Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Črni kamen, beli sneg

Vaalamskemu samostanu, ki leži na severnem delu jezera Ladoga, pripisujejo ključno vlogo pri pokristjanjevanju Rusije. ČUDEŽNI ČRNI MINERAL Šungit, ki v Rusiji že dolgo uživa sloves ljudskega zdravila, čedalje bolj cenjen postaja tudi na Zahodu. Naravni mineral, ki ga kar v 99 odstotkih sestavlja ogljik, eden izmed nujno potrebnih elementov za življenje, je že leta 1992 vzbudil pozornost tudi v mednarodnih znanstvenih krogih. Takrat je ugledna znanstvena revija Science poročala, da so v naravi prvič odkrili fuleren, novo alotropsko modifikacijo ogljika, ki je podobna plašču nogometne žoge....

 

Vaalamskemu samostanu, ki leži na severnem delu jezera Ladoga, pripisujejo ključno vlogo pri pokristjanjevanju Rusije.

ČUDEŽNI ČRNI MINERAL

Šungit, ki v Rusiji že dolgo uživa sloves ljudskega zdravila, čedalje bolj cenjen postaja tudi na Zahodu. Naravni mineral, ki ga kar v 99 odstotkih sestavlja ogljik, eden izmed nujno potrebnih elementov za življenje, je že leta 1992 vzbudil pozornost tudi v mednarodnih znanstvenih krogih. Takrat je ugledna znanstvena revija Science poročala, da so v naravi prvič odkrili fuleren, novo alotropsko modifikacijo ogljika, ki je podobna plašču nogometne žoge. Sestavlja ga 60 ogljikovih atomov, ki so povezani med seboj v peterokotnike in šesterokotnike. Umetno so fulerene prvič sintetizirali leta 1985, v naravi pa so jih prvič odkrili prav v šungitu in pozneje samo še pri nekaj meteoritih. Za revolucionarno odkritje so povsem po naključju poskrbeli geokemiki iz Arizonske državne univerze, ki so z elektronskim mikroskopom visoke ločljivosti preučevali premogu podoben mineral, odvzet iz kamnitih sedimentov, nastalih v predkambriju, najstarejšem in najdaljšem geološkem obdobju. Začelo se je pred 4,5 milijarde let, takrat torej kot življenje samo. Tudi izvor samega šungita še vedno buri duhove. Ruski znanstveniki so ga prvič odkrili pred več kot stoletjem v zelo stari skali v bližini vasi Šunga, po kateri mineral nosi ime. Ruski znanstvenici, I. V. Volkova in M. V. Bogdanova, sta poročali, da sta v šungitu našli dokaze o »lesnati strukturi«, kar bi pomenilo, da je šungit tako kot premog nastal iz fosiliziranih rastlin. Pomanjkljivost omenjene teorije je, da nobena od rastlin, iz katerih so nastala običajna nahajališča premoga, ni obstajala v predkambriju, ko je bilo življenje na Zemlji omejeno na preproste enocelične organizme. Odkritje fulerenov oziroma nove družine molekul je odprlo pot novim kemijskim področjem in znanstveniki so začeli raziskovati možnosti njihove široke uporabe; kot superprevodnikov, saj ob stiku s kovinskimi atomi ustvarjajo električno energijo, pogonskih sredstev v ionskih raketah, ki bi lahko nekega dne napajale medzvezdne odprave, materialov za gradnjo optičnih komunikacijskih stikal, mazil, katalizatorjev in molekulskih »tabletk«, v katerih bi zdravila lahko dovajali do točno določenih delov telesa. Francoski in ameriški znanstveniki so odkrili tudi, da fulereni ponujajo prednosti pred navadnim ogljikom pri izdelavi sintetičnih diamantov, saj lahko pod visokim pritiskom fuleren C60 stisnemo v diamant že pri sobni temperaturi in se tako izognemo visokim temperaturam, ki so običajno potrebne za pretvorbo grafita v diamant.Odkritje fulerenov je dalo tudi odgovor na vprašanje, zakaj je šungit tako močan antioksidant. V Rusiji ga že desetletja uporabljajo v naravni medicini, še zlasti pa z njim čistijo vodo, saj fulerenska zgradba šungitu daje sposobnost čiščenja vode od skoraj vseh organskih snovi, bakterij in mikroorganizmov. Šungit pa vodo ne samo čisti, pač pa jo bogati s kalcijevimi in magnezijevimi solmi ter drugimi mikroelementi. V 90. letih prejšnjega stoletja so se na ruskem tržišču pojavili posebni šungitni vodni filtri, nekoč pa so šungit metali kar v vodnjake. Šungitna voda naj bi delovala preventivno in pripomogla k zdravljenju tisoč in ene bolezni: od anemije, alergij, astme, gastritisa in drugih prebavnih motenj, bolezni ledvic in jeter, diabetesa, težav z žolčnimi kamni, bolezni trebušne slinavke, srčnega obtoka in sindroma kronične utrujenosti, sploh pa naj bi krepila imunski sistem. Šungitne kopeli priporočajo za zdravljenje alergij, krčnih žil, prhljaja in težav z izpadanjem las, visokega krvnega tlaka, aken in številnih drugih nadlog. Nič čudnega torej, da je v Rusiji na voljo ogromno izdelkov na podlagi šungita, od zobnih ščetk do šamponov ter negovalnih krem, sproščati pa se je mogoče celo v t. i. šungitnih sobah, ki so od tal do stropa obložene s ploščicami iz šungita. Prodajno največja uspešnica so 100-gramski paketi šungitnih kamnov, saj lahko z njimi, vsaj tako uči ljudska modrost, že v treh urah očistimo liter vode, v treh dneh pa voda pridobi še zdravilne lastnosti. Sama sem si v Kareliji privoščila majhen šungitni obesek, saj so mi prodajalci zatrdili, da za uravnoteženje biopolja, ki je moteno zaradi stresa in negativnih emocij, zadostuje že, če ga okoli vratu nosim od pet do deset dni. Sem postala kaj manj nervozna? Doma pravijo, da za zdaj še ni opaziti večjih sprememb. ■

Med novoletnimi prazniki se je v Sloveniji razvnela polemična razprava o učinkih tehnologije 5G na zdravje ljudi, živali in narave, podobne debate pa že nekaj časa potekajo tudi v Rusiji. V središču Moskve so namreč že leta 2019 uvedli pilotsko 5G-območje, letos pa naj bi omrežje v sodelovanju s kitajskim podjetjem Huawei začeli uvajati po vsej državi.

Seveda se tudi v Rusiji najdejo nasprotniki, ki opozarjajo na škodljive učinke omenjene tehnologije in promovirajo inovativne načine zaščite pred škodljivimi učinki elektromagnetnega sevanja. V tem kontekstu omenjajo šungit, naravni mineral, ki mu pravijo tudi »kamen življenja« ali »kamen tolažbe«. O njegovih zdravilnih lastnostih, predvsem pa o velikem tehnološkem potencialu v kemijski industriji vse pogosteje pišejo tudi znanstvene publikacije. Prvo nahajališče starodavne kamnine – njena geološka starost je ocenjena na dve milijardi let, kar pomeni, da gre za najstarejšo obliko fizičnega življenja na Zemlji – je vas Šunga v ruski republiki Kareliji, ki je tudi edino območje našega planeta, kjer je ta vsestranski mineral mogoče izkopavati. Šungit temelji na ogljiku, vsebuje pa tudi vse druge elemente periodnega sistema z izjemo dveh in je po eni od teorij ostanek Faetona, domnevnega planeta, ki naj bi nekoč obstajal v našem sončnem sistemu. Zaradi njegovih zdravilnih, zlasti antibakterijskih lastnosti ga v Rusiji cenijo že od časov Ivana Groznega, ruski car Peter Veliki pa se je vanj dobesedno zaljubil. Od svojih vojakov je zahteval, da ga jemljejo s seboj na vojaške pohode, da bi lahko z njim v trenutku očistili onesnaženo vodo, polagali pa so ga tudi na rane. Leta 1719 je prav Peter Veliki v Kareliji odprl prvo termalno zdravilišče, v katerem so uporabljali vodo, ki je tekla čez nahajališča šungita. »Šungitna voda zdravi številne strašne bolezni, še posebej skorbut, depresijo, žolč, želodčno oslabelost, bruhanje, drisko, želodčne kamne, ledvične bolezni,« je Peter Veliki kot prvi nanizal njegove zdravilne učinke. Karelija še danes velja za deželo zdravilnih termalnih kopališč. Skrivnostni črni kamen me je tako prevzel, da sem med zadnjim obiskom Sankt Peterburga sedla na vlak in se odpeljala do šest ur oddaljenega Petrozavodska, karelijskega glavnega mesta z 270.000 prebivalci. Tudi »pravi« sever ni več to, kar je bil nekoč, sem si mislila, ko sem prispela v Petrozavodsk, ki je od severne ruske prestolnice Sankt Peterburg oddaljen 400 kilometrov. Namesto ruske zimske pravljice me je pričakal dež. In to v začetku januarja! Zaradi nenavadno visokih temperatur sem se lahko pod nosom obrisala za daleč najbolj oglaševano karelijsko avanturo – vožnjo s pasjo vprego med gostimi borovci, jelkami in brezami, ki je poleg motornih sani v karelijski tajgi pozimi pogosto edini možni način potovanja. Karelija je ena od najbolj priljubljenih ruskih turističnih destinacij, turisti pa jo oblegajo predvsem poleti, ko se tja zgrne pol milijona obiskovalcev. Pa četudi velja za eno najbolj deževnih območij v Rusiji, da ne omenjamo velike poletne nadloge – komarjev. Že sredi avgusta z bližnjega Belega in Barentsovega morja zapihajo mrzli vetrovi, oktobra pa se dežela začne pogrezati v zimsko spanje. Sneg se običajno obdrži vse do sredine maja, ki je idealen čas za obisk. Z malo sreče lahko na nočnem nebu ujamete smaragdni, vijoličasti in rdeči severni sij, kar je naravni spektakel, ki ga je mogoče opaziti le v bližini severnega tečaja. Najboljši čas za ogled aurore borealis je spomladi, ko so noči brez oblakov.

Otoki lesenih čebulastih kupol in samostanov

Karelija, ki ji pravijo »dežela gozdov in jezer«, se razprostira na nekaj več kot 172.000 km2. Kar 60 odstotkov ozemlja prekriva gozd, 40 odstotkov pa je vodnih površin, med katerimi je nešteto rek, močvirij, kar 73.000 slapov ter 60.000 jezer, med katerimi sta tudi dve največji jezeri v Evropi – Ladoga in Onega. V geometričnem središču zadnjega leži otok Kiži, ki je za Karelijo nekaj podobnega kot za nas Blejsko jezero. Če bi jezero prekrivala debela plast ledu, kar je običajno od začetka februarja do sredine marca, bi se na otok Kiži odpravila s snežnimi sanmi, tako pa sem bila prisiljena izbrati motorni čoln. Prvo, kar sem opazila, ko smo se približevali otoku, so bile čebulaste cerkvene kupole in osmerokotni zvonik tamkajšnjega pogosta, kar je nekoč označevalo ograjeno vaško skupnost na obrobju stare ruske države. Pogost na otoku Kiži so leta 1993 uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine in je še danes pomembno pravoslavno središče. To jim je uspelo zaradi dveh ogromnih lesenih cerkva iz 17. stoletja – Preobraženska cerkev ima kar 22 lesenih kupol, manjša Pokrovska cerkev pa se je morala zadovoljiti z devetimi. Preobraženska cerkev je visoka 37 metrov, kar pomeni, da sodi med največje lesene strukture na svetu. Po stari ruski tesarski tradiciji je bila zgrajena brez uporabe enega samega žeblja. Osnovna konstrukcija je izdelana iz vodoravnih borovih hlodov, streha je iz smrekovine, kupole različnih velikosti in oblik pa iz trepetlike, drevesa, za katero v teh krajih verjamejo, da ima zdravilne lastnosti. Konstrukcija zagotavlja učinkovit sistem prezračevanja, zato se je ohranila več kot 300 let. V želji po ohranjanju ruske kulturne dediščine so na otok Kiži v 50. letih preteklega stoletja prenesli še 80 zgodovinskih lesenih struktur; od hiš, hlevov, mlinov, savn ter kapelic, s čimer so ustvarili ogromen muzej ruske lesene arhitekture. V kontekstu ruskega pravoslavja je nemara še pomembnejši Vaalamski samostan, ki mu pripisujejo ključno vlogo pri pokristjanjevanju Rusije in leži na severnem delu jezera Ladoga. Zgradili naj bi ga konec 14. stoletja, vse od takrat pa se poleg pravoslavnih romarjev v objem čudovite narave in unikatnega in v cerkvenih krogih dobro znanega vaalamskega liturgičnega petja po navdih radi odpravljajo tudi številni pisatelji in slikarji, od Ivana Šiškina, Fjodorja Vasilijeva do Mihaila Klodta, ki so v tamkajšnji pokrajini in samostanu iskali navdih za svoje znamenite krajine. Valaam je arhipelag 50 otokov na severnem delu Ladoškega jezera s skupno površino 36 km2, tako pa se imenuje tudi največji otok. Na njem stalno živi 600 prebivalcev, med katerimi so zlasti menihi in njihove družine, po njihovi zaslugi pa je otok postal tudi pravi botanični park s kar 480 primerki različnih rastlin. Na otok Vaalam se je najbolje odpraviti iz bližnje Sortovale, mesta na rusko-finski meji, ki je znano zlasti po kamnolomih granita in marmorja, iz katerih so zgradili veličastne carske palače v nekdanji carski prestolnici Sankt Peterburg. Tako kot večina tamkajšnjih obmejnih mest je tudi Sortovala skozi zgodovino menjala imena in vladarje; od Švedov, Rusov, Fincev, dokler ni dokončno pristala v ruskih rokah.

Je Putin nemara Karelijec ali Veps?

Karelija ima 650.000 prebivalcev, med katerimi je kar 82 odstotkov Rusov, 1,4 odstotka je Fincev, deset odstotkov pa je Karelijcev, ki skupaj z Vepsi – teh je komaj pol odstotka, sodijo v ugro-finsko skupino. Vepsi so nasledniki Vesov, pribaltskega finskega plemena, ki je nekoč obvladovalo ves severozahod današnje Rusije. V popisu prebivalstva iz leta 1926 se je za pripadnike Vepsov opredelilo 32.000 prebivalcev, po podatkih iz leta 2010 pa jih je ostalo samo še 6000. »V sovjetskih časih je bilo številne Vepse sram priznati, kdo so. To ni bilo moderno, prestižno. Če si bil Veps, je to avtomatično pomenilo, da prihajaš iz oddaljene vasi. Zdaj, v kontekstu globalizacije, so ljudje začeli iskati svoje korenine, jezik in kulturo. Biti Veps je postalo moderno,« je za RBTH povedala učiteljica vepskega jezika Marija Košeljova. Drugače kot sovjetska oblast ruska podpira narodni preporod, kar pomeni, da se je vepskega jezika mogoče učiti v šolah ter na univerzi, v tem jeziku pa obstajajo tudi časopisi in radijski programi. Vepski jezik ne glede na to izginja iz vsakodnevne uporabe. K njegovi priljubljenosti ni pripomogla niti senzacionalistična knjiga estonskega pisatelja Jaaka Prozesa z naslovom Je Putin Veps?, v kateri je objavil teorijo o vepskih koreninah ruskega predsednika.Druga teorija pravi, da je Putin v resnici potomec Karelijcev, prav tako ugro-finskega naroda, natančneje tiste veje, ki se je po invaziji luteranskih Švedov, ki so preganjali pravoslavne Karelijce, zatekla v mesto Tver na reki Volgi. Zdaj jih imenujejo tverski Karelijci. Druga skupina beguncev iz Karelije se je ustalila na obrežju Belega morja in prav njihove tradicije naj bi navdihnile J. R. R. Tolkiena pri pisanju trilogije Gospodar prstanov, za katero je pisatelj izjavil, da je nastala na podlagi epa Kalevala iz leta 1835, ki ga je finski etnograf Elias Lönnrot zapisal ob poslušanju petja run v karelijskih vaseh in tako ohranil starodavne pesmi ugro-finskih ljudstev. Prepevali so jih ob spremljavi kantele, tradicionalnih citer, ki so danes finski narodni instrument.

Utopično pribežališče bistva »finskosti«

»Kantele so stare več kot 2000 let in združujejo Finsko in Karelijo. Na Finskem so v 19. stoletju odigrale ključno vlogo pri oblikovanju karelijskega nacionalnega gibanja. V tem času so Finci na Karelijo začeli gledati kot na utopično pribežališče bistva finskosti,« je za Post Magazine povedala Larisa Kravceva, tiskovna predstavnica ansambla Kantele. Danes je Karelijcev približno 73.000, od tega jih nekaj več kot 60.000 živi v Rusiji in približno 10.000 na Finskem, preostali pa so razseljeni v baltskih državah ter Belorusiji. V karelijskem jeziku se sporazumeva pičlih 6000 ljudi, pa četudi ga skušajo oživiti na takšne in drugačne načine. »Na srečo je del Karelije ostal tudi Finski. Finski Karelijci so namreč družabni in veseli, zahodni Finci pa so takšni, kot jih poznamo iz ruskih šal – molčeči in turobni,« je nacionalni značaj opisal pisatelj Arvi Pertuu, ki se je v 90. letih prejšnjega stoletja v finsko Karelijo preselil iz Petrozavodska. »Danes precej več mladih ljudi v Kareliji študira v finščini kot v karelijščini, saj menijo, da je to bolj perspektivno za njihovo prihodnost. Kar polovica višjega razreda je lani odšla študirat na Finsko,« je bila jasna profesorica Irina Surjalainen iz Gimnazije številka 17 v Petrozavodsku. Ko je Finska leta 1944 v vojni s Sovjetsko zvezo dokončno izgubila vzhodno Karelijo in mesto Viipuri (danes Viborg), je bilo, kot bi ji amputirali roke, saj je bila ob kar 10 odstotkov svojega ozemlja, 30 odstotkov svojih energetskih virov, 22 odstotkov gozdov in 20 odstotkov železniških prog. Nič čudnega torej, da so na Finskem še zdaj žive iredentistične težnje.

»Za to zemljo, po kateri hodite, so se borili več stoletij, zato Karelijo imenujejo tudi bojišče med Vzhodom in Zahodom. Za nekatere bitka še ni končana,« je prepričan Anatolij Vasilijev iz karelijske vasi Rubčojla. Za ozemlje na meji med Evropo in Rusijo, ki je med drugim bogato z železovo rudo in diamanti, so se spopadali Rusija, Švedska in Finska, ki je bila do leta 1917 avtonomni del ruskega imperija, nato pa je postala neodvisna. Leta 1939 je Sovjetska zveza od finskih oblasti zahtevala, da jim predajo ozemlje na ruski meji, da bi lahko med II. svetovno vojno učinkoviteje branili strateško pomembni Leningrad, danes Sankt Peterburg. Ker ji niso prisluhnili, je Sovjetska zveza leta 1939 napadla Finsko, kar danes poznamo pod izrazom zimska vojna. Ta je bila z vojno med letoma 1941 in 1944, ko je Finski na pomoč priskočila nacistična Nemčija, eden od najbolj krvavih konfliktov II. svetovne vojne. Življenje je izgubilo približno 100.000 finskih in 400.000 sovjetskih vojakov. Sovjetska zveza je zaradi ogromne vojaške premoči domnevala, da bo obmejno območje osvojila v pičlih 12 dneh, a so se ušteli. Finski branilci na smučeh, oblečeni v bela kamuflažna oblačila, so z vrhunskim poznavanjem zasneženega terena prekašali vojake Rdeče armade, ki se niso najboljše znašli na smučeh in so bili v svojih kaki uniformah v beli pokrajini vidni na kilometre. Ko so se temperature spustile na minus 43 stopinj Celzija, so finski vojaki svoje rove obložili s krznom, v bunkerje, zapuščene zgradbe in celo šotore pa so namestili improvizirane savne. Rusi so ostali brez sredstev za lajšanje bolečin, saj so zmrznila, in njihova zmrznjena trupla so Finci s pridom izkoristili v psihološki vojni. Vseeno so na koncu Sovjetski zvezi morali priznati premoč, kar je v praksi pomenilo izgnanstvo za 400.000 prebivalcev Karelije.

»Ljudje, ki so želeli oditi, so morali v dveh, treh tednih spakirati vse svoje imetje in se umakniti na Finsko. Težko jim je bilo, še posebej zato, ker so se enkrat že umaknili – po koncu zimske vojne,« je s statistiko postregla Nina Terehova, vodička iz Sortavale. Številne, ki so ostali, so v času Stalinovih čistk obtožili finskega nacionalizma in protisovjetskih tendenc, zato so končali v gulagih, ki so v Kareliji obstajali od vzpostavit­ve sovjetskega režima.

Šungit, naravni mineral, ki mu pravijo tudi »kamen življenja« ali »kamen tolažbe« Karelija je ena od najbolj priljubljenih ruskih turističnih destinacij Pogost na otoku Kiži so leta 1993 uvrstili na Unescov seznam 60.000 Karelijcev živi v Rusiji, 10.000 na Finskem, v karelijščini pa se jih sporazumeva le 6000

Danes precej več mladih ljudi v Kareliji študira v finščini kot v karelijščini,saj menijo, da je to bolj perspektivno za njihovo prihodnost.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

1/4/2020 GEA-2020-04-pages-44-51.html

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Polona Frelih je kandidatka Stranke Resnica na Evropskih volitvah - 2024

9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!