Moskva – V prostorih Vseruske knjižnice tuje literature M. I. Rudomino je bila predstavitev ruske izdaje pretresljivega spominskega pričevanja pisatelja Borisa Pahorja Nekropola, na kateri je sodeloval tudi večkrat nagrajeni slovenski pisatelj. Ob predstavitvi knjige, v kateri opisuje osebno kalvarijo v nemškem koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof, je še enkrat opozoril, da politični zaporniki niso imeli nič skupnega s holokavstom, čeprav so ga zaradi omenjene opazke v preteklosti že imeli za antisemita. »Oni so bili zaprti zgolj zato, ker so bili Judje, mi pa, ker smo se uprli fašizmu in nacizmu,« je poudaril razliko. Med drugo svetovno vojno je bilo v nemških koncentracijskih taboriščih ubitih od tri in pol do štiri milijone političnih zapornikov. Poklonili so se jim z minuto molka.
Od naše dopisnice
Žrtve holokavsta so bile krive brez krivde, politični zaporniki so bili krivi, ker so se aktivno uprli diktaturi. V nemških koncentracijskih taboriščih, kot je bil Dachau, Buchenwald, Matthausen in skoraj popolnoma neznana Dora, jih je bilo mogoče prepoznati po narobe obrnjenem rdečem trikotniku. V nasprotju s tistimi, ki so se proti nacizmu in fašizmu borili z orožjem, so še dandanes prezrti heroji. »Ne smemo pozabiti na tiste, ki so v taboriščih nosili rdeč trikotnik. Vedno obstaja nevarnost novih diktatur desnice, psevdofašizma. Ker živim v demokraciji, bi lahko rekli kar demokratičnega fašizma. Gre za absurd, ampak kadar hoče v demokraciji vladati en človek, potem gre za določeno obliko fašizma. Zaradi tega mladina danes potrebuje zglede boja proti diktaturi, proti oblasti enega človeka oziroma ene stranke,« je poudaril še zdaj aktualno sporočilo svoje največkrat prevedene knjige.
»V taboriščih, kjer sem bil sam, je bilo največ Rusov. Nas niso uničevali s plinom, ampak smo morali garati, dokler smo stali pokonci. Ko nekdo ni mogel več, je padel po tleh. To je bila naša usoda. Številni Rusi so se bali osvoboditve, saj je stalinizem kaznoval tiste ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pustili ujeti. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri nas, kjer smo imeli dachavske procese,« je primerjal dogodke. »Vašo knjigo v Sovjetski zvezi ne bi mogli izdati pod nobenim pogojem, in to samo zato, ker opisujete dramatično, tragično plat človeške zgodovine. V naši knjižnici bi jo lahko brali samo strokovnjaki, ki bi morali pred tem dobiti številna dovoljenja. Zdaj so stvari drugačne in dostopnega je veliko materiala o ljudeh, ki so umirali v sovjetskih gulagih,« je dejala direktorica knjižnice Jekaterina Genijeva, za katero je Pahorjevo delo v sodobni Rusiji zelo aktualno tudi zato, ker ni imuna za različne oblike totalitarizma in nacionalizma.
V Vseruski knjižnici tuje literature razpolagajo s kar petimi milijoni knjig v 144 jezikih, imajo pa tudi svojo založbo, ki se s slovensko Javno agencijo za knjigo trenutno dogovarja o izdajah del sodobne slovenske literature. S tem se že dolgo ukvarja Društvo za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo dr. France Prešeren, ki je izdalo tudi Nekropolo in ima ambiciozne načrte tudi za prihodnost.
Polona Frelih