Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Smo huligani in vandali, kot je zapisano v naših kazenskih ovadbah

Kdo so dekleta iz ruske pankovske zasedbe Pussy Riot, ki zaradi provokativnega nastopa v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika že več mesecev polnijo časopisne naslovnice? Zagotovo jih nihče ne pozna tako dobro kot aktivisti ruske anarhistične umetniške skupine Vojna, ki so pravzaprav njihovi iniciatorji v svet protestne umetnosti. Ker je za njimi razpisana tiralica, so aktivisti Vojne že leta 2009 poniknili v ilegalo, od koder so posebej za Delo prek elektronske pošte spregovorili tudi o svojih učenkah.


 

Svojo skupino ste poimenovali Vojna. Kako je nastala vaša skupina in kdo je avtor ideje?

Oleg Vorotnikov: Avtorja ideje o ustanovitvi skupine Vojna sva midva z Natalijo. Leta 2005 sva se odločila, da bova zbrala aktiviste, ki želijo ustvarjati novo revolucionarno umetnost in promovirati anarhistične ideje. Za iskanje aktivistov sva porabila eno leto. Ključno srečanje je bilo 24. junija 2006, ko sva se spoznala z Aleksejem Plucerjem - Sarnom, ki je imel izkušnje kot umetnik akcionist ter tudi kot avtor tekstov in umetniških konceptov. On je naš gonilni motor, na katerem potujemo po informacijskih prostranstvih. Njegov trud je neizmeren, saj je avtor skoraj vseh besedil in konceptov naše medijske umetnosti.

Aleksej Plucer - Sarno: Leta 2007 sem začel aktivno sodelovati pri delu v skupini Vojna, zaradi česar sem opustil vse druge umetniške projekte. Vseeno ni treba poveličevati mojega dela, saj sem samo umetnik, ideolog in pisec. Pri Vojni gre predvsem za skupinsko delo in najtežje in najbolj tvegane naloge so na plečih Natalije in Olega. Oleg je nesporni vodja skupine, saj vodi vse organizacijske zadeve, kar je najtežje. Natalija je naš vrhovni poveljnik, ki skupini poveljuje v času izvedbe akcij, ko smo vsi drugi njeni podrejeni. Jaz sem samo medijski umetnik skupine Vojna.

Natalija Sokol: Prav mi trije smo v letih 2006 in 2007 ustvarili vso ideologijo skupine. Od leta 2007 se Aleksej ukvarja z ustvarjanjem naše medijske umetnosti, konceptov in tekstov. V troje smo ustvarili tudi vse avtorske akcije med letoma 2006 in 2012, tako moskovske kot peterburške.

Aleksej: Avtor imena je Oleg Vorotnikov, o njem pa smo glasovali na skupinskem sestanku. Treba je dodati, da se je leta 2009 skupini pridružil še Leonid Nikolajev, ki je leta 2010 postal glavni junak vseh najboljših akcij Vojne. V prvi vrsti je to akcija Kurac v ujetništvu FSB, ko smo na dvižnem Litejnem mostu v Peterburgu narisali 65-metrski penis. Ko so most odprli za prehod ladij, se je gigantski kurac dvignil med oblake. Most je nasproti glavnega štaba tajne službe FSB, kar pomeni, da je kurac vstal naravnost pred okni sodelavcev varnostnih služb, ki v Rusiji poosebljajo vsa grozodejstva aktualne oblasti. Lenja je glavno vlogo odigral tudi v akciji Revolucija na Dvorcovi ploščadi, med katero so aktivisti Vojne z golimi rokami prevračali policijska vozila.

Oleg: S prevračanjem avtomobilov smo začeli na uličnih vajah. Zadnji prevrnjen policijski avtomobil je bil vrhunec umetniške instalacije in smo ga prevrnili pred vhodom v Državni ruski muzej, o čemer smo posneli tudi kratki film.

Natalija: Zaradi omenjene akcije so aretirali Olega in Leonida, ki sta na podlagi obtožb o huliganstvu, o katerem govori 213. člen kazenskega zakonika, v zaporu preživela tri mesece in pol. Grozilo jima je pet let zapora, vendar je britanski umetnik Banksy zanju zbral 120.000 dolarjev, s katerimi smo plačali varščino. Po izpustitvi iz zapora smo poniknili v ilegalo in se nismo več odzivali na pozive preiskovalcev in sodišča. Kmalu zatem je Vojna v množične medije poslala svoje novo geslo: »Sodniki, pojdite v kurac!« Zdaj se skrivamo pred policijo. Zaradi naših protestnih umetniških akcij, ki so uperjene proti mafijski ruski oblasti, so skorumpirani kifeljci za nami razpisali tiralico. Ne morejo nam do živega.

Oleg: Ne gre samo za rusko, ampak tudi mednarodno tiralico. To je popoln absurd, saj so nam kifeljci odvzeli potne liste. Brez njih ni mogoče zapustiti Rusije. Mednarodno tiralico je proti nam razpisal isti preiskovalec, ki nam je odtujil potni list. Ker nas ne morejo izslediti, poskušajo svojo profesionalno nesposobnost prikriti z izjavami, da smo pobegnili iz Rusije. Mi smo – tukaj.

Proti komu se pravzaprav bori Vojna?

Aleksej: Naši sovražniki so – totalitarizem, fašizem, seksizem, glamur. Borimo se za restavracijo realnih državljanskih pravic in svoboščin. Policijske države po vsej Evropi kratijo svobodo državljanov. Politiko desne radikalne oblasti, ki se samo pretvarja, da je demokratična, podpira skorumpirani bančni sistem in nič manj mafijska cerkvena vodstva. Cerkev je postala skorumpirani PR-oddelek oblasti, ki ji pomaga pri zombiranju ljudi.

Ste umetniki, filozofi ali anarhisti?

Oleg: Vojno je mogoče imenovati anarhopank skupina. Različni aktivisti imamo zelo različna politična prepričanja. Leonid Nikolajev je bil, denimo, običajen član političnega odbora opozicijske stranke Solidarnost. Leve liberalne ideje so ga razočarale, saj je ugotovil, da so neučinkovite. Z vsakim korakom smo bliže levega radikalnega anarhističnega protesta.

Aleksej: Kot umetnik v sodobni Evropi sodelujem samo z anarhisti in antifašisti, odločno pa zavračam sodelovanje z vsakršnimi liberalnimi krogi. Anarhisti so organizirani in dejansko nasprotujejo sistemu. Za umetniški aktivizem je zelo pomembno k delu pritegniti tovariše, s katerimi potem ustvarjaš skupne projekte, ki nam omogočajo ostati v stiku z dejanskim družbenopolitičnim kontekstom. To je naša glavna naloga. Težko bi rekli, da smo filozofi, čeprav sva oba z Olegom končala filozofsko fakulteto, on v Moskvi, jaz v estonskem Tartuju.

Natalija: Politični liberalizem – to je splošna fikcija in goljufija. Za liberalnimi idejami se zelo pogosto skrivajo desničarski politiki, fašisti, skorumpiranci ter banditi v policijskih uniformah in sodniških haljah.

Aleksej: Anarhisti so dandanes ena od redkih organiziranih sil protesta, v kateri sodelujejo načelni ljudje. V drugi polovici 20. stoletja so anarhistične ideje dobile novo aktualnost. V dobi interneta je vsem postalo jasno, da lahko sistem uspešno deluje tudi brez policije, avtoritarne oblasti in njenega legitimnega nasilja. In ne samo internet, tudi vse najbolj učinkovite umetniške skupine ljudi so organizirane po anarhističnem principu. Svobodni umetniki pri izdelavi umetniških objektov prav tako ne potrebujejo vodstva, policije, sveta direktorjev in drugih represivnih organov. Vse totalitarne inštitucije zgolj preprečujejo aktivnost in strašijo, da bi brez njih zavladal popoln kaos. Ljudi strašijo z mitološkim kaosom, za praznimi besedami pa se skriva neustavljiva želja po oblasti, nasilju in denarju.

Oleg: Nekateri so anarhizem razglašali za utopijo, zdaj pa že deluje v realnosti.

Aleksej: V realnem političnem življenju so najuspešnejši tisti sistemi, kjer stopnja svobode in kaosa ni manjša od stopnje reda. Do skrajnosti redoljuben sistem postane statičen, se preneha razvijati in umre. Tako so propadli vsi totalitarni režimi, med drugim tudi Sovjetska zveza. Kaos in svoboda sta v vsakem sistemu enako nujna kot zrak. Če želi sodobna Evropa spet postati primerna za življenje, se mora vanjo vrniti svoboda samoorganiziranja, svoboda brez vsakodnevnega policijskega nasilja. Vsem je jasno, da sta skvot na Metelkovi v Ljubljani in Pekarna v Mariboru zadnja otočka svobode. Prav kaos svobode je v našem svetu tisto, iz česar raste red, in na splošno je vse življenje posledica samoorganizacije. Nič drugače ni v sodobni umetnosti.

Oleg: Umetnik, ki po pripravljenih šablonah ustvarja za prodajo, je – mrtev.

Vaš način življenja številne šokira, druge pa navdihuje. Kradete hrano, skrivate se pred policijo, nimate stalnega naslova in službe. Zakaj ste se odločili za tak način življenja in kakšni so njegovi glavni izzivi?

Oleg: Hrana ni privilegij, ki jo korporacije dajejo za suženjsko delo. Gre za pravico vsakega človeka. Kot umetniki delamo brezplačno, strokovnjaki pa naše stvaritve ocenjujejo zelo visoko. Zakaj ne bi smeli dobiti minimuma brezplačne hrane? Ali so v šoku, ker še nismo umrli od lakote?

Natalija: Pri konspirativnosti in selitvi iz stanovanja v stanovanje gre za iskreno reakcijo protestnega aktivista na totalitarizem oblasti, ki ga poskuša fizično uničiti. Ruska fašistoidna oblast razpolaga z gigantskim represivnim sistemom, v katerem sodeluje tri milijone velikodušno financiranih kifeljcev in agentov. Mučijo, kaznujejo in v zapor pošiljajo vse, ki se uprejo njihovi zverinskosti. Naša oblast je nasilje in mučenje razglasila za svojo normo. Z legalnim nasiljem se spravlja nad drugače misleče. Njeno politiko vodijo prodani in skorumpirani banditi v policijskih uniformah in sodniških haljah.

Katera od vaših akcij vam je najljubša? Za akcijo Kurac je ujetnik FSB ste prejeli rusko nagrado za najbolj inovativno umetniško delo.

Oleg: V množičnih medijih je prvo eksplozijo povzročila akcija Jebi se za naslednika Medvedka!, ki jo sami imenujemo Jebanje v muzeju. Zgodila se je 28. februarja 2008, objavili pa smo jo na dan predvolilnega molka pred volitvami predsednika Dmitrija Medvedjeva. Kolektivni spolni odnos v državnem muzeju je bil portret predvolilne Rusije, kjer vsi »jebejo« drug drugega. V istem letu smo pripravili še dve odmevni akciji; ena je bila »Pestel [eden od dekabristov] ni padel na kurac!« Med to akcijo smo sredi belega dne pripravili javno obešanje v supermarketu, med katerim smo obesili tri gastarbajterje, juda in homoseksualca. To je bilo darilo skorumpiranemu županu Moskve in njegovi politiki ksenofobije, homofobije in suženjstva. Drugo akcijo smo poimenovali Dol s cenzuro!, v njej pa smo pred pisarno taganskega tožilstva pripravili avtomobilsko nesrečo in tako zaprli cesto.

Natalija: Naša najbolj razvpita akcija iz leta 2009 je bil naš prvi pank koncert Kurac v rit!, katerega avtorja sva midva z Olegom. Koncert smo pripravili v dvorani taganskega sodišča, v katerem je takrat potekal sodni proces. Oleg je k sodelovanju povabil Jekaterino Samucevič, Nadeždo Tolokonikovo in Marijo Aljohino, te pa so pozneje ustanovile svojo skupino Pussy Riot, s katero so začele stalno ponavljati naš prvi pank koncert. Naše akcije imajo velik potencial in so usmerjene v prihodnost. Prav zato ima Vojna toliko posnemovalcev in psevdoaktivistov, ki se označujejo za pripadnike Vojne, kot je denimo goljuf Pjotr Verzilov [soprog zaprte Nadežde Tolokonikove].

Oleg: Pjotr je šel tako daleč, da sebe in svojo ženo razglaša za ustanovitelja Vojne. Pri tem pozablja spomniti, da je imela Nadja med letoma 2005 in 2006, ko je Vojna začela nastajati, komaj petnajst let in je še obiskovala šolo v Norilsku, sam pa je bil star 17 let in je živel v Torontu v Kanadi. To je naraven proces, ko se začnejo razni avanturisti sliniti okoli kulturnih pojavov, s pomočjo katerih potem gradijo svoje kariere. Pjotr se lažno razglaša za ustanovitelja in aktivista Vojne, v resnici pa se je že zrinil v politiko in postal član številnih liberalnih političnih organizacij.

Aleksej: Na seznam naših najbolj znanih akcij je treba uvrstiti še štiri akcije iz leta 2010: Revolucija na Dvorcovi ploščadi in Litejni kurac, o katerih smo že govorili. Potem je še akcija Nori Lenja ščiti zvezno službo za varovanje!, med katero je Leonid na kremeljskem nabrežju simuliral avtomobilsko nesrečo in z modrim vedrom na glavi skočil na streho vozila varnostne službe. Močno je odmevala tudi akcija Zakaj so ukradli piščanca oziroma Zgodba o tem, kako je Pizda nahranila Vojno. Ne nazadnje so množični mediji mnogo pisali tudi o dveh globalnih akcijah Vojne v podporo političnim zapornikom, ki smo ju pripravili v letih 2011–2012. Vojna-Wanted in Political Prisoners sta seriji protestnih akcij v raznih mestih sveta. Gre za človekoljubno protestno umetnost, s katero smo preverjali, ali socialno-politični prostori v raznih državah spoštujejo državljanske in politične svoboščine.

Kaj je cilj vaše dejavnosti?

Natalija: Uničenje aktualnega fašističnega režima v Rusiji. Vsem je jasno, da je to mogoče doseči le z ljudsko revolucijo. Za ohranitev nakradenih milijard petrodolarjev je oblast pripravljena na vsakršne represije in kazni.

Aleksej: Naša umetnost – to je naše življenje. Drugače ne moremo živeti. Naše akcije so sestavni del našega življenja. Pri tem ne gre za cilj, ampak vsakodnevni proces kljubovanja sistemu.

Kako ocenjujete trenutno stanje sodobne kulture in politike?

Oleg: Prepričan sem, da je potencial mirnega protesta v vsej Evropi dokončno izčrpan. Oblast ne sliši več ljudi, mirne demonstracije pa ne prinašajo nobenih rezultatov. Grčija je dober primer anarhističnega protesta, ki oblast s silo pripravlja do tega, da posluša mnenje ljudstva.

Aleksej: V številnih evropskih državah so na oblast prišli desničarji. V Španiji so danes uničene temeljne državljanske pravice, ki so jih socialdemokrati izborili pred desetimi leti. Še huje je v Romuniji, kjer imajo stoodstotno korupcijo in naravni fašizem. Na lastne oči sem videl, kako so kifeljci ponoči na aveniji od prostitutk pobirali denar. Policija ščiti vse kriminalne biznise in lahko rečem, da položaj ni veliko boljši kot v Rusiji. Ljudem sledijo, jih pretepajo in aretirajo. Na Poljskem je mogoče brez sodišča in preiskovalcev aretirati človeka in ga brez obtožnice v zaporu zadrževati 48 ur. Samo zato, ker ni všeč kifeljcem na ulici ali ker je doma pozabil potni list. V številnih državah Evrope se kifeljci obnašajo kot okupatorji na sovražnem ozemlju. Njihova edina naloga je, da oblast varujejo pred preprostimi ljudmi. Žalostno je, da so tudi v kulturi začele prevladovati fašistoidne tendence. Tudi tukaj je vse v rokah korporacij in kifeljcev. Današnja umetnost je to, kar oblast in policija dovolita delati umetniku. To pride še najbolje do izraza v ulični umetnosti. V Krakovu na Poljskem sem izvedel eksperiment. Festival je na mestno oblast naslovil prošnjo za pripravo Pohoda umetnikov, ki sem ga začel sto metrov pred odobrenim mestom, in policija nam je takoj zaprla pot. Umetniki morajo delati v hlevu, ki jim ga določi oblast. So kot živina. Njihova naloga je na ukaz oblasti krasiti mesto in molčati o problemih.

Tudi protestna umetnost je politika. Ali ste revolucionarji?

Aleksej: Smo umetniki revolucionarji.

Oleg: Smo huligani in vandali, kot je zapisano v naših kazenskih ovadbah.

Kaj je za vas provokacija?

Aleksej: Če je umetnik v prostoru svobode in je obkrožen s svobodnimi ljudmi, potem ne more nikogar sprovocirati. Drugače je, če so ob tebi skorumpirani birokrat, kifeljci banditi in fašist v duhovniških talarjih. Dovolj je že, da rečeš žal besedo na njihov račun, za kar zadostuje, da jih imenuješ preprosto to, kar so v resnici. Nemudoma bodo začeli kričati: »Provokacija!« Do histerije je mogoče sprovocirati samo psihotika, do pretepa samo pretepača, do umora samo morilca, do ponarejanja obtožnice samo kifeljca fašista itd. Svobodnih in poštenih ljudi ni mogoče sprovocirati. In v tem je ves smisel umetniške provokacije – gre za testiranje oblasti na vso umazanijo, ki se skriva v njih samih. Skupina Pussy Riot je v katedrali odpela nedolžno pesmico: »Devica Marija, preženi Putina!« Tukaj ne gre za kriminal! Ne glede na to jih je oblast do začetka sojenja kar pet mesecev zadrževala v zaporu, potem pa so jih obsodili še na dve leti zaporne kazni. Provokacija? Da! Provokacija treh ljubkih deklet proti strašni oblastni pošasti. Provokacija je bila uspešna! Oblastna pošast, ki se je poskušala pretvarjati, da je nedolžen bel puhasti zajček, je iz smrdljive luknje pomolila svoj umazani rilec. Ves svet je videl svinjski rilec v policijski uniformi in duhovniškem talarju.

Slovenski filozof Slavoj Žižek se je med svojo lekcijo v Moskvi pošalil, da so v času Stalina zelo spoštovali umetnike, saj so jih za eno samo pesem lahko poslali pred strelski vod. Zdaj te ena sama akcija lahko stane zapora. Ali vas to straši ali navdihuje?

Oleg: Že dolgo se ne bojimo ničesar več.

Aleksej: Razumevanje »navdiha« je nekaj iz mitološko-patriarhalno-represivnega jezika, ko so poeta umetnika identificirali s Prerokom, ki se pogovarja z bogovi in vse svoje genialne ideje dobiva »z vrha«. Pri tem poznamo vrsto primerov, ko so bili veliki pesniki v realnem življenju navadni drekači brez »božjega navdiha«.

Ali je radikalizacija umetnosti problem ali posledica trenutnih družbenih razmer?

Natalija: Posledica. In ne bi rekla, da gre za radikalizem. Gre za državljanski protest, ki je sorazmeren s trenutno politično situacijo. Naša oblast odraža radikalni fašizem, radikalni teror in radikalno uničenje vseh svoboščin v Rusiji.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Oleg: Prvi načrt – ne pristati v zaporu, čeprav so za nami razpisali tiralico. Kifeljci so zamaščeni, butasti, imajo drisko, nimajo pa možganov. Naj gredo v kurac! Ne bodo nas ujeli. Drugi načrt – jebati aktualno oblast, dokler ne izdihne.

Zakaj ste se negativno odzvali na film Včeraj, ki je posvečen vaši skupini?

Natalija: Režiser omenjenega paskvila [anonimni sestavek z namenom sramotitve] se je predstavljal za aktivista, ki hoče sodelovati v Vojni. Delovne razmere, ki so skupinsko delo, skupno lastništvo nad vsem foto- in videomaterialom ter skupinsko ustvarjanje videomateriala, je sprejel brez vprašanj.

Oleg: Kot aktivistu in našemu članu smo mu dovolili snemanje skupine, za katero je razpisana tiralica. Imel je možnost z nami delati doma in snemati zasebne prizore anarhistične umetniške skupine. Vse leto se je pretvarjal, da je aktivist, potem pa je ukradel naš videoarhiv in zbežal. S krajo intelektualne lastnine je zagrešil kaznivo dejanje. Zatem je iz naših zasebnih videoposnetkov zmontiral nekaj sramotilnih klipov in jih objavil na internetu.

Natalija: Med njimi je tudi posnetek mojega prepira z Olegom, med katerim se v jezi obkladava z obtožbami. Najina zasebnost se je znašla na internetu.

Oleg: Gre za celo serijo videofilmov – strašnih sramotilnih posnetkov, ki so nastali zato, da diskreditirajo naše protestno gibanje. Na internetu so samo v ruščini, v Evropi pa jih ni pokazal, saj se tam pretvarja, da je dejansko režiser.

Natalija: Med drugim je ponaredil tudi moj in Olegov podpis, s katerim je opremil ponarejeno dovoljenje o uporabi najinih zasebnih posnetkov. Omenjeni dokument je skupaj s filmom romal na Berlinale. Seveda smo protestirali. Znova je ponaredil podpise in se obrnil na sodišče v Berlinu ter na njem zmagal. Kifeljci so nam odvzeli vse dokumente, zato na sodišču ne moremo razkriti tatu in goljufa. Dobro ve, da nimamo potnih listov, in prav na to je tudi računal. Zagrešil je še dve kaznivi dejanji: ponarejanje uradnih dokumentov o intelektualni lastnini in laganje na nemškem sodišču. S prikazovanjem filma v Rusiji je veliko zaslužil na račun ukradene intelektualne lastnine, kar je še dodatno kaznivo dejanje. Vse skupaj je še toliko bolj neprijetno, ker so v skladu z našim načelom vsi naši videomateriali brezplačni. V intervjujih za ruske množične medije je govoril izmišljotine. Denimo, kako me je Oleg v času nosečnosti pretepal in brcal. Tudi kleveta je kaznivo dejanje. Z Olegom sva skupaj že deset let, imava dva otroka in se ljubiva.

Oleg: To je film, ki je narejen za Evropo, zato vanj ni vključil kompromitirajočega materiala. Grjazev [režiser filma Andrej Grjazev] je goljuf, izdajalec in kradljivec.

Po mnenju nekaterih radikalnih feministk gre pri akcijah Jebi se za Medvedka! in Kako ukrasti piščanca za pornografsko izkoriščanje ženskega telesa. Kako odgovarjate na obtožbe o seksizmu?

Aleksej: Seksizem nam je tuj. V naši skupini je Natalija glavni poveljnik. Podpiramo feministično gibanje. Zelo nam je žal, kadar feministke umetnost ocenjujejo z enakimi kriteriji kot publicistične pamflete. Video naše akcije ni dokumentarni film, ampak umetniška podoba. Ime akcije se glasi Kako je Pizda nahranila Vojno. Pizda v tem primeru predstavlja Vrata življenja, izvir eksistence, mejo med svetom živih in mrtvih. To je mitološka podoba. Tudi pri piščancu gre za večplastno podobo – to je tudi »petelinček«, se pravi falus, ter kokoška rjaba [kokoš iz ruskih pravljic], ki v folklori simbolizira hudiča in še kaj. Če na umetnost gledamo s te perspektive, lahko tudi Rafaelovo sliko, na kateri sveti Jurij na belem konju premaga zmaja, interpretiramo kot strašno delo, ki slavi zlorabo belih konjev in uničenje vseh živali zelene barve. Neumnost. Umetniške podobe ne kaže jemati iz enega konteksta in jo postavljati v drug, povsem tuj kontekst.

Vašo umetnost je mogoče označiti za ideološko. Žižek je dejal, da Pussy Riot predstavljajo »konceptualno umetnost v najbolj plemenitem pomenu te besede. So umetnice, ki utelešajo Idejo.« Ali je nekaj podobnega mogoče trditi tudi za vašo umetnost?

Aleksej: Z Žižkom ne bom polemiziral, saj ga zelo ljubim. Zame je eden od najpomembnejših avtorjev, ob boku z Lacanom, Pjatigorskim, Mamardašvilijem in Podorogo. Dodal bi le, da gre pri Vojni tudi za herojsko-monumentalno umetnost.

Pussy Riot so prejemnice nagrade za mir lennon-ono. V rusko družbo so vnesle razdor, za kar so dobile nagrado za mir. Kaj pravite na ta paradoks?

Aleksej: Svetovna norost. Tako lennon-ono kot takšne in drugačne nagrade – absolutna shizofrenija, idiotizem in neumnost. To niti najmanj ne vpliva na položaj v Rusiji. Ruski zapori so polni političnih zapornikov, evropski politiki pa se delajo, da tega niso opazili, in se še naprej objemajo z rusko mafijo ter kupujejo njen plin. Samo ostra politična reakcija Evrope lahko v Rusiji kaj spremeni.

Zdi se mi, da sta Nadežda Tolokonikova in njen mož Pjotr Verzikov nekakšna kopija Natalije Sokol in Olega Vorotnikova. Ali menite, da sta Tolokonikova in Verzilov plagiatorja?

Aleksej: Kot prvo sta učenca Vorotnikova. Februarja 2007, ko jih je povabil v svojo skupino, je bilo Nadji 16, Pjotru pa 18 let. Nemogoče je primerjati mlado in sladko maturantko norilske šole Nadjo, ki jo je Oleg povabil kot statistko na nekatere akcije Vojne, ter 30-letno predavateljico moskovske univerze Natalijo Sokol, avtorico in voditeljico vseh akcij Vojne.

Natalija: Mladi študentje so sodelovali na nekaterih zgodnjih akcijah Vojne, kjer so si nabrali nekaj izkušenj. Seveda avtorji akcij niso šolarji, ki jih povabimo k sodelovanju, ampak odrasli 30- in 40-letni umetniki: Oleg, Aleksej in jaz. Pjotr zdaj povsod razglaša, da je ustanovitelj in avtor vseh akcij Vojne, kar je seveda laž.

Aleksej: Vse skupaj nekoliko diši po plagiatu.

Oleg: Zelo neprijetno diši. Zlasti, ker smo ju leta 2009 izgnali iz skupine zaradi provokacij in dejstva, da sta enega aktivista izdala policiji. Iz svojih vrst so ju zaradi provokacij pregnali tudi anarhisti. Zdaj Pjotr dela uspešno kariero sredi glamuroznih desnih liberalcev, kjer se predstavlja kot ustanovitelj in ideolog Vojne. Za našo anarhistično skupino je to velika sramota in diskreditacija našega imena.

Kakšen odnos imate do njih zdaj?

Aleksej: O Nadji ne dajemo več informacij, saj je postala stoodstotna politična zapornica. To je solidarnost s političnimi zaporniki. Sem pobudnik številnih akcij v podporo Pussy Riot v Evropi. Dolžni smo ščititi dekleta in pozabiti na stare zamere.

Akcije omenjene moskovske Vojne ste označili za nekreativne. Kako ocenjujete pank molitev Pussy Riot v katedrali Kristusa Odrešenika?

Aleksej: Tega nisem izjavil. Dejal sem samo, da je serija njihovih akcij remake pank koncerta v dvorani sodišča, ki je avtorska akcija Olega in Natalije. Pri remaku ne gre za v celoti samostojno akcijo. Nimajo in niso imele lastnih idej, imajo pa kot Olegove učenke odličen občutek za družbenopolitično situacijo. Svojo akcijo so dobro tempirale in je potekala pred predsedniškimi volitvami in v za to primernem mestu – glavnem predvolilnem centru PR. V katedrali, kjer mašuje patriarh Kiril, ki je vseskozi pozival, da je treba glasovati za Putina. Umetniška provokacija je bila uspešna, njen del pa je tudi reakcija oblasti na protestno akcijo. V tem je bila njihova akcija superuspešna in učinkovita.

Ali menite, da mora biti resnična umetnost anonimna?

Aleksej: V umetnosti ne obstaja en recept, ki bi veljal za vse. Vsak umetnik sam odloča, kakšen bo njegov način življenja. Eni svoje ime prodajajo za denar. Mi denimo vse svoje zaslužke namenjamo političnim zapornikom in človekoljubnim organizacijam. Seveda ne sodimo tistih, ki služijo na račun svoje umetnosti. Banksy ogromno zasluži. Če ne bi, ne bi mogel iz pripora pomagati Olegu in Leonidu. Vprašanje je, za kaj umetnik porablja denar, ki ga služi z umetnostjo.

Ali je osebna slava umetnikov cilj?

Aleksej: Slava seveda nikoli ni cilj. Na žalost v sodobnem svetu umetnik brez imena ni umetnik, saj ga nihče ne sliši. Če nima dostopa k množičnim medijem, lahko pomaga le redkim. Ime skupine Vojna izkoriščamo za manipulacijo množičnih medijev, ki po naši zaslugi objavljajo informacije o političnih zapornikih, o kratenju državljanskih pravic in svoboščin, o družbenopolitičnih problemih. Če ne bi bili razvpiti, bi bili nemočni.

Natalija: Ves denar od nagrade za najbolj inovativno umetniško delo smo namenili človekoljubni organizaciji Agora. Tudi denar Banksyja, ki nam je ostal po plačilu varščine, smo nakazali na račune ruskih političnih zapornikov.

Zakaj medijska histerija okoli Pussy Riot ne potihne? Zakaj so tako privlačne za svetovne množične medije?

Aleksej: Po eni strani so to lepa mlada dekleta, ki izvajajo glamurozne akcije. Na drugi strani je strašljiva oblastna pošast, ki jih poskuša uničiti samo zato, ker so se jim postavile po robu. Za množične medije je to idealna zgodba. V zaporu umirajoča častna aktivistka Vojne Taisija Osipova, ki je do sodnega procesa v zaporu preživela dve leti, obsojena pa je bila na osem let zapora, za množične medije ni zanimiva. Zahod se požvižga na to, da v Rusiji na stotine političnih zapornikov gnije v zaporu.

Ali ste nasledniki ruske kulture? Kdo od ruskih pisateljev, pesnikov in mislecev vam je blizu? Od tujih?

Aleksej: Moji idoli so ustanovitelj ruskega akcionizma Andrej Monastirski, dunajski akcionisti, gibanje dada, zlasti Tristan Tzara, ter predrevolucionarne izkušnje futuristov, ki so se pozneje na žalost skurbali in začeli delati za oblast.

Ali je Verzilov provokator?

Natalija: Stoodstotno.

Aleksej: Obstajajo razni provokatorji. Ni agent varnostnih služb.

Oleg: V svojem bistvu je provokator. Naslaja se, kadar mu uspe aktivista spraviti v zapor. Njegov cilj je osebna slava, da je v centru pozornosti, da daje intervjuje, prejema nagrado iz rok Yoko Ono in podobno. Po njegovih lastnih besedah »je to čudovit osebni PR«.

Natalija: Ko je kifeljcem izdal aktivista Šitmana, je pritekel k nam in nam ves radosten sporočil »veselo novico«. Na naše razburjenje je odgovoril: »Kaj ste res vsi idioti? To je za nas prekrasna reklama! Dal sem že deset intervjujev.«

Oleg: Ves kazenski pregon proti Pussy Riot temelji na gradivu iz njegovega laptopa. Arhiv ženske skupine ni bil zakodiran, čeprav ga je teh veščin učila prav Natalija. Poleg tega je vedno zelo pridno varoval posnetke, ki so povezani z njim samim. Gre za njegovo metodo provokacije.

V čem se Vojna razlikuje od Pussy Riot?

Aleksej: Če poenostavim, je Vojna anarhopank umetniška skupina, ki ustvarja ulično politično umetnost. Pussy Riot so popart skupina, ki se ukvarja s studijskimi protestnimi ponovitvami naših akcij. Med akcijami samo skačejo s kitarami v rokah, glasbo in besedilo pesmi pa naknadno posnamejo v studiu. Na našem pank koncertu leta 2009 smo v dvorani sodišča v živo igrali pank rock. V tem je razlika; podobni pa smo si v tem, da oboji delamo politično protestno umetnost.

Ali se vam ne zdi, da zanimanje za Pussy Riot pozornost medijev preusmerja stran od realnih problemov in drugih političnih zapornikov, kot je že omenjena Taisija Osipova?

Aleksej: Po eni strani se strinjam z vašo trditvijo, po drugi pa so pozornost vsega sveta pritegnile k ruskim problemom, tako da ne kaže zmanjševati pomembnosti in nujnosti njihovega dela. Njihove akcije so bile zelo koristne in v celoti je to pozitiven pojav, ki je prinesel veliko koristnega za celotno protestno gibanje. Če obstaja želja, je seveda v vsaki zadevi mogoče najti negativnost.

Ali bi bila reakcija na vaše akcije takšna kot v Rusiji, če bi denimo delovali v Združenih državah Amerike ali zahodni Evropi?

Aleksej: Pri umetniškem projektu je vedno treba upoštevati kontekst njegove realizacije. Treba ga je umestiti v družbenopolitični kontekst, zlasti če gre za ulično umetnost. Če bomo z njimi pritisnili na bolečo točko, bodo množični mediji v vsaki državi pripravljeni pisati o naših umetniških akcijah.

V enem od intervjujev je ruski umetnik Dmitrij Prigov za glavni cilj svoje umetnosti označil »dekonstrukcijo nagnjenosti k totalitarizmu«. Vam je blizu takšen svetovni nazor?

Oleg: Ideje Prigova so nam zelo blizu. Je naš učitelj, najljubši umetnik, in bi moral sodelovati v naši akciji Vojna se ukvarja samo z nekvalificiranim delom, med katero smo ga nameravali v ogromnem sefu na rokah odnesti v 22. nadstropje študentskega doma moskovske univerze.

Natalija: Akcijo so prepovedali, Prigov pa je naslednji dan umrl zaradi infarkta.

Aleksej: Dekonstrukcija nagnjenosti je čudovita metafora. Če nam jo uspe dekonstruirati, potem lahko govorimo o nujnosti uničenja preživelih ideologij, univerzalni ljubezni do vsega obskurnega, fašizma, nacizma, totalitarizma, religioznega fanatizma in fundamentalizma. Da, vse to je treba porušiti, dekonstruirati. Prav aktualni umetnik aktivist je dolžen razkrivati absurdnost sodobnega sveta, razgaljati družbenopolitične rakave rane in vsem na ogled postaviti svinjski rilec aktualne oblasti.

Ali se strinjate z Žižkom, ki je dejal, da je totalitarni režim lažje porušiti s »pankom kot pa z liberalno-humanitarnim protestom«?

Oleg: Liberalni protest ne obstaja. Liberalizem se je že zdavnaj izrodil v nakladanje lažnivih politikov, ki volivcem dajejo lažne obljube. Spremenil se je v pogovore o svobodi in demokraciji brez vsakršne svobode in demokracije v realnosti.

Natalija: Trenutno je mogoče govoriti samo o libertarnem anarhističnem in antifašističnem protestu.

Aleksej: Seveda, stilistika panka daje veliko možnosti za izražanje protestnih občutkov.

Ali ste pankerji?

Oleg: Da.

Aleksej: Ne.

Natalija: Ne vem.

Članek o skupni Pussy Riot lahko preberete v najnovejši številki Dela De Facto.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

6/10/2012 clanek-2131018.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo