»Vse skupaj me spominja na srednji vek,« je eden od udeležencev tarnal v dolgi koloni, ki je nastala pred policijskim detektorjem. »Bolj me spominja na 90. leta in vrste pred trgovinami. Vredno je čakati, saj se bom pozneje lahko pohvalil, da sem bil na prvem shodu, ki je pomenil začetek konca Vladimirja Putina,« smo na prvem povolilnem protestu ruske opozicije na uho ujeli naključni klepet. Vrste čakajočih so del ruske realnosti in nastajajo pred bankami, poštnimi in drugimi uradi, na podzemni železnici ...
Lanska raziskava Zveze misterioznih nakupovalnih ponudnikov (Mystery Shopping Providers Association, op. p.) je pokazala, da imajo v Rusiji najdaljše in najpočasnejše čakalne vrste v Evropi, v kateri kupci povprečno preživijo 27 minut. Raziskava, med katero so obiskali trgovine, banke, pošte in lekarne v 18 evropskih državah, je s 14 minutami čakanja na drugo mesto uvrstila Italijo. Najhitrejši so z dvema minutama na Švedskem, s tremi jim sledijo v Veliki Britaniji. Najdaljše vrste nastajajo na bankah, poštah in v nakupovalnih središčih, kakovost storitev pa se je lani v primerjavi z letom 2008 znižala po vsem svetu. Povprečno število čakajočih se je s 3,4 povečalo na 4,4, podvojil pa se je tudi povprečni čas – s 5 na 10 minut. Število nezadovoljnih kupcev je poskočilo na 32 odstotkov.
»Razmere so precej boljše kot pred 20 leti, vendar še vedno niso dobre. Vrste so se podaljšale zaradi krize, saj so številna podjetja zmanjšala število zaposlenih in nasploh začela varčevati,« je za Komsomolsko Pravdo povedala Oksana Aulčenkova, ki je bila odgovorna za ruski del raziskave. Ta je med drugim pokazala, da so Rusi v vrstah najbolj potrpežljivi od vseh in »znorijo« šele po 15 minutah. Drugje sta preveč že dve minuti.
Več dni v vrsti za McDonald’s
Ko so v Moskvi leta 1990 odprli prvi McDonald’s, so pred njim nastajale več kot kilometer dolge kolone. Moskovčani so bili na hamburger, ki je takrat veljal za luksuzno dobrino, pripravljeni čakati več dni. Najdaljša kolona v ruski zgodovini je povezana s pogrebom sovjetskega diktatorja Josipa Visarionoviča Stalina leta 1953 – dolga je bila kar osem kilometrov in pol –, v sovjetskih časih pa so se polkilometrske dan za dnem vile tudi pred mavzolejem Vladimirja Iliča Lenina na Rdečem trgu.
Kilometrska vrsta je leta 2007 nastala pred prodajnimi okenci z vstopnicami za nogometno tekmo med Rusijo in Anglijo, ki je bila kvalifikacijska tekma za evropsko nogometno prvenstvo 2008, v kar pet kilometrov dolgi pa so bili oboževalci ruskega kantavtorja Vladimirja Visockega pripravljeni stati ob njegovi smrti leta 1980. Petkilometrskim kolonam smo bili v ruskem glavnem mestu priča tudi novembra, ko so v znameniti cerkvi Kristusa Odrešenika gostili pomembno pravoslavno relikvijo – pas Device Marije, zanj verniki verjamejo, da pomaga pri ženski rodnosti in različnih boleznih. Svetinja iz samostana Vatopedi na grški gori Atos je bila v Rusiji na ogled prvič, in kar pol milijona Rusov je kljub mrazu povprečno čakalo na ogled 26 ur. Za varnost je skrbelo 1500 policistov, Pravoslavna cerkev pa je zaradi velikega zanimanja vse skupaj podaljšala za tri dni.
Kar so bili nekoč komunistični voditelji, so zdaj postali verski simboli. »Preživel sem srčni napad. Moje roke in noge so otrple in mogoče bo pomagalo,« je pred cerkvijo za AP povedal 74-letni Vladimir. »Prosim, spustite me na začetek. Za to sem porabila že en dan dopusta,« je policista rotila gospa srednjih let.
Preskakovanje vrste je v Rusiji šport številka ena, največje mojstrice v tej zvijačnosti pa so brez dvoma odločne ruske babice. Najpogosteje poskusijo z »oprostite, imam eno samo vprašanje, ali me, prosim, spustite naprej«, kar pa že dolgo ne deluje več. Druga priljubljena praksa je, da se širša družina razprši v kolone pred različnimi okenci, in kdor pride na vrsto prvi, mesto odstopi še drugim članom. Veliko je primerov, da pred uradi ljudje samoiniciativno izdelajo vrstni red, potem pa se odpravijo po drugih opravkih. Zaradi tega se včasih zgodi, da ves dan preživiš v koloni, za katero se ti je zdelo, da bo mačji kašelj. Naj so videti še tako kaotične, so ruske vrste čakajočih izjemno organizirane. Obvladati je treba samo nekaj čudaških ritualov.
Hipnotični učinek čakanja
Bizarni svet čakalnih vrst je dobil prostor tudi v ruski literaturi, kar je najboljši dokaz o tem, da so nesporni del ruske folklore. Tudi v Sloveniji čedalje bolj priljubljeni sodobni ruski pisatelj Vladimir Sorokin jim je posvetil kar svoj prvi roman s sila preprostim naslovom – Vrsta.
»Na tisoče državljanov se gnete v vrsti … Nihče ne ve natančno zakaj, vendar se govorice širijo. Usnje ali semiš? Jakne ali jeans? Turško, švedsko ali morda celo ameriško? Pravzaprav ni pomembno – če je razprodaja, se je treba postaviti v vrsto,« je mojster absurda prepričan, da so se ljudje včasih postavili v vrsto, ne da bi vedeli, zakaj. Menili so pač, da tisti pred njimi vedo, da jih čaka nekaj izjemnega.
V sovjetskih časih je bilo takšno čakanje predvsem priložnost za pogovor. »Neskončna črta pričakujočih, razdražljivih, radovednih, zdolgočasenih, hkrati pa zelo odločenih ljudi živi svoje življenje, ki ga Sorkin v svojem poklonu moči človeške volje predstavi s pogovori. Njegove literarne junake spoznavamo skozi njihove šale, preklinjanje, flirtanje, boje za boljše položaje, zaljubljanje, razhajanje. Medtem srkajo vodko, ližejo sladoled, rešujejo križanke, zaspijo in se prebujajo v novo jutro. Čakalna vrsta je lahko dolga kot življenje in široka kot svet – ima hipnotičen učinek,« je prevajalka Sally Laird zapisala v predgovoru k ameriški izdaji knjige.
Končno ste prišli na vrsto. Kot pribito lahko pričakujete, da vas bo namrščena gospa na drugi strani okenca poslala v novo. Boste obupali ali pa boste vse skupaj začeli znova?