Ljubljana – Zmanjševanje javnofinančnih primanjkljajev in brzdanje javnega dolga je »ime igre« v Sloveniji in po vsej Evropi. Države varčujejo pri javnih izdatkih, režejo in zamrzujejo plače in pokojnine, nekatere pa, v nasprotju s Slovenijo, ambiciozno ukrepajo tudi pri proračunskih prilivih.
Z Delovimi dopisniki smo pregledali, kako se tako imenovane fiskalne konsolidacije lotevamo v Sloveniji, Italiji, Španiji, Latviji in Veliki Britaniji. Kot kažejo zgledi po Evropi, ima slovenska vlada še nekaj možnosti za kreativno zmanjšanje luknje v državni blagajni: zvišanje stopnje DDV, davek na luksuz, nadaljnje zvišanje trošarin na tobak in alkohol, obdavčenje cerkvenega premoženja in zmanjšanje sive ekonomije. Ne gre pa pozabiti tudi na pokojninsko in druge reforme, ki so jih stranke zdajšnje koalicije, ko so bile še v opoziciji, odločno zavračale, zdaj pa jih spet postavljajo na dnevni red.
Slovenija: višji davki (še) tabu
Slovenska vlada načrtuje za letos ostre varčevalne ukrepe v višini 818 milijonov evrov (po našem preračunu 2,3 odstotka BDP), s čimer bi po sprejetju rebalansa zmanjšali letošnji proračunski primanjkljaj na približno tri odstotke BDP. S tem bi zajezili tudi izjemno rast javnega dolga, ki se je v treh letih z 21,9 povečal na 47,6 odstotka BDP.
Po ostrih odzivih večine sindikatov in napovedi splošne stavke je vlada včeraj popustila pri najtežjem posamičnem ukrepu, 15-odstotnem znižanju plač v javnem sektorju, vključno s plačami funkcionarjev: z njim naj bi letos prihranili 226 milijonov evrov (0,64 odstotka BDP). Novi predlog, ki ga je vlada poslala sindikatom, predpostavlja »le« desetodstotno znižanje osnovnih plač s 1. junijem letos. Med ukrepi po teži sledijo zmanjšanje naložb in subvencij za 135 milijonov evrov (0,38 odstotka BDP), znižanje kritja zdravstvenih storitev za 66 milijonov evrov in znižanje letnega dodatka za upokojence za 60 milijonov evrov.
Vlada za zdaj ravna v skladu s koalicijsko pogodbo in ne premišljuje, da bi javnofinančni primanjkljaj, ki se je lani povzpel na 6,4 odstotka BDP, daleč nad maastrichtsko mejo treh odstotkov, omilila z zvišanjem davkov. V Umarju so izračunali, da bi, denimo, z zvišanjem splošne stopnje DDV z 20 na 22 odstotkov v proračun pridobili 240 milijonov evrov, kar je več, kot bi privarčevali s 15-odstotnim kleščenjem plač v javnem sektorju.
Večina sindikatov vztraja, da bo 18. aprila splošna stavka proti načrtovanim ukrepom.
Italija: jasne številke, negotova realnost
Rim – Sodeč po uradnih izjavah šefov tehnične vlade je Italija zgled uspešnega reševanja hude ekonomske krize, premier Mario Monti pa junak, ki je odgnal zlobnega zmaja in rešil spečo kraljično. Mario Monti, profesor in finančni strokovnjak, je za rešitev krize postavil cilje, ki na papirju niso veliko bolj ambiciozni od Berlusconijevih. Ker pa gre za kredibilnega predsednika vlade in verodostojno strokovno ekipo, je specifična teža Italije občutno zrasla.
Montijeva vlada je takoj po prevzemu oblasti sprejela 30 milijard evrov težak sveženj ostrih varčevalnih ukrepov in gospodarskih spodbud. Dvajset milijard evrov bo prihrankov z ostrimi varčevalnimi rezi, deset milijard pa naj bi bile težke spodbude gospodarstvu.
Doslej so oprijemljivi samo višji davki, zelo uspešen je tudi že boj proti davčnim utajam. Znižali so stroške vladne palače, naslednji korak bo pocenitev celotne politike in klestenje državne uprave. Za zgled se je Monti odpovedal plači predsednika vlade in plači finančnega ministra, svojim ministrom pa je postavil zgornje meje plač (220.000 evrov na leto).
Monti je povišal davčne stopnje, obdavčil tekoče račune in depozite ter finančne transakcije, uvedel je davek na luksuzno premoženje, jahte, avtomobile in letala. Ponovno je uvedel tudi davek na prvo nepremičnino, v kateri lastnik stanuje. Vlada premiera Berlusconija je ta davek odpravila. Simbolično pomembna je uvedba davka za največjega lastnika nepremičnin v državi, Katoliško cerkev.
Vlada je bolj kot katera koli pred njo poostrila ukrepe proti davčnim utajam. Vsoto za plačevanje z gotovino je z 2500 evrov znižala na tisoč evrov. Predvsem odmevajo racije finančne policije v trgovinah, restavracijah in lokalih mondenih turističnih središč pa tudi največjih mest. V Neaplju, Milanu in Rimu v blagajne trgovin in lokalov nenadoma steče od 500 do tisoč odstotkov več denarja kot pred racijami.
Davek na dodano vrednost je povišala že Berlusconijeva vlada (z 20 na 21 odstotkov), Monti ga bo verjetno povišal še za dva odstotka.
Monti je svoj program postavil na treh stebrih. Prvi je varčevalni sveženj, drugi sveženj za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja, tretji pa so ukrepi za liberalizacijo storitev in panog, ki naj bi povečali konkurenčnost, odpravili privilegije zaprtih stanovskih cehov in okrepili enake možnosti za vse.
V prvih sto dneh na oblasti je vlada prihranila 43 milijonov evrov, skoraj polovico tako, da je za 90 odstotkov zmanjšala število poletov z državnimi letali, zmanjšala je tudi zunanja svetovanja in oklestila reprezentančne stroške.
Najbolj boleča je bila na začetku pokojninska reforma. Do leta 2018 se bo upokojitvena starost za moške in ženske izenačila na 66 let, delovna doba se bo s sedanjih 40 zvišala na 41 let za ženske in 42 let za moške, pokojnine bodo brez izjem obračunavali glede na vplačane prispevke.
Za uresničitev reform je zdaj prelomna delovna zakonodaja, kjer Monti ne kaže nobenih znakov popuščanja, kakor jih je bil primoran pri odvetnikih, notarjih, lekarnarjih, taksistih ali lastnikih bencinskih črpalk.
Za 13. april je napovedana splošna stavka, pripravlja jo največja sindikalna centrala CGIL, ki združuje večino industrijskih delavcev. Drugi dve veliki centrali se laže prilagajata Montijevim zahtevam, saj njunega članstva iz vrst javnih uslužbencev nova zakonodaja ne bo prizadela. Spopad se vrti okrog razvpitega 18. člena delavskega statuta, ki ne dovoli odpuščanja delavcev brez utemeljenih razlogov.
Španski boj s krizo
Madrid – Nova španska vlada meni, da je zategovanje pasu nujno, v nasprotnem se Španija ne bo izognila usodi Grčije, Irske in Portugalske. Premier Mariano Rajoy je prepričan, da je proračun za leto 2012, ki ga je vlada sprejela v petek, večinoma odsev napak prejšnje vlade. Letos bodo morali privarčevati 27,3 milijarde evrov.
Cilj je jasen in od njega kljub negodovanju državljanov ne nameravajo odstopiti: postavili so cilj, da bodo javnofinančni primanjkljaj zmanjšali na 5,3 odstotka bruto domačega proizvoda (lani je znašal 8,51 odstotka, in ne šest odstotkov, kakor so bili zagotovili EU). Letošnji proračun bo eden najbolj rigoroznih v zgodovini španske demokracije. Ob 22,85-odstotni brezposelnosti in že skorajda polovični med mladimi bo okrevanje Španije zelo težko.
Med drugim bodo »samo« zamrznili plače javnih uslužbencev (ne bodo pa jih znižali, te je za pet odstotkov že pred dvema letoma socialist Zapatero, nato pa jih je še zamrznil), pokojnine bodo še naprej revalorizirali, prav tako ne bodo posegli v nadomestila za brezposelnost in socialne dodatke, predvsem ne v štipendije. Tudi davka na dodano vrednost ne bodo zvišali, da »ne bi [po premieru] škodili potrošnji in okrevanju gospodarstva«, tega so leta 2010 že s 16 odstotkov dvignili na 18 odstotkov. Zato pa bodo v povprečju za 16,9 odstotka okrnili proračune ministrstev (po tej poti naj bi prihranili 17,8 milijarde evrov), ob že decembra napovedanem dvigu davka na dohodek za 1,9 odstotka bo tudi višji davek na dobiček velikih podjetij, zvišale se bodo še trošarine za cigarete, s prvim aprilom so za sedem odstotkov poskočile cene električne energije in za pet odstotkov bencin. Za slabih 600 milijonov evrov manj naj bi izvedli programov mednarodne pomoči in razvojnih programov.
Zvišale se bodo sodniške in druge pristojbine, vsem, ki so zatajili denar na bančnih računih v tujini ali razpolagajo s prihranki, plačanimi pod mizo, pa ponujajo amnestijo: plačali naj bi le desetodstotni davek na zamolčani znesek, brez vsakršne kazni. S to potezo naj bi se država dokopala do dodatnih 25 milijard evrov, medtem ko naj bi z ukinitvijo nekaterih davčnih olajšav za podjetja dobili še dodatnih 12,3 milijarde evrov.
Ni malo analitikov, ki svarijo, da bo Španija letos potrebovala 50 milijard evrov, saj pričakujejo, da se bo gospodarstvo skrčilo za 1,7 odstotka BDP. Zato bodo morale pri saniranju javnih financ sodelovati tudi avtonomne regije (17 jih je) in lokalne skupnosti. V polni pristojnosti avtonomnih skupnosti sta zdravstvo in šolstvo, napovedano odrekanje in varčevanje na obeh področjih pa je že pred meseci pognalo na ulice številne Špance. Medtem ko so regije lansko leto zaključile z deficitom v višini 2,9 odstotka španskega BDP, je letos vlada v Madridu za mejo postavila 1,5 odstotka. V prihodnjih treh mesecih je pričakovati korenite spremembe še v javnem sektorju in tudi podvajanje političnih funkcij na ravni regij in lokalnih skupnosti naj ne bi bilo več možno.
Ni malo ekonomistov, ki se bojijo, da bo Španija – kjer znaša povprečna mesečna plača 1623,65 evra – kljub prizadevanjem tudi letos zgrešila proračunski cilj.
Cameron varčuje in ujčka najbogatejše
London – Z državnim proračunom, ki ga je britanski finančni minister George Osborne pred kratkim predstavil članom spodnjega doma parlamenta, se je vlada Davida Camerona lotila uresničevanja sedemletnega programa varčevalnih ukrepov s ciljem konsolidacije javnih financ in stabilizacije javnega dolga. Da bi kompenzirala izgubo, ki jo bo prineslo znižanje davkov za najbogatejše in podjetja, je koalicija milijardno breme prerazporedila na vse sloje prebivalstva, zlasti upokojence, in napovedala zamrznitev nekaterih davčnih ugodnosti. Medtem ko se bo starejše prebivalstvo po plačanih davkih izenačilo s preostalimi davkoplačevalci, se bo stopnja obdavčitve najbogatejših, ki na leto zaslužijo več kot 150.000 funtov, znižala za pet odstotnih točk in bo po novem 45-odstotna. Za dve odstotni točki bo nižji tudi davek na korporacije.
Vlada pričakuje, da ji bo z ukrepi uspelo ohraniti najvišjo bonitetno oceno in oživiti zastalo gospodarstvo, povečati količino investicij in število delovnih mest. Po mnenju analitikov ostaja na dobri poti, da uresniči ključne javnofinančne cilje, med drugim zmanjšanje primanjkljaja s sedanjih 9,4 odstotka na 7,6 odstotka BDP prihodnje leto. Po napovedih bo javni dolg rasel do fiskalnega leta 2014/2015, ko bo dosegel 76,3 odstotka BDP, nato pa bo začel padati. Rezultati varčevalnih ukrepov se medtem že kažejo v občutnem zmanjšanju števila zaposlenih v javnem sektorju: ta se je samo lani skrčil za sedem odstotkov oziroma za 270.000 delovnih mest. Plače v javnem sektorju še naprej ostajajo zamrznjene in nič ne kaže, da bi se glede tega v prihodnje kar koli bistveno spremenilo. V opoziciji so proračun obsodili, ukinjanje davčnih ugodnosti starejšemu prebivalstvu, ki bo odslej plačevalo realno višje davke, pa označili za dokaz zgrešenih prioritet in vrednot koalicijske vlade.
Baltska šola drastičnega varčevanja
Moskva – Drastični varčevalni ukrepi se v baltski trojki berejo kot stare novice. Litva, Estonija in Latvija so se z zmanjševanjem javne porabe in povečanjem davkov iz luknje gospodarske krize začele reševati že pred štirimi leti. Pred vstopom v Evropsko unijo je imela Litva najhitrejšo gospodarsko rast med vsemi kandidatkami in članicami: v tretji četrtini leta 2003 je znašala kar 8,8 odstotka. Baltski tiger je leta 2008 začel izgubljati svojo moč in leta 2009 je imelo gospodarstvo že 14,7-odstotni padec. Zaradi naraščajočega proračunskega primanjkljaja je Litvi grozil bankrot, na kar se je odzvala s 30-odstotnim zmanjšanjem javne porabe, v kar so zajeli tudi od 20- do 30-odstotno nižanje plač v javnem sektorju ter 11-odstotno znižanje pokojnin.
Za kar 45 odstotkov je svojo plačo oklestil tudi konservativni predsednik vlade Andrius Kubilius, ki je na volitvah leta 2008 zmagal prav zaradi obljub, da bo državo popeljal iz krize. »Zelo pozorno je treba spremljati proračunsko situacijo, kar je bila za nas boleča, mučna in zelo učinkovita lekcija. Zelo jasno smo vedeli, da nam preživetje lahko omogoči samo proračunska konsolidacija,« je Kubilius pojasnil, da zaradi proračunskega primanjkljaja (ki je znašal kar devet odstotkov BDP) na evro vezane domače valute ter nepripravljenosti mednarodnih kreditnih trgov, da bi Litvi posojale sredstva, vlada ni imela druge možnosti kot uvesti notranjo devalvacijo in zmanjšati javno porabo, obnoviti konkurenčnost in obnoviti zaupanje kreditnih trgov.
Poleg zmanjšanja javne porabe se je vlada odločila tudi za povečevanje davkov na različne proizvode, denimo zdravila in alkohol. Korporativni davek so s 15 povišali na 20 odstotkov, stopnja DDV pa je z 18 narasla na 21 odstotkov. Neto učinek teh ukrepov za državne finance je bil prihranek v višini devet odstotkov BDP, kar je z izjemo Latvije druga največja proračunska prilagoditev v razvitih gospodarstvih po začetku kreditne krize. Leta 2010 je Litva dosegla 1,3-odstotno, lani pa že 4,6-odstotno gospodarsko rast.
Drastični varčevalni ukrepi so imeli svojo ceno in brezposelnost je leta 2010 narasla na kar 14 odstotkov, februarja letos pa je še vedno znašala 11,6 odstotka. Kljub številnim tragičnim osebnim zgodbam večjih socialnih nemirov v Litvi ni bilo, saj so sindikati in opozicijske stranke privolili v varčevanje. »Treba je vzdrževati dialog s socialnimi partnerji in čim prej izvesti najbolj boleče reze,« svetuje Kubilius vsem tistim, ki se odpravljajo po njihovi poti.