Logo

Oljka je kot mama, trta kot punca

Oljka, ki je znana pod znanstvenim imenom Olea europaea, kar pomeni evropska oljka, velja za blagoslovljeno, sveto drevo. »Ali veste, kakšna je razlika med trto in oljko? Trta je kot punca, ki jo moraš obiskati vsak dan, če želiš, da bo zadovoljna, oljka pa je skromna kot mama. Srečna je, če jo obiščeš enkrat na mesec,« je na vprašanje, ali bi oljko lahko označili za eno od najbolj trpežnih rastlin na svetu, s slikovito metaforo odgovoril Egidio Krajcar, Istran, ki ima pod Belvederjem nasad oljk »z najbolj razkošnim pogledom na Izolo in morje«....

 

Oljka, ki je znana pod znanstvenim imenom Olea europaea, kar pomeni evropska oljka, velja za blagoslovljeno, sveto drevo.

»Ali veste, kakšna je razlika med trto in oljko? Trta je kot punca, ki jo moraš obiskati vsak dan, če želiš, da bo zadovoljna, oljka pa je skromna kot mama. Srečna je, če jo obiščeš enkrat na mesec,« je na vprašanje, ali bi oljko lahko označili za eno od najbolj trpežnih rastlin na svetu, s slikovito metaforo odgovoril Egidio Krajcar, Istran, ki ima pod Belvederjem nasad oljk »z najbolj razkošnim pogledom na Izolo in morje«.

Morda res samohvala ponosnega gospodarja, zagotovo pa tudi relevanten podatek, ob katerem bo vsak izkušen oljar zastrigel z ušesi. In to ne samo v slovenskem primorju, pač pa v vseh sredozemskih državah, kjer je oljka najbolj doma in kjer oljkarji znajo povedati, da najbolje uspeva, čim bližje je morju. Idealne razmere zanjo so torej tam, kjer se terasasti oljčni nasadi stekajo naravnost v morje. Glede tega podatka se v obsežni znanstveni monografiji Kemična zgodba olivnega olja: od nasada do mize, ki jo je izdala Britanska kraljeva skupnost za kemijo, sicer ironično sprašujejo, ali pogled na morje nemara ni bolj pomemben za same oljarje kot pa za oljčna drevesa, češ da oljke čisto dobro uspevajo tudi bolj v notranjosti. Egidio, ime je dobil po sosednji Aegidi, kar je prvotno ime Kopra in označuje Atenin ščit oziroma egido, v varnem zavetju svojega oljčnika neumorno odgovarja na vprašanja o tem, koliko so stare oljke, kdaj so jih začeli gojiti, kakšne vrste oliv poznamo, kako pridobivamo ekstra deviško olivno olje in podobno. »O oljkah in oljčnem olju lahko govorim cel teden, ne da bi se ustavil. Zlasti če je zraven malvazija, saj se mi potem razveže jezik,« postaja sogovornik čedalje bolj zgovoren in prešeren. Brez dlake na jeziku prizna, da se je – tako kot se nekako tudi spodobi – v mlajših letih bolj družil s trto, zdaj v zrelih letih pa se posveča predvsem oljkam. Z njimi se po besedah njegove soproge čisto zares tudi pogovarja. »Ko oljke obrezujem, že vem, kaj sem delal lani. Pri vsaki oljki je tako. Pogledam jo in rečem: 'Prijateljica, vem, kaj moram narediti danes. Nadaljujem tam, kjer sem končal lani.' Vsaka oljka ima življenjski ciklus. Moraš jo dobro pripraviti, da ti bo v svoji majhnosti dala največ. Oljka je skromna,« pripoveduje, ko nas vodi po svojem oljčniku. Pri enem od bolj »udobnih« dreves se ustavi, udobno namesti med veje ter ob zamaknjenem pogledu v daljavo zadovoljno zavzdihne: »To je vse, kar potrebuješ!« Nad Izolo ima 400 oljčnih dreves, med katerimi je osem različnih sort oziroma kultivárjev, kot s strokovnim izrazom pravimo z namernim izborom vzgojeni rastlini. V njegovem oljčniku najdemo oljke z moškimi imeni, ki imajo viseče cvetove in so povečini opraševalci; leccino, pendolino in maurino, ter sorte, ki potrebujejo opraševalce in imajo ženska imena, kakršna je denimo avtohtona istrska belica. Posajene ima tudi tri sorte za vlaganje; leccione, grignan ter bugo. Znana avtohtona istrska sorta namiznih oliv je tudi piranska mata, za katero nekateri pravijo, da je dobila ime po grški kalamati. Tradicionalni istrski namizni sorti sta še štorta in žižula. Plodovi oljke so med redkimi sadeži, ki niso neposredno užitni ob obiranju, saj so zelo grenki in trpki zaradi oleuropeina, grenke fenolne spojine. Zaradi nje je treba sadeže pred uporabo s primerno tehnologijo razgreniti in fermentirati. »V primerjavi s proizvodnjo olja imamo v Sloveniji zelo malo vloženih oliv, saj nimamo industrije, kot denimo Grčija ali Italija. Vlagamo bolj za lastne potrebe, saj to pomeni ogromno dela. Če želiš olivo vložiti, jo moraš takoj dati v blago raztopino soli, potem pa najmanj 25 dni vsak dan menjati vodo,« sogovornik pojasni, da je predelava namiznih oliv v Sloveniji namenjena predvsem domači uporabi. Strokovnjaki ocenjujejo, da v Sloveniji v namizne olive predelamo manj kot odstotek plodov. Namizne olive slovenske Istre so od leta 2008 registrirane z zaščiteno označbo porekla, s tem da od februarja letos tudi pri oljkah ne uporabljamo več oznake slovenska, pač pa zgolj Istra, saj so se po slovenskih in hrvaških vinarjih končno povezali še oljarji. »Istra je bila vedno enovita. Tudi rodbinsko. Poglejte samo moj primer. Živim v Sloveniji, po očetovi strani pa sem iz Umaga, kjer imam 800 oljk, zemljo in hišo. Če grem tja, grem domov, doma pa sem tudi tukaj,« je nad padcem mej v Istri, pa četudi samo v primeru malvazije in olivnega olja, zadovoljen sogovornik, ki je pred leti vodil Društvo Istra brez meja.

Izobraziti končnega potrošnika

Najprej je oral ledino na področju vina, natančneje malvazije, ki so jo tako kot oljko v naše kraje pred tri tisoč leti prinesli Grki, potem pa je iz Društva vinogradnikov presedlal na Društvo oljarjev. Slednji oljčna drevesa razumejo kot vez s preteklostjo in prihodnostjo. V Egidijevi družini so že od nekdaj doma tako malvazija kot oljke, za njihovo predelavo pa ga je navdušila nona, kar še posebej poudarja. »Vsi imamo potrebo po vračanju h koreninam in olivno olje je prav to – vrnitev. V prehrani so olive neupravičeno dali na stranski tir. Treba je povedati tudi, da so pozebe v dvajsetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja zdesetkale oljčna drevesa, zato je na tržišču vladalo pomanjkanje. Ljudje so imeli olivno olje predvsem za domačo uporabo. Danes ravno iz teh dreves, ki so vzdržala pozebo, cepijo in razmnožujejo oljke, saj to pomeni, da imamo opravka z res trpežnimi drevesi, ki lahko vzdržijo tudi do -15 stopinj Celzija.« Že pri vinu in zdaj pri olju ima Egidio zelo jasen cilj – izobraziti končnega potrošnika. Tudi sama sem čisto po naključju postala njegova učenka. Ko sem pri večkratnem dobitniku zlate medalje za kvaliteto na Mednarodnem tekmovanju Maslina, ki vsako leto poteka na Hrvaškem, želela kupiti liter olivnega olja, sem morala najprej privoliti v kratko degustacijo. Menda je bila uspešna, saj se je končala z rezkim kašljanjem zaradi trpkega oljčnega okusa.

Daj mi moje olje, ne kupljenega!

»Vsakemu potrošniku priporočam, da se nauči, kako se degustira olivno olje. Treba ga je zadržati v ustih, potem pa čez odprta usta in zaprte zobe srkniti zrak tako, da ga potegneš zelo močno, tako rekoč z vratnimi žilami. Na korenu jezika začutiš pikantnost. Vsakega izzovem, da naredi to,« opiše postopek in tudi meni naloži, naj svojo na novo pridobljeno veščino prenašam naprej. Priznati moram, da sem v zadnjem času že pri številnih znancih prav škodoželjno uživala, ko se jim je med degustacijo olivnega olja prav dobro zaletelo.»Pred kratkim smo videli, kaj vse pride na tržišče. Velika podjetja še naprej goljufajo, pa četudi je deset najbolj razvpitih italijanskih podjetij samo lani plačalo 70 milijonov evrov kazni, ker so nam, oprostite izrazu, prodajali drek. Ali se sploh zavedamo, kaj jemo? Vedeti moramo, da inšpekcijske službe pri vsakem novem pregledu ugotovijo nove kršitve. To je isto kot pri dopingu v športu. Tisti, ki so si doping izmislili, so vedno korak pred tistim, ki doping preiskujejo,« se razburja Egidio in pohvali dva izjemna laboratorija v Kopru, v katerih po njegovih navedbah delajo strokovnjaki, ki niso pristranski. In prav to je po njegovem mnenju močno pripomoglo k dvigu kakovosti olivnega olja v istrskem prostoru. »V Kopru so dokazali, da so sojino olje mešali s klorofilom. Raje vam ne bom govoril, kako so na jugu Italije pri ponarejenem olju dosegli, da je imelo vonj po oljki. Vanj so mleli kopita oslov, ki dajejo poseben vonj,« razkrije eno od neštetih kršitev. »Moja nona je vedno rekla: Sin, daj mi moje olje, ne kupljenega!« pove v istrskem narečju. V Istri je bilo vedno cenjeno doma pridelano olje. »Vsak, ki vlaga v oljčnik, vsaj približno ve, koliko bo stal liter dobrega olja. Danes imamo izračunan normativ, po katerem mora liter olja, ko ga daš na trg, stati najmanj od 8 do 9 evrov. Povejte mi, kaj lahko kupiš za 4 ali 5 evrov, po kolikor olivno olje prodajajo v veleblagovnicah,« odsvetuje nakup poceni olivnih olj. »Življenje je treba jemati tako resno, da boš celo pri sedemdesetih letih posadil oljčno drevo,« je zapisal turški pesnik Nazim Hikmet. Oljka, ki je znana pod znanstvenim imenom Olea europaea, kar pomeni evropska oljka, velja za blagoslovljeno, sveto drevo, antični grški pesnik Homer pa je olivno olje poimenoval kar tekoče zlato, dano od bogov. Oljka sodi med najbolj razširjena sadna drevesa na svetu in leta 2011 je bilo z oljkami posajenih skoraj deset milijonov hektarjev površin, kar je več kot z jablanami, bananami in mangi skupaj. Več prostora kot oljke zasedajo samo kokosova in palmova drevesa. Kar 95 odstotkov vseh oliv proizvedejo v sredozemskih državah, kjer med glavne proizvajalke sodijo Španija, Grčija, Italija, Turčija, Maroko, Sirija, Tunizija, Alžirija, Egipt in Portugalska. Do sredine 16. stoletja so oljke prinesli še v novi svet (Mehika in Južna Amerika), v 17. stoletju so jo začeli saditi v Južni Afriki, v 19. stoletju pa so jo razširili še na Avstralijo in novo Zelandijo. Pozneje so jo začeli saditi še na Kitajskem, Japonskem ter v ameriških zveznih državah Kaliforniji in Teksasu. Kot je mogoče prebrati v znanstveni monografiji Kemična sestava olivnega olja, oljke trenutno rastejo na območju tako imenovanega »olivnega pasu«, ki se razteza na približno 30° do 45° severne in južne geografske širine. Količina olja močno variira glede na sorto, v povprečju pa zrelo drevo daje od 15 do 20 kilogramov oliv na leto, iz katerih je mogoče iztisniti od tri do štiri litre olivnega olja. Daleč najbolj cenjeno je ekstra deviško olivno olje, pri katerem stopnja kislosti ne sme presegati 0,8 grama na 100 gramov. Stopnja kislosti pomeni količino prostih maščobnih kislin v olivnem olju, kar je eden izmed kazalnikov njegove kakovosti. Višja stopnja kislosti pomeni slabšo kakovost, kar lahko pomeni uporabo poškodovanih plodov, prisotnost vode, visoke temperature proizvodnje in/ali hranjenja olivnega olja.

Cenjena deviškost

»Za ekstra deviško olivno olje je pomembno kvalitetno obiranje. Kot prvo je treba obirati, ko so olive še dovolj zelene, da ostane v njih veliko fenolov in klorofila, saj je to zdravilno za naše telo. Olive morajo biti v torklji, kot rečemo oljarni, iztisnjene najpozneje v roku 24 ur, ker se sicer lahko začnejo degenerativne spremembe, gnitje. V oljarni uporabljajo nove sodobne tehnologije, kjer je vse zaprto, da ne pride do vdora kisika. Pomembno vlogo igrajo centrifuge, s katerimi dosežemo, da olje priplava na površje, voda pa se spusti in izloča. Pomembno je tudi, da se novodobna škropiva danes vežejo samo na vodo in ne na maščobo in se pri centrifugiranju izločajo. Končni produkt je treba takoj dati v dobro sterilizirane inoks posode,« našteje sogovornik osnovne pogoje za »deviškost«. Gre za oznako, s katero je po besedah Milene Bučar Miklavčič s centra za oljkarstvo Univerze na Primorskem povezanih največ kršitev.Olivno olje je v zadnjih letih postalo tako priljubljeno zlasti zaradi svojih zdravilnih učinkov. Zaradi široke uporabe v sredozemski oziroma mediteranski kuhinji slednja slavi kot izjemno zdrava. Ne samo, da takšna hrana varuje zdravje, pač pa menda celo podaljšuje življenje. Kar se tiče varovalnih učinkov, si našo pozornost zasluži samo ekstra deviško olivno olje, ki je »hladno stiskano«, kar pomeni, da je pridobljeno pri temperaturi pod 27 °C s precejanjem ali centrifugiranjem olivne drozge. Tako pridelano olje lahko ohrani vse biološko aktivne substance, ki povečajo obstojnost olja in pozitivno vplivajo na organizem. Če hladno stiskamo plodove slabše kakovosti – prezrele, plesnive, črvive – olje izgubi veliko biološko aktivnih sestavin, zato iz slabih plodov ne moremo pridelati kakovostnega olja. Tina Jerman Klen se je v svoji doktorski disertaciji ukvarjala s porazdelitvijo in antioksidativnim potencialom fenolov oliv v proizvodnji olivnega olja in dokazovala, da fenolne spojine v olivnem olju preprečujejo oksidacijske procese tako v olju kot v človeškem organizmu in imajo zato močne antioksidativne lastnosti. Varujejo pred boleznimi srca in ožilja ter rakom, znižujejo raven slabega holesterola ter zvišujejo raven dobrega holesterola in omogočajo boljšo absorpcijo vitaminov. Zelo pomembne sestavine olivnega olja so tudi v maščobah topne oblike vitaminov A, D, E, K. »Vse več je ljubiteljev istrske belice, saj se ljudje zavedajo, da bolj ko je olje pikantno, več je v njem antioksidantov. Zavzemamo se, da se olivno olje uporablja v surovem stanju, saj je takšna maščoba najmanj agresivna,« se Egidio zavzema za pravilno uporabo olivnega olja, ki poleg tega krepi imunski sistem pred zunanjimi napadi mikroorganizmov, bakterij in virusov in uravnava raven krvnega pritiska. Prehrana, bogata z olivnim oljem, je dobra odločitev za bolnike z diabetesom, olivno olje pa je uporabno pri izgubi in vzdrževanju telesne teže, deluje varovalno pri aterosklerozi in preprečuje pojav revmatoidnega artritisa. »Zdravniki so začeli spoznavati, da je olivno olje alternativa. Z njim lahko zdraviš probleme s sklepi, cirkulacijo na rokah ali nogah ter druge bolečine. V dva do tri decilitre olja namočiš sesekljan lovor, rožmarin in česen in pustiš, da se vsa eterika spusti v olje. Mi vedno kot po nekakšnem izročilu puščamo vse stvari 40 dni. Pravijo, da ti razne žavbe v tem času dajo dušo, zdravje, da ga potem absorbiraš,« slišimo tradicionalni zdravilni recept. Olivno olje je uporabno tudi v kozmetični industriji, saj iz njega izdelujejo mila, kreme, šampone in podobno. V kožo so si ga vtirali že v antični Grčiji, kjer je olje gorelo tudi v templjih in bilo celo »večni plamen« prvot-nih olimpijskih iger. Zmagovalci so bili okronani z oljčnimi listi.

Slovenija kot oljarska velesila

Po podatkih Mednarodnega sveta za oljke (IOC) bo svetovna proizvodnja oljk letos dosegla 3130 milijonov ton, kar je nekaj manj kot lani, ko je znašala 3260 milijonov ton. Ob tem podatku se zdi slovenska proizvodnja, ki znaša pičlih 400 ton, kot kaplja v morje. Pa vendar po podatkih specializirane revije Olive oil Times Slovenija pomanjkanje količine nadomešča z »odlično kakovostjo olivnih olj«. Da po kakovosti sodimo med oljarsko velesilo, dokazuje tudi največje in najprestižnejše tekmovanje na svetu NYIOOC, ki vsako leto poteka v New Yorku, saj so tam letos nagradili kar pet slovenskih oljarskih rodbin; dve z zlato in tri s srebrno medaljo. Družina Morgan iz vasi Grontovci nedaleč od Izole, ki proizvaja olje Cuvee, je že tretje leto zapored prejela zlato medaljo, družina Jerebica iz Nove vasi v bližini hrvaške meje je prejela srebrno medaljo, s srebrom pa je bila za svojo mešanico pod imenom Giuliana nagrajena tudi družina Jakovčič. »Zelo sem vesel, da vsako leto tekmuje čedalje več proizvajalcev olivnega olja iz Slovenije. Ker bo Slovenija leta 2021 evropska kulinarična destinacija, je še toliko bolj pomembno, da svetu pokažemo, da so naša ekstra deviška olivna olja vrhunske kakovosti,« je Miha Jakovčič izjavil za Olive oil Times. Trditev je podkrepil s podatkom iz starodavne zgodovine: »Zanimivo zgodovinsko dejstvo, ki ga poznajo le redki, prihaja iz najstarejše rimske kuharske knjige Apicius, ki je nastala v prvem tisočletju našega štetja. V njej je avtor opisal, kako iz poceni, smrdečega olja z dodajanjem zelišč in koreninic ustvariti dišeče in okusno olivno olje, kot ga imajo v Istri.« Istrsko olivno olje torej že tisočletja slovi po svoji kakovosti. Med svetovno oljarsko elito se prebijajo tudi olivna olja iz Goriških brd. Družina Sirk je za svoje olje prejela srebrno, družina Bučinel pa zlato medaljo. »Briška drobnica je zelo unikaten, avtohton kultivar iz Goriških brd. Rezultat je olje zelo harmoničnega okusa, srednje intenzivnosti, prijetne sadnosti, srednje grenkobe in pikantnosti. Posebno harmoničen okus izvira iz dejstva, da se drevesa tukaj borijo za preživetje, saj gre za najbolj severno regijo za gojenje oljk,« je ob prejemu odličja za Olive oil Times komentiral Aleš Bučinel. »Bolj severna je geografska višina, boljša je kvaliteta. Brda pišejo zelo lepo zgodbo. Zdaj vsi proučujemo, katere oljke so vzdržale pri pozebah. To so stoletne oljke in te sorte vlečemo naprej. Veliko imamo sredozemskih, marsikdo pa ima tudi grške oljke, ki niso testirane za našo geografsko lego,« je pojasnil gospod Krajcar. Olea oleaster je bližnji sorodnik oljke z majhnimi sadeži, ki prav tako dajejo olje, na grškem otoku Santorini pa so našli njene fosilizirane veje, ki so jih s posebno tehniko umestili v 50. tisočletje. V 45. tisočletju so oljčni les uporabljali za ognjišča, v 10. tisočletju pa so že nabirali divje oljke in iz njih iztiskali olje. S kultivacijo oljk, ki je po mnenju nekaterih temelj sredozemske civilizacije, ta pa je zibelka zahodne civilizacije, so v 8. tisočletju začeli na območju Levanta, kar je geografska, zgodovinska in kulturna regija, ki v širšem smislu označuje vzhodno Sredozemlje. Do 7. tisočletja se je razvila neolitska oljčna »industrija«, kar pomeni, da je stiskanje olja postalo organizirano. Tisočletna drevesa je še danes mogoče najti na Siciliji, na Kreti ter na Cipru. Eno od najbolj znanih je ogromno drevo v Kavusiju na Kreti, ki je menda staro več kot tri tisoč let in ima status narodnega bogastva. Oljka na zahodu Aten z imenom Platonova oljka naj bi bila stara 2400 let in naj bi rasla v gaju, kjer je bila nekoč Platonova akademija. Domnevno še starejše je t. i. Pejzistratovo drevo, ki je menda ostanek nasada atenskega tirana Pejzistrata iz 6. stoletja. Ogromno starodavnih dreves uspeva tudi v bližini polotoka Pelion v Grčiji, Finoksova oljka na Kreti naj bi bila stara več kot dva tisoč let, na Kreti pa v vasi Vouves raste tudi drevo, katerega starost ocenjujejo na dva tisoč do štiri tisoč let.

Kulturna zapuščina oljk

V Kataloniji imajo park z imenom Morje oljk z največjo koncentracijo tisočletnikov na svetu, absolutni rekorder v njem pa je drevo z imenom Farga d’Ario, ki naj bi ga posadili leta 314, se pravi v času vladanja rimskega cesarja Konstantina I. Velikega, kar so tudi uradno dokazali. Tudi v Italiji obstajajo drevesa, katerih korenine menda segajo v antični Rim, z najstarejšim drevesom, ki naj bi bilo staro kar štiri tisoč let, se hvali tudi Libanon, oljke, stare med 1600 in 2000 let, pa je mogoče najti še v Izraelu, Palestini ter na Malti. Na hrvaškem otoku Brioni imajo oljko staro približno 1600 let, ki še vedno daje približno 30 kilogramov plodov na leto, najstarejša oljka v Sloveniji pa raste v Seči, ob hiši pesnika Toneta Pavčka. Stara naj bi bila okoli 400 let. Olivno olje je od nekdaj veljalo za sveto, oljčna veja pa je bila simbol izobilja, slave in miru. Veje oljke so bile ritualno ponujene božanstvom in močnim osebnostim kot simboli blagoslova in očiščenja, uporabljene pa so bile za kronanje zmagovalcev prijateljskih iger in krvavih vojn. Danes se olivno olje še vedno uporablja v številnih verskih obredih. Z leti se je oljka uporabljala tudi kot simbol modrosti, plodnosti, moči in čistosti. Oljka je pogostokrat omenjena in slavljena v starodavnih grških, rimskih, judovskih, krščanskih in islamskih pisnih virih. Prvo zgodbo o oljki je mogoče najti v rokopisu Knjiga Adamove pokore iz prvega tisočletja, ki govori o Adamu, ki je ob koncu svojega življenja svojega tretjega sina Setha poslal nazaj v rajski vrt, da bi od tam prinesel olje božje milosti. Namesto tega je prinesel tri semena drevesa življenja z navodili, da jih mora ob Adamovi smrti položiti v njegova usta in pokopati skupaj z njim. Iz njih so pozneje zrasle cedra, cipresa in oljka, ki vse od takrat simbolizira božje darilo ljudem ter božjo milost.

V Stari zavezi je oljka omenjena več kot stokrat, daleč najbolj znana pa je prigoda z golobico, ki je oljčno vejico prinesla na Noetovo barko in ga tako opomnila, da je poplav konec. V Novi zavezi je mogoče brati, da se je Kristus v noči pred svojo smrtjo skupaj s svojimi učenci umaknil na Oljsko goro, zajeli pa so ga v bližini oljarne v kraju Getsemani. V grški mitologiji je oljka darilo boginje Atene, hčere boga Zevsa, ki so ga prebivalci Aten izbrali med številnimi darili bogov, saj daje hrano, svetlobo, toploto in zavetje. Homer je v svojih delih oljko omenil več kot dvajsetkrat, za Hipokrata je bilo olivno olje »veliki zdravilec«, vplivni strokovnjak za poljedelstvo v rimskem imperiju Collumel pa je oljko označil za »drevo vseh dreves«. Rimski pisec in učenjak Plinij starejši je dejal, da je olivno olje »univerzalno«, vendar pa »dreves ne gre tresti in tepsti, saj dobro letino omogoči, če oljko vsako leto obirate na roke«. Tudi v Koranu je mogoče prebrati, da prihaja olivno olje s »svetega drevesa«, zato ga je treba piti in se z njim maziliti vsak dan. ■

Vse več je ljubiteljev istrske belice, saj se ljudje zavedajo, da bolj ko je olje pikantno, več je v njem antioksidantov.

Svetovna proizvodnja oliv bo letos dosegla 3130 milijonov ton, v Sloveniji 400 ton – Pri nas v namizne olive predelamo manj kot odstotek plodov – V Istri je bilo vedno cenjeno doma pridelano olje


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

1/7/2019 GEA-2019-07-pages-14-19.html

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Polona Frelih je kandidatka Stranke Resnica na Evropskih volitvah - 2024

9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!