V Rusiji so porušili zadnjo predmestno železniško postajo lesenega tipa, ki so jih nekoč po vsej državi gradili predvsem po zaslugi naselij z dačami, kamor se poleti še dandanes zgrinjajo trume meščanov. Dačne železniške postaje so bile skromni čakalni paviljoni z lesenimi nadstreški, ki so varovali potnike pred dežjem in soncem. Tako prikupni v svoji preprostosti. V bližini zadnjega dačnega železniškega postajališča Ilinsko v Podmoskovju so imeli počitniške hiše številni ugledni Rusi....
V Rusiji so porušili zadnjo predmestno železniško postajo lesenega tipa, ki so jih nekoč po vsej državi gradili predvsem po zaslugi naselij z dačami, kamor se poleti še dandanes zgrinjajo trume meščanov. Dačne železniške postaje so bile skromni čakalni paviljoni z lesenimi nadstreški, ki so varovali potnike pred dežjem in soncem. Tako prikupni v svoji preprostosti.
V bližini zadnjega dačnega železniškega postajališča Ilinsko v Podmoskovju so imeli počitniške hiše številni ugledni Rusi. Na vlaku do Uspenke je bilo tako mogoče srečati sovjetskega zunanjega ministra Vjačeslava Molotova, tretjega človeka v hruščovski hierarhiji Nikolaja Bulganova, »h kateremu so prisedali delavci, zatopljeni v neskončne pogovore o svetli komunistični prihodnosti«, konec šestdesetih let prejšnjega stoletja pa se jim je pridružil tudi disident Aleksander Solženicin. Lesena hiška je skoraj osemdeset let kljubovala zobu časa. Ni je več.
Tudi brnenje vlakov ni več takšno, kot je bilo nekoč. Včasih so sopihali in žvižgali, zdaj pa topotajo. Celo v spanju jih prepoznam. »Od otroštva se je le redko zgodilo, da bi slišal zvok mimoidočega vlaka in si ne bi želel biti v njem,« je zapisal strastni ljubitelj železnic in slavni potopisec Paul Theroux.
Rojena sem ob bohinjski železniški progi, lepotici z 28 predori, 5 galerijami in 65 mostovi. Bila je moje prvo okno v svet. V Avstro-Ogrski se je moja postaja imenovala Bahnhof Podberda, po prvi svetovni vojni pa so jo preimenovali v Stazione di Piedicolle. Bila je sila pomembna, saj je stala na meji med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo. To so bili zanjo zlati časi. Po priključitvi v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo je postala le še ena v vrsti postaj – Železniška postaja Podbrdo. Vzponi, padci, prihodi in odhodi. Kot življenje slehernega posameznika. Še zdaj kljubuje zobu časa!
Polona Frelih