Moskva – Dvajset let po neuspelem poskusu državnega udara, s katerim so nasprotniki politike glasnosti in perestrojke poskušali ustaviti reforme, kar je posledično pripeljalo do razpada Sovjetske zveze, se v Rusiji krepi nostalgija. Po javnomnenjski raziskavi centra Wziom si kar petina vprašanih želi vrnitve Sovjetske zveze. Pred desetletjem je takšno željo izrazilo samo 16 odstotkov državljanov. Med tistimi, ki tako kot nekdanji ruski predsednik in zdajšnji premier Vladimir Putin menijo, da je bil razpad ZSSR »največja geopolitična katastrofa 20. stoletja«, ni ruskih borcev za človekove pravice in opozicijskih politikov. Enaindvajsetega avgusta, na dan, ko se je tridnevna napetost dokončno polegla, bodo praznovali zmago nad prevratniki in aktualno oblast spomnili na nujnost uresničevanja ciljev ruskega demokratičnega gibanja s konca 80. in začetka 90. let prejšnjega stoletja.
Od naše dopisnice
Iz velesile, ki je obsegala kar šestino zemeljskega površja, je nastalo 15 neodvisnih držav. Z izjemo baltske trojke in Gruzije, ki je izstopila po vojni z Rusijo pred tremi leti, so vse članice Skupnosti neodvisnih držav (SNG), organizacije, ki ji ni nikoli uspelo doseči političnega statusa Sovjetske zveze. Nekatere od novih držav so demokratične, v drugih vlada diktatura, tretje so nekje vmes. Najdlje od sovjetske preteklosti so države baltske trojke – Litva, Latvija in Estonija –, ki so se odcepile prve in so zdaj članice EU in Nata, najmanj pa so se stvari spremenile v Uzbekistanu, Belorusiji in Turkmeniji, v katerih vlada diktatura. Po oceni ameriškega Freedom Housa so tri nekdanje sovjetske republike zdaj »svobodne«, sedem jih je »nesvobodnih«, pet pa jih je nekje vmes.
Gorbačov (znova) poziva k spremembam
Med »nesvobodne« uvrščajo tudi največjo – Rusijo, s čimer bi se verjetno strinjal tudi zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki je na predvečer okrogle obletnice izrazil nezadovoljstvo nad stanjem demokracije v Rusiji. »Potrebujemo spremembe v samem vrhu oblasti. Potrebujemo svobodne volitve. Ljudje morajo čutiti, da imajo besedo,« je bil kritičen do tako imenovane upravljane demokracije, ki se je uveljavila med Putinovo vladavino. »Naše oblasti ne morejo v nedogled ignorirati javnega mnenja. Če bodo tako nadaljevale, se lahko ponovi scenarij iz leta 1917 ali 1991,« je politični analitik Boris Makarenko iz neodvisnega Centra za politične tehnologije napovedal, da se utegne vse skupaj končati s katastrofo velikih razsežnosti.
Še trdneje v rokah enega samega človeka je oblast v Kazahstanu, ki mu že od razpada Sovjetske zveze vlada predsednik Nursultan Nazarbajev. Zaradi hitro rastočega življenjskega standarda na krilih petrodolarjev v domovini dejansko uživa ogromno podporo. Podobne so tudi razmere v Azerbajdžanu, še eni z nafto in plinom bogati državi, ki ji s trdo roko vlada predsednik Ilham Alijev. Precej slabše se piše sosednji Kirgiziji, kjer se je oblast v zadnjih letih menjavala predvsem z nasilnimi prevrati, lani pa so tam izbruhnili še medetnični nemiri.
Ukrajina in Gruzija sta se po oranžni revoluciji oziroma revoluciji vrtnic začeli obračati proti zahodu, nato pa obtičali nekje na pol poti. Zaradi notranjih trenj v oranžnem taboru so ukrajinski volivci na lanskih volitvah podprli proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki ga na zahodu kritizirajo zaradi politično motiviranega sodnega procesa proti nekdanji premierki Juliji Timošenko in medijskih pritiskov. Gruzija s petdnevno vojno v svoji separatistični pokrajini Južni Osetiji ni poslabšala le odnosov z Rusijo, ampak tudi z Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike.
Zamrznjeni in vroči konflikti
Gruzinski separatistični pokrajini Južna Osetija in Abhazija, ki jima je Rusija po vojni priznala samostojnost, sta dve od številnih potencialno vročih točk na postsovjetskem prostoru. Razmere so še vedno napete tudi v Gorskem Karabahu, separatistični enklavi v Azerbajdžanu, v kateri živijo pretežno Armenci, rešitve pa ni na obzorju niti za Pridnestrsko republiko, enklavo v najrevnejši evropski državi Moldaviji.
Nemirne so tudi ruske republike na Severnem Kavkazu, kjer se uradna Moskva po dveh čečenskih vojnah še vedno spopada s separatističnimi težnjami in islamskimi skrajneži, ki si čedalje pogosteje izbirajo tarče tudi v osrednji Rusiji.