Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen je na svoj prvi uradni obisk v Rusijo pripotoval v času odločitve o močnih okrepitvah v Afganistanu, kjer naj bi sile Isafa v prihodnjih letih štele kar 300.000 vojakov. Čeprav se je okoli ruskih predstavnikov vrtel kot mačka okoli vrele kaše, je jasno, da bi Nato tam rad videl tudi ruske vojake. Rusija je poleg Belorusije, Cipra, Malte in Srbije edina evropska država, ki v Afganistan ne namerava poslati svojih vojakov....
Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen je na svoj prvi uradni obisk v Rusijo pripotoval v času odločitve o močnih okrepitvah v Afganistanu, kjer naj bi sile Isafa v prihodnjih letih štele kar 300.000 vojakov. Čeprav se je okoli ruskih predstavnikov vrtel kot mačka okoli vrele kaše, je jasno, da bi Nato tam rad videl tudi ruske vojake.
Rusija je poleg Belorusije, Cipra, Malte in Srbije edina evropska država, ki v Afganistan ne namerava poslati svojih vojakov. V primerjavi z drugimi dobro ve, v kaj bi se spustila. V 80. letih prejšnjega stoletja je Afganistan poskušalo pokoriti kar sto tisoč sovjetskih vojakov. Vztrajali so deset let, a jim ni uspelo.
Za sodelovanje pri stabilizaciji Afganistana ima Rusija več razlogov kot številne evropske države, od katerih le redke iskreno verjamejo, da je poraz Al Kaide in talibov ključen za njihovo varnost. Za Rusijo je to nacionalni interes. Predvsem zato, ker velik del afganistanskega heroina poženejo po žilah ruski uporabniki in ker bi se islamski fundamentalisti v primeru zmage kaj lahko začeli ozirati tudi po državah Srednje Azije, ki so za Rusijo njen naravni podaljšek. »Če bo Nato poražen v Afganistanu, lahko talibi najprej napadejo Tadžikistan, nato Uzbekistan. Če se bodo stvari slabo končale, se bodo morali naši fantje v roku desetih let nekje v Kazahstanu spopadati z dobro oboroženimi in organiziranimi islamisti,« je prepričan ruski veleposlanik pri Natu Dmitrij Rogozin.
Rusija je storila že veliko. Združenim državam Amerike je odprla zračni prostor za prevoz njihovih vojakov in orožja, v Moskvi pa uri tudi pripadnike afganistanske policije, če naštejemo samo uradni vidik. Neuradno zveza Nato že dolgo najema ruska podjetja za notranjo preskrbo svojih oporišč, saj ruska transportna letala Antonov ne odpovedo v zahtevnih razmerah, kot je letenje v visokogorju ter v prašnem in vročem podnebju, ruski piloti pa so precej bolj vzdržljivi in pripravljeni na tveganje kot njihovi zahodni kolegi. Rusi v Afganistanu že sodelujejo tudi v spopadih. V 800-članski enoti francoske tujske legije, ki sodeluje pri operacijah zveze Nato, je namreč kar precej ruskih državljanov.
Zaradi težav, s katerim se Nato ukvarja v svoji največji operaciji v zgodovini, je v zavezništvu zavladala panika, in vsi so začeli verjeti, da ima Rusija čarobno palico, ki bo poskrbela za preobrat. V tem je zrno resnice, in ruski inštruktorji s svojimi brezkompromisnimi metodami med afganistanskimi policisti dejansko uživajo precej več spoštovanja od politično korektnih ameriških in britanskih kolegov, afganistanska vojska pa je precej spretnejša pri ravnanju z orožjem sovjetske oziroma ruske izdelave kot pa s sodobnim Natovim orožjem.
Pri Natu so nenasitni in Rusijo brez sramu moledujejo, naj afganistansko vojsko opremi s kalašnikovkami in drugim orožjem. Zaman: menda niti Bruselj niti Washington v svojih proračunih nimata za to predvidenih sredstev. Vsaj kar zadeva brezplačno delo, se Natova pričakovanja skoraj zagotovo ne bodo izšla.
Težko je verjeti, da bo tovarna Ižmaš, ki izdeluje slovite puške AK-47 in je v velikih težavah, privolila v donacije, še bolj naivno pa je pričakovati, da bodo ruske oblasti pozabile na načelo quid pro quo. Tudi zato, ker je Sovjetska zveza na ponovno združitev obeh Nemčij menda privolila v zameno za obljubo, da se Nato ne bo širil na vzhod, kar pa se ni zgodilo.
Če bo Nato v Afganistanu še dolgo izgubljal tla pod nogami, bo Rusija morda dobila celo priložnost, da ta proces zaustavi. Precej manj uresničljiva se zdi zamisel o novi evro-atlantski varnostni strukturi od Vancouvra do Vladivostoka, v kateri bi namesto Združenih držav igro diktirala Rusija.