Ko je ruski predsednik Vladimir Putin ob začetku prvega predsedniškega mandata začel drugo vojno v Čečeniji, je 25-letni ruski poročnik Pavel Levurda v pismu materi zapisal: »Grozni je obkoljen z vseh strani. Spopadi so siloviti. Streljanje ne preneha niti za minuto. Mesto gori. Nebo je popolnoma črno.« Zdaj, ko se Putin po osmih letih poslavlja s položaja, v čečenskem glavnem mestu od krogel prerešetanih pročelij ni več. Nadomestila so jih moderna poslopja pastelnih barv.
Grozni – »Vsak narod je v enem izmed obdobij razvoja prestal to, kar je preživel čečenski narod: revolucije, spore s močnejšimi sosedi in vojne. Vsaka država ima za vsakega od teh obdobij svojega nacionalnega heroja. Za nas je to zdaj predsednik Ramzan Kadirov, ki je v Čečeniji zaslužen za vse: mir, stanovanja, varnost, delovna mesta in šole » o povojni Čečeniji v prostorih vladajoče Enotne Rusije razmišlja predsednik čečenskega parlamenta Dukurahkva Abdurahmanov. Čečenec, ki je v politiki še iz sovjetskih časov, ko je bil minister Čečensko-Inguške republike, zagotavlja, da čečenski narod še nikoli ni bil tako zadovoljen z oblastjo kakor zdaj. Med pogovorom zaradi izpada elektrike v pisarni za trenutek zavlada tema. »No, to je še vedno Grozni, ampak prvič v temi vidimo luč,« se iz zadrege izvije izkušeni politik.
Grozni – »Vsi smo utrujeni od vojne. V vsaki družini je kdo umrl ali postal invalid. Hočemo samo mir, pa tudi če ta ni kaj prida,« pripoveduje v bleščečem poslopju predsedniškega liceja v Groznem ravnateljica Vera Gregorijevna Umalatova. V ruševinah Groznega je preživela obe vojni. »Vsi smo trpeli, tisti, ki smo bili tukaj, in tisti, ki so sem prišli. Mislim, da smo oprostili,« je polna optimizma Rusinja, poročena s Čečencem. Optimizem zbujajo tudi popolnoma obnovljeni Grozni, Gudermes, Argun in Šali. Zgradili so jih z izdatno podporo Moskve, ki je bila z uporno republiko kar dve vojni, v kateri je umrlo 200.000 ljudi. Vsi niso oprostili, stvari pa so se za zdaj bolj kot ne spremenile samo na zunaj.
