Sveti gral Južne Amerike

Urugvaj je druga najmanjša država v Južni Ameriki. Gričevnata in planotasta pokrajina z rodovitnimi obalnimi nižinami je idealna za živinorejo in ovčerejo.

V Urugvaju se zdi, kot da je mate naravni podaljšek človekove roke. Vsi hodijo okoli z matero tople vode čez ramena in matejem v roki. Urugvajski mate veljaza najbolj cenjenega, čeprav ga – ironično – večino uvozijo iz sosednje Brazilije, ki je druga največja proizvajalka.

Yerba mate je zeliščni napitek iz posušenih in dimljenihlistov zimzelenega Ilex paraguariensis Ritual, tradicionalna umetnost in način življenja Urugvaj je najbolj evropska država Latinske Amerike

Nostalgija po Evropi je temelj južnoameriške kulture

Francisco Tomsich je vsestranski urugvajski umetnik slovenskih korenin. Je prejemnik nacionalne urugvajske nagrade za poezijo, vizualni ustvarjalec ter glasbenik, ki trenutno živi v Sloveniji, natančneje v Izoli.

Kaj bi poleg yerba mateja še morali vedeti o urugvajski kulturi?

Zdaj že lahko rečemo, da obstaja urugvajska kultura, v začetku pa je šlo za mešanico drugih kultur, zlasti španske in nekoliko manj italijanske. Ta mešanica skupaj z yerba matejem razkriva urugvajski značaj. V Urugvaju vse poteka zelo počasi. Vsi nenehno nekaj čakajo in čakanje je zelo pomemben del urugvajske kulture. Yerba mate zelo dobro izraža to ležernost bivanja, ki jo lahko povežemo s špansko kulturo, vendar je več kot to. Zame osebno gre za nekaj, kar ima korenine pri staroselcih. Ogromno stvari v Južni Ameriki ima korenine v staroselskem razumevanju življenja, pa četudi se o tem javno ne govori.

Kako je s staroselci v Urugvaju?

Urugvaj velja za edino južnoameriško državo, ki uradno nima staroselske populacije, saj je bila iztrebljena. Šlo je za kampanjo modernizacije države, ki je vključevala uničenje vseh staroselcev, še posebej pa plemena Charrua, ki je bilo najbolj napredno. Charrua so tistim, ki so se borili za neodvisnost, celo pomagali pri zmagi nad španskimi kolonizatorji in tako pripomogli k neodvisni državi, ki jih je nato za »nagrado« iztrebila. Zdaj jih uradno ni več, po drugi strani pa je jasno, da so nekateri preživeli. Velik odstotek prebivalcev Urugvaja ima v sebi staroselsko kri, verjetno celo jaz.

Se ljudje vračajo k svojim koreninam?

Trenutno obstaja močno gibanje, ki želi pozornost ljudi in države preusmeriti na trpežnost staroselske kulture, fenotipa, ljudi. Gre za iskanje novega pogleda na iztrebljanje, saj je doslej veljalo, da je bilo to potrebno zaradi modernizacije države.

So staroselci dobili opravičilo, je to kdo obžaloval?

Ne, saj se nimaš komu opravičiti. Indijanci Charrua so bili uradno iztrebljeni. Obstaja samo fenotip, kri v nekaterih prebivalcih Urugvaja. Njihova kultura se žal ni ohranila. Ne vemo, kakšno glasbo so igrali, vemo samo, da so imeli neke instrumente. Kar se tiče muzejev, obstajajo samo arheološki muzeji, kjer je mogoče videti ostanke njihove kulture, sama kultura pa je izginila. Ljudje poskušajo rekonstruirati idealno podobo življenja Indijancev Charrua, vendar manjkajo številni elementi.

Kaj pa mladi? Se sprašujejo kaj o tem, da je sodobni Urugvaj zrastel na kosteh staroselcev?

Ne, saj naša kultura od nekdaj temelji na nostalgiji po Evropi. V Urugvaju že od nekdaj vlada obsesija z Evropo. Malo zato, ker so staroselce iztrebili, poleg tega pa njihova kultura pri nas ni bila tako močna, kot so jo imeli denimo Inki v Peruju ali Azteki v Mehiki. Njihova kultura je preživela, še vedno živi. Plemena pa, ki so živela na območju, ki mu zdaj pravimo Urugvaj, so bila večinoma nomadska in so se preživljala z ribarjenjem, lovom in niso kultivirala zemlje. Plemena Charrua, Chana, Arachan in Guaraní niso pustila korenin, zato njihova kultura ni bila nikjer močno prisotna.

Rekel si, da so Urugvaj naselili zlasti prišleki iz Španije, Italije.

Prvi kolonizatorji so prišli s Kanarskih otokov in španščina, ki jo govorimo v Urugvaju, je še vedno zelo podobna tisti na Kanarskih otokih. Seveda so prihajali tudi ljudje iz drugih delov Španije. Italijani so začeli prihajati pred 1. svetovno vojno.

Amerika je bila Amerika, pa najsi gre za Severno ali Južno. Šlo je za utopično deželo svobode in rodovitne zemlje, ki jo je mogoče obdelovati. Šlo je za utopično podobo, ki so jo prodajali in ji je nasedlo veliko revnih ljudi iz Italije.

Verjetno so tako v Urugvaj prišli tudi tvoji stari starši?

Moji stari starši z očetove strani izvirajo s Primorskega, ki je bilo takrat del Italije. V Urugvaj so prišli z italijanskim potnim listom, ki so ga izdali v Trstu. Veliko Italijanov je prišlo tudi med obema vojnama, ko je emigriralo tudi ogromno ljudi iz Avstro-Ogrske, Balkana. V Urugvaj so prišli zlasti Hrvati, Grki in Nemci, Slovence pa je pot vodila v Argentino. Vse, kar imenujemo naša kultura, izvira iz tistega časa. Celo argentinski tango izvira iz te mešanice; nemški instrumenti, italijanski ritmi in balkanska melodija. Južnoameriška kultura je mešanica različnih evropskih kultur. In v Urugvaju je to mogoče videti v najčistejši obliki, saj se v nasprotju z Argentino, Brazilijo in še posebej Mehiko pri nas staroselska kultura ni ohranila.

Torej bi lahko rekli, da je Urugvaj najbolj evropska država Latinske Amerike?

Da, kar se najbolj čuti v arhitekturi. Za Evropejce naše glavno mesto Montevideo sploh ni eksotično. Je mešanica Pariza in Marsêilla. Videti je zelo francoski. Velik del 20. stoletja je bila ta »evropskost«, ta nostalgija za nečim, pravzaprav cokla v razvoju. Hrepenenje po Evropi je del južnoameriške kulture. Argentinski Slovenci denimo so po večini zelo razočarani, ko se vrnejo v Slovenijo, saj so gojili nekakšno podobo namišljene Slovenije, ki v resnici sploh ne obstaja.

Verjetno je slovenska skupnost prav v Argentini najmočnejša v vsej Južni Ameriki?

Je najštevilnejša pa tudi najmočnejša, imajo svoje slovenske klube, v katerih ohranjajo slovenski jezik. Gre predvsem za ljudi, ki so po II. svetovni vojni iz različnih razlogov bežali pred komunizmom in so vedno verjeli, da se bodo nekoč vrnili domov. Zato so več kot 50 let ohranjali svojo kulturo, govorili so v arhaični slovenščini, proizvajali so nostalgično literaturo. Njihove skupnosti so bile močne. Generacija mojih starih staršev, ki je emigrirala pred I. svetovno vojno, je bežala pred revščino, lakoto. Šlo je za zelo drago pot na drugi konec sveta, od koder se nikoli niso nameravali vrniti. Če so hoteli preživeti, so se morali zelo hitro integrirati.

Strastni ljubitelji yerba mateja, ki jim pravijo materosi, znajo povedati, da združuje moč kave in zdravstvene koristi čaja ter prebuja endorfine kot čokolada, poleg tega povečuje osredotočenost in prebavo ter organizmu zagotavlja vsa potrebna hranila. Pomagal naj bi pri ohranjanju vitke linije oziroma imel celo shujševalne učinke. Prav zato sem se pred leti prvič srečala s tem za moj okus strahovito grenkim južnoameriškim »svetim napitkom« z imenom yerba mate, kar v dobesednem prevodu iz jezika Indijancev Quechua pomeni skodelično zelišče.

Pravijo mu čaj, vendar gre dejansko za zeliščni napitek iz posušenih in dimljenih listov ter stebel zimzelenega grma z znanstvenim imenom Ilex paraguariensis. V Argentini, Urugvaju, Paragvaju ter nekaterih delih Brazilije, Čila in Bolivije ga uporabljajo že več tisočletij: s kovinskimi slamicami, tako imenovanimi bombilli, ki delujejo kot nekakšni filtri, ga ležerno srkajo iz posebnih čaš oziroma bučk, ki jim pravijo mate ali guampa. Pitje zvarka je že zdavnaj postalo ritual, tradicionalna umetnost in način življenja, še zlasti v Urugvaju, ki je z 19 litri popitega napitka na prebivalca na leto njegov daleč največji uporabnik.

Mate na vsakem koraku

»V Urugvaju boste na vsakem koraku naleteli na yerba mate, kar se izgovarja kot 'šerba mate', me že v uvodu popravi Francisco Tomsich, Urugvajec slovenskih korenin, ki se je tako kot večina sodržavljanov z napitkom spoznaval tako rekoč z materinim mlekom.« Gre seveda za metaforo, čeprav se res dogaja, da ga mešajo z materinim mlekom in ga dajejo dojenčkom. »Po večini mate začneš piti, ko si star dvanajst, trinajst let, na univerzi pa je oh in sploh. Ko zjutraj vstaneš, si najprej pripraviš mate, na univerzi pa se bo v krogu prijateljev vedno našel kdo, ki ga bo imel s seboj. Vse se vrti okoli človeka, ki ima mate in ga deli z drugimi. Tak človek se imenuje cebador, saj streže oziroma obvlada el arte de cebar, kar je glagol, ki pomeni servirati mate. O tej umetnosti obstajajo številni priročniki,« razlaga Francisco o ritualu pitja mateja, ki se v skladu s tradicijo uživa v krogu prijateljev, zato je eden od pomembnih elementov socializacije. Imenujemo ga pijača prijateljstva, saj ljudem pomaga, da se odprejo pred drugimi, kar pomeni, da gre za pristen južnoameriški način povezovanja.Nepogrešljiv je tudi v družinskem krogu. »Mate se običajno pije zjutraj ter po službi. Moja starša se vsak dan med peto in šesto popoldne usedeta na vrt pred hišo in se pogovarjata ob pitju mateja. To počneta vsak dan brez izjeme,« pravi sogovornik. »Tudi v pisarni ljudje najprej pijejo mate, šele nato začnejo delati, kar upočasni stvari,« pojasni Francisco, ki niti najmanj ne skriva, da mu je precej ljubša urugvajska ležernost kot pa učinkovitost v nemškem smislu te besede.

Ritualistični jezik

V Urugvaju se zdi, kot da je mate naravni podaljšek človekove roke. »Vsi nonstop pijejo mate. V Urugvaju vsi hodijo okoli s termovko oziroma matero tople vode čez ramena in matejem v roki, kar zna biti na začetku precej neudobno, vendar se navadiš. Če v glavnem mestu Montevideu obiščeš Ramblo, se pravi plažo, bodo tam vsi pili mate,« Francisco odločno pritrdi moji oceni, da je Urugvaj pravzaprav država, ki je obsedena z matejem. »Z ženo Henrike sva se en dan z avtobusom odpeljala v Montevideo in se dodobra nasmejala. Pred nami je bil voznik tovornjaka, ki je vozil, se pogovarjal po telefonu in pripravljal ter pil mate. Vse hkrati. V eni roki je imel telefon in mate, pod drugo roko pa termovko,« slikovito opiše enega od pogostih prizorov z ulic in cest Urugvaja, četudi so oblasti zaradi številnih nesreč pitje mateja med vožnjo že zdavnaj prepovedale. Zanimivo je, da prav urugvajski mate med poznavalci velja za najbolj cenjenega, čeprav ga – ironično – skorajda večino uvozijo iz sosednje Brazilije, ki je druga največja proizvajalka. Največja proizvajalka je Argentina, kjer pridelajo 280.000 ton mateja na leto, kar je velik del argentinskega bruto domačega proizvoda. »Urugvajski mate se imenuje yerba simpalo, kar pomeni, da so v njem samo listi, ne pa tudi vejice, kar je značilnost argentinskega mateja. Če boste v Ljubljani kupovali mate, boste dobili argentinsko različico,« opozori naš sogovornik. Kot zanimivost doda, da napitek med drugim pijejo tudi v Siriji ter Libanonu, kamor so omenjeno tradicijo prinesli Sirci in Libanonci, ki so se v Južno Ameriko preselili v poznem 19. stoletju ter prvi polovici 20. stoletja in se pozneje vrnili v domovino. Prav Sirija je največji uvoznik mateja na svetu: uvozijo ga 15.000 ton na leto. Pa vendarle je njegova edina prava domovina Južna Amerika, kjer poznajo celo poseben jezik yerba mate oz. neverbalno komunikacijo. Za začetnika bo dovolj vedeti, da niste najbolj dobrodošli, če vam postrežejo mate lavado, kar pomeni, da skorajda nima več okusa. Mate dulce i espumoso, kar pomeni sladek in peneči se mate, simbolizira prijateljstvo in naklonjenost, z vrelim oziroma mate hirviendo pa izražajo čisto sovraštvo. »Pred sto do dvesto leti je bil mate nekakšen ritualistični jezik, delno pa to ostaja še zdaj. Ljudje na našem podeželju so zelo tihi in hkrati zelo vljudni. Če jih je popotnik vprašal, ali lahko prespi pri njih, niso rekli ne. Da jim ni všeč, so pokazali tako, da so mu postregli hladni mate. To je bil znak, da je bolje, da odide. Z matejem so izražali čustva, ki jih niso znali ali želeli z besedami. Nekateri so še zdaj užaljeni, če jim postrežeš hladen napitek,« Francisco predstavi jezik čaja mate. Ta je tudi reden protagonist latinsko­ameriške literature. V najbolj znanem delu argentinskega pisatelja Julia Cortázarja z naslovom Rayuela ima ritual pitja mateja skorajda metafizične razsežnosti. »Mate, argentinska pljuča, ki nudi predah osamljenim in žalostnim,« je med drugim zapisal v njem.

Kakšna je temperatura mateja?

Glede priprave in samega pitja obstajajo natančno določena pravila. Povedali smo že, da se človek, ki servira mate, imenuje cebador. Z listi yerbe napolni 2/3 mateja (posodice), ki ga je treba pred prvo uporabo »pozdraviti«, kar pomeni, vanj položiti liste, jih zaliti s toplo vodo in pustiti šest ur ter nato vsebino zavreči. Postopek je treba ponavljati tri dni. Šele nato je mate pripravljen za prvo uporabo!V vseh navodilih izrecno poudarjajo, da voda za pripravo napitka ne sme biti vrela, pač pa mora imeti 70 do 80 stopinj Celzija; to temperaturo na nekaterih urugvajskih grelnikih vode označujejo preprosto kot temperaturo mate. Za optimalen mate potrebujete 50 gramov listov, ki jih zalivate z vodo, dokler ne postanejo povsem brez okusa (približno liter napitka). Ko se pivci posedejo v krog, cebador popije prvi in ponekod tudi drugi poparek, s čimer se prepriča, da ni ne prevroč ne prehladen. Nato čašo napolni znova in jo poda osebi na desni strani, ki jo mora izpiti do dna in jo vrniti cebadorju. Slednji postopek ponavlja, dokler mate ne postane popolnoma spran. Ko imaš dovolj, daš to vedeti z vljudnim gracias. Če mate v rokah zadržuješ predolgo, te na to opozorijo z besedami no es un micrófono, s čimer vljudno opomnijo, da v rokah pač nimaš mikrofona in da je tvoja lekcija končana. Cervador je tudi edini, ki ima pravico premakniti bombillo, kovinsko slamico, po kateri srkajo napitek. Nekatere bombille in tudi mate, ki je tradicionalno narejen iz buče, roga, usnja ali lesa, znajo biti pravi dragulji tradicionalne umetnosti in kot taki izjemno cenjeni med zbiralci. »Na žalost je med mladimi trenutno najbolj priljubljen plastični mate, včasih pa so obstajali zelo dragoceni, kakršne je še vedno mogoče videti na podeželju. Obstajali so celo bronasti. V muzeju je mogoče občudovati tudi bombille iz zlata in dragocenih kamnov ter srebrne. Najbolj običajen material za njihovo izdelavo je seveda alpaka, zlitina bakra, niklja in cinka, pojasni Francisco in doda, da so v Južni Ameriki temu posvečeni tudi številni muzeji. Daleč najbolj znan je El Museo del Mate v argentinskem mestu Tigre v predmestju Buenos Airesa. V njem je na ogled najstarejši mate, ki je narejen iz majhne bučke, ter pisarniško pero, ki so ga argentinski vojaki med falklandsko vojno spremenili v bombillo.

50 odtenkov mateja

V Južni Ameriki se je mogoče okrepčati s številnimi različicami mateja; v Paragvaju mu pravijo tereré in ga pripravljajo z zelo hladno vodo in ledom ter dodajajo zelišča, zlasti meto ali limonino travo, lupino pomaranče ali limone, lahko pa tudi sok grenivke ali limone. Kot ledeni čaj ga uživajo tudi v različnih delih Brazilije, kjer sicer prevladuje topel in grenak mate, ki mu pravijo chimarrão. Sladkosnedi mu dodajajo sladkor ali bolj zdrava sladila, obstaja pa tudi v čajnih vrečkah, ki jim v brazilski portugalščini pravijo chá mate. V ZDA in Kanadi ga prodajajo v obliki osvežilne pijače, v Nemčiji pa je že od leta 1924 na voljo brezalkoholna pijača z ekstraktom mateja, ki se je nekoč imenovala sekt-bronte, zdaj pa club-mate. Napitku pravijo tudi pijača hekerjev in hipsterjev, saj so njeni poživljajoči učinki prepričali zlasti nove generacije, ki ves čas delajo ali se zabavajo za računalniki.Zasvojil je tudi že angleške nogometaše, za kar je zaslužen argentinski nogometni manager in nekdanji igralec Mauricio Pochettino, ki trenutno vodi nogometni klub Tottenham Hotspur iz Premier Lige. Prav on je paragvajski sveti napitek vpeljal v angleške nogometne slačilnice. Prav gotovo napredek, če pomislimo na argentinskega nogometnega zvezdnika Diega Maradono in njegove težave s precej bolj nevarnim in dragim poživilom – kokainom. Z matejem v roki je dokaj pogosto mogoče opaziti tudi papeža Frančiška, ki prihaja iz Argentine, kjer spada yerba mate med eno od najsvetejših kulturnih in gastronomskih tradicij. Rock zvezdnik Antony Kidies iz skupine Red Hot Chili Peppers pravi, da si z njegovo pomočjo zagotavlja energijo za koncerte, omeniti pa velja tudi pop ikono Madonno, ki seveda ne more biti izključena iz nobenega trenda. Nepogrešljiv je bil tudi za revolucionarja Che Guevaro, Albert Einstein pa naj bi tudi z njegovo pomočjo reševal zapletene fizikalne probleme.

Indijanci, jezuiti in gavči

Ilex paraguariensis so prvi kultivirali Indijanci Guaraní, avtohtoni prebivalci južnoameriške celine, ki so že pred mnogimi stoletji odkrili njegov blagodejni učinek. V jeziku guaraní so rastlini pravili ka'a, kar ima enak pomen kot yerba. Spada v rod Ilex, ki je edini preostali rod iz te družine. Raste v subtropskih predelih Južne Amerike – v Argentini, na jugu Čila, vzhodu Paragvaja, zahodu Urugvaja ter v južni Braziliji. Uporaba yerba mateja se je močno razširila v 16. stoletju z evropsko kolonizacijo takratne španske kolonije Paragvaja, ko so mate poleg staroselcev začeli piti tudi španski naseljenci. V knjigi Kratka zgodovina španskega osvajanja, ki jo je leta 1612 napisal zgodovinar Ruiz Diaz de Guzmán, so Španci to rastlino leta 1592 odkrili v Paragvaju, od koder tudi ime Ilex paraguariensis ter vzdevek paragvajski čaj. V 17. stoletju se je uporaba razširila na območje Rio de la Plata, kar pomeni reka srebra. Gre za območje meje med Urugvajem in Argentino okoli širokega rečnega ustja oziroma morskega rokava, ki ga sestavljata reki Urugvay in Paraná. Od tam se je mate pozneje razširil še na Čile. Do takrat divjo rastlino so začeli kultivirati jezuitski misijonarji v svojih misijonih v Paragvaju, zato mateju pravijo tudi jezuitski čaj. Po njihovem izgonu so skupaj z misijoni propadle tudi plantaže mateja. Za paragvajsko gospodarstvo je mate ostal pomemben tudi po pridobitvi neodvisnosti, vse pa se je ustavilo po paragvajski vojni med letoma 1864 in 1870, ki je državo spravila na kolena tako gospodarsko kot demografsko. Vodilna proizvajalka mateja je postala Brazilija, plantaže pa so zrasle tudi v Argentini, ki je trenutno vodilna proizvajalka, saj se je Brazilija preusmerila na proizvodnjo kave. Na območju Južnega stožca, po špansko Cono Sur, portugalsko pa Cone Sul, ki vključuje najjužnejše dele Latinske Amerike oziroma območje okoli rakovega povratnika, pitje mateja izvira iz tradicije t. i. gavčev, južnoameriških kavbojev, svobodnih jezdecev južnoameriških pamp, kot travnatim stepam pravijo Indijanci Quechua.

Zeleno zlato Indijancev

Če vas še nismo navdušili za yerba mate, vas bodo brez dvoma prepričale njegove zdravilne lastnosti, ki jih v zadnjem času potrjujejo številne zdravstvene raziskave. Že leta 1964 sta Pasteurjev Inštitut in Pariško znanstveno društvo ugotovila, »da je na svetu težko najti rastlino, ki bi se po svoji nutricionistični vrednosti lahko primerjala z matejem« ter da »yerba mate vsebuje praktično vse vitamine, ki so potrebni za življenje«. Mate vsebuje vitamine A, B1, B2, B3, B5, C, magnezij, fosfor, železo, cink, baker, jod, kalij, selen, mangan, karoten, maščobne kisline, flavonole, klorofil, inozitol, antioksidante, tanine, pantotensko kislino, 15 amino kislin ter matein, kar je ime za kofein, ki ga najdemo v mateju in je samo eden od stimulansov v njem. Poleg mateina vsebuje še theobromin oziroma teofilin, ki pomirjajoče vpliva na gladko mišičevje in stimulira srce. Njegova prednost pred drugimi stimulansi, ki vsebujejo kofein, je, da ne povzroča stranskih učinkov, kot je denimo anksioznost ali srčna palpitacija. Na Zahodu pa so naravnost navdušeni nad njegovim shujševalnim potencialom. »Debelost je postala problem v številnih državah, zato tam svoje raziskave usmerjajo v iskanje načinov, kako omejiti epidemijo. Pokazalo se je, da utegne imeti čaj mate pozitivne učinke na izgubo teže in njeno ohranjanje,« je ugotovitev znanstvene raziskave, objavljene v reviji Journal of Food Science.Mate je poleg tega tudi naravni antioksidant, ki vsebuje kar 11 polifenolov, in to celo v večjih količinah, kot jih ima zeleni čaj, zato zavira staranje organizma in varuje ledvice ter srce. Poleg polifenolov so v listih mateja tudi saponini, druga vrsta fitokemikalij, ki niso samo antioksidanti, pač pa so tudi antikarcinogeni, se pravi, da preprečujejo raka. Po drugi strani pa pretirano pitje čaja povezujejo z nastankom nekaterih vrst raka: ustnega ter raka na požiralniku in mehurju denimo. Znanstvene raziskave so sicer izključile, da bi bil mate karcinogen, so pa ugotovile, »da je lahko pitje zelo toplega mateja potencialno karcionogeno«. Saponini vplivajo tudi na zmanjševanje holesterola, saj se v črevesju povežejo z žolčno kislino in holesterolom ter olajšajo absorpcijo holesterola. Saponini krepijo tudi imunski sistem in pozitivne učinke drugih rastlin. Zaradi vseh pozitivnih učinkov, med katerimi malo za šalo, malo zares omenjajo tudi ohranjanje naravne barve las, je lahko razumeti, da so mu rekli kar »zeleno zlato Indijancev«. Če iščemo naravne stimulanse, ki so brez stranskih učinkov in toksinov, je mate čaj izbira številka ena. ■

YERBA MATE

𝕏   Facebook   Telegram   Viber