Sovjetska zveza se je pompozno imenovala za »državo, v kateri največ berejo«. Težko, da je to v resnici držalo, saj so za nekdanjo železno zaveso veljale za deficit celo knjige ruskih klasikov. V sodobni Rusiji je v knjigarnah in knjižnicah dostopna zelo bogata izbira – izhaja praktično vse, četudi ne v največjih nakladah.
Polotok Krim v Črnem morju je za Ruse prav posebno mesto. Velikani ruske literature, slikarji in drugi umetniki so se tja prihajali oddihovat od burnih preobratov ruske zgodovine, oslabljeni od tuberkuloze so v pljuča zajemali svež morski zrak, na obraze, obledele od dolge ruske zime, so obsedeno lovili tople sončne žarke. Daleč od ponorelega sveta Moskve in Sankt Peterburga so živeli bohemsko življenje po svojem okusu.
Le malo je avtorjev in mest, ki so med seboj tako zelo povezani kot ena od vodilnih osebnosti ruske književnosti Fjodor M. Dostojevski in Sankt Peterburg. Tam je živel in ustvarjal kar 28 let, zato je za oboževalce njegovih romanov obisk severne ruske prestolnice skoraj kot obvezno romanje.
»Zeleno, ki te ljubim zeleno,« se je rojstni Andaluziji poklonil španski pesnik Federico García Lorca, dandanes pa so njegov verz posvojili predvsem ekološki aktivisti, kakršen je Roman Sablin, in ga vzeli dobesedno. Vse od osebne »perestrojke«, med katero je Sablin pustil dobro plačano službo vodje marketinga v uspešnem podjetju in se v celoti posvetil ekologiji, nosi izključno zelena oblačila.
»Moj položaj doma je postal nevzdržen. Predvsem zato, ker ne morem več živeti v razkošju, v katerem sem živel do zdaj. Storil bom, kar običajno počnejo starci mojih let: poslovijo se od vsakdanjega življenja, da bi zadnje ure preživeli v osami in tišini,« je velikan ruske klasike Lev Nikolajevič Tolstoj zapisal v poslovilnem pismu soprogi Sofiji Andrejevni. Deset dni po odhodu s posestva Jasna Poljana je na železniški postaji Astapovo umrl 20. novembra 1910, star dobrih dvainosemdeset let. Kraj smrti so leta 1918 preimenovali v postajo Leva Tostoja.
»Na tem svetu ni ničesar, kar ne bi imelo svojega prelomnega trenutka,« je Henri Cartier-Bresson, legendarni francoski fotograf in utemeljitelj modernega fotožurnalizma, zapisal v predgovoru k zbirki fotografij, ki so leta 1952 izšle tako pod naslovom Prelomni trenutek (The Decisive Moment) kot Ukradene podobe (Images à la Sauvette). Naslovnico je ilustriral njegov prijatelj Henri Matisse, le eden v vrsti velikih umetnikov in mislecev, ki jih je fotografski mojster ujel na svojo leico.
»Za nas, dekleta!« vabi slogan na reklamnih lepakih, ki so v dneh okoli novega leta viseli po vseh večjih ruskih mestih. Oglas vabi k nakupu nove vrste vodke, poimenovane Damska, ki cilja predvsem na uspešne, izobražene in poročene ženske polnih denarnic. Lepo oblikovana steklenica, posejana z metuljčki, sicer vsebuje destilat, ki se po vsebnosti alkohola v ničemer ne razlikuje od preostalih 2500 vrst ruske vodke.
