Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Tudi kulturni spomeniki gorijo

Požar v Bostonu leta 1872 je obveljal za najdražjega. Podobe ognjenih zubljev, ki požirajo streho slovite pariške katedrale Notre-Dame, so svet pahnili v globoko žalost, nekak­šno kolektivno žalovanje, za katero se z racionalnega vidika zdi, da je bilo pretirano, če tragedijo primerjamo z razsežnostmi drugih kataklizm sodobnega sveta. Smo tistega usodnega pomladnega dne, ko se je po stoletjih nedotak­njenosti porušil stolpič impresivne gotske katedrale, na podzavestni ravni začutili, da gre za epizodo, s katero se končuje naša zgodovinska doba in se začenja nekaj povsem novega?...

 

Požar v Bostonu leta 1872 je obveljal za najdražjega.

Podobe ognjenih zubljev, ki požirajo streho slovite pariške katedrale Notre-Dame, so svet pahnili v globoko žalost, nekak­šno kolektivno žalovanje, za katero se z racionalnega vidika zdi, da je bilo pretirano, če tragedijo primerjamo z razsežnostmi drugih kataklizm sodobnega sveta.

Smo tistega usodnega pomladnega dne, ko se je po stoletjih nedotak­njenosti porušil stolpič impresivne gotske katedrale, na podzavestni ravni začutili, da gre za epizodo, s katero se končuje naša zgodovinska doba in se začenja nekaj povsem novega?Srednjeveška katoliška stolnica na otoku Île de la Cité v četrtem okrožju Pariza, ki ima za francoski narod tolikšen simbolni pomen, da je francoski dramatik Paul Claudel celo zapisal, da je celoten Pariz samo avtocesta do Naše Gospe, je brez dvoma neprecenljiv kulturni spomenik. A še zdaleč ni edini, ki ga je doletela ognjena kataklizma. S svojo uničujočo silo je ogenj stalnica človeške zgodovine, v njem pa niso izginjala samo zgodovinska poslopja – od Salomonovega templja v Jeruzalemu do Svete Sofije v Istanbulu –, pač pa celotna mesta – od Rima, ki je pogorel do tal, cesar Neron pa je menda godel, ko so ga požirali plameni, do Konstantinopla, današnjega Istanbula, ki je med letoma 406 in 1204 pogorel najmanj petkrat in potem vsakič znova zrasel iz pepela. Pripravili smo seznam najbolj uničujočih in znanih požarov, ki so prizadeli kulturne spomenike in imajo naravne vzroke, so bili podtaknjeni ali pa so jih zanetile vojne. Nekajkrat je ogenj celo spremenili tok zgodovine.

Ogenj kot možnost totalnega uničenja …

Oranžnordeči plameni, ki so opustošili streho Notre-Dame, so boleč opomin, da lahko ogenj v hipu uniči najbolj dragocene predmete. V človeški zgodovini so v ognju izginili številni neprecenljivi artefakti. Pa vendar človeštvo brez ognja nikoli ne bi doseglo civilizacije, po drugi strani pa je možnost nenadnega uničenja ena od najpomembnejših lastnosti ognja, ki je sposoben v hipu izbrisati celotno zgodovino kraja in ustvariti tabulo raso. Če mesto razumemo kot arhiv, kjer vsaka zgradba pripoveduje svojo zgodbo in je kulisa za osebno zgodovino ljudi, potem je absolutno uničenje ognja oblika amnezije. Nič čudnega torej, če v kolektivni zavesti še zdaj velja, da so bili za slovito knjižnico v Aleksandriji usodni plameni, čeprav je v resnici počasi propadala. Razdejanje po požaru je včasih priložnost za velike sanje, ki pa jih nikoli ne uresničijo. Ena od izgubljenih priložnosti, ki je padla v vodo zaradi komercialnih interesov, je obnovitveni načrt za London po velikem požaru, ki je leta 1666 uničil sedem osmin mesta. Arhitekturni načrt je izdelal profesor astronomije na Oxfordski univerzi in ljubiteljski arhitekt sir Christopher Wren. Če bi sledili njegovi viziji, bi ozke ulice, ki so pripomogle k hitri širitvi požara, zamenjale monumentalne avenije, trgi in klasične zgradbe, s kakršnimi se ponašata Pariz in Rim. Uničena mesta, kot denimo Dresden po zavezniškem bombardiranju leta 1945, ko ga je zajela silovita ognjena nevihta, kakršni v zgodovini še nismo bili priča, včasih obnovijo tako, da so videti natanko tako kot pred apokalipso, še posebej zgodovinsko pomembne zgradbe.

.. in preporoda

Po drugi strani imajo številna mesta, ki vstanejo iz pepela, priložnost začeti znova in doseči še bolj grandiozne razsežnosti. Ena od najveličastnejših zgradb na svetu – Hagija Sofija v Istanbulu – svoj obstoj dolguje izključno temu, da je njena bizantinska predhodnica leta 532 pogorela do temeljev. V največjem uporu v zgodovini Konstantinopla je zgorela skorajda polovica mesta, ubitih je bilo na desetine ljudi. Požar v Westminstrski palači, ki so jo plameni razdejali leta 1834, je omogočil gradnjo britanskega Parlamenta. Arhitekta Charles Barry in Augustus Pugin sta z njim ustvarila nemara najmočnejši simbol viktorijanske politične estetike. Osrednjo Varšavo so po drugi svetovni vojni obnovili od temeljev, in to v bombastičnem neoklasicističnem slogu, glavni objekt je stalinistični nebotičnik z imenom Palača kulture. V osrednji in zahodni Evropi je povojno uničenje odprlo vrata modernistični arhitekturi, ki je za povojno generacijo postala simbol urbane prihodnosti, je v Guardianu zapisal Douglas Murphy, avtor knjige Arhitektura neuspeha. Osrednja teza njegovega članka je, da ogenj ni samo uničevalec mest, pač pa je tudi razlog, da so videti taka, kot so. Urbani požari so lahko tudi politični spektakli, ki jih nadzira oblast, od požiga knjig do heretikov in tudi pred Notre-Dame so na grmadi zažgali številne ženske, ki so jih obtožili čarovništva, pa tudi zadnjega velikega mojstra viteškega reda templarjev Jacquesa de Molaya. Ogenj je tudi močan simbol nemirov, ki spremljajo upore in vstaje. Številna poslopja v Parizu so denimo zgorela v spopadih, ki so spremljali ustanovitev komune leta 1871, nacisti pa so požig Reichstaga leta 1932 izkoristili kot povod za teptanje državljanskih pravic. V novejšem času so nemire v Los Angelesu spremljale medijske podobe gorečih avtomobilov, avtobusov in trgovin, ki so postale stalnica vseh poznejših urbanih vstaj od Londona leta 2011 do aktualnih protestov rumenih jopičev v Franciji.Kulturni spomeniki pa niso (z)goreli le nekoč, pač pa je ogromno kulturne dediščine zgorelo tudi v sodobnem času. Eden od najnovejših in zelo tragičnih incidentov je ogromen požar, ki je lani razdejal brazilski Narodni muzej v Riu de Janeiru, v katerem se je v prah spremenil velik del brazilske zgodovine in identitete. V požaru, ki so ga pripisali pomanjkanju sredstev, namenjenih za vzdrževanje in ohranjanje muzeja, je zgorelo kar 20 milijonov artefaktov. Ogenj je uničil meteorit Bendegó, ki je tehtal več kot pet ton in so ga v zvezni državi Bahía odkrili v 18. stoletju, pa tudi 12.000 let stare ostanke Luzie, najstarejše ženske, ki so jo odkrili v Latinski Ameriki. Ognjeni zublji so uničili tudi etnološke ostanke iz časov pred Kolumbom in ostanke staroselske kulture. »To je žalosten dan za vse Brazilce, saj smo izgubili dvesto let dela, raziskav in znanja,« je bil pretresen brazilski predsednik Michel Temer. »Sočustvujem s kustosi in osebjem Narodnega muzeja v Braziliji, ki so v uničujočem ognju izgubili svojo stavbo in vse svoje zaklade. Globoko naklonjenost in povezanost muzejskega osebja z njihovimi ustanovami in zbirkami je težko izraziti, vendar se pogosto pokaže z izrednimi dejanji. Med bombnimi napadi na Nemčijo v drugi svetovni vojni je na primer osebje berlinskega Naravoslovnega muzeja s strehe metalo zažigalne bombe. Da bi zaščitili muzej, so ogrozili svoje življenje. Prepričan sem, da bi kuratorji v mnogih institucijah po svetu danes ravnali podobno,« je poslanec Johannes Vogel v Financial Timesu opozoril, da je bil požar v Braziliji tragedija za globalno znanost v celoti. Leta 2015 je zagorelo na Inštitutu za raziskovalne informacije Družboslovne knjižnice v Moskvi, ki je bila ustanovljena leta 1918 in je bila največja družboslovna raziskovalna ustanova v Rusiji. Ognjeni zublji so uničili več kot milijon od skupaj 14 milijonov dokumentov o starodavnih in sodobnih vzhodnoevropskih jezikih, od katerih so bili nekateri celo iz 16. stoletja. »To je velika izguba za znanost. Gre za največjo tovrstno zbirko na svetu, ki jo lahko primerjamo samo s Kongresno knjižnico v ZDA. V njej so bili materiali, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje. Knjižnico so uporabljale vse družboslovne ustanove v državi. Kar se je zgodilo tukaj, je podobno Černobilu,« je bil potrt Vladimir Fortov, predsednik ruske akademije znanosti. Januarja 2018 je pogorela večina Pomorskega muzeja v Džakarti, leto prej pa je zgorel Pomorski muzej v francoskem mestu Tatihou, skupaj z njim pa tudi tri slike, ki so jim jih posodili iz Louvra. Aprila 2016 so redki primerki flore in favne zgoreli v požaru v Muzeju narodne zgodovine v New Delhiju, leta 2014 je bila v požaru poškodovana ladja Cutty Sark, leta 1865 je v New Yorku pogorel Barnumov American Museum …

Ko gori zgodovina

Leta 1997 so iz goreče katedrale svetega Janeza Krstnika v Torinu rešili torinski prt, kos blaga, na katerem so vidni obrisi moškega telesa. Po prepričanju številnih vernikov gre za prt, v katerega so po smrti na križu zavili umrlega Jezusa. S tem prepričanjem se strinjajo tudi nekateri znanstveniki, ki so prt analizirali, obstajajo pa tudi resni razlogi za nasprotno prepričanje. Leta 1996 je bila v požaru močno poškodovana legendarna operna hiša La Fenice v Benetkah, leta 2017 pa je na Manhattnu pogorela sinagoga Beit Hamedrash Hagadol. V Iraku in Siriji so teroristi Islamske države v zadnjih letih požgali ogromno katoliških verskih objektov, v spopadih pa sta bila uničena tudi znameniti minaret v mošeji Velikega Nurija ter minaret šiitske mošeje v iraški Samari. Leta 1837 je zagorelo v Zimskem dvorcu, razkošni carski rezidenci v Sankt Peterburgu. Gasilci in okoli 20.000 vojakov so se kar 30 ur borili z ognjem, a so bili proti silnemu požaru nemočni. Drugo in tretje nadstropje palače sta popolnoma pogoreli. Čudoviti hodniki, umetelna dekoracija, neprecenljive umetnine in edinstveni rokopisi so bili izgubljeni za vedno.

Nebeški ogenj, ki je uničil Sodomo in Gomoro

Požari so bili v zgodovini tako pogosti, da je skorajda nemogoče najti mesto, ki v enem od svojih obdobij ni zgorelo do temeljev. Z nebeškim ognjem sta bili uničeni že svetopisemski mesti Sodoma in Gomora, s številnimi legendami pa je povezan tudi požar, ki je leta 64 našega štetja prizadel Rim. Po navedbah rimskega zgodovinarja Tacita se je širil z bliskovito naglico in gorel kar pet dni in pol. Deset od skupaj štirinajstih četrti je bilo delno ali povsem uničenih, cesar Neron pa je dogodek izkoristil kot povod za preganjanje tamkajšnjih kristjanov. V požaru, ki je sledil potresu in je leta 1923 prizadel japonsko glavno mesto Tokio, je umrlo 142.000 ljudi, ogenj pa se je razbesnel tudi po potresu v San Franciscu, kjer je požar uničil 25 tisoč zgradb in ubil 2000 ljudi. Požar v Bostonu leta1872 je obveljal za najdražjega, saj je uničil finančno središče, ogromne človeške žrtve pa je terjal požar, ki je leto prej divjal v kraju Peshtigo v ameriški zvezni državi Wisconsin. Leta 1947 je v Teksas Cityju odjeknila največja industrijska eksplozija tovorne ladje, ki je prevažala gnojila iz amonijevega nitrata. Požar, ki je sledil, je uničil več kot sto zgradb in povzročil smrt šeststo ljudi. Do podobnega incidenta je leta 1917 prišlo v pristanišču Halifax v kanadski provinci Nova Škotska, kjer sta trčili tovorni ladji z orožjem za Evropo, kar je povzročilo silovito eksplozijo, uničujoč požar in cunami. Leta 1871 je velik požar opustošil Chicago, vendar pa je prav to odprlo vrata ogromni rekonstrukciji, zaradi katere mesto še danes velja za »metropolo Srednjega zahoda«. Tudi v Londonu je prav požar leta 1666 zaslužen, da je britansko glavno mesto danes takšno, kot je. Zaradi številnih požarov, ki so tam divjali med letoma 1130 in 1666, je britanska prestolnica sicer obveljala za enega od največjih sodov smodnika na planetu. Velikih požarov je vajena tudi Moskva. V ognju, ki je današnjo rusko prestolnico zajel leta 1547, je umrlo 4000 prebivalcev. Med francosko okupacijo leta 1812 pa je Moskva doživela enega najbolj uničujočih požarov. Še vedno ni znano, kdo ali kaj ga je povzročilo, glavni osumljenci so maščevalni domačini ali ruske oblasti. Ogenj je uničil dve tretjini mesta, večino lesenih stavb, 2657 kamnitih zgradb, 122 cerkva in številne nenadomestljive dokumente in kulturne objekte. Umrlo je na tisoče ljudi, med njimi tudi 2000 ranjenih ruskih vojnih ujetnikov, ki so jih Francozi pokrpali po bitki pri Borodinu, piše na spletnem portalu RBTH Slovenija. Ko je francoska vojska zapustila Moskvo in je v mesto vstopila ruska konjenica, so bili vojaki šokirani nad prizori, ki so jih pričakali: »Komaj smo si utrli pot skozi trupla ljudi in živali,« se je spominjal general Aleksander Benckendorff. »Ruševine in prah so bili povsod. Samo oropane in popolnoma zažgane cerkve so pomagale pri orientaciji med vsem tem razdejanjem.«Tudi New York je zgorel dvakrat; leta 1776 in 1835, prav tako Amsterdam, in sicer leta 1421 in 1452, Kopenhagen so ognjeni zublji zajeli leta 1728 in še enkrat čez 67 let, leta 1788 in 1794 pa je do tal pogorel New Orleans.Ne gre spregledati II. svetovne vojne, med katero so v evropskih mestih zaradi intenzivnega zavezniškega bombardiranja nastajale uničujoče ognjene nevihte. Daleč najbolj prizadeta je bila Nemčija, še zlasti pa Dresden, Hamburg, Kassel, Heilbronn, Darmstadt in Drunswich .. V več kot 70 bombardiranih nemških mestih je umrlo od pol milijona do 800 tisoč ljudi, kar je pet odstotkov prebivalstva. To je precej višja številka kot ob običajnih požarih, ki običajno ogrožajo odstotek prebivalstva. Požari kot posledica bombardiranja so se ob koncu II. svetovne vojne razdivjali tudi v 65 japonskih mestih in terjali številne smrtne žrtve; od Jokohame, Osake, Kobeja, Kyota, Nagoya, Nishinomiya, Kawasakija, Shizuoka in Kumagaya. Veliko uničenje ni bilo primerljivo z ognjeno kataklizmo, ki je po odvrženih atomskih bombah zajela Hirošimo in Nagasaki.

Ogenj kot simbol

Vsak nov požar je priložnost, da se iz nesreče nekaj naučimo in ustrezno spreminjamo način gradnje in planiranja stanovanjskih sosesk ter protipožarno varnost. Tako je velik požar v Londonu kralja Karla II. spodbudil, da je uvedel enega od prvih sklopov požarnih predpisov. Zasluge za prve gasilske enote gredo rimskemu cesarju Avgustu, ki je leta 23 pred našim štetjem za to vlogo določil sužnje in vojake, ki pri svojem delu žal niso bili najbolj uspešni. Z razpadom Rimskega imperija se je za protipožarno zaščito začelo temno obdobje, saj sta tudi glede ognja prevladala nevednost in vraževerje.Ogenj je odigral ključno vlogo pri človekovem razvoju, saj je med drugim omogočil, da so se naši predniki preselili v hladnejša območja, omogočil je kuhanje in bil pomemben za ohranjanje hrane. Bil je tudi nepogrešljiv v filozofiji in religiji od prazgodovinskih časov do sodobnosti. V grški in rimski tradiciji je bil ogenj eden od štirih klasičnih elementov, v indijski tradiciji pa obstaja Agni, ki je eden od najpomembnejših hindujskih in vedskih božanstev. Je bog ognja in prejemnik žrtvovanja. Vedno je mlad, saj ogenj vsak dan ponovno zagori, je pa tudi nesmrten. Beseda agni v sanskrtu pomeni ogenj. Gre za simbol, ki so ga v zgodovini obravnavali v različnih kontekstih. Med drugim je simboliziral znanje, v grški mitologiji je Prometej bogovom ukradel ogenj in ga dal ljudem. Podoba ognja je tudi sinonim za pekel, v Svetem pismu so ga uporabljali kot simbol kazni za grehe, ki hkrati prinaša očiščenje in preporod. Kot smo že omenili, je Sodomo in Gomoro uničil nebeški ogenj.Ogenj je tudi nepogrešljiv element ritualne magije in okultizma, od hermetičnega reda Zlate zore do misticizma Aleistra Crowleyja. V prostozidarstvu je ogenj denimo prisoten ob slovesnosti zimskega solsticija, je simbol renesanse in energije. Za prostozidarje ima ogenj dvojno naravo: ustvarjanje in svetloba na eni strani ter uničenje in očiščevanje na drugi. V tarotu ogenj simbolizira preobrazbo, saj ognjeni zublji spreminjajo vse, česar se dotaknejo, pogosto do neprepoznavnosti. Alkimistični simbol za ogenj je žveplo, ki ga označuje navzgor obrnjen trikotnik. Sposobnost naših prednikov, da obvladajo ogenj, je bila pomembna prelomnica kulturnega vidika človeške evolucije. Homo erectus je prvi človek, za katerega jim je uspelo dokazati, da je bil pred približno 400.000 leti sposoben obvladati ogenj. Nova odkritja kažejo, da so ljudje ogenj znali ustvariti že pred 1,7 milijona let, o čemer pa še ni konsenza. Ogenj simbolizira tudi, kako človeštvo obvladuje druge temeljne elemente – vodo, zrak ter zemljo. ■


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

1/5/2019 GEA-2019-05-pages-06-21.html

Priporočam