V mestu si lahko ogledate številne judovske znamenitosti, nas usmeri proti upravnemu središču judovske avtonomne regije s 192 tisoč prebivalci, od katerih je Judov manj kot štiri tisoč. Celo v najbolj zlatih časih leta 1948 je njihovo število zaradi množičnega izseljevanja in Stalinovih čistk znašalo komaj trideset tisoč. Močvirnata in z gostim gozdom porasla prostranstva na ruskem Daljnem vzhodu in le lučaj od Kitajske je za domovino sovjetskih Judov že leta 1934 izbral sovjetski diktator Josip Visarionovič Stalin. Poskus ustanovitve sovjetske in ateistične različice sionistične države nikoli ni v celoti zaživel, je pa prvi homogeni judovski entiteti na svetu – nastala je več kot desetletje pred Izraelom – do dandanes uspelo ohraniti poseben status.

Kjer so celo Rusi preklinjali v jidišu

V Birobidžanu, sodobnem, zelenem in zelo urejenem mestu z neštetimi vodnjaki in 80 tisoč prebivalci, vlada pasja vročina. Po ulicah se v nasprotju s pričakovanji o bradatih možeh s kitkami in židovskimi jarmulkami na glavi sprehajajo trume deklet v kratkih krilcih in belimi trakovi v laseh. To so šolarke v šolskih uniformah, ki praznujejo zadnji dan šolskega leta. »Kje je tukaj sinagoga?« jih povprašamo za pot, v odgovor pa dobimo le nezainteresirane skomige z rameni.

Mestno središče je sicer preplavljeno s simboli judaizma, kot sta Davidova zvezda in sedmeroročni svečnik, imenovan menora, ki stoji tudi pred glavno železniško postajo, eno od zadnjih postajališč slovite transsibirske železnice. Mesto krasijo še bronaste skulpture, ki častijo njegove judovske korenine, med njimi pa častno mesto zavzema kip Šolema Aleichema, enega najbolj znanih ustvarjalcev literature v jidišu. Po avtorju, ki sta ga po besedah Igorja Feinfelda, urednika lokalnega časopisa v jidišu z imenom Birobidžanski Stern, odlikovala »humor«, s katerim je dokazoval, da je »pravi Jud«, in »univerzalni humanizem«, so poimenovali tudi eno od ulic in šolo, v kateri poteka pouk v ruščini in jidišu. Dvojezični so tudi vsi uradni dokumenti in napisi. »V sedemdesetih letih je bilo jidiš slišati vsepovsod. Celo Rusi so preklinjali v jidišu, potem pa je šlo počasi navzdol,« se je jezikovne renesanse spominjal Valerij Gurevič, namestnik guvernerja regije in potomec prvih judovskih naseljencev.

Sinagoga, ki so jo postavili ob 70. obletnici ustanovitve judovske avtonomne regije pred petimi leti, je od središča mesta nekoliko odmaknjena. Ob njej so judovski center Frejd, kar v jidišu pomeni vesel, nedeljska šola in kuhinja s košer hrano. Ker je sobota v judovski kulturi dan počitka oziroma šabat, so vrata prve ruske sinagoge, zgrajene s federalnimi sredstvi, zaklenjena.

»Glavni rabin Mordechai Scheiner je na dopustu v Izraelu,« pojasni varnostnik Roman Isakovič in potrdi, da je tja že zdavnaj emigriral tudi velik del birobidžanske judovske skupnosti. Po razpadu Sovjetske zveze jih je odšlo kar 12 tisoč.

»Zdaj že več let opažamo obraten trend: več kot jih odhaja, se jih vrača,« je optimističen Gurevič. Da ima judovstvo oziroma jiddishkeit svetlo prihodnost, je v nedavnem intervjuju za Reuters zatrdil tudi rabin Scheiner. »Pri nas lahko ljudje uživajo prednosti judovske kulture in tradicije, ki postaja vse bolj živahna. Tako glede kvalitete kot kvantitete. Ljudje se vračajo, ker iščejo korenine ali pa ker jih je življenje v tujini razočaralo.«

Prav zaradi neizpolnjenih pričakovanj se je v domovino vrnil tudi 35-letni Maksim Krivarotov, ki je v Izraelu preživel štiri leta. »Delal sem kot taksist in štiri leta nisem mogel zbrati dovolj denarja, da bi obiskal domače. Potem sta mi izraelski in arabski prekupčevalec z ljudmi dala denar, da jima v Izrael pripeljem ruska dekleta. Pobral sem denar in svojo družino in se nisem več vrnil,« je opisal svojo izkušnjo. Pojasnil je še, da je bila ilegalna trgovina z dekleti iz nekdanje Sovjetske zveze med njegovim bivanjem v Izraelu zelo razširjena.

Za precejšnje število povratnikov obstajajo tudi bolj cinične razlage. »V Izrael so odšli, ker so mislil, da jih tam čakata med in mleko. Potem so ugotovili, da bodo morali za preživetje trdo delati, ne pa samo goljufati, kot je to mogoče v Rusiji,« je bil neprizanesljiv starejši Rus iz 172 kilometrov oddaljenega Habarovska.

V Birobidžanu se jim s tovrstnimi predsodki in antisemitizmom menda nikoli ni bilo treba ukvarjati. »Če se je v mojem otroštvu kdo spravil na Juda, je bila na nogah vsa soseska. Morda se je kdaj pa kdaj pojavilo huliganstvo, nikoli pa organizirani ali od države sponzorirani antisemitizem,« je za Jerusalem Post povedal predstavnik tamkajšnjega mestnega sveta Josef Brenner. »Vedno sem imel močen občutek pripadnosti judovstvu, kar je za našo družino pomenilo, da je šabat poseben dan s posebnim kosilom. Nismo bili zelo religiozni, smo pa imeli judovsko kulturo in glasbo. Ko je leta 1967 izbruhnila šestdnevna vojna med Izraelom in skupino arabskih držav, je pri nas veljalo, da je agresijo začel Izrael. Vsi smo verjeli, da pri nas živijo dobri, v Izraelu pa slabi Judje.«

Sovjetska sionistična utopija

Birobidžan je nastal predvsem kot Stalinova rešitev judovskega vprašanja v Sovjetski zvezi, hkrati pa je takratna oblast z naseljevanjem Judov na ruskem Daljnem vzhodu želela preprečiti, da bi to območje zasedla sosednja Kitajska.

V tajgo, polno komarjev in peklenskih zim ter vročih poletij, so sovjetske oblasti vabile judovske pionirje s propagandnimi plakati, ki so prikazovali mišičaste judovske naseljence med delom na kolhozu kot antipodu getoizacije, lakote in antisemitizma. »Ko smo prišli, so bila tukaj samo močvirja in neprehodni gozdovi. Lahko si predstavljate, kako težko se je bilo z golimi rokami prebijati skozi to goščavo. Ni bilo cest in tisto leto zaradi poplave ni bilo žita, s katerim bi krmili konje,« se je takrat 83-letni Zjama Geffen pred štirimi leti spominjal za Judovsko tiskovno agencijo. Skupaj z očetom je v te odljudne kraje prišel med prvimi. Že leta 1928. Vse svoje življenje je ostal na kolhozu Waldheim, ki so ga razpustili pred skoraj dvema desetletjema. »Sem nismo prišli, da bi ustvarjali judovsko državo, ampak da bi obdelovali zemljo,« je povedal čili osemdesetletnik.

Še večji idealizem je v te kraje prignal Firo Mojsejevno Kofman, 19-letno siroto in diplomantko gradbene akademije v Minsku, ki se je leta 1936 tja preselila, da bi z golimi rokami pomagala ustvarjati »prvo judovsko komunistično mesto«. Še danes je zaprisežena komsomolka. »Bili smo mladi, domoljubni, entuziastični. S tem, ko smo nekaj gradili iz temeljev, smo želeli pomagati naši državi,« se je spominjala v intervjuju, ki ga je prav tako pred štirimi leti dala za Judovsko tiskovno agencijo. Na pripombo, da je bila judovska socialistična avtonomija propadel eksperiment, je nasmeh z njenega obraza zbledel. »Sodelovala sem v projektu, med katerim je v popolni tajgi zraslo mesto, kot ga vidite zdaj. Vse to smo zgradili z lastnimi rokami,« je kot v dokaz predse ponosno iztegnila svojo mišičasto desnico. V sovjetski utopiji je ostala sama. Tudi njeni otroci so po razpadu Sovjetske zveze odšli v Izrael.

Marihuana in kot lubenice veliki paradižniki

Sovjetske oblasti so se najbolj bale kitajske invazije in zdaj se njihove bojazni počasi uresničujejo. Ekspanzija je za zdaj samo demografska, saj se na redko poseljeni ruski Daljni vzhod naseljuje vse več Kitajcev iz prenaseljenih severovzhodnih provinc oziroma nekdanje Mandžurije. Več sto kitajskih priseljencev legalno živi tudi v judovski avtonomni regiji, veliko pa je tudi ilegalnih imigrantov. Preživljajo se večinoma s poljedelstvom. »Zrak je svež, ljudi je malo. Na Kitajskem ni dela, zrak je umazan in preveč je ljudi,« v ruščini z močnim naglasom razloži nasmejani Kitajec. Ob robu ceste se ukvarja s popravilom traktorja, naloženega z vrečami soje. Prav po zaslugi prišlekov zdaj na poljih, na katerih so v sovjetskih časih gojili predvsem kumare, paradižnik, zelje in pšenico, rastejo tudi riž in lubenice. »Pridelki, ki jih prodajajo, so škodljivi, saj jih škropijo s strupenimi kemikalijami, zato so njihovi paradižniki veliki kot lubenice,« se med vožnjo proti kitajski meji huduje 35-letni taksist Maksim Krivarotov, Jud, čigar predniki imajo korenine prav na tem območju.

Med vožnjo čez ozelenelo in z belimi brezami poraslo pokrajino mu uidejo tudi podrobnosti o menda precej razširjeni in skorajda neznani kmetijski panogi. »Na tem območju je v avgustu in v začetku septembra vse polno marihuane, s katero je porasel ves Daljni vzhod. Nekoč jo je verjetno nekdo posadil, zdaj pa raste kar sama od sebe. Nemogoče jo je iztrebiti. Konec poletja je tukaj polno policije, saj se sem zgrinjajo trume ljudi, ki marihuano nabirajo kot drugod gobe. Skorajda vsi tukaj kadijo. Začnejo že otroci v osnovni šoli,« razkrije in doda, da je za kajenje marihuane sicer predpisana dolgoletna zaporna kazen. »Moj prijatelj bo zaradi kajenja marihuane v zaporu presedel deset let. O tamkajšnjih razmerah vam raje sploh ne bom pripovedoval,« še bolj začini svojo pripoved.

Kakih sto kilometrov stran, v bližini kraja Leninsko, je Kitajska tako blizu, da je kitajske ribiške čolne z rečnega brega mogoče opazovati kar s prostim očesom. Tudi zato v Rusijo prav na tem mestu vstopa na stotine ilegalnih prebežnikov. Še najraje menda pozimi, ko se na reki naredi debela plast ledu. »Če jih ujamemo in izročimo kitajskim obmejnim organom, niso prav nič nežni z njimi. Nad njimi se izživljajo pred našimi očmi,« na razglednem stolpu pojasni 27-letni ruski vojak. Tamkajšnje dogajanje ruske oblasti nadzirajo tudi s štirimi patruljnimi čolni, kar je malo, če to primerjamo s časi, ko je bilo eno najbolj militariziranih mejnih območij na svetu. Strasti, ki so v 60. letih prejšnjega stoletja pripeljale do več oboroženih spopadov, so se umirile leta 2004, ko sta državi sklenili mejni sporazum, lani pa sta rešili še zadnje sporno vprašanje. Ruske oblasti so sosedi takrat izročile dva otoka na reki Amur, ki ji Rusi ljubkovalno pravijo kar batjuška ali oče vseh ruskih rek. Mati oziroma matjuška je seveda mogočna Volga. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber