladu z gorskim zakonom oziroma adato krvno maščevanje ni samo pravica, ampak dolžnost, to nenapisano pravilo pa ruske pisatelje fascinira že od 19. stoletja. »Prijateljstvu lahko zaupamo, vendar je maščevanje bolj zanesljivo,« na to temo v delu Izmail-Bei piše Mihail Lermontov, tematiki pa se posveti celo Aleksander Solženicin, ki maščevanje primerja z delovanjem sovjetske države. »Mi Evropejci divjaški zakon o maščevanju brez izjeme interpretiramo kot kruto in nesmiselno klanje. V resnici to klanje niti ni tako nesmiselno, saj gorskih narodov ne slabi, ampak jim daje moč … Zato, ker maščevanja zbuja strah. Ali jim je socialistična država ponudila kaj boljšega?« se sprašuje v delu Arhipelag gulag.
Kavkaški babilon
»V neki vasi živijo Judje, ki govorijo več kot tisoč let staro obliko farsija,« z zanimivim podatkom o jezikovni raznolikosti Dagestana za živahno razpravo poskrbi jezikoslovec Janusov Abdul-Raman. Na kavkaškem babilonu, za arabske geografe pa Džabal al alsun, kar pomeni Gora jezikov, 34 etničnih skupin – med katerimi so Avarci, Darginci, Lezgini, Laki, Tabasaranci, Tati in gorski Judje – govori kar 70 jezikov in dialektov. Svoj jezik, ki ga že v sosednji vasi ne razumejo, ima skorajda vsako večje naselje.
Z množično selitvijo v mesta, kamor se je s trebuhom za kruhom odpravilo kar 60 odstotkov podeželanov, so manjši jeziki začeli izumirati. Predvsem zato, ker se je v tradicionalno zaprtih klanskih družbah jezikovno znanje prenašali zgolj z ustnim izročilom. »Dagestanski televizijski in radijski programi sicer oddajajo v 14 jezikih, nimamo pa zakona o zaščiti ogroženih jezikov. Obstaja le regionalni zakon o krepitvi vloge ruščine kot uradnega jezika,« je s pomanjkljivo zakonodajo nezadovoljen opozicijski aktivist Magomed Šamiljev. »Otroci doma govorijo kubačinsko, v šoli pa večinoma rusko. Tudi prepirajo se v ruščini,« pove Darzi Kurvan, ravnatelj šole v gorski vasici Kubači, ki je že v 6. stoletju postala znana po izvrstnih zlatarjih in filigranistih, katerih umetnine je mogoče občudovati v muzeju Ermitaž v Sankt Peterburgu, pariškem Louvru in newyorškem Metropolitanu.
Neobičajna mešanica kavkaških, turških, mongolskih, grških in perzijskih jezikov je posledica strateške lege Kavkaza, ki je že od nekdaj živahno stičišče med Vzhodom in Zahodom. Vprašanja, povezana s tamkajšnjim »trkom narodov«, si je že leta 1879 postavljal ameriški raziskovalec George Kennan. Na podlagi opažanj na terenu je zapisal, da se v narodih Kavkaza skrivajo geni domala vsake evropske in zahodnoazijske rase. Še dlje je šel nemški antropolog Johann Blumenbach; ocenil je, da prav na Kavkazu živijo najlepši predstavniki bele rase, kar je menda postalo tudi glavno vodilo, da je belce označil za kavkaško raso.
Svojevrstna ironija usode je, da prišleke s Kavkaza samo na podlagi njihovega videza v Rusiji že nekaj časa povečini obkladajo le še z žaljivkami, kot so čurki in čornije, kar pomeni črnci. Pogosto postanejo tudi tarča ksenofobnih napadov. •