Zahodna očaranost z Amazonkami

Polona Frelih

Neusmiljeno turško obračunavanje s kurdskimi gverilkami je v zahod­nih medijih drugotna tema, saj se nihče noče soočiti z dejstvom, da polnopravna članica Severnoatlantskega zavezništva – katerega članica je tudi Slovenija – pobija Kurdinje. Boj oboroženega krila Kurdske delavske stranke (PKK) proti Islamski državi je v tem pogledu precej bolj varna tema, zato korporativni mediji pišejo predvsem o njem.

Fotografija kurdskega dekleta v vojaški uniformi, ki v eni roki stiska avtomat, z drugo pa s prsti kaže V, simbol za zmago, ni postala samo simbol junaške obrambe kurskega mesta Kobani, ampak oboroženega upora kurdskih žensk proti skrajnežem Islamske države nasploh. Nasmejano dekle, ki je menda pokončalo več kot sto islamskih skrajnežev, je na družbenih omrežjih zaslovelo pod imenom Rehana. Ko je bila rojena legenda, je postala – Angel iz Kobanija. »Namesto da bi poskušali celovito razložiti fenomen oboroženih Kurdinj, so zahodni mediji z zanje značilno kratkovid­nostjo sledili svojim senzacionalističnim ciljem. Poročevalci so izbirali najbolj atraktivne borke in jih predstavljali kot nevarne Amazonke. O oboroženih Kurdinjah se piše poenostavljeno, misoginistično, orientalistično in pokroviteljsko,« je kurdska aktivistka Dilar Dirik zapisala v obsežnem komentarju Zahodna fascinacija s »strašnimi« kurdskimi ženskami.

Skoraj vsi svetovni mediji so letos objavili najmanj eno fotoreportaže o kurdskih gverilkah. V ospredju so bile glamurozne fotografije, kakršnih smo navajeni v modnih revijah. Skoraj ni bilo članka brez senzacionalistične ugotovitve, »da skrajneži Islamske države trepetajo pred temi ženskami, saj so prepričani, da ne bodo šli v nebesa, če jih ubije ženska«.

Ne puške, ampak ideje

Le redkokdo se je poglobil v ideologijo in politično prepričanje neustrašnih bork, ki so povečini članice Turške delavske stranke (PKK) zaprtega Abdullaha Öcalana, ki je v Turčiji, Evropski uniji ter Združenih državah Amerike uvrščena med teroristične organizacije. Manj znano je tudi, da je ženskega spola skoraj polovica PKK in da je ena od prioritet gibanja boj za žensko emancipacijo, zato uveljavljajo ženske kvote ter sopredsedovanje moškega in ženske na vseh ravneh.

»Zahodni mediji so kurdske gverilke poveličevali kot sovražnice Islamske države, po drugi strani pa so sramežljivo omilili njihov radikalni boj in ga tako prilagodili zahodnemu dojemanju. Niso opozorili, da večina teh žensk pripada gibanju, ki velja za teroristično, ampak so to dejstvo raje zamolčali. Morali bi se zavzeti za odstranitev PKK s sez­nama terorističnih organizacij in priznati kurdsko upravo v Siriji,« je Dirikova opozorila, da poklon kurdskim borkam ni dovolj. Treba bi bilo podpreti njihova prizadevanja za svobodni Kurdistan.

Pripadniki Ljudskih obrambnih enot v Siriji (YPG) ter Ženskih obrambnih sil (YPJ), ki so jih v sirskem Kurdistanu kot avtonomno žensko vojsko ustanovili leta 2013, so bili pri obrambi mesta Kobani na prvi bojni liniji. Kar 35 odstotkov – približno 15 tisoč pešmerg – je bilo žensk. »Ne želimo si, da bi nas svet poznal zaradi naših pušk, ampak zaradi idej,« je bila jasna borka za neodvisnost Zahodnega Kurdistana.

»Že res, da je z orientalistične perspektive odkritje ženske revolucije med Kurdi zelo fascinantno, vendar so vsaj za mojo generacijo vojskujoče se ženske neodtujljiv del naše identitete,« opozarja Dirikova.

Že konec 19. stoletja je Kurdinja Kara Fatma v Otomanskem imperiju poveljevala bataljonu, v katerem je bilo skoraj 700 moških, vanj pa se je infiltriralo tudi 43 žensk, kar je bilo za tiste čase zelo neobičajno. Leta 1974 so v Iraku usmrtili komaj 22-letno Lejlo Kasim, ki so jo v vladajoči stranki Baath na smrtno kazen obsodili zaradi sodelovanja v kurdskem študentskem gibanju. Kljub herojski zapuščini pogumnih Kurdinj je kurdska družba vse kaj drugega kot enakopravna.

Posilstvo za 72 devic

Eden od ciljev boja kurdskih žensk je tudi rušenje patriarhalnosti v kurdski družbi, ki se kaže v prisilnih porokah, porokah otrok, umorih iz časti, nasilju v družini in posilstvih. »Nič čudnega ni, da oborožene Kurdinje na Bližnjem vzhodu razumejo kot veliko grožnjo! Ponižati jih poskušajo z verbalnimi in fizičnimi spolnimi napadi, kar je preživetvena tehnika patriarhalnih struktur, proti katerim se Kurdinje borijo z orožjem. Če bi ženske sprejeli kot sovražnice v boju, bi se testosteronski moški ukazi sesuli v prah,« je zapisala Dirikova.

Oborožene Kurdinje se borijo proti Turčiji, ki ima drugo največjo vojsko med članicami Nata ter predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, ki od žensk javno zahteva, naj rodijo najmanj tri otroke, njihov sovražnik pa sta tudi iranski režim, ki vse ženske, ne samo Kurdinje, tlači v imenu islama, ter sirski režim. V zadnjem času so sicer v nekaterih predelih Sirije pešmerge svoje moči celo združile s sirsko vojsko, s katero se skupaj borijo proti skrajnežem Islamske države. Za te je posilstvo kurdskih žensk celo »halal« oziroma zaželeno v skladu z islamskim zakonom. Za to barbarsko dejanje bodo v nebesih nagrajeni z 72 devicami.

»Zanosila je«, »Obupane ženske z gora«, »Ni bila devica« ter »Poglej, čigava ljubica je« so naslovi, pod katerimi o kurdskih ženskah poročajo turški in iranski državni mediji. Kritizirajo zlasti njihovo sodelovanje v oboroženem boju, za kar seveda ni povod pacifizem, ampak nazadnjaška predstava o »ženskosti«. Vojakinje niso zaželene, saj jim družba predpisuje vlogo mater in žen, vojskovanje pa je domena moških.

Fantastična podoba za fantastično zgodbo

Rehana z začetka naše zgodbe je postala zvezdnica družbenih omrežij. Njeni oboževalci so poveličevali njene vojaške uspehe, borci Islamske države pa so vztrajno ponavljali, da so jo že zdavnaj obglavili, kar so v skladu s svojo dovršeno PR-strategijo podkrepili še s fotografijo. Potem se je vendarle oglasil švedski novinar Carl Drott, ki se je pred letom dni z njo srečal v Kobaniju.

Švedskemu novinarju je zaupala, da je v oborožene sile vstopila, ker so ji islamski skrajneži ubili očeta, in da je pred tem študirala pravo. Vse drugo je fikcija. Tudi njeno ime, saj jo je novinar pozabil vprašati. Dejstvo je, da Rehana ni kurdsko ime.

»Prostovoljno se je prijavila, da bo Kobani branila pred Islamsko državo in s tem tvegala življenje. Očitno nekateri mislijo, da to ni dovolj herojsko in si je treba izmišljati še bolj fantastične zgodbe. S tem so razvrednotili številne druge popolnoma resnične in celo bolj fantastične zgodbe iz Kobanija. Na žalost za vsako fantastično zgodbo ni mogoče najti ikonične podobe in obratno,« je Drott raztrgal sodobno medijsko industrijo, v kateri prevladujejo stereotipi, polresnice, bajke, površne sodbe, anonimni viri in celo laži.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber