Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

Le komu ni všeč Superman?

Želim si moškega, kot je Putin, polnega moči, ki me ne bo žalil in ne bo pil in me nikoli ne bo zapustil. Tako je dekliška pop skupina laskala dolgoletnemu ruskemu predsedniku in zdajšnjemu premierju Vladimirju Putinu že na začetku njegovega prvega predsedniškega mandata. »Putinomanija« se je z leti le še krepila in njegovim oboževalcem so zdaj na voljo majice, ure in svinčniki z njegovo podobo, lakoto in žejo pa lahko potešijo s Putinovim kebabom, paradižnikom in vodko.


 

V Čečeniji so po njem poimenovali ulico, v Kirgiziji goro, v altajskem kraju pa kolhoz. »Zadnji politični mit Rusije« oziroma najbolj priljubljena ruska blagovna znamka, kot je fenomen poimenoval neodvisni politični analitik Stanislav Belkovski, je delo skrbno premišljene propagandne kampanje. Ker se ime prvega ruskega politika prodaja in zagotavlja slavo, je Putinov kult osebnosti zaživel svoje življenje in v zadnjem času se je pojavilo ogromno, milo rečeno, nenavadnih pobud, od katerih se je njegov urad nemudoma distanciral.

Politik, ki simbolizira upanje

Število Rusov, ki verjamejo v obstoj Putinovega kulta osebnosti, iz leta v leto narašča, je pokazala julijska raziskava neodvisnega javnomnenjskega centra Levada. Leta 2006 ga je zaznalo komaj deset odstotkov vprašanih, letos pa je ta številka narasla že na 27 odstotkov. »Dejstvo je, da v Rusiji kult osebnosti ne obravnavajo več tako negativno kot v času Stalina. Zdaj postaja nekaj pozitivnega. Pod Putinom je večina Rusov začela podpirati red in stabilnost, kar se je po njihovem prepričanju zgodilo izključno po njegovi zaslugi. Velika večina prebivalcev srednjih let s precejšnjimi dohodki, ki živijo v srednjih in manjših mestih in so politično aktivni, verjame, da je koncentracija oblasti v rokah enega človeka za Rusijo pozitivna,« je izsledke raziskave interpretiral vodja Levadinega oddelka za socialne in politične raziskave Boris Dubin.

Kar 52 odstotkov vprašanih podpira absolutno oblast Vladimirja Putina in kar 80 odstotkov jih je prepričanih, da država potrebuje voditelja s trdo roko. »Putina trenutno podpira 67 odstotkov ljudi. Ker je bil predsednik v času visokih cen nafte in s tem povezane gospodarske rasti, z njegovim imenom povezujejo stabilnost. Dovolj je že, da omeni to obdobje, in s tem brez težav razoroži vse druge politične figure. Rusi verjamejo, da lahko samo on reši njihove probleme. Tudi če vse ostaja na ravni retorike, predstavlja upanje, kar je mogoče izključno po zaslugi njegovega monopolnega položaja v ruskem političnem sistemu,« ga raziskovalec s centra Levada Denis Volkov označi za politika, ki simbolizira upanje.

Trdno v sedlu po njegovem mnenju ostaja, ker se po izteku drugega predsedniškega mandata ni odločil za tretjega in s tem za rušenje ustave, kar je poteza, s katero je kritikom odvzel vse argumente. Za ohranjanje statusa quo in s tem vloge Putina kot absolutne avtoritete se Volkovu bolj kot pojav šibkega predsednika Dmitrija Medvedjeva zdijo pomembne parlamentarne volitve leta 2007, na katerih je vladajoča Enotna Rusija v parlamentu dobila ustavno večino. »Čeprav Putin ni član Enotne Rusije, je njen voditelj. Omenjena stranka ostaja glavni mehanizem ohranjanja statusa quo, pri čemer je v igri predvsem ohranjanje moči, premoženja in svobode tistih, ki so trenutno na oblasti,« je Volkov razgrnil motive, zaradi katerih si ruska elita prizadeva za ohranjanje trenutnega stanja. S tega vidika se mu zdijo neverjetni zadnji namigi, da utegneta na predsedniških volitvah leta 2012 kandidirati oba člana vladajočega tandema. »To bi pomenilo konec zdajšnjega stanja. Med elito bi nastal razkol. Tudi če bi kandidirala oba, bi zmagal Putin, vendar to ne bi bila nesporna zmaga, kar bi močno udarilo po njegovem imidžu absolutne avtoritete,« še meni Volkov.

Najbolj makiavelijanski politik v ruski zgodovini?

Putinov kult osebnosti pogosto primerjajo s kultom osebnosti Stalina, čemur Volkov odločno nasprotuje. »O kultu osebnosti naši državljani dobro vedo, s tem pa so verjetno seznanjeni tudi zahodni gledalci in poslušalci, da ne vključuje le osredotočenosti na eno osebo, temveč tudi množične kršitve zakonodaje in množično represijo. Celo v najhujši nočni mori si ne znam predstavljati, da bi se kaj takega ponovilo v sodobni Rusiji. Naša družba je dovolj zrela, da nikoli ne bi dovolila ponovitev čistk iz 30., 40. in 50. prejšnjega stoletja,« je primerjavo zavrnil v intervjuju za AFP.

»Putinovega kulta osebnosti se ne da primerjati s Stalinovim, saj je ta temeljil na mehanizmih množičnega terorja, kot sta sovjetska tajna policija NKVD in tajna služba KGB. To je bil človek, ki je dejansko odločal o življenju in smrti, ne pa samo o tem, kako se bo v prihodnosti razvijala država. Takšni mehanizmi ne delujejo več. Seveda obstajajo pritiski na ljudi, ki so neprijetni za sistem, denimo pravozaščitnike, novinarje, vendar ne moremo govoriti o množičnem terorju. Za Vladimirja Putina kljub vsemu ostaja veliko omejitev. Konec koncev predstavlja interese velike skupine ljudi. Za njim stojijo gospodarski interesi nekaterih skupin, zato pri njem lahko govorimo samo o medijskem kultu osebnosti. Gre za navidezni kult osebnosti, ne pa za to, da je vsa oblast dejansko v njegovih rokah,« Volkov zavrača omenjeno primerjavo. Putinov kult temelji na spretni uporabi komunikacijskih tehnologij in množični manipulaciji, zato bi ga po Volkovu lahko primerjali kvečjemu s kultom osebnosti ameriškega predsednika Baracka Obame. Tudi on je – vsaj na začetku kariere – za Američane simboliziral upanje.

Tudi znani sovjetolog Vladimir Šlapentok, ki je iz Sovjetske zveze emigriral leta 1979 in zdaj na državni univerzi v Michiganu predava sociologijo, meni, da Putin svoje oblasti ne ohranja s pomočjo primitivnih represivnih metod, ampak s precej bolj prefinjenimi mehanizmi, zato ga označuje za najbolj »makiavelijanskega politika v ruski zgodovini«. V eseju z naslovom Primerjava makiavelijanskih spretnosti: Putin v tem presega Brežnjeva in celo Stalina za Putinov najbolj prefinjen propagandni trik označi operacijo Nasledstvo, med katero je za svojega naslednika izbral Dmitrija Medvedjeva. Skupaj z njim naj bi pred očmi domače in svetovne javnosti že več kot tri leta igrala dramo navideznih tekmecev, s čimer naj bi ustvarjala vtis političnega pluralizma in pozornost preusmerjala z drugih perečih problemov sodobne Rusije.

V tej igri naj bi imel Medvedjev vlogo stranskega igralca, brez najmanjših možnosti za realizacijo svojih liberalnih obljub. »Scenaristi omenjene šarade že več kot tri leta ohranjajo suspenz, kar je uspelo le še avtorjem nadaljevanke Dallas. V zanko se je ujela tudi večina uglednih zahodnih medijev, ki dan za dnem analizirajo besede in dejanja obeh voditeljev in ugibajo, kdo ima več možnosti, da bo v prihodnjih letih vodil Rusijo,« je najplivnejšega ruskega politika označil za »ciničnega povzpetnika, ki se lahko kosa samo še z Borgijci«. V kritiki zahodnih medijev gre še dlje William F. Jasper, urednik revije The New American: »Vse to je namenjeno izključno eni nalogi – vrnitvi Putina na predsedniški položaj leta 2012. Če mu bo to uspelo, se lahko zahvali tudi svojim oboževalcem med zahodnimi novinarji, ki namesto da bi poročali o številnih žrtvah njegove policijske države, reciklirajo njegovo KGB/FSB-propagando.«

Iz vsakega politika ni mogoče narediti intelektualca

Putinov propagandni stroj se po besedah Volkova mobilizira predvsem v predvolilnem obdobju in izrednih razmerah: »Priljubljenost Vladimirja Putina je v veliki meri vezana na izredne razmere, npr. čečensko vojno, tragedijo v Beslanu, škandal s sovjetskim vojakom v Estoniji, plinsko vojno z Ukrajino, gruzinsko vojno, predvolilno mobilizacijo. Vedno išče sovražnike, denimo teroriste, druge države … V predvolilnem obdobju diskvalificira opozicijske politike, o katerih pravi, da niso avtonomni in da si na oblast želijo samo zato, da bi lahko še naprej kradli. Tragedija njegovih nasprotnikov je v tem, da v okvirih obstoječega političnega sistema nimajo možnosti, da bi se odzvali na obtožbe.« Po zadnji javnomnenjski raziskavi centra Leveda samo deset odstotkov Rusov meni, da v državi obstaja opozicija, kar 68 odstotkov pa jih je izključno po zaslugi raziskave prvič slišala za glavno akcijo opozicije Strategija 31 (peščica disidentov poziva k spoštovanju ustave, ki v 31. členu govori o svobodi zbiranja in združevanja).

Prav vsaka Putinova beseda pri prebivalcih naleti na čustveno reakcijo, odpuščajo pa mu tako grobe napake kot grob besednjak. »Večina njegovih izjav je provokativnih in igrajo na stare strahove. V odnosu do Zahoda igra s starimi kompleksi izgube velike države, s čimer simpatizira veliko Rusov. To je igrana, preračunljiva agresivnost. V času terorističnih napadov na ruske stanovanjske soseske v Moskvi, Bujnaksku in Volgodonsku leta 1999 je robantil, da bodo teroriste splaknili v WC-je, in retorika brezkompromisnega odgovora mu je že na začetku kariere prinesla veliko priljubljenost. Mislim, da je že po naravi malce robat, zato mu je vse to pisano na kožo,« je prepričan Volkov.

Njegovi propagandni strategi so v zadnjem desetletju ustvarili možatega politika, ki daje prednost zdravemu načinu življenja in sprejema razsodne odločitve. Sovjetskemu voditelju in navdušenemu lovcu Leonidu Brežnjevu so njegovi pomočniki na stara leta, ko je imel menda težave s tresočimi se rokami, plen pred ulovom preprosto napojili z vodko ali ga celo privezali k drevesu, potapljač Putin pa je pred dnevi v Črnem morju pred očmi številnih kamer »ulovil« dve grški amfori iz 6. stoletja. Lani je kot kopilot amfibijskega protipožarnega letala v bližini Moskve gasil gozdne požare, fotografirati pa se je dal tudi za krmilom tovornjaka, vlaka, vojaškega lovca, harley-davidsona ter majhne podmornice, ki so jo spustili na dno Bajkalskega jezera.

Predvsem med Rusinjami je pravo ekstazo povzročila počitniška fotografska seansa z ribarjenja v Sibiriji, kjer je poziral brez majice, ter rokoborski dvoboj s hollywoodskim zvezdnikom Jean-Claudom Van Dammom, razvpiti pa so tudi njegovi judoistični podvigi. Propagandni spoti pogostokrat poudarjajo tudi njegovo nežnejšo plat, ki so jo praviloma deležne predvsem živali. Kot borec za zaščito ogroženih vrst tigra je pred leti v pobeglo mačko izstrelil uspavalno ampulo, s čimer naj bi rešil druge udeležence naravnega parka v Sibiriji, obstajajo pa tudi posnetki »nežnosti« z ogromnim polarnim medvedom in kitom. »Iz vsakega politika ni mogoče narediti intelektualca in imidž mača mu bolj ustreza, kar so spretno izkoristili njegovi propagandisti. Treba mu je priznati, da odlično igra omenjeno vlogo. Z njo ljudem subtilno sporoča, da je politik, ki lahko sprejema rešitve in izpolnjuje svoje obljube,« je Volkov ocenil, da mu primat v ruskem političnem sistemu omogoča, da počne, kar se mu pač zahoče. Vztraja, da njegove priljubljenosti ne gre pripisati posebnim propagandnim tehnikam, ampak dejstvu, »da počne zgolj to, kar mu je všeč, da se živi samo enkrat in da se je kljub omejitvam, ki jih ima vsak človek, treba naučiti uživati«.

Od seksualnega simbola do božjega odposlanca

Vse, česar se loti prvi ruski politik, se spremeni v zlato, kar spretno izkorišča čedalje več ljudi, ki so željni bodisi hitrega zaslužka bodisi nekajminutne slave. Ob njegovem 58. rojstnem dnevu je nastal prvi z njim povezan projekt, od katerega so se v njegovem uradu distancirali. Študentke novinarstva ugledne Moskovske državne univerze (MGU) so mu podarile koledar s svojimi razgaljenimi fotografijami in nič kaj sramežljivimi predlogi; prodali so ga v več kot 50.000 izvodih. Ob mednarodnem dnevu žena, 8. marcu, se je v prestižnem moskovskem nočnem klubu Raj zgodila zabava z naslovom Raj. Putin. Seks, na kateri je kar mrgolelo pomanjkljivo oblečenih mladenk, ki so ruskega premierja izbrale za najbolj zaželenega moškega na svetu. Skupina razgaljenih mladih deklet je pred kratkim ustanovila še Putinovo vojsko. V svoje vrste sprejema njegove goreče privrženke, ki za svojega idola niso pripravljene raztrgati le svojih oblačil, ampak tudi njegove nasprotnike.

O precej manj meseni pobudi poročajo iz Nižnega Novgoroda, približno 400 kilometrov od Moskve, kjer ga ima ženska verska sekta za reinkarnacijo apostola Pavla in ga časti dobesedno po božje. »Apostol Pavel je bil najprej vojaški poveljnik in zloben preganjalec kristjanov, nato pa je začel širiti evangelij. V času službovanja v KGB je tudi Putin storil veliko slabega, ko pa je postal predsednik, ga je prežel sveti duh. Tako kot apostol Pavel je začel modro voditi svojo jato. Ni mu lahko, vendar svojo nalogo izpolnjuje herojsko,« je za Reuters povedala ustanoviteljica sekte mati Fotinja alias Svetlana Frolova, ki pravi, da je sporočilo z omenjeno vsebino od boga prejela po vrnitvi iz zapora, kjer je nekdanja upravnica železnice zaradi goljufije prestajala 21-mesečno zaporno kazen.

»Putin je proti tovrstnemu občudovanju,« se je na zadnjo bizarnost odzval njegov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov. »Pojma nimamo, od kod so ta dekleta. Naokoli hodi veliko čudnih ljudi,« se je distanciral tudi od Putinove vojske in deklet, ki so mu ob rojstnem dnevu posvetile erotične fotografije. »Dvanajst deklet, ki so se zanj slekle za erotični koledar, obožuje svojega premierja, v čemer ni ničesar čudnega. Ne nazadnje – le komu ni všeč Superman?« je bil sarkastičen dopisnik italijanske La Stampe.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

13/8/2011 clanek-1852812.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo