Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Mesto brez države

Jeriha, Palestinska nacionalna oblastPo arheoloških raziskavah lahko Jeriho, ki leži v Judejski puščavi, 12 kilometrov od Mrtvega morja, označimo za najstarejše neprekinjeno naseljeno mesto na svetu. Najstarejše naselbine na tem mestu so se pojavile pred približno 12.000 leti, nekaj tisoč let pozneje pa so se tu pojavile mestne utrdbe. Najbolj znano omembo Jerihe najdemo v Svetem pismu in je povezana z uničenjem mestnega obzidja s pomočjo trobent. Od tod je prišla fraza »jerihovska trobenta«, ki pomeni nekaj oglušujočega....

 

Jeriha, Palestinska nacionalna oblastPo arheoloških raziskavah lahko Jeriho, ki leži v Judejski puščavi, 12 kilometrov od Mrtvega morja, označimo za najstarejše neprekinjeno naseljeno mesto na svetu. Najstarejše naselbine na tem mestu so se pojavile pred približno 12.000 leti, nekaj tisoč let pozneje pa so se tu pojavile mestne utrdbe. Najbolj znano omembo Jerihe najdemo v Svetem pismu in je povezana z uničenjem mestnega obzidja s pomočjo trobent. Od tod je prišla fraza »jerihovska trobenta«, ki pomeni nekaj oglušujočega. Ruševine starodavne Jerihe ležijo nedaleč od središča sodobnega mesta. Arheologi so tu našli številne ostanke zgradb, vključno s kraljevskimi palačami, templji različnih religij in deli obzidja, ki naj bi jih uničil zvok svetih trobent. Tebe, EgiptČe se želite pridružiti starodavni zgodovini, si ogledati začetke civilizacije in občudovati veličastne arhitekturne spomenike, obiščite eno najstarejših mest na svetu – Tebe. Nastalo je na bregovih svetega Nila v času Starega kraljestva, v tretjem tisočletju pr. n. št. V 21. stoletju pr. n. št. so pod faraoni XI. dinastije Srednjega kraljestva Tebe postale prestolnica in središče verskega življenja združene staroegipčanske države. Čas največjega razvoja Teb pade v obdobje vladavine XVIII. dinastije faraonov Novega kraljestva (16.–14. stoletje pr. n. št.). Na starodavno zgodovino mesta danes spominjajo templji v Karnaku in Luksorju, znamenita tebanska nekropola, kjer so številne grobnice kraljev in plemičev, ter legendarni Memnonovi kolosi, posvečeni faraonu Amenhotepu III.Atene, GrčijaAtene veljajo za najstarejšo prestolnico Evrope. V mestu, ki je po ocenah staro 5–6 tisoč let, so bili nekoč postavljeni temelji sodobne evropske kulture. V Atenah so živeli izjemni možje človeštva: Sokrat, Aristotel in Platon. Na atenski akropoli še vedno stoji delno ohranjen Partenon, glavni atenski tempelj iz antične dobe, zgrajen v 5. stoletju pr. n. št. Zdaj je na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Trg Agora, Hefajstovi in Zevsovi templji, pokopališče Kerameikos ter številni muzeji in spomeniki so privlačni za številne popotnike.Troja, TurčijaTrojo lahko označimo za skoraj najbolj znano antično mesto. Mesto, ki je nastalo okoli leta 3000 pred našim štetjem, je proslavil Homer, ki je v Iliadi in Odiseji opisal zgodbo o trojanski vojni in padcu mesta, ki ga je po letih obleganja zavzel z zvijačo. Zgodba o Troji je dolgo časa veljala za napol mit. Toda nekateri učenjaki in navdušenci so verjeli, da je mesto, ki so ga opisali Homer in drugi antični avtorji, resnično obstajalo. Med njimi je bil tudi nemški amaterski arheolog Heinrich Schliemann, ki je v šestdesetih letih 19. stoletja našel Trojo. Rim, ItalijaKronist Beda Častitljivi je dejal: »Ko bo stal Kolosej, bo stal tudi Rim; ko bo padel Kolosej, bo padel Rim; ko bo padel Rim, bo padel ves svet.« Ta fraza izraža idejo o Rimu kot utelešenju trdnosti, moči in večnosti. Sodeč po najdbah arheologov je Rim na reki Tiberi nastal kot naselbina italskih plemen okoli IX. stoletja pred našim štetjem, po legendi pa sta mesto leta 753 pred našim štetjem ustanovila brata Romul in Rem. Romul je v sporu ubil Rema in nato postal prvi kralj mesta, ki mu je bilo usojeno, da postane središče enega največjih imperijev v zgodovini človeštva. Rimski imperij je sčasoma propadel, vendar je Rim preživel in ostal eno od svetovnih kulturnih in verskih središč. V mestu so se ohranile antične stavbe, ki se spogledujejo z renesančnimi arhitekturnimi mojstrovinami, po mestnih muzejih pa se je mogoče sprehajati v nedogled.Šjan, KitajskaZgodovina kitajske državnosti in kulture sega več tisoč let v preteklost. Zato ni presenetljivo, da so v Nebeškem cesarstvu nekatera najstarejša mesta na svetu. Med njimi je tudi starodavna prestolnica Kitajske Šjan, ki je stara več kot 3000 let. V bližini mesta Šjan je cesar Činši Huangdi, ki je združil Kitajsko, naročil, naj mu zgradijo veličastno grobnico. Za zaščito vladarja v posmrtnem življenju je nastala svetovno znana terakotna vojska, ki je bila odkrita šele leta 1974. V samem mestu so se ohranile še druge znamenitosti, kot so mestno obzidje, zvonik, velika in mala pagoda divjih gosi, muslimanska četrt itd.Varanasi, IndijaMesto Varanasi, sveto za privržence hinduizma, je po ocenah učenjakov staro približno 3000 let, čeprav mnogi prebivalci Indije verjamejo, da je Varanasi ustanovil bog Šiva pred približno 5000 leti. Tisoče romarjev se zgrinja sem, da bi se umivali v vodi reke Ganges in molili. Mesto, omenjeno v starodavnih indijskih epih, je znano tudi po upepeljevanju mrtvih na prostem. Nedaleč od Varanasija je Buda imel znamenito pridigo o bistvu svojih naukov. Na mestu tako pomembnega dogodka za budiste so postavili velike templje, od katerih so ostale le ruševine. Za radovedne popotnike je Varanasi edinstvena priložnost, da spoznajo starodavno kulturo in običaje, ki se skozi stoletja skorajda niso spremenili, čeprav so nekateri obredi, ki se tu izvajajo, za javnost šokantni.Caral, PeruCivilizacije predkolumbovske Amerike so svetu dale mesta, ki navdušujejo s svojim obsegom, strogim načrtovanjem in veličastno arhitekturo. Najstarejše med njimi je mesto Caral, zgrajeno pred približno 4500 leti ob reki Supe v Peruju. Raziskovanje ruševin Carala se je začelo leta 1949 in se nadaljuje še danes. Arheologi so našli trge, ulice, hiše, amfiteater in več piramid. Sodeč po najdbah so prebivalci Carala pridelovali krompir, koruzo, buče in fižol. Znanstveniki ugotavljajo, da okoli mesta ni bilo obrambnih objektov, med izkopavanji pa ni bilo mogoče najti dokazov o vojaških spopadih. Ruševine Carala so odprte za javnost, vendar le v spremstvu vodnikov.Derbent, RusijaLeta 2015 je bilo uradno praznovanje 2000-letnice Derbenta, ki velja za najstarejše rusko mesto. Mesto, ki zavzema strateško pomemben geografski položaj, je verjetno še starejše: v 6. stoletju pred našim štetjem je Derbent pod imenom Kaspijska vrata omenjal grški zgodovinar Hekatej iz Mileta. Danes je Derbent z glavnim mestnim obzidjem, trdnjavo Narin-Kala in mošejo Džuma vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.

»Mestu miru«, v katerem se že 5000 let preliva kri, pa čeprav v njem že stoletja molijo za mir, ni podoben noben kraj na svetu Svet se že skoraj sto let ukvarja z »jeruzalemskim vprašanjem« Zakaj je majhno naselje, izgubljeno v Judovskih gorah, postalo središče sveta?

Vsako mesto ima svojo barvo in za izraelsko prestolnico Jeruzalem je to brez kakršnegakoli dvoma bež barva lokalnega apnenca, ki mora po zakonu krasiti vse zgradbe v mestu. V oči ti pade že, ko se približuješ nepremagljivi trdnjavi, in se ti zazdi, kot da vstopaš v daljno preteklost. Občutek, ki se samo še okrepi ob vstopu v mesto, znano tudi pod imenom Sion ali Davidovo mesto.

»Mestu miru«, v katerem se že 5000 let preliva kri, pa čeprav v njem že stoletja molijo za mir, ni podoben noben kraj na svetu. Zagotovo nobeno drugo ne ponuja tolikšnega kontrasta antike in sodobnosti, raznolikosti kultur in religij, ki so vsaj na videz še do nedavnega druga ob drugi živele v harmoniji. Po ozkih ulicah starega mestnega jedra, kjer so stoletja hoje zlizala kamen, da je postal spolzek kot led, se tre menihov, pravoslavnih duhovnikov, ruskih pravoslavnih nun, mulcev s turbani in seveda bradatih pravovernih Judov. V edini prestolnici, katere pravni status je še vedno nedoločen in sporen, se mi je ob vsakem obisku pripetilo nekaj izjemnega, kar je še utrdilo moje prepričanje, da ji na svetu ni enake. Z zadnjega obiska mi je v spominu ostalo predvsem skromno bivališče v zahodnem delu mesta z debelimi kamnitimi zidovi, v katerem me je ves čas zeblo do kosti, saj znajo biti jeruzalemske zime tudi hude, čeprav se temperatura le redko spusti pod ledišče in nikoli za dolgo. Da pravzaprav živim v sinagogi, sem odkrila šele zadnjo noč, ko so tamkajšnji Judje v prostoru nad mano začeli s precej glasnim praznovanjem šabata. Že naslednje jutro pa sem na svoji koži občutila, da vsaj v Jeruzalemu dan počitka jemljejo sila resno in da s šabatom povezujejo številna stroga pravila. Ni mi preostalo drugega, kot da eno od njih prekršim, saj sem prav v soboto letela nazaj domov, zato sem se morala do letališča peljati z najetim avtom, ki sem ga morala pred odhodom vrniti. Avto sem s težavo spravila že z javnega parkirišča, saj v soboto tam ni bilo žive duše. S sopotnikom nama ni preostalo drugega kot na silo dvigniti rampo, v najin avtomobil pa je med vožnjo po Jeruzalemu letelo celo kamenje. Med prvim obiskom je bila pustolovščina še bolj adrenalinska, začela pa se je v starem mestu Vzhodnega Jeruzalema, ki vključuje tudi sodobnejši del zunaj obzidja. Staro mesto je razdeljeno na štiri četrti: judovsko, krščansko, armensko in arabsko. Med sprehodom po ozkih ulicah arabske četrti sem se zapletla v pogovor s trebušastim Palestincem, ki me je povabil na večerjo. Mladostno naivna sem privolila, saj od nekdaj rada spoznavam nove ljudi. Srečala sva se pri Damaščanskih vratih, ko se je žgoče jeruzalemsko sonce že spuščalo za Judovsko gorovje, vroči vetrovi pa so še kar pihali iz neusmiljene puščave. Korak za korakom sva se spuščala globlje v staro mestno jedro, palestinski trgovci pa so počasi že začeli pospravljati svoje trgovsko blago, s katerim so v svoje male trgovinice ves dan vabili nakupovalce. Na moje presenečenje se nisva odpravila v restavracijo, pač pa je moj spremljevalec v njej kupil pečenega piščanca z rižem in me odpeljal v svojo trgovino. Tam mi je podaril uhane in beduinsko ogrlico, mi dal denar in me poslal po kokakolo in cigarete. Ubogala sem ga in komaj našla odprto trgovino. Postalo me je nekoliko strah, saj nisem niti dobro vedela, kje pravzaprav sem. Ko sem se vrnila – iz tistega blodnjaka ne bi našla poti v hotel –, sem morala piščanca z rižem jesti kar s prsti, nato pa me je začel nadlegovati z beduinsko masažo. Bilo me je strah, a sem ga nekako prepričala, da sva se napačno razumela, in z avtomobilom me je naposled celo odpeljal do mojega hotela. A me od trenutka zavrnitve ni več pogledal. Uhani in beduinska ogrlica sta mi ostali za spomin, kar je na letu domov silno vznemirjalo mojo prijateljico, saj sta naju varnostnika na letališču ločeno zasliševala, eno od vprašanj pa je bilo tudi, ali sva imeli stik s Palestinci, ali so nama kaj podarili, ali vedo, kdaj je najin let, češ da je lahko v darilu tudi bomba. Svojo dogodivščino sem na veliko nezadovoljstvo prijateljice gladko zamolčala, podarjena beduinska ogrlica pa se še zdaj valja nekje med mojim nakitom.

Sveto mesto treh svetovnih religij

Če me spomin ne vara, se je dogajalo davnega leta 1997, ko je bilo vzdušje v Jeruzalemu precej bolj sproščeno kot med mojim zadnjim obiskom, ko so v starem mestu drastično povečali število nadzornih točk in ograj. Zaradi nedavnega incidenta nam niso dovolili niti obiska Tempeljske gore oziroma Haram al-Sharifa, plemenitega svetišča, kjer stojita mošeja Al Aksa s srebrno kupolo in Skalna kupola, veličastna zgradba s ploščicami in zlato kupolo, ki je bila zgrajena konec 7. stoletja. Stoji na mestu, kjer se je Abraham po prepričanju Muslimanov in Judov po božjem ukazu pripravljal, da bo žrtvoval svojega sina Izaka. Štirinajst hektarov veliko območje v starem delu Vzhodnega Jeruzalema, ki ga je Izrael osvojil v šestdnevni vojni leta 1967, je daleč najbolj vroča točka izraelsko-palestinskih odnosov. Na tem mestu je nekoč stal drugi judovski tempelj. Od te osrednje zgradbe judovstva, ki so jo pred 1900 leti porušili Rimljani, je ostal le še zahodni zid, bolj znan pod imenom Zid objokovanja. Judje sicer nimajo svetih krajev, Zid pa je pravi magnet za Jude z vsega sveta. Dostopen je kadarkoli, Jude, ki tam molijo, pa vidiš tako podnevi kot ponoči. Zaradi obsežnih in skrbnih izkopavanj so zdaj vidna znamenja uničenja drugega templja, vključno s kamni, ki ležijo tam, kjer so padli, ko so Rimljani požgali tempelj in jim je uspelo prevrniti nekatere njegove strukture. Zid je v resnici oporni zid, zgrajen za zagotovitev ravne površine, nad katero bi lahko zgradili drugi tempelj.Za Jude je Jeruzalem edino mesto, ki je omenjeno v Svetem pismu in se ga v skoraj 2000 letih izgnanstva spominjajo v judovskih molitvah. Za kristjane je Jeruzalem kraj križanja in nekaterih osrednjih dogodkov Nove zaveze, Za Arabce pa je Jeruzalem Al Kuds oziroma »sveti«; takoj za Meko in Medino, in je kraj, od koder naj bi se Mohamed povzpel v nebesa. Jeruzalem je sveto mesto treh velikih svetovnih religij: judovstva, krščanstva in islama.Morda celo polovico judovske skupnosti v Jeruzalemu sestavlja verska skupina haredov, kar gre pripisati večji rodnosti in izseljevanju posvetnih Judov. Ti odhajajo predvsem zato, ker je Jeruzalem v prvi vrsti versko mesto, katerega nočno življenje je precej dolgočasno v primerjavi s 65 kilometrov oddaljenim Tel Avivom. Prav tako veljajo stroga pravila za šabat, saj haredi vztrajajo, da so gledališča in restavracije ob sobotah zaprti, avtomobili pa ne vozijo.

Dva spora

V Jeruzalemu vreta dva spora: Arabci proti Judom ter Judje proti haredom, ki so najbolj konservativni ortodoksni Judi. Če se bodo v prihodnosti povečale napetosti med posvetnimi Judi in haredi (na primer več omejitev za šabat ali vpoklic vernih Judov v vojsko), bo v Jeruzalemu postalo še huje. Številni haredi namreč ne verjamejo, da ima država Izrael pravico do obstoja. Po njihovem mnenju lahko judovsko državo ustvari samo Mesija, vse, kar je ustvaril človek, pa je prevara.

Kdo je lastnik svetega mesta?

Vprašanje o tem, kdo je lastnik Jeruzalema, se uvršča med najbolj zahtevna zunanjepolitična vprašanja našega časa. Kako nenavadno, če upoštevamo, da za svojo veličino pravzaprav nima otipljivih lastnosti! Jeruzalem ima dokaj malo prebivalcev, komaj nekaj več kot 900.000 (v primerjavi z milijoni prebivalcev New Yorka, Pariza ali Singapurja). Ne leži ob glavnih cestah in nima večjih vodnih poti ali virov, poleg tega pa kar 40 % prebivalstva nima izraelskega državljanstva in se ne povezuje z državo, v kateri živi. V Jeruzalemu živi 60 odstotkov Judov in 40 odstotkov Palestincev. Svet se že skoraj sto let ukvarja z »jeruzalemskim vprašanjem« oziroma s tem, kdo je nesporni, mednarodno priznani lastnik Svetega mesta. Zadnji priznani lastnik Jeruzalema je bilo Osmansko cesarstvo, ki je imelo mesto v lasti natanko 400 let. Decembra 1917 so jim ga prevzeli Britanci, nato pa je cesarstvo leta 1923 razpadlo. Od takrat ni bilo soglasja o tem, pa čeprav je bilo za rešitev jeruzalemskega vprašanja pripravljenih več kot 50 predlogov!Status mesta je tako težko rešiti, ker o njem ne odločajo samo Izraelci in Palestinci. O usodi Jeruzalema hočejo odločati tudi druge močne interesne skupine: Združeni narodi, Evropska unija, Vatikan, Rusija, Združene države Amerike, pravoslavna cerkev in muslimanski svet v okviru Organizacije islamskega sodelovanja (OIC). Vsi ti imajo prste v »jeruzalemski marmeladi« in vsak od njih lahko z uporabo veta izloči rešitev iz igre. Na ta seznam dodajte še 4000 let burne zgodovine z različnimi lastniki in več teologijami. Za kratek čas se je celo zdelo, da bo to vprašanje rešeno, čeprav začasno. Novembra 1947 so mladi Združeni narodi izglasovali razdelitev Palestine, ki jo je zahtevala britanska obveznost, na arabsko in judovsko državo. Šlo je za resolucijo ZN o razdelitvi št. 181, v skladu s katero naj bi Jeruzalem postal corpus separatum, kar pomeni »ločeno telo« oziroma mednarodno mesto pod nadzorom ZN. Ta status naj bi dobili za deset let. Po tem naj bi v mestu izvedli referendum, na katerem bi se prebivalci odločili, kaj želijo. Judovska skupnost je resolucijo sprejela, Arabci pa so jo v celoti zavrnili.

Po desetih letih

Ko so se Britanci umaknili, se je leta 1948 začela arabsko-izraelska vojna. Obe strani sta si prizadevali pridobiti in braniti svoje interese v Jeruzalemu. Rezultat je bil, da so izraelske sile zavzele zahodni sektor (ali Novo mesto), jordanska arabska legija pa zgodovinsko staro mesto in Oljsko goro. Združenih narodov, predlaganega varuha in nadzornika mednarodnega mesta, ni bilo od nikoder. Ko sta Izrael in Jordanija podpisala premirje, so ZN zaprosili za ključe mesta. Obe strani sta rekli »ne«. Zakaj bi se morali odpovedati svojemu delu mesta, ki je bil plačan s prelito krvjo njihovih vojakov in civilistov? Navsezadnje so bili ZN entiteta, ki za obrambo mesta ni niti mignila s prstom. Jeruzalem, privlačna in posodobljena prestolnica, je postal razdeljen med dve sovražni državi. Bodeča žica, nikogaršnja zemlja, minska polja in streli ostrostrelcev so postali del življenja v razdeljenem mestu. Razen turistov, diplomatov in izraelskih kristjanov nihče ni mogel z ene strani mesta na drugo.Vojna leta 1967 je spremenila podobo Jeruzalema. Zmagovalne izraelske obrambne sile so zavzele Staro mesto in Oljsko goro ter mesto ponovno združile. Konec junija 1967 je Izrael priključil vzhodni del mesta. Celotno mesto je razglasil za nedeljivo in večno prestolnico države Izrael ter skoval besedno zvezo »o Jeruzalemu se ne sme pogajati«.

Čaščenje malikov s krvavimi obredi

»V Jeruzalemu ni kraja, ob pogledu na katerega ne bi čutili, da je bilo tam storjeno kakšno kruto dejanje, kakšen pokol, pobijanje prišlekov ali čaščenje malikov s krvavimi obredi,« je angleški pisatelj William Thackeray zapisal o mestu na robu Judejskega gorovja, ki se dviga sredi sodobnega Izraela in zahodnega brega reke Jordan ter ločuje sredozemsko obalo od puste Judejske puščave. Naselje je prvotno zavzemalo manj kot pet hektarjev na južnem koncu ene od gorskih verig.Vzhodno od njega je dolina Kidron z izvirom reke Gihon, ki zagotavlja vodo vse leto. Druga dolina, Tiropeon, je Jeruzalem odrezala od zahodnega grebena Judejskih gora, na jugu pa je dolina Hinom. Doline – ali bolje rečeno globoke soteske – mesto obdajajo z vseh strani, razen s severa.Poleg tega so tam še griči Oljska gora, Tempeljska gora, gora Sion, hribi Ophel in Armon ha-Natziv. Tudi sam Jeruzalem, ki prav tako temelji na grebenu, se je spremenil v nepremagljivo trdnjavo. Reka Gihon in obramba, ki so jo zagotavljale naravne ovire, sta bila verjetno glavna razloga, da so se ljudje tu naselili (vsaj) v 5. tisočletju pred našim štetjem.Na prvi pogled so bile vse prednosti območja omejene na pokrajino. Jeruzalem je ležal ob pomembnih trgovskih poteh, ki so se raztezale med Egiptom na jugu, Anatolijo na severu in Mezopotamijo na vzhodu. Ustanovljen je bil kot osamljena utrdba daleč od sredozemskih pristanišč – in na neprijaznem goratem območju Kanaana oziroma zahodnega dela rodovitnega polmeseca, ki je bil v svetopisemskih časih razumljen kot dežela, ki se razteza od severozahodnega okljuka Evfrata in od Jordana do Sredozemskega morja. Danes je to ozemlje razdeljeno med Sirijo, Libanonom, Izraelom in Jordanijo. Tako kot številna druga naselja je bil tudi Jeruzalem občasno nenaseljen, vendar ni izginil. Ljudje so se vedno znova vračali, gradili hiše na pobočjih in pokopavali svoje mrtve v grobnice, vklesane v skale.

V besedilih prekletstva

Razširil se je počasi, a vztrajno, in v 18. stoletju pred našim štetjem, ko so babilonski kamnoseki na črni bazaltni steber vklesali zakonik kralja Hamurabija, je bilo njegovo ime že omenjeno v egipčanskih »besedilih prekletstva«. V njih so bili navedeni faraonovi sovražniki ter vasi, mesta, države in vladarji, od katerih so se Egipčani počutili ogrožene. Seznami prekletih so bili obsežni in so pogosto vključevali nemirne vasi na obeh bregovih Jordana – med drugim Ursalim, Urusalimum ali Rushalimum, mesto, poimenovano po Salemu (Shalem), kanaanskem bogu večerne zore.Iz Stare zaveze in drugih zgodovinskih dokumentov o Jeruzalemu od 14.  do 13. stoletja pred našim štetjem, torej do približnega časa prodora Judov v deželo, vemo zelo malo. Egipčani so Kanaan zavzeli konec 15. stoletja pr. n. št. in ustanovili nekaj garnizij, v katerih so delovali slabo opremljeni vojaki – njihov dejanski vpliv je bil šibek.Leta 1887 je egiptovska kmetica, ki je delala na polju blizu Tell el - Amarne, naletela na tako imenovana Amarnska pisma – glinene tablice iz 14. stoletja pred našim štetjem – iz časa vladavine Ehnatona (Amenhotepa IV). Gre za kopije faraonove diplomatske korespondence z Babilonijo, Asirijo in drugimi silami. Arhivi so vsebovali tudi sporočila, ki si jih je egiptovski vladar izmenjeval z lojalnimi kralji in guvernerji v Kaananu. Med njimi je bil tudi Abdi-Heba, ki se je pritoževal nad plenjenjem zlobnih sosedov in nomadskih Habircev ter prosil za lokostrelce, da bi zaščitili njegovo skromno posest. Abdi-Heba je zaupano mu majhno gorsko utrdbo imenoval Urusalim in »glavno mesto dežele Jeruzalem, katerega ime je Beit Šulmani«, kar pomeni hiša blaginje. Abdi-Hebova pisma so prve ohranjene besede prebivalca Jeruzalema. Veliko pozneje – na prehodu iz 8. v 7. stoletja pred našim štetjem – je Jeruzalem (Ursalimma) omenil asirski vladar Sanherib v podrobnem poročilu o svoji vojaški odpravi v Palestino, zgodovinsko regijo na Bližnjem vzhodu, ki obsega ozemlje sodobnega območja Gaze, Izraela, Golanskega višavja, zahodnega brega reke Jordan in Jordanije. Aramejsko obliko toponima Ursalem najdemo v nabatejskih zapisih, v mandejskih zapisih Urashalem, v sirskih zapisih Urishlem in v arabskih zapisih Ursalimu. Tako se že dva tisoč let v besedilih v različnih jezikih Jeruzalem nenehno pojavlja pod imenom, ki pomeni mesto Shalem, mesto Salim (Salem) ali »mesto miru in popolnosti«. Arheološki artefakti iz zgodnje bronaste dobe (3. tisočletje pr. n. št.)  vključujejo keramiko, najdeno na jugovzhodnem delu Jeruzalema. Pri izkopavanjih so bili odkriti tudi ostanki vzhodnega obzidja in stolpne utrdbe pri mestnih vratih, ki datirajo v poznejšo srednjo bronasto dobo – obdobje starozaveznih patriarhov, začetnikov človeštva. Prvi med njimi je bil Abraham (v islamu Ibrahim), potomec Adama, prvega človeka, ki ga je ustvaril Bog. Iz Abrahama so po legendah izšli Judje, Arabci in druga ljudstva, iz monoteističnega izročila tega patriarha pa so nastale abrahamske religije – judovstvo, krščanstvo in islam.■


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

1/1/2024 GEA-2024-01-pages-48-55.html

Priporočam