Nekateri pravijo, da se ne dogaja nič posebnega in da od običajne gripe umre precej več ljudi. »Ne zavedajo se, da koronavirusa ni mogoče primerjati z običajnim virusom. Gre za dva različna virusa, dve različni obolenji. Sama sem se okužila z enim tipom koronavirusa, imela pa sem tudi ptičjo gripo, in lahko vam zatrdim, da je to nekaj povsem drugega kot običajna gripa. Človek se drugače počuti, organizem se drugače bori....
Nekateri pravijo, da se ne dogaja nič posebnega in da od običajne gripe umre precej več ljudi. »Ne zavedajo se, da koronavirusa ni mogoče primerjati z običajnim virusom. Gre za dva različna virusa, dve različni obolenji. Sama sem se okužila z enim tipom koronavirusa, imela pa sem tudi ptičjo gripo, in lahko vam zatrdim, da je to nekaj povsem drugega kot običajna gripa. Človek se drugače počuti, organizem se drugače bori. Za običajno gripo umirajo predvsem bolni in starejši, pri ptičji gripi pa to ne drži,« opisuje Zorana Baković, dolgoletna dopisnica Dela iz Kitajske.
Koronavirus se je pojavil, ker je Kitajska postala bogata država
Zorana Baković je dolgoletna dopisnica Dela iz Kitajske in zaradi svojih bogatih izkušenj ter znanja kitajščine – govori jo brez naglasa –sodi med najboljše poznavalke kitajske politike, kulture in vsakdana v zahodnem svetu. Iz Pekinga je poročala tudi med epidemijo sarsa, bližnjega sorodnika koronavirusa. Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste prvič prišli na Kitajsko? Vse, saj je bilo to leta 1977, ko je na Kitajskem še trajala velika kulturna revolucija. To je bilo manj kot leto dni po smrti Mao Cetunga in veliko prej, preden so se začele reforme, med katerimi se je začela Kitajska odpirati navzven. Najbolj me je šokiralo spoznanje, kako razpasena je še vedno revščina, in to v vsakem pogledu. Strašen je bil tudi pritisk ideologije – matere so denimo svoje otroke skrivale pred belimi zahodnjaki. Ko sem šla v trgovino kupit kolo, mi je prodajalec rekel, da za bele hudiče niso na razpolago, pa čeprav jih je bilo v trgovini sto. Na Kitajsko sem prišla proučevat budizem, vendar ga nisem našla, kar me je zelo prizadelo. Vse je bilo uničeno. Templji so bili bodisi zapuščeni, zaprti ali pa vandalizirani, in to namenoma, saj so poskusili uničiti vse ostanke religije. Konfucijanstvo je bilo prepovedano in tarča javne kritike, klasična književnost je bila zelo selektivna, ljubezenska poezija pa povsem prepovedana. Čeprav sem študirala kitajščino, si nisem znala predstavljati, da so ideološke omejitve tako velike. Nekoč revščina, danes pa prevladujejo slogani, da Kitajska zmore, je učinkovita, hitra, mogočna, kar so poudarjali tudi med spopadanjem s koronavirusom. Kar se tiče virusa, gre za absurd. Koronavirus se je pojavil ravno zato, ker je postala Kitajska bogata država. Ko sem prišla na Kitajsko, niti tretjina prebivalcev, ki jih je bilo takrat okoli 600 milijonov, ni živela v mestih. Večina prebivalcev je živela v vaseh, zdaj pa ima Kitajska 52 odstotkov urbanega prebivalstva. Doživela je najhitrejši proces urbanizacije na svetu in v zgodovini. Pred 15 leti so si zadali, da bodo 150 milijonov ljudi do leta 2030 preselili v mesta. To je toliko kot tretjina prebivalcev Evrope! Začeli so graditi stolpnice, asfaltirati ceste in med tem procesom je človek začel vdirati v habitat divjih živali, kar je verjetno tudi eden od razlogov za koronavirus. S povečevanjem bogastva se je Kitajska začela vračati k svojim tradicijam, tudi h kulinaričnim. Spet so začeli jesti divje živali, ki naj bi imele poseben pomen za zdravje, poleg tega pa s tem pokažeš tudi svoj status. Ne more si vsak privoščiti luskavca (ogrožena žival, op. p.) ali kače, ki je zelo dobra, a tudi zelo draga hrana. Prav divje živali so prenašalci koronavirusa in vprašanje je, ali je izvor tokratnega virusa netopir, kobra ali cibetovka, kot je bilo denimo pri epidemiji sarsa. Precej bolj razvita kot v drugih azijskih državah je tudi kitajska infrastruktura, zato se lahko virus bliskovito širi. Če se nekdo okuži v Wuhanu, je lahko že čez štiri ure v Pekingu, saj obstaja vlak, ki vozi s hitrostjo 700 kilometrov na uro. Da ne govorim o letalih, avtocestah …Pripomoglo je verjetno tudi to, da na podeželju ljudje in živali še vedno živijo tesno skupaj, simbioza med ljudmi in živalmi pa vlada tudi na tržnicah?Takšna simbioza je precej bolj prisotna na tržnicah, kjer prodajalci v predprazničnih dneh spijo skupaj z živalmi. Kitajci še vedno najraje kupijo žival, ki jo prodajalec ubije pred njimi, tako kot je bilo nekoč tudi pri nas. Ali drži, da Kitajci zaradi koronavirusa zapuščajo domače živali, da jih celo mečejo iz stolpnic?To se je dogajalo tudi v času sarsa, vendar bi rekla, da ne gre za množičen pojav. Težava je, da je virus neviden, zato je panika še večja. Lahko se znajdeš pod pritiskom soseda, ki pravi, da so tudi psi prenašalci. Če sam nisi doživel panike, potem ne moreš razumeti, kako veliki so lahko pritiski! Med epidemijo sarsa sem bila v Pekingu, kjer je bil epicenter epidemije. Tam sem bila z vsemi tremi otroki. Trikrat na dan smo si morali meriti temperaturo in jo zapisovati na bel list papirja, ki je bil pritrjen na vhodnih vratih. Potem so prišli ljudje v skafandrih, ki so trkali na vrata in preverjali, ali smo vsi doma, ali nihče ne hodi ven. Gre za strašen psihični in psihološki stres.Se vam zdi, da sta panika in rasizem trenutno večja kot ob sarsu?Rekla bi, da je Kitajska trenutno na udaru, saj je izšla iz svojih okvirjev. V času sarsa je na oblast komaj prišel Hu Džintao, ki je bil drugi predsednik po masakru na Tiananmenu. Kitajska se je takrat še kar držala Deng Šjaopingovih načel, da je treba skrivati moč in kupovati čas. Zdaj Kitajska izvaja precej bolj agresivno zunanjo politiko in ne skriva, da želi do leta 2050, ko bo Komunistična narodna republika Kitajska dopolnila sto let, postati najmodernejša velesila na svetu. Zaradi takšne politike je Kitajska postala zelo osamljena. Sosedje je ne marajo, saj se je bojijo, ne marajo pa je niti druge velesile. Amerika je spoznala, da gre za največjo konkurenco, in jo želi zaustaviti. Z Rusijo nikoli ni imela iskrenih odnosov, saj sta oddaljeni samo štiri kilometre in pol. Rusija in Kitajska enotno nastopata samo v primeru skupnega sovražnika, ob pojavu koronavirusa pa je bila prav Rusija prva, ki je zaprla mejo s Kitajsko. Evropa ima v svojem sistemu vgrajen rasizem in si sploh ne more pomagati.Kateri stereotip o Kitajski pa je po vašem mnenju najbolj razširjen in zgrešen?Največji stereotip je, da je Kitajcev tako veliko, da recimo 900 smrtnih žrtev zanje ne pomeni nič. Takšno razmišljanje je naravnost strašno. Kitajci imajo absolutno enake občutke, potrebe in ambicije kot kateri drug narod na svetu. Tudi na smrt reagirajo enako. Lahko celo rečem, da sem v nekaterih trenutkih med Kitajci čutila precej več empatije kot denimo v Beogradu, svojem rojstnem mestu. Strašno napačna je tudi percepcija, da na Kitajskem prevladuje kolektivistična mentaliteta. Kitajci so verjetno največji individualisti, kar sem jih kdaj spoznala. To je v kitajski družbi postalo celo problem, saj je bilo težko organizirati stvari, za katere je potrebno sodelovanje. Zaradi tega je država začela organizirati narodne akcije, med katerimi so vsi delali skupaj. Globoko v sebi je Kitajska konfucijanska družba, kar pa so spodkopali med kulturno revolucijo. Konfucijanska filozofija in religija pravita, da mora obstajati hierarhija in da se zadeve merijo glede na očeta, pa najsi gre za družino ali nacijo. Če tega očeta ni, potem je vsak Kitajec univerzum zase. Trenutno ne premorejo takšne očetovske figure. Aktualni voditelj Ši Džimping sicer poskuša biti oče naroda, vendar ga ne sprejemajo. Civilna družba še nastaja, in sicer ob takšnih in drugačnih tragedijah. Eden od takšnih prelomnih dogodkov je bil sečuanski potres leta 2008, v katerem je umrlo več kot 80.000 ljudi. Kaj se je zgodilo? Iz celotne Kitajske so prišli prostovoljci, ki so organizirali pomoč. Ne država ali partija, pač pa so se organizirali ljudje sami. Temu smo priča tudi zdaj. Ko je umrl kitajski zdravnik, ki je pred tem neprekinjeno delal deset dni, je neki Kitajec na spletu zapisal: »Ali zdaj vidite, kako solidarni znamo biti Kitajci, vi pa nas predstavljate kot egoistične, zvite ..« Kaj pravite na to?Kitajci so enako egoistični kot vsak narod. Kar se tiče zdravnika, je to verjetno počel, ker je želel pomagati ljudem. Kitajec, ki se je nanj skliceval na internetu, pa je bil verjetno eden od kitajskih nacionalistov, patriotov. Bolj ko jih drugi ne marajo, bolj se neguje nacionalizem. V tem so si enake vse velesile oziroma ogromni imperiji z veliko zgodovino, z veliko kulturo, ki so začetniki nekih civilizacij. Kitajci so nacijo ustanovili na temelju civilizacije, ki je v zgodovini poskrbela za številne preboje, zlasti tehnološke. Več stoletij so imeli najsodobnejšo državno ureditev, ki so jo drugi posnemali, prvi so odkrivali druge celine. Kitajski nacionalizem ima zelo mogočne temelje, in če je Kitajec nacionalist, potem zelo dobro ve, zakaj je nacionalist. Na Kitajskem sem imela gospo, ki je čuvala moje otroke. Sedela je pred komodo s kitajsko rezbarijo in se čudila: »Kaj vse znamo narediti mi Kitajci!« Globoko v sebi so ponosni, da so Kitajci. Večkrat ste omenili cenzuro. Pravite, da je trenutno celo hujša, kot je bila. Glede na vaše dolgoletno poročanje iz Kitajske me zanima, ali je mogoče, da je žrtev precej več. Koliko je po vašem mnenju prikrivanja?Mislim, da je tokrat prikrivanja manj, kot ga je bilo v času sarsa, kar mi je v intervjuju potrdil tudi predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije, ki pravi, da je Kitajska tokrat precej bolj odprta in pripravljena na sodelovanje. Po drugi strani je treba razumeti, da je na Kitajskem velik problem odnos med lokalno in osrednjo vlado. Kdor v tej vertikali ne dosega kvot, ciljev, ne bo napredoval, kar je velik pritisk, zaradi česar so v Wuhanu tako dolgo skrivali, kaj se v resnici dogaja. Če bi pred novim letom, pred prazniki, ko je bilo treba spodbujati potrošnjo, župan ali partijski sekretar naredila paniko brez potrebe, bi bila njuna kariera za vedno končana. Zato so raje počakali in Wuhan je še pred izolacijo zapustilo pet milijonov ljudi.
Znanec, ki se odpravlja na Japonsko, je rekel, da ne bo šel, če ne bo cepiva za koronavirus. Kdaj ga pričakujete?O tem sem se pogovarjala z direktorjem Svetovne zdravstvene organizacije. Rekel je, da je težava tovrstnih epidemij, ker se ne ve, koliko časa bodo trajale. Če obstaja verjetnost, da bo tokratna izzvenela tako hitro, kot je sars, potem farmacevtska industrija ne bo šla v izdelavo cepiva, zdravila, saj se jim to preprosto ne splača. Poleg tega so koronavirusi znani po zelo hitri mutaciji. Nihče ne bo vlagal velikih sredstev v cepivo proti virusu, ki bo morda že čez mesec dni drugačen. Opravka imamo z zelo pametnim mikrobom in verjetno ni naključje, da je znani imunolog v študiji o pričakovanju nove velike pandemije, kakršna je bila španska gripa, v svoj model vključil prav koronavirus, ki naj bi se začel širiti iz prašičjih farm v Braziliji. Kako se torej zaščititi?Med epidemijo sarsa sem sodelovala z imunologi, ki so se pred tem že spopadali z ebolo, črno kugo .. Hodili so po epicentru vseh teh epidemij. Naučili so me, kako ravnati. Osnovna pravila so, da se ne smeš nikoli z rokami dotikati obraza, oči, da se je treba izogibati fizičnega kontakta, da je treba skrbeti za dezinfekcijo rok. Virus lahko vstopi v telo samo preko glave. Kako pa za svojo preventivo poskrbijo Kitajci?Kitajski sistem je specifičen v tem, da ima država neko modrost in dopušča, da vsega pač ne določa zakon, ki je lahko v nekaterih primerih nehuman. Ko imajo Kitajci krizo, pustijo, da zakoni postanejo bolj fleksibilni. Izjema je ideološka cenzura, kjer ni debate. Takšni ohlapni zakoni omogočajo, da začne narod sam in po svoje reševati težave, da sam poskrbi za preventivo. Tako zdravnik po desetih urah ne more domov, vasem pa dopuščajo, da začnejo zapirati ceste in postavljati barikade, čeprav po zakonu tega ne bi smeli. Med epidemijo sarsa, ko je bil epicenter okužbe v Pekingu, so malo ven iz glavnega mesta postavljali rampe, barikade, imeli so dežurstva. Ko smo se jim začeli približevati, so nam rekli, da ne smemo vstopiti, sicer nas bodo začeli obmetavati s kamenjem. To je bila njihova preventiva. V mestu si nadenejo maske, ki pa v resnici nimajo nobene koristi.
Južnokorejski časopis Hankyoreh je objavil zgodbo o svoji državljanki, ki je v francoskem glavnem mestu doživela vrsto ponižanj. »Starejši gospod me je ozmerjal za ‘umazano Kitajko’, srednješolec mi je v obraz zabrusil, ‘naj se poberem domov’, za piko na i pa me je potem še brezdomec označil za ‘prostitutko’. Celo, ko sem jim razložila, da sem Korejka, so mi zabrusili, da bi morali oditi vsi ‘azijati’.«
Smrtonosni koronavirus, uradno COVID-19, ki je konec lanskega leta izbruhnil v kitajski provinci Wuhan – od tod tudi ime virus wuhanske pljučnice – je nemudoma postal metafora za globalne grožnje, še zlasti pa za »rumeno nevarnost«, kar je izraz, ki ga je konec 19. stoletja izumil francoski sociolog ruskega rodu Jacques Novikow (Jakov Novikov). Šlo je za slabo prikrito rasistično svarilo pred rumeno nevarnostjo z Vzhoda, ki bo preplavila svet, kar je menda napovedal že Nostradamus, o čemer mi že od rane mladosti zelo rada pripoveduje celo mama. V kontekstu takšnih in drugačnih predsodkov je koronavirus postal še en dokaz, da Kitajska tudi v 21. stoletju ostaja nerazumljeni »D rugi« z Orienta.
Sodeč po lanski raziskavi ameriške raziskovalne ustanove Pew, ki je v raziskavo vključila 34 držav, je svetovno javno mnenje glede Kitajske razdeljeno. Natanko 40 odstotkov vprašanih z naklonjenostjo gleda na državo z največjim številom prebivalcev na svetu (1,4 milijarde), 41 odstotkov pa ima o njej negativno mnenje. Najmanj predsodkov do Kitajcev imajo v Rusiji, kjer kar 71 odstotkov vprašanih na Kitajsko gleda pozitivno, sledi Nigerija s 70 odstotki ter Libanon z 68 odstotki. Najbolj negativno mnenje imajo na Japonskem, saj kar 85 odstotkov Japoncev ne mara svoje ogromne sosede, sledijo pa Švedska s 70 odstotki, Kanada s 67 odstotki ter Združene države Amerike s 60 odstotki. Tudi svetovni tisk v zadnjem času niha med histerijo zaradi kitajskih tehnoloških virusov, ki na uporabnike prežijo na medmrežju, ter paranojo pred kitajskimi biološkimi virusi, ki ogrožajo naše zdravje. V medijih je začetek leta 2020 tako zaznamoval morbiden vsakodnevni šport – preštevanje števila smrtnih žrtev zadnje epidemije skrivnostne pljučnice, ki je nemudoma postala sinonim za rumeno nevarnost 21. stoletja. Ob vsem vznemirjenju zaradi izbruha nove atipične pljučnice, ki je seveda ne gre podcenjevati, je smiselno, da zadeve postavimo v širšo perspektivo. Devi Sridhar, predstojnica katedre za globalno javno zdravje na Univerzi v Edinburgu, tako miri javnost: »Precej bolj verjetno je, da boste zboleli za običajno gripo kot pa za koronavirusom!« Samo v ZDA za posledicami običajne gripe vsako leto umre 35 tisoč ljudi, po vsem svetu pa kar med 350 do 600 tisoč. S podobnim koronavirusom, znanim pod imenom sars oziroma sindrom akutnega oteženega dihanja, se je Kitajska spopadala že leta 2002. Izbruhnil je v provinci Guangdong, se razširil v 30 držav, okužil osem tisoč ljudi, približno 800 pa jih je umrlo. Takratnega liberalnega kitajskega voditelja Hu Džintaa so ostro kritizirali, češ da se je na krizo odzval prepočasi, njegov naslednik, bolj avtoritarni Ši Džinping, pa je deležen pohval, ker se je odzval precej bolj odločno. Pohvalil ga je celo generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije, ko je dejal, da je kitajski odziv na epidemijo pokazal »kitajsko učinkovitost, hitrost in mogočnost. To je prednost kitajskega sistema, ki si zasluži, da se po njem zgledujejo druge države «.Eden od najbolj opevanih vidikov kitajskega avtoritarizma, ki zmore, je postala gradnja dveh dodatnih bolnišnic z 2600 posteljami v manj kot dveh tednih. V nekritičnem občudovanju kitajske gradbene in siceršnje učinkovitosti so številni spregledali, da gre v resnici za improvizirane bolnišnice, sicer bolj značilne za vojna območja. Ob izbruhu epidemije sarsa leta 2002 so kitajske oblasti v Pekingu denimo že zgradile podobno začasno konstrukcijo, ki pa so jo porušili takoj po zajezitvi epidemije, saj zaradi pomanjkljivosti ni mogla zaživeti kot običajna bolnišnica. Tudi hvalnice kitajskega gradbenega čudeža je treba jemati s ščepcem zadržanosti! Na simbolni ravni je koronavirus postal tudi metafora za katastrofe, ki
po svoji naravi
presegajo meje, zato je za njihovo zajezitev potreben globalni odziv. Gre za katastrofo našega časa, v kateri ljudje sami postajamo okoljska grožnja. V tem kontekstu številni izpostavljajo, da je virus izbruhnil v času kitajskega novega leta, ko smo priča največjim migracijam v človeški zgodovini. V časopisu Observer tako opozarjajo, »da bodo globalni izzivi pokazali, ali so transnacionalne ustanove, kakršni sta Evropska unija in Svetovna trgovinska organizacija, sposobne oblikovati globalno koordinacijo. Tovrstni izzivi so tudi resno opozorilo vsem tistim, ki želijo glavo zakopati v izolacionizmu«. Zahodu ni všeč , ker želi Kitajska svoje probleme reševati po svoje, brez mednarodnega nadzora!Prav ta plašč enigmatičnosti, s katerim se še danes pokriva Kitajska, je eden od razlogov za zadnji dvig protikitajskega vzdušja, ki mu strokovno rečemo sinofobija. »Znan sem postal na račun Kitajske, in to zato, ker o Kitajcih v resnici nisem vedel nič!« je izjavil Sax Romer, avtor zgodb o dr. Fu Mančuju, arhetipskem kitajskem negativcu. Romani, ki so začeli izhajati leta 1913, so polni kitajskih stereotipov, ki jih je v knjigi s pomenljivim naslovom The Yellow Peril (Rumena nevarnost) pod drobnogled vzel britanski strokovnjak za popularno kulturo Christopher Frayling. Ugotavlja, da se je protikitajska propaganda razcvetela zlasti konec 19. stoletja ter v začetku 20. stoletja, korenine rasnih predsodkov pa segajo še dlje v zgodovino – v čase mongolske invazije na Evropo v 13. stoletju. Atipična pljučnica, sars ter ptičja in svinjska gripa so virusi, ki so vsi po vrsti svoj smrtonosni pohod začeli na Kitajskem, kar je dejstvo in navajanje tega seveda ni nikakršna ksenofobija. Res je tudi, da je Kitajska na prvem mestu po številu obolelih za zoonoznimi virusi, se pravi za tistimi virusi, s katerimi se je mogoče okužiti izključno od živali. Vprašati se velja, zakaj je Kitajska tako »privlačna« za različne viruse. Kot prvo, toplo in vlažno podnebje je idealno gojišče za takšne in drugačne viruse, med drugim tudi smrtno nevarne. Prav tako gosta naseljenost in odlično razvita transportna infrastruktura omogočata idealne razmere za hitro širjenje virusov in njihovo mutacijo, zadnja in še zdaleč ne najmanj pomembna pa je želja kupcev, da žival za v lonec pokončajo pred njimi, da bodo prepričani, da so kupili sveže meso.priljubljenost sveže ubite perutnine v kitajski kulinariki.
ZatoIz tega razloga
na tržnice pogosto vozijo žive živalipa se virus širi na nove nosilce
.Sicer je tudi ljubezen do milo rečeno eksotične kuhinje spodbudila številne rasistične opazke o »ogabnih« kitajskih specialitetah, ki segajo od podgan do netopirjev. »Kitajci jedo vse, kar ima štiri noge, z izjemo mize, ter vse, kar leti, z izjemo letal,« je bilo na družbenih omrežjih mogoče prebrati ob izbruhu wuhanskega koronavirusa. Še ena šala pravi, »da se ob novem virusu ne gre pretirano vznemirjati, saj bo tako ali tako bolj kratkega daha, tako kot je vse, kar je bilo narejeno na Kitajskem«, s čimer so mislili na slabo kakovost izdelkov iz Kitajske. V prid širjenja okužbe govori tudi to, da na Kitajskem ni v navadi, da bi ob prvem prehladu leteli k zdravniku. Predvsem zato, ker je treba v duhu najbolj grobega neoliberalizma za zdravljenje in analize pogostokrat plačati vnaprej, zasoljene pa so tudi cene zdravil. Na zdravnike se številni tako obrnejo šele, ko ne gre drugače, v vmesnem času pa viruse pridno prenašajo na okolico.Panika se širi hitreje kot virus
Med preštevanjem žrtev nove epidemije je ves svet zajela nemara še precej hujša bolezen – pandemija rasističnih in sovražnih občutkov do rumene rase, ki se kaže tako v splošni histeriji kot lažnih novicah. Omenjeni pojav je dosegel vrhunec, ko je v začetku februarja Kitajec v kitajski četrti Sydneyja na pločniku umrl zaradi srčnega napada, saj mu zaradi strahu pred okužbo s koronavirusom nihče ni hotel ponuditi prve pomoči, poroča Daily Telegraph. Južnokorejski časopis Hankyoreh je objavil zgodbo o svoji državljanki, ki je v francoskem glavnem mestu doživela vrsto ponižanj. »Starejši gospod me je ozmerjal za ‘umazano Kitajko’, srednješolec mi je v obraz zabrusil, ‘naj se poberem domov’, za piko na i pa me je potem še brezdomec označil za ‘prostitutko’. Celo ko sem jim razložila, da sem Korejka, so mi zabrusili, da bi morali oditi vsi ‘azijati’. Tega sem se bala, a šele, ko kaj takega doživiš na lastni koži, začneš razumevati, kako težko je prenašati rasno sovraštvo. Bojim se obiskati mesta, kjer je veliko ljudi.«Na francoski televizijski postaji BFM TV je Francoz azijskih korenin potožil, da se je fant na športnem stadionu v Parizu iz njega norčeval tako, da je kričal: »Prihaja koronavirus!« Nemara je k povečanju ksenofobije prispeval tudi lokalni časopis Courrier Picard, kjer so fotografijo Kitajke v zaščitni maski pospremili z naslovom Rumena nevarnost? Navkljub vprašaju so liberalno usmerjeni bralci v naslovu nemudoma prepoznali rasistično ideologijo iz začetka 20. stoletja, ki na piedestal postavlja tako imenovani »civilizirani« beli Zahod, ki ga domnevno ogrožajo »rumeni« prebivalci Orienta oziroma Vzhodne Azije. Francoski orientalizem je »aziatskega Drugega« definiral za manj kot človeka, kar je skupaj z antikomunizmom vodilo v strašne zločine proti vietnamskim komunističnim gverilcem, ki so se v II. svetovni vojni borili proti Japonski in v ichy jski Franciji, ki sta okupirali Vietnam . Protikomunistični francoski mediji so gverilce gibanja Viet Minh predstavljali kot rumeno hordo. Vse od začetka kolonizacije leta 1858 so Francozi na Vietnam gledali kot na deželo, ki jo je mogoče v nedogled izkoriščati, tamkajšnji prebivalci pa so jim pomenili samo breme. Med p rvo indokinsko vojno (1946– 1954) so kolonialno vrnitev opravičevali kot obrambo Zahoda proti rumeni nevarnosti, kar je bil v tistem obdobju sinonim za Komunistično partijo Vietnama, v kateri so videli zgolj lutko r deče Kitajske, ki se je v svoji komunistični zaroti odločila, da bo osvojila ves svet. Na skrb vzbujajoče povečanje odkrito rasističnih opazk v tradicionalnih medijih ter na družbenih omrežjih so številni Azijci odgovorili s he šte gom #JeNeSuisPasUnVirus – »Jaz n isem virus!«Zaradi na videz neškodljivih memov, ki so z virusom povezali azijske trgovinske verige, kot je kitajski Miniso ali korejski Mumuso, podjetja v kitajski lasti doživljajo močan padec prometa. Zhang Ming, ekonomist na Kitajski akademiji za družbene vede, napoveduje, da utegne letna stopnja rasti Kitajske v prvi četrtini letošnjega leta pasti pod pet odstotkov, kar bi bil precejšen padec v primerjavi s 6-odstotno rastjo v prejšnjem četrtletju. Zaradi virusa napovedujejo upočasnitev rasti svetovnega gospodarstva. O tem, kako iracionalen je pravzaprav strah množic, še najbolje govori bojazen pred pošiljkami iz Kitajske, kar je dodobra prizadelo spletno platformo AliExpress. Znanstveniki so sicer možnost prenosa okužbe s pošiljkami zreducirali na minimum. Proti paniki niso imune niti akademske ustanove, o čemer priča elitna kalifornijska univerza Be rkeley, ki je na svojem družbenem omrežju objavila, »da je protikitajska histerija normalna reakcija«. Direktor rimskega konservatorija Santa Cecilia je študente iz Kitajske, Japonske in Koreje zaprosil, naj se vrnejo na predavanja šele, ko se bodo medicinski delavci prepričali, da v njihovih sobah ni virusov, podoben incident se je zgodil tudi na glasbenem inštitutu v italijanskem mestu Como. Britanski minister za zdravstvo Matt Hancock je vse, ki so v Veliko Britanijo prispeli iz Kitajske, pozval, naj se raje »samoizolirajo«, pa četudi nimajo simptomov bolezni.
Znotrajazijski rasizem
Do izraza je prišel tudi znotrajazijski rasizem. Z objavo heštega #ChineseDon’tComeToJapan, kar v prevodu pomeni: Kitajci, na Japonskem niste dobrodošli, so pri New York Timesu spomnili, da imajo prav na Japonskem največ predsodkov do Kitajcev. Na Japonskem se je sinofobija razmahnila v času j aponskega imperija, še zlasti po incidentu v Nagasakiju, ki so ga povzročili kitajski mornarji, ter p rvi kitajsko -japonski vojni, ki se je razplamtela med kitajsko dinastijo Qing ter j aponskim imperijem. Ta je vojno tudi dobil.Med II. svetovno vojno sta tako Japonska kot nacistična Nemčija začeli etnične Kitajce preganjati tako v domovini kot na kitajskih ozemljih pod japonskim teritorialnim nadzorom. Po svoji grozovitosti izstopa masaker v Nankingu, takratni prestolnici Kitajske, kjer so med d rugo kitajsko -japonsko vojno vojaki japonskega cesarstva pokončali med 300 do 600 tisoč kitajskih vojakov in civilistov in zverinsko posilili in ubili med 20 do 60 tisoč Kitajk. Pokol v Nankingu še danes ostaja glav ni kamen spotike med Kitajsko in Japonsko. Med letoma 1950 in 1980 je bilo močno protikitajsko vzdušje čutiti tudi v Koreji, še zlasti med k orejsko vojno in kitajsko intervencijo proti Južni Koreji. Tam, pa tudi v Vietnamu in celo v Honkgongu, so se na izbruh novega koronavirusa odzvali tako, da so na vhodih v trgovine in restavracije postavili table: »Oprostite, ne strežemo Kitajcem!« Prebivalcem Ljudske republike Kitajske so gostoljubje odrekli tudi tamkajšnji hoteli. Manjša veriga hongkonških barov je na Facebooku objavila, da so dobrodošli samo gostje, ki govorijo angleščino ali kantonščino, ne pa tudi mandarinščine, ki je uradni jezik celinske Kitajske in Tajvana. Med hladno vojno je protikitajsko razpoloženje na Zahodu postalo stalnica, močno je bilo tudi v Sovjetski zvezi, pa četudi je šlo za dve komunistični državi. V pismu, ki je bilo objavljeno v disidentskem samizdatu, je na »kitajsko grožnjo« opozarjal celo disident Aleksander Solženicin. Tudi v carski Rusiji so izpostavljali razkorak med b elo in sveto Rusijo ter rumeno in pogansko Kitajsko, citirali so sinofobno poezijo Vladimirja Solovjova, aristokracija pa je zahtevala ukrepe proti azijski grožnji. Princ Sergej Nikolajevič Trubeckoj je c arsko Rusijo in druge evropske monarhije pozival, da je treba s skupnimi močmi razdeliti Kitajsko in s tem končati grožnjo, ki jo pomeni za krščansko civilizacijo. Ko je Evropejce svaril pred grožnjo z Vzhoda, je imel francoski orientalist in zgodovinar Ernest Renan v mislih tudi Rusijo, ki so jo na Zahodu šteli za bolj azijatsko kot evropsko, kar v nekaterih krogih izpostavljajo še danes in v določeni meri dejansko drži. Po gospodarski reformi leta 1990, ki je Kitajsko izstrelila med globalne sile, se je kitajski ugled po eni strani večal, po drugi strani pa so se pojavile nove bojazni, ki so povezane zlasti z njenim tehnološkim napredkom. Kitajska je postala to, kar je bila pred tem Japonska – najbolj verjetno prizorišče visokotehnološke prihodnosti, pa tudi najbolj primerna lokacija za risanje temačnih futurističnih scenarijev.
prisotno
sprejme ukrepe
Invazija, kot je še ni bilo
Zelo morbiden scenarij – v luči izolacije Kitajske zaradi virusa nekoliko spominja na aktualno dogajanje – je že leta 1910 spisal najbolj prevajani ameriški književnik Jack London. V pripovednem zgodovinskem eseju The Unparalleled Invasion (Invazija, kot je še ni bilo ), ki se dogaja med letoma 1976 in 1987, Kitajski pripiše težnjo osvojiti svet. Zahod se na grožnjo odzove tako, da Kitajsko napade z biološkim orožjem; črnimi kozami, rumeno mrzlico, kolero in kugo. Tiste Kitajce, ki jim uspe pobegniti iz okužene domovine, ubijejo zahodne vojske in mornarica, redke preživele pa na koncu pokončajo kaznovalni odredi, ki jih pošljejo v notranjost Kitajske. Gre za delo, v katerem je zahodni genocid nad Kitajci prikazan kot nekaj pozitivnega, saj je »rumeni živelj in rumeno populacijo« koristno nadomestiti z belopoltimi z ahodnjaki, ki uresničujejo »demokratični ameriški program«.Poleg Združenih držav Amerike je bila na Zahodu po sinofobiji seveda vodilna tudi Velika Britanija, kar je pod drobnogled vzel v uvodu omenjeni Christopher Frayling. Pravi, da se je vse skupaj začelo z dramatičnim preobratom od sinofilije, ki je bila značilna za evropsko razsvetljenstvo, do prezirljivega rasizma v poznem imperializmu 19. stoletja. Kot viktorijanskega literarnega arhitekta rumene nevarnosti izpostavi vsem znanega Charlesa Dickensa, ki je v svojih esejih in leposlovju nihal med odkritim norčevanjem iz »države rumene zlatenice«, po drugi strani pa se je bal »zahrbtne kitajske prisotnosti v Veliki Britaniji, ki bo pojedla srce britanskega imperija«. Zlasti slikoviti so Dickensovi opisi kitajskih opijskih brlogov v delu The Mystery of Edwin Drood (Skrivnost Edwina Droda), ki je njegovo zadnje in nedokončano delo. Prav o pij, ki so ga na Kitajsko seveda pripeljali Angleži, ter z njim povezane opijske vojne, je kitajsko cesarstvo spravil na kolena oziroma v polkolonialno odvisnost, ki je boleče zarezala v kitajsko samopodobo.Daleč najbolj spretno je ideologijo rumene nevarnosti izkoriščal nemški cesar Viljem II., ki je z njeno pomočjo evropske cesarske hiše spodbujal k napadu, osvojitvi in kolonizaciji Kitajske. Strah pred v zhodnimi Azijci po mnenju profesorice Gine Marcheti sicer sega še precej globlje v zgodovino in ima svoje korenine v »srednjeveškem strahu pred Džingisk anom in mongolsko invazijo (1236 – 1291)«. Po njenem mnenju gre za mešanico »rasističnega terorja nad tujimi kulturami, spolnih tesnob ter bojazni, da bodo Zahod premagale neustavljive, temačne in okultistične sile z Vzhoda«. ■