Pri srebrarjih na Kavkazu

Bolj kot po nakitu je kubačinske ženske mogoče prepoznati po edinstvenih šalih, imenovanih kaz, ki jih nosijo kot naglavno ruto in so bele barve ter prosojni kot meglice, ki se nad vas spuščajo z bližnjih gora.

Turistično še neodkritih kotičkov planeta počasi in zanesljivo zmanjkuje. Tisti, ki jih privlačijo bolj pristni stiki z domačini, vedno težje najdejo popotniške destinacije, kjer je to še mogoče. V tem smislu je Dagestan, najjužnejša republika Ruske federacije, ki leži na nemirnem severnem Kavkazu, lahko posrečena izbira. Čeprav sodi gorska vasica Kubači med najbolj znana tradicionalna središča srebrarjev na svetu in s tem med glavne dagestanske turistične znamenitosti, je ta gorski biser leta 2017 obiskalo pičlih 1500 turistov.

Da jo obiščeš, je treba biti vsaj malo avanturist, saj obisk Dagestana –tako kot preostalih dežel, ki se končajo na »stan« – odsvetuje večina spletnih portalov. Pri Wikitravel zapis celo končajo z Good luck in morebitnim obiskovalcem svetujejo, naj bodo zaradi občasnih spopadov med tamkajšnjimi islamskimi skrajneži in ruskimi varnostnimi silami še posebej previdni. Slovenci smo navajeni strmih gorskih serpentin, pa vendar me je zadnji del poti pred vstopom v Kubači pripeljal na rob slabosti. Tudi avto je komajda premagoval strmo in razdrapano cesto, po kateri smo se prebijali proti aulu, kot na Kavkazu pravijo utrjenim gorskim vasem. A bilo je vredno vsakega kilometra. Pogled na Kubači vzame dih; zaradi terasastih domov, ki so med seboj povezani s stenami, ravna streha ene hiše pa je terasa druge, je vas videti kot lestev, ki se dviga proti nebu, ali kamniti slap, ki se spušča proti soteski. Nekatere stopnice, vrata, okna in stene so pobarvani z barvo sinjega neba, proti kateremu se vzpenja celotno naselje. Sinja barva v skladu z zoroastrizmom, najstarejšo svetovno religijo, simbolizira harmonijo in jo menda v teh krajih cenijo še iz tistih časov. Stara naselbina, ki leži na nadmorski višini 1750 metrov, že od 5. stoletja slovi po filigransko izdelanih kosih srebrnega, bakrenega in zlatega nakita, posode in orožja. Prav v tamkajšnjih delavnicah so menda nastali celo tako slavni kosi, kot je bila zlata čelada z dvema rogovoma, ki jo je v bitkah nosil ruski car Peter Veliki, ki so mu hribovci rekli Iskander Zulkurnaja, meč kneza Mstislava Velikega, vladarja Kijevske Rusije, ter ščit Aleksandra Nevskega, ene od ključnih osebnosti srednjeveške Rusije. Car Aleksander III. je kubačinske nože nekoč podaril celo britanski kraljici Viktoriji. Izvirni izdelki kubačinskih srebrarjev in zlatarjev so na ogled v vseh pomembnejših muzejih na svetu: v sanktpeterburškem Ermitažu, v pariškem Louvru, v londonskem muzeju Viktorije in Alberta ter newyorškem MoMA.

Kovaštvo imamo v krvi

Miniaturni muzeji izvirnih srebrnih izdelkov so pravzaprav vse kubačinske saklje, kot pravijo kamnitim domovom. Praktično vsi tamkajšnji prebivalci se namreč ukvarjajo s filigransko obrtjo, svoje znanje pa prenašajo iz roda v rod. »V tej vasi živimo kovači in to imamo v krvi. Vsak otrok mora poznati delo svojih staršev,« nam je zaupala učiteljica edine vaške šole Kultum Kuculova. »Pri nas vlada prepričanje, da človek ne bo preživel, če ne zna delati s kovinami. Ljudje bodo spraševali: ‘Kako da tvoj sin ne zna? Naučiti ga moraš,’« je zgovoren Rasul Kurtajev, nekdanji vaški starešina, ki za promocijo turizma v teh krajih skrbi tako, da ruske in tuje turiste gosti v svojem domu. Hotelov v Kubačiju za zdaj ni. Prav tako obstaja en sam lokal, v katerem postrežejo s tradicionalno jedjo čudom, ki je podoben bureku in je polnjen s sirom, koprivami, divjim česnom ali mleto jagnjetino, pokusite pa lahko tudi kurze, nekakšne dagestanske raviole. Otroci se obrti sprva učijo doma, nato pa nadaljujejo v šoli, kar je privilegij še iz sovjetskih časov. V Kremlju so jim namreč leta 1963 izjemoma dovolili, da v javni šoli predavajo tudi osnove tradicionalne obrti. V tretjem razredu otroci tako že rišejo vzorce, v četrtem jih prenesejo na bakrene, v petem pa celo že na srebrne plošče. Za to ima zasluge zlasti upokojeni učitelj in najstarejši obrtniški mojster Gadžiomar Izabakarov, ki je januarja letos praznoval častitljivih 88 let.

Dragocene družinske zbirke

Sprejel nas je na svojem domu, ki je seveda obenem tudi muzej. Okrogli bakreni lonci za kuhanje, visoki srebrni vrči za vodo ter izrezljani meči – nekateri stari več sto let in vredni celega premoženja – se bleščijo v soncu. Gospodarjeve nagubane roke ljubeče božajo drobne ornamente na okrasnih kozarčkih za vodko, ki so razstavljeni na umetelnem pladnju, po čemer sklepam, da gre za enega od njegovih najljubših kosov. V kubačinskih sobah – muzejih pa ne hranijo samo izdelkov, ki so jih ustvarili z lastnimi rokami, pač pa tudi umetnine iz drugih koncev sveta. Nekdaj so namreč kubačinski draguljarji potovali po vsem svetu in domov prinašali unikatne predmete, ki jih zdaj hranijo v družinskih muzejih in se predajajo iz roda v rod. V družinskih zbirkah je med drugim mogoče videti iransko, japonsko in angleško posodo. Izabakarov pozna zgodovino vsakega predmeta iz družinske zakladnice. »O tem krožniku iz 14. stoletja je v delu z naslovom Umetnost vasi Kubači mogoče prebrati, da so zanjo dali konja ter deset funtov riža in pšenice. Veliko je lovcev – zbirateljev, ki pridejo k nam, da bi poceni prišli do dragocenega predmeta. Mislijo si, da nas je hribovce mogoče z lahkoto prevarati, vendar se motijo. Vsaka ženska v naši vasi pozna izvor in ceno vsakega izdelka bolje od vsakega zbiratelja,« ponosno pove Izabakarov. Kubači je zaradi svoje obrti vedno veljal za premožno vas, danes pa se morajo vaščani tako kot drugi boriti za preživetje. »Včasih, ko sem se še udeleževal razstav nakita v Moskvi ali v Mahačkali, glavnem mestu Dagestana, sem ruske birokrate vedno znova prosil, naj nam pomagajo ohraniti našo tradicionalno obrt. Bojim se, da je ostalo premalo kubačinskih obrtnikov, pa še ti morajo zdaj delati kot taksisti, zidarji ali kleparji,« je Izabakarov pesimističen glede prihodnosti. Kubači so bili vedno izjemni tudi zato, ker so že v sovjetskih časih namesto kolhoza dobili umetniški kombinat, v katerem so izdelovali okrasno orožje, oklepe in nakit. Tradicionalne ornamente so takrat seveda dopolnjevali s socialističnimi simboli, peterokrakimi zvezdami ter podobami sovjetskih voditeljev. V edini vaški tovarni je bila zaposlena večina tamkajšnjih prebivalcev, danes pa deluje le deset odstotkov njenih zmogljivosti. V razpadajoči dolgi hiši z majhnimi celicami po vsej dolžini presušeni starčki, rdečelične ženske in tu in tam kakšen najstnik s kladivi in pilami oblikujejo dragoceno kovino. Razbijanje kladiva je v teh odročnih krajih doma vsaj toliko kot zvonka melodija zurne, starodavnega dagestanskega instrumenta.

Kot sončni žarek tanka srebrna nit

V Kubačiju živi tri tisoč prebivalcev, filigransko obrt pa so tja pred 1500 leti prinesli perzijski trgovci. Zdaj se lahko slednji v skladu z legendo, ki jo radi pripovedujejo kubačinski draguljarji, samo skrijejo. Legenda gre nekako takole: Nekoč je do Irancev prišel glas o slavnih filigranskih mojstrih, ki živijo daleč v dagestanskih gorah. Iranski modreci so k dagestanskim mojstrom poslali svojo delegacijo in jih izzvali s srebrno nitjo, ki je bila tanjša od jesenskega listja in lažja od sončnega žarka. »Perzijske draguljarje zanima, ali lahko Kubačinci izdelajo prav tako tanko nit.« Ponoči so Kubačinci prepolovili iransko srebrno nit in jo vrnili z besedami: »Tukaj iz takšne niti izdelujemo pipe za vodo.« Na podlagi arheoloških izkopanin iz grobov je mogoče sklepati, da je bil prvih nekaj stoletij našega štetja Kubači del Kavkaške Albanije, zgodovinske pokrajine na vzhodnem Kavkazu, ki je obsegala območje današnjega Azerbajdžana in južnega Dagestana, kamor je krščanstvo prodrlo že v 1. stoletju. V sredini 10. stoletja je arabski geograf in zgodovinar Al Masudi pisal o »carstvu Zarihgeran«, kar v perzijščini pomeni »carstvo verižnega oklepa«. Zapisal je, da so na območju današnjega aula Kubači živeli obrtniki, ki niso izdelovali samo odličnih verižnih oklepov, pač pa tudi izvrstno orožje.V tistih časih so tamkajšnji prebivalci častili Sonce, Zevsa in Luno, potem pa so se tam menjavali zavojevalci in religije – poganstvo, krščanstvo in islam – obrt pa je ostala. V 12. stoletju je arabski zgodovinar Abu Hamid Andaluzi pisal: »Zarihgeranci se ukvarjajo z izdelavo vsakega orodja, verižnih oklepov, čelad, mečev, lokov, nožev ter medeninaste posode. Nimajo ne pašnikov ne njiv, pa vendar živijo v obilju. K njim iz raznih krajev vozijo najrazličnejše predmete.«

Tolerantni srednji vek?

V 16. stoletju so dali Turki vasi ime Kubači, kar pomeni puškarji, in ime se je obdržalo do danes. Islamizacija je bila dolgotrajen proces in je celo v sami vasi trajala kar dolgih sto let. Nekateri deli vasi so v islam prestopili prej, drugi kasneje. Še celo v 14. in 15. stoletju je bil velik del Kubačincev poganov, vendar so slednji menda skupaj z muslimani molili v istem templju, o čemer po mnenju nekaterih zgodovinarjev govori srednjeveška džamija oziroma njena tribuna, s katere je imam bral petkove molitve in je na ogled v kubačinskem muzeju. Poleg napisov v arabščini namreč vsebuje tudi poganske simbole in kubačinske ornamente. Je to znak, da je bila sred­njeveška kubačinska družba izjemno tolerantna? Pod Rusijo so Kubači skupaj s celotnim Kavkazom prešli v začetku 18. stoletja, ko jih je Peter Veliki odrešil turške nadvlade. Po zaslugi ruskih častnikov, med katerimi je postalo modno kavkaško orožje, je starodavna kubačinska obrt v 19. stoletju doživela renesanso. Tudi posebni kubačinski ženski nakit je že v srednjem veku postal cenjen zunaj meja Kavkaza in Perzije. Ne le zaradi svoje kakovosti, pač pa tudi po zaslugi značilne dekoracije, ki je vključevala geometrijsko in rastlinsko okrasje v kombinaciji z živalskimi in človeškimi liki ter napisi. Nakit je poleg srebra in zlata vseboval tudi emajl, bisere, slonovino in drage kamne. A bolj kot po nakitu je kubačinske ženske mogoče prepoznati po edinstvenih šalih, imenovanih kaz, ki jih nosijo kot naglavno ruto in so bele barve ter prosojni kot meglice, ki se nad vas spuščajo z bližnjih gora. Z njimi so tamkajšnja dekleta pokrita tudi, ko se ob sončnem zahodu na zeleni kulisi veličastnega kavkaškega gorovja v majhni karavani spuščajo s hriba. Z 10-litrskim srebrnim vrčem na ramenih, v katerem z bližnjega vodnjaka nosijo vodo, saj v vasi še zdaj nimajo tekoče vode. Nadrealistično kot privid iz srednjega veka!Vezenje šalov je tradicija, s katero v Kubačiju začnejo seznanjati že mlada dekleta. Starejša dekleta v družini (sestre, matere, tete in babice) začnejo k ročnemu delu privajati že punčke, ki so včasih spretne z iglo, še preden se naučijo brati in pisati. Različne rodove žensk je v Kubačiju mogoče srečati, ko v skupinah sedijo na ozkih kamnitih ulicah ali dvoriščih in vezejo ali pletejo volnene nogavice.

Šal z nitko iz čistega zlata

Kaz, ki je značilen le za Kubači in nobeno drugo dagestansko vas ali mesto, dekleta začnejo nositi šele pri 15 ali 16 letih. Nosijo ga doma, na ulici in v šoli, in to po lastni izbiri, saj nošenje ni obvezno. Vezenje kaza, ki ne pokriva samo ženske glave, pač pa praktično vse telo, lahko traja celo leto, za najlepše pa je treba odšteti od 500 do 1500 dolarjev. Precej cenejši so tisti, ki so narejeni s šivalnim strojem. Nitka, s katero so kubačinske ženske krasile bele prosojne šale, je bila nekoč dejansko iz čistega zlata. Kaz poleg zlatega vezenja – po navadi gre za rože ali peresa – krasijo tudi prišite resice in je menda star toliko kot samo naselje – 1500 let. V skladu s tradicijo se resice prenašajo iz roda v rod, dekleta pa jih z veseljem prestavljajo z enega kaza na drugega. Nekatere ženske še celo danes nosijo kaz z resicami iz 19. stoletja! Omenjeni šal o kubačinskih ženskah pove več kot osebna izkaznica. Z njega je mogoče razbrati, ali je ženska samska ali poročena, saj poročene ženske nosijo večje vzorce in daljše resice od samskih. Če ženska žaluje, s svojega kaza odstrani resice in jih spet prišije šele, ko je žalovanje končano, to lahko traja od 40 dni do enega leta. Ženske so nekoč kaz nadele čez tradicionalno dagestansko žensko pokrivalo čokte, pod katerim skrivajo svoje lase, zdaj pa si ga namestijo direktno na glavo. Bombažna tkanina za izdelavo kaza prihaja iz arabskih držav, za izdelavo enega šala pa je potrebna 2,5 metra dolga in od 50 do 70 centimetrov široka tkanina. V sovjetskih časih so kaz izdelovali iz tanke prozorne tkanine, imenovane markizét, ki je s časom postala rumenkasta in nagubana in je izgubila ves svoj čar. Posebno poglavje je seveda rezervirano za poroke, na katerih dekleta nosijo poročno obleko, ki jo je nosila že njihova praprababica, ter poročni kaz, ki ga imenujejo lumkitab-kaz. Od običajnega se razlikuje po tem, da ima resice na obeh straneh, najdaljše pa morajo biti obvezno spletene v kitke. Vsaka mati mora v doto svoje hčerke ob poroki zložiti vsaj dva kaza, takšnega z rožami, ki ga imenujejo kacanna-kaz, in tak­šnega s peresi z imenom kalkussala-kaz, saj gre za dva najstarejša motiva. Dolžnost vsakega dekleta je, da omenjena motiva preda naprej naslednjim generacijam.

Maškare na poroki

Kubači je ena od redkih vasi, v kateri so ohranili tradicionalne poroke, ki trajajo kar tri dni in so postale celo večja znamenitost od ročne obrti. Sezona porok se odpre poleti in traja do oktobra, poročni ritual pa je predpisan do potankosti. Prvi dan se mladoporočenca poročita na matičnem uradu in dan končata s piknikom na travniku v bližini vasi. Po pikniku se vsi vrnejo na svoje domove. Zvečer ženinovi sorodniki nevesti prinesejo doto, potem pa se vsi skupaj zberejo na tržnici na zabavi, na kateri prijatelji ženina in neveste plešejo tradicionalni kubačinski ples. Po zabavi se razidejo, ženin in nevesta pa se vrneta vsak na svoj dom. Drugi dan po kosilu ženinova stran v nevestino hišo pošlje človeka, ki vse nevestine sorodnike povabi v ženinovo hišo. V njej že čakajo maškare – ženinovi prijatelji v maskah iz filca ter v starinskih mrežastih oklepih. Gre za ostanek tradicije zaprtih družb neporočenih mladih moških, ki so v Kubačiju obstajale do 20. stoletja. Zvečer ženske z ženinove strani pridejo po nevesto in jo pripeljejo v ženinovo hišo. V njej na ta večer ostaneta samo mladoporočenca. Tretji dan začnejo že navsezgodaj zjutraj prihajati sorodniki z darili in doto, potem pa ženini sorodniki vse svate povabijo na svoj dom. Poleti je v Kubačiju skorajda vsak dan poroka, posebni dnevi pa so tudi četrtki, ki so namenjeni počitku, zato na ta dan ostanejo zaprta celo vrata tovarne. Četrtke imenujejo trgovalni dnevi, saj takrat v skladu s starodavno tradicijo na tržnici izmenjujejo ali trgujejo z dobrinami. Včasih je šlo za konjske podkve in nože, danes pa za obleko, obutev, posodo in seveda srebro. Prosti dan oziroma dan za trgovanje je tako kot tridnevne poroke čas pretiranega uživanja alkohola, kar je presenetljivo, saj gre za muslimansko državo, kjer je v veljavi sicer zanimiva različica islama, večinoma križanega s 50 leti življenja pod Sovjetsko zvezo, kar pomeni, da džamije sicer so, vendar vanje hodi bolj malo ljudi, in da moški prebivalci pijejo kot žolne. »Otroci doma govorijo kubačinsko, v šoli pa večinoma rusko. Tudi prepirajo se v ruščini,« pove Darzi Kurvan, ravnatelj edine šole v Kubačiju. Na ozemlju, dvakrat večjem kot Slovenija, govorijo kakih 70 različnih jezikov in dialektov, ki jih med sabo večinoma ne razumejo, zato kot sporazumevalni jezik vsi uporabljajo ruščino. »V neki vasi živijo Judje, ki govorijo več kot tisoč let staro obliko farsija,« z zanimivim podatkom o jezikovni raznolikosti Dagestana za živahno razpravo poskrbi jezikoslovec Janusov Abdul-Raman. Na kavkaškem Babilonu, za arabske geografe pa Džabal al-alsun, kar pomeni gora jezikov, živi tudi 34 etničnih skupin – med katerimi so Avarci, Darginci, Lezgini, Laki, Tabasaranci, Tati in gorski Judje. Svoj jezik, ki ga že v sosednji vasi ne razumejo, ima skorajda vsako večje naselje. Z množično selitvijo v mesta, kamor se je s trebuhom za kruhom odpravilo kar 60 odstotkov podeželanov, so manjši jeziki začeli izumirati. Predvsem zato, ker se je v tradicionalno zaprtih klanskih družbah jezikovno znanje prenašalo zgolj z ustnim izročilom. »Dagestanski televizijski in radijski programi sicer oddajajo program v 14 jezikih, nimamo pa zakona o zaščiti ogroženih jezikov. Obstaja le regionalni zakon o krepitvi vloge ruščine kot uradnega jezika,« je s pomanjkljivo zakonodajo nezadovoljen opozicijski aktivist Magomed Šamiljev.

Med Kaspijskim morjem in kavkaškim gorovjem

Preden so v začetku 18. stoletja prišli pod rusko nadvlado, so se na tem ozemlju skozi desetletja menjale različne civilizacije. Po poganih so prišli Rimljani, kristjani, za njimi Huni, Avari, Perzijci, Arabci, Albanci, Turki in še in še.Čemu je bil kos zemlje tako zelo pomemben? Predstavljajte si morsko obalo, ob kateri se že po nekaj sto metrih začnejo hribi, ki takoj preidejo v tudi 4000 metrov visoke gore. Ta ozki prehod ob morju je tako edina pot na Kavkaz in dalje na zahod. Južneje namreč pot zapirata Črno morje in Sredozemlje. Zato so že pred 5000 leti zgradili prvi zid, ki je ožino varoval pred prišleki, ki so po kratkem nadlegovanju prebivalstva želeli nadaljevati pot naprej proti Evropi. Ta zid je še danes viden v mestu Derbent, ki velja za nekakšna vrata med Kaspijskim morjem in kavkaškim gorovjem. V najstarejšem (8. tisočletje pr. n. št.) in najjužnejšem mestu v Rusiji stoji tudi slikovita starodavna citadela, ki je uvrščena med svetovno kulturno dediščino Unesca.Med Kaspijskim in Črnim morjem razpeto gorovje ruske umetnike navdihuje že več stoletij. Pandorino skrinjico je prvi odprl Aleksander Puškin, ki se je na Kavkaz odpravil v iskanju »duha svobode«. V pesnitvi Kavkaški ujetnik je izrazil očaranost nad slikovito naravo, nekaj fantastično lepega in eksotičnega je bilo zanj tudi življenje v skladu z naravnimi zakoni, prebivalci pa so se mu zdeli osvežujoče divji, svobodni in ponosni.

O bojevitih gorskih narodih in njihovih ruskih okupatorjih so kasneje pisali še Lermontov, Lev Tolstoj, pozneje pa tudi eden najbolj znanih ruskih sodobnih pisateljev Vladimir Makanin. Vsi celo v delih z enakim naslovom – Kavkaški ujetnik, ki ga nosi tudi mednarodna filmska uspešnica režiserja Sergeja Bodrova. Prava klasika je postala tudi sovjetska komedija Kavkaška ujetnica. Čeprav omenjena dela narode Kavkaza slikajo precej romantično, se je tudi zaradi njih to območje v ruski zavesti zasidralo kot mesto nasilja, barbarstva in ugrabitev. ■

Gorska vasica Kubači sodi med najbolj znana tradicionalna središča srebrarjev na svetu Tukaj so nastali celo tako slavni kosi, kot je bila zlata čelada z dvema rogovoma, ki jo je v bitkah nosil ruski car Peter Veliki, meč kneza Mstislava Velikega ter ščit Aleksandra Nevskega Bolj kot po nakitu je kubačinske ženske mogoče prepoznati po edinstvenih šalih, imenovanih kaz

Dagestan

𝕏   Facebook   Telegram   Viber