Turkmenski predsednik Gurbangulij Berdimuhamedov, ki je položaj prevzel leta 2007, je sklenil, da bodo v državi do konca leta posadili tri milijone dreves; listavcev, iglavcev, sadnega drevja pa tudi vinsko trto. Še do pred kratkim najbolj izolirano nekdanjo sovjetsko republiko bodo v zeleno oazo spremenili s pomočjo sodobnega namakalnega sistema, ki pa še zdaleč ni tako ambiciozen, kot je bil sovjetski načrt iz 60. let prejšnjega stoletja. Takrat so nameravali čez srednjo Azijo preusmeriti sibirske veletoke, ki se izlivajo v Arktično morje. Projekt so zaradi pomanjkanja sredstev opustili med perestrojko.

Spodkopavanje starega duha mesta

Prava gradbena mrzlica že več let vlada tudi v glavnem mestu Ašhabadu, o čemer sem se lahko prepričala med obiskom leta 2005. Od razpada Sovjetske zveze so v njegovo preobrazbo vložili že skoraj osem milijard evrov. »Dobičke od prodaje plina uporabljamo za dviganje kakovosti življenja naših prebivalcev,« se je pohvalil Berdimuhamedov. A kot v vseh z energenti bogatih državah tudi v Turkmeniji zadeve niso tako bleščeče, kot se zdijo na prvi pogled. »Škoda, da rušijo stare zgradbe in z njimi starega duha mesta, ko so sosedje poznali drug drugega in na vratih sploh niso imeli ključavnic,« so pri Human Rights Watch že leta 2011 kritizirali dejstvo, da lastnike nepremičnin selijo pod prisilo, za kar jim ne plačujejo ustreznih kompenzacij.

Milijonski spomenik ustavi

Največ gradbenih poslov je dobilo turško podjetje Polimeks, ki je zgradilo 185 metrov visok spomenik ustavi, vreden 46 milijonov dolarjev. Okrašen je z motivi turkmenskih preprog, imenujejo pa ga kar Eifflov stolp. Turki so poskrbeli tudi za gradnjo »Palače sreče«, v kateri potekajo poroke in je stala kar 107 milijonov evrov, ter 141 milijonov evrov vreden televizijski stolp, ki se v obliki osmerokrake zvezde vzpenja v višino 211 metrov, s čimer se je v Guinnessovo knjigo rekordov vpisal kot največja konstrukcija v obliki zvezde. Polimeks je dobil tudi pogodbo za gradnjo športnega kompleksa, v katerem bo leta 2017 tekmovanje v borilnih veščinah in je vreden 1,5 milijarde evrov, ter pogodbo o gradnji novega letališča v Ašhabadu v vrednosti 1,7 milijarde dolarjev.

V Turkmeniji je zelo dejavno tudi francosko podjetje Bouygues, ki je zgradilo že petdeset poslopij, med njimi tudi ministrstvo za nafto in plin z vzdevkom »cigaretni vžigalnik«, francosko podjetje Vinci pa je dobilo pogodbo za gradnjo novega parlamenta.

Berdimuhamedov, ki je v domovini znan preprosto kot Arkagad, kar pomeni zaščitnik, je Turkmenijo popeljal iz mednarodne izolacije in mednarodna energetska podjetja zdaj dobesedno tekmujejo za deleže četrte največje plinske pogače na svetu, katere zaloge ocenjujejo na več kot 24 trilijonov kubičnih metrov.

Od kulta očeta naroda do kulta zaščitnika

Med svojo prvo »petletko« je pokopal tudi kult Turkmenbašija, »očeta naroda« in arhitekta države, ki je bila v sebi paranoična kot Severna Koreja Kim Džong Ila, na zunaj pa bleščeča kot Dubaj. Iz središča glavnega mesta Ašhabada je dal odstraniti njegov 12-metrski zlati kip, ki se je vseskozi obračal proti soncu, znova pa je odprl tudi opero, balet in gledališča, za katere pod Turkmenbašijevo vladavino ni bilo prostora.

Ker portreti Berdimuhamedova krasijo vse kulturne hrame, mu mnogi očitajo, da gre po predhodnikovih stopinjah. Tudi zato, ker poleg predsedniške funkcije opravlja tudi premiersko, je vrhovni poveljnik oboroženih sil, predsednik edine stranke v državi, predlani pa so mu podelili še naziv heroja Turkmenije. Mnogi ne dvomijo, da je le še vprašanje časa, kdaj bo po sebi poimenoval dneve, mesece in celo meteorit, kot je storil Turkmenbaši, ki je bil tudi avtor najpomembnejše knjige v državi – Ruhname, kar pomeni knjiga duše. Z branjem odlomkov se je zjutraj začel šolski in delovni dan, poznavanje turkmenskega »svetega pisma« na 400 straneh pa je bilo celo pogoj za pridobitev službe in vozniškega dovoljenja.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber