Le malo je prestolnic, ki nimajo težav s prometno gnečo. Tudi Ljubljana jih ima, čeprav je v primerjavi z resničnimi metropolami njena bolj žepna, tako kot mesto samo. A morda bo naše glavno mesto kdaj v prihodnosti naposled dobilo tudi simbol velemesta – podzemsko železnico. Ljubljanski župan, že kdo ve kateri po vrsti, ki se je prisiljen ubadati z reševanjem prometnih zagat, je konec prejšnjega leta obiskal Moskvo in tukajšnje zastoje ali probke, kakor se imenujejo, izkusil na svoji koži....
Le malo je prestolnic, ki nimajo težav s prometno gnečo. Tudi Ljubljana jih ima, čeprav je v primerjavi z resničnimi metropolami njena bolj žepna, tako kot mesto samo. A morda bo naše glavno mesto kdaj v prihodnosti naposled dobilo tudi simbol velemesta – podzemsko železnico.
Ljubljanski župan, že kdo ve kateri po vrsti, ki se je prisiljen ubadati z reševanjem prometnih zagat, je konec prejšnjega leta obiskal Moskvo in tukajšnje zastoje ali probke, kakor se imenujejo, izkusil na svoji koži. Prav zaradi njih je na sprejem na veleposlaništvu zamudil debelo uro in pol. Morda bi jo odnesel bolje, če bi, tako kot številni Moskovčani, uporabil metro.
O prometu v Moskvi je bilo že veliko zapisanega. Na ceste, projektirane za nekaj sto tisoč vozil, se vsak dan zapodi več kot tri milijone avtomobilov, vozniki pa povečini besno hupajoč stojijo v kolonah. Vožnja z avtom je statusni simbol, ki se mu nekateri pač nočejo odreči. Tisti, ki hočejo prispeti na cilj brez zamud, raje uporabijo podzemsko železnico, ki je prava mestna znamenitost. Vsakdo, ki se je po tekočih stopnicah že kdaj spustil v podzemlje, je osupel nad lepoto postaj, ki so prava umetniška dela s številnimi okraski, monumentalnimi kipi, razkošnimi lestenci in marmornimi štukaturami. Pravzaprav je moskovski metro mesto v malem, s številnimi trgovinicami, policisti, ki patruljirajo v trojkah, in žeparji, ki prežijo na nič hudega sluteče žrtve. Prvi, 11 kilometrov dolgi odsek proge so izročili namenu že leta 1935, nato pa so ga nenehno podaljševali, tako da je bil že med drugo svetovno vojno večji del mestnega središča povezan s podzemsko železnico. Med nemškim obleganjem so postaje dobile še dodatno namembnost: uporabljali so jih kot zaklonišča pred letalskimi napadi, v njih pa so bila nameščena še pomembnejša ministrstva in vojaška poveljstva. Moskovski metro ima tudi svojo skrivnost, t. i. metro 2, o katerem se le šušlja in katerega obstoj niti danes ni uradno potrjen. Poteka menda globoko pod preostalimi progami, zgrajen pa je bil zato, da bi se ob jedrskem napadu z njim umaknila na varno najožje državno in vojaško vodstvo.
Moskovska podzemna železnica ima trenutno 177 postaj, ki jih povezuje slabih 300 kilometrov tirov, in vsak dan prepelje kar 9,5 milijona potnikov. To pomeni, da je ob prometnih konicah gneča tudi v podzemlju. A stvari se le spreminjajo. Finančna kriza, ki razsaja po svetu, ni prizanesla niti metroju v ruskem glavnem mestu. Njegov direktor Dmitrij Gajev je nedavno za časnik Izvestija povedal, da se je dnevno število potnikov v povprečju zmanjšalo za dvesto tisoč: »Kot kaže, je tudi to ena od posledic krize. Zadnje čase ljudje zapuščajo naše mesto.« Zaradi konca gospodarskega razcveta, ki ga je omogočila nafta, in upadanja naročil v gradbeništvu iz Moskve odhajajo s trebuhom za kruhom predvsem priseljeni delavci iz revnejših republik nekdanje Sovjetske zveze. Upad števila potnikov bo močno prizadel načrte vodstva metroja, ki mu je zmanjkalo denarja, da bi postavilo tire še do petih novih postaj in do leta 2015 podaljšalo proge za dodatnih 60 kilometrov. Zaradi nižjih prihodkov bodo lahko ambiciozne načrte uresničili le z izdatno pomočjo mestnih in državnih oblasti. Za prvi obliž je poskrbelo že novoletno zvišanje cen za skoraj četrtino, ki je, seveda, povzročila negodovanje številnih Moskovčanov, tistih, ki zjutraj med počasnim, a udobnim avtomobilom, ter nabito polnim, a hitrim vlakom, brez pomisleka izberejo zadnjega.