Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

O dervišu, ki se razpira kot dežnik

Največja prireditev plesočih dervišev vsakega decembra poteka v mestu Konya v Turčiji. O Ljubljenec Boga, glasnik edinega Stvarnika!/ Ste izbranec Veličanstva, ki mu ni enakega/ so uvodni verzi t. i. Plemenite evlogije preroku Mohamedu, s kakršnimi se v skladu s tradicijo začenja t. i. dikr oziroma zikr, obredna molitev, s katero muslimanski mistiki, ki jim pravimo sufiji, poveličujejo Boga. Šestvrstična oda izpod peresa perzijskega mistika Džalaludina Rumija, ki še danes velja za enega največjih sufijskih poetov vseh časov, je tudi recitatorski uvod v t....

 

Največja prireditev plesočih dervišev vsakega decembra poteka v mestu Konya v Turčiji.

O Ljubljenec Boga, glasnik edinega Stvarnika!/ Ste izbranec Veličanstva, ki mu ni enakega/ so uvodni verzi t. i. Plemenite evlogije preroku Mohamedu, s kakršnimi se v skladu s tradicijo začenja t. i. dikr oziroma zikr, obredna molitev, s katero muslimanski mistiki, ki jim pravimo sufiji, poveličujejo Boga. Šestvrstična oda izpod peresa perzijskega mistika Džalaludina Rumija, ki še danes velja za enega največjih sufijskih poetov vseh časov, je tudi recitatorski uvod v t. i. semo, ritual plešočih dervišev iz 17. stoletja, pri katerem gre za preplet plesa, molitve, meditacije in transa.

S tem obredom so derviši – kar v prevodu iz perzijščine pomeni »tisti, ki odpira vrata« – že zdavnaj postali eden od najbolj prepoznavnih simbolov Turčije. Leta 2005 je Unesco obred uvrstil med mojstrovine ustne in nematerialne dediščine človeštva. Derviši v belih plavajočih oblekah, ki se med plesom razpirajo kot dežniki, popestrijo večino turških turističnih oglasov, kar je povzročilo komercializacijo te duhovne prakse. Glasbeno-plesni spektakel, v katerem večina zahodnjakov v najboljšem primeru vidi turistično-plesno atrakcijo, v najslabšem pa folklorni obred, je v bistvu globoko intimna duhovna praksa. Prakticirajo jo pripadniki sufističnega reda mevlevi, ki temelji na filozofiji Mevlâna, kar je ime, pod katerim Rumija poznajo v Turčiji, kjer je preživel svoja najplodnejša leta.

Od vrtenja se zvrti

Plesoči derviši so med 14. in 20. stoletjem pomembno prispevali k razvoju otomanske visoke kulture, saj so vplivali na klasično poezijo, kaligrafijo, vizualno umetnost in glasbo. Leta 1925 jih je sekularni turški predsednik Mustafa Kemal Atatürk prepovedal, tako kot vse druge sufijske rede in rituale. Pravno prepoved še vedno velja, saj so leta 1990 izjemo sprejeli samo za kulturne, ne pa tudi za religiozne potrebe. Status kulturnega festivala tako uživa tudi največja prireditev plesočih dervišev, ki vsakega decembra poteka v mestu Konya v Turčiji.Derviši so brez dvoma najbolj znani pripadniki sufizma; poimenovanje izvira iz arabske besede suf, kar pomeni volna, iz katere so bila nekoč izdelana vsa oblačila asketskih in revščini zapriseženih sufijev. Srečamo jih lahko v severni Afriki, na Afriškem rogu, Kavkazu, v Iranu, Pakistanu, Indiji, Afganistanu, Tadžikistanu, Siriji, Egiptu ter na Balkanu. Mistični ples dervišev je že v 19. stoletju očaral pisatelje popotnike, kot sta bila Gustav Flaubert in Hans Christian Andersen. Richard Francis Burton, britanski raziskovalec in orientalist, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot prevajalec razvpite Kamasutre, pa je celo sam postal derviš. Pravijo jim tudi semazeni; z njimi sta bila med drugim obsedena tudi angleška književnica Doris Lessing ter pesnik Ted Hughes. »Sema je ritual, ki simbolizira osvobajanje od ega in dvigovanje človekove duše, s čimer postajamo razsvetljeni in tako združeni z Bogom,« potrpežljivo razlaga Abdülhamit Çakmut, predsednik carigrajske Rumijeve kulturne organizacije, ki je povezana s Kulturnim centrom Hodžapaša in ima svoj sedež v nekdanjem hamamu oziroma turški savni. »Vrtenje postaja vedno hitrejše, ego in lastna identiteta pa med tem odpadeta. Derviši dosežejo duhovno popolnost, ki ji pravimo fenafillah. To je nekaj takega, kot je v budizmu nirvana,« je Çakmuti odgovoril na vprašanje, kakšen je končni cilj vrteče se meditacije. Duhovni obred je sestavljen iz sedmih delov, od katerih je najbolj impresivno prav vrtenje. Sestavljeno je iz štirih pozdravov ali selam, poteka pa na levi nogi, v smeri od desne proti levi, okoli srca. Vsaka od štirih epizod traja deset minut, zato se v glavi kaj lahko zvrti tudi gledalcem. »Ko se derviš vrti, ima desno roko obrnjeno proti nebu, kar pomeni, da je pripravljena sprejeti božje darove, levo roko pa proti tlom, kar je gesta, s katero duhovne darove Boga predaja ljudem, ki ga spremljajo,« je Çakmut razkril še več podrobnosti starodavnega rituala. V Guinessovo knjigo rekordov se je Šafik Ibrahim abd El Hamed zapisal kot moški z največ opravljenih vrtljajev v eni uri; našteli so jih kar 2905. Še bolje se je odrezala Nicole McLaren, ki je v eni uri zmogla 3552 obratov. Najdaljše neprekinjeno vrtenje dervišev je trajalo več kot štiri ure, največja simultanka pa je leta 2011 potekala v Tajvanu. Udeležilo se je je 755 vrtečih se dervišev.

Kozmos kot plesni misterij

A pustimo ob strani trivialnosti in nadaljujmo z obredom, ki ponazarja vseprisoten principa vrtenja kot vseobsegajoče naravne lastnosti makro- in mikrokozmosa. Z ritualom se sufijski menihi pridružijo nenehnemu krožnemu gibanju in se vanj prelijejo z glasbo in vrtenjem svojega telesa. Pri tem so jim vodilo besede iz Korana, ki jih ponovijo ob izteku obreda: Kamor koli se obrneš, uzrl boš obličje Božje.Za Rumija je celoten kozmos plesni misterij; vrteči se derviši ponazarjajo sončni sistem in planete, ki se vrtijo okrog Sonca, vodja celotnega obreda oziroma šejk predstavlja Sonce, plešoči derviši pa zvezde in mesec. Štirje plesi v krogu predstavljajo štiri letne čase, 12 plesalcev in 12 glasbenikov pa 12 mesecev. Krožno gibanje simbolizira prehode med letnimi časi in hkrati gibanje planetov v kozmosu, ki se vrti okoli svoje osi in okoli Sonca. V svoji knjigi Odiseja svetlobe: znanost in sufizem je René Rebetez ritualni ples dervišev interpretiral kot način združevanja s kozmičnimi silami in večnostjo. V skladu z njegovo hipotezo je plesna rotacija povezana s tremi različnimi gibanji, ki se dogajajo znotraj telesa; gibanjem elektronov, molekul ter celic. Ta različna gibanja so povezana s tremi različnimi deli posameznika: gibanje elektronov s čustvi, molekul z umom, celic pa s fizičnostjo. Gibanje v ritualnem plesu po njegovem mnenju ustvarja harmonijo med različnimi deli in vzbuja globoko zavest, kar lahko dosežemo le z disciplino in prakso, ne pa z branjem, učenjem in razmišljanjem. Rebetez za konec ponudi tudi zanimivo metaforo: tako kot pri nekaterih kemičnih poskusih, kjer se hitro rotacijsko gibanje uporablja za ločevanje različnih materialov, se tudi med rotacijskim gibanjem zavest dervišev loči od tistega, kar ji je tuje in je površno. V nasprotju s pravovernim islamom, ki nasprotuje glasbi, češ da škodljivo vpliva na vernike in versko življenje, ima v sufijski tradiciji prav glasba osrednjo vlogo. Rumi v svojih verzih poudarja, da glasba dviguje dušo v višave nebeškega kraljestva, preko nje pa slišimo vrata v Paradiž. V skupini poleg 12 dervišev nastopa tudi 12 glasbenikov, ki imajo v osmerokotni dvorani natančno odrejeno mesto. Igrajo na tradicionalne turške folklorne instrumente, od neje oziroma flavte iz trstičja, ki predstavlja božji dih, ki vsemu daje življenje, do bobna, lutnje, tamburina in činel. »Poslušaj žalostinko trstne piščali, ki presunljivo toži o bolečini zaradi ločenosti. 'Odkar so me izruvali iz trstičja, moje pesmi izražajo globoko bridkost človeškega bitja, iščem srce, ki ga prebada bol zaradi ločenosti, da bi mogel z njim bolečino deliti.« To so uvodni verzi Rumijevih Mističnih iskanj (v prevodu Viktorije Kos), zbirke šestih knjig o ljubezni, prijateljstvu, sožitju in miru, ki jim pravijo kar perzijski Koran.

Bela obleka za srečanje z Bogom

Tako kot v vsakem pravem ritualu imajo tudi pri tem pomembno vlogo oblačila, ki nosijo velik simbolni pomen. V prvem delu ceremonije derviši nosijo črno ogrinjalo (hirka), ki simbolizira plesalčevo posvetno življenje in ga pred samim vrtenjem odloži. Njegova visoka kapa iz kamelje dlake (sikke) simbolizira grobnico njegovega ega, bela obleka (tennure), v kateri izvaja svoje vrtljaje, pa čistost in pripravljenost na srečanje z Bogom, v svoji knjigi pojasnjuje turška umetnostna zgodovinarka prof. dr. Nurhan Atasoj. Vrteče se bele obleke naj bi dervišem celo pomagale – nič manj kot loviti ravnotežje. Skupina raziskovalcev je tako ugotovila, da se na robovih vrtečih se oblek pojavijo pospeški »približno štirikratne gravitacije Zemlje«, na krilih pa »valovi, ki na videz kljubujejo gravitaciji in zdravi pameti«.Poleg dervišev, od katerih enemu pripada vloga glavnega semazena oziroma mojstra plesa, pri ritualu veliko vlogo odigra tudi šejk, ki kot nekak­šen duhovni vodnik nadzira ritual in zagotavlja, da se odvija pravilno. Zanj je rezerviran prostor nasproti vhoda v semahane oziroma dvorano, v smeri Meke in Kabe, ki je označen z rdečim ovčjim krznom, na katerem bo sedel. Med derviši so bili včasih cenjeni tudi »modni« dodatki; mengus oziroma uhani, s katerimi so okolici sporočali, da niso poročeni, keskul oziroma beraška skleda, ki so jo smeli nositi samo tisti derviši, ki so se zaprisegli revščini, asa oziroma sprehajalna palica, ki so jo nosili voditelji različnih derviških sekt, ter nefir oziroma ovnov rog, s katerim so se kitili zlasti potujoči derviši.

Rumi v popularni kulturi

Čeprav je najbolj znani sufijski mistik Rumi živel v 13. stoletju, je njegov vpliv še danes tako velik, da je Unesco leto 2007 razglasil kar za Rumijevo leto. V ZDA je celo najbolj prodajan pesnik, k njegovi popularnosti pa so odločilno prispevali zlasti zvezdniki, kot so Madonna, Tilda Swinton ter pevec skupine Coldplay Chris Martin, ki so se preko njega spoznavali z duhovnostjo in so njegove verze vključili v svoja dela. »Vsak dan z dreto oblikujem svojo usodo. Sem mizar svoje duše,« je samo eden od njegovih verzov, ki se pogosto znajdejo na družbenih omrežjih. »Opisujejo ga kot mistika, svetnika, sufija, razsvetljenega človeka, le redko pa kot muslimana, pa četudi je vse svoje življenje preučeval islam in Koran,« je Rozina Ali opozorila v The New Yorkerju. V članku z naslovom Kako so iz Rumijeve poezije izbrisali islam, opozarja, da se je med prevajanjem v angleščino izgubila njena islamska podstat. Rumi je namreč v svojo poezijo nenehno vpletal odlomke iz Korana, zaradi česar Fatemeh Keshavarz, profesorica perzijskih študij na Univerzi v Marylandu, celo sklepa, da ga je znal na pamet.Rumi, čigar pravo ime je bilo Muhamad, se je septembra 1207 rodil v pokrajini Balh, na meji med današnjim Afganistanom in Tadžikistanom. Star komaj pet let se je z družino preselil v Samarkand, prestolnico prvega perzijskega imperija. Perzijsko kulturo in jezik so prevzeli tudi Seldžuki, ki so vladali v Turčiji, kamor je Rumijeva družina pribežala pred Mongoli. Nastanili so se v Konyi, glavnem mestu Anatolije. »Mistika je bila v tem času bolj dobrodošla kot religija. Turki, Grki, Judje, Perzijci in Indijci, ki so živeli v Anatoliji, so v mističnih razlagah našli več skupnega kot v religijah; v islamu, judovstvu, krščanstvu in v hinduizmu,« preučevalka mistike Viktorija Kos piše v knjigi Skrivno védenje Rumija in Kabirja (indijski mistik, op. p). V Alepu in Damasku je študiral islamsko znanost, literaturo, pravo, preroško tradicijo, Koran, teologijo, zgodovino in filozofijo, od tam pa se je v Konyo vrnil kot velik učenjak. Tej vlogi se je odpovedal, ko je srečal Šamsija iz Tabriza, ki je postal njegov duhovni učitelj in ga v svojih verzih imenuje kar Sonce. Umaknil se je iz javnega življenja ter začel živeti kot preprost derviš.

Seldžuška arhitektura Konye

V mesto Konya se vsakega 17. decembra – na obletnico Rumijeve smrti, o kateri je govoril kot o »poročni noči z Bogom« – zgrne več kot milijon romarjev. V mestu, ki velja za eno od najstarejših stalno naseljenih turških mest in kulturno metropolo, najbolj izstopa prav Rumijev mavzolej turkizne barve. Leta 1274 ga je dal zgraditi Rumijev naslednik Hüsamettin Çelebi. Mavzolej in tekijo, kot pravimo derviškim samostanom, so leta 1826 spremenili v muzej. V njegovi notranjosti je marmorno dvorišče, matbah (kuhinja), grobnica Huremaem paše, ki je bila zgrajena v času vladavine Sulejmana Veličastnega, 17 derviških delavnic, zgrajenih v obdobju Murada II., in čudovita fontana, ki jo je postavil sultan Yavuz Selim. Rumijeva grobnica je pod turkizno kupolo, njen leseni sarkofag pa je eden od najboljših primerov seldžuške arhitekture. Za zgledne primere seldžuške arhitekture veljajo tudi Aladinova mošeja, ki jo je dal leta 1221 zgraditi veliki seldžuški sultan Aladin Kejkubat, seldžuška cesarska palača ter Karatajeva medresa; v njej je zdaj muzej, v katerem hranijo številne čudovite primerke seldžuške keramike. Medresa Ince Minareti iz leta 1264 je izjemna zaradi bogato okrašenega seldžuškega vhoda.

Vpijoči derviši ali fakirji

O dervišu govori tudi znani roman bosansko-hercegovskega pisatelja Meše Selimovića z naslovom Derviš in smrt, kar je najboljši dokaz, da je sufizem vse od časov osmanskega osvajanje prisoten tudi na Balkanu. Pravzaprav so imeli prav derviši in šejki glavno vlogo pri islamizaciji tega območja. Sufijske ustanove so odločilno prispevale k organizaciji družbenega življenja v Bosni in Hercegovini in so med drugim odigrale ključno vlogo pri ustanavljanju mest, pomemben vpliv pa so imeli tudi v cehih, ki so jih sicer vodile fatuwwe oziroma islamske konjenice. Derviši so vedno veljali kot odlični rokodelci, poleg tega so običajne ljudi z islamom seznanjali s prepevanjem priljubljenih pobožnih pesmi ilahij ter s svojo poezijo. Ko je Bosna in Hercegovina po berlinskem kongresu leta 1878 prišla pod okrilje habsburškega cesarstva, so se končali zlati časi sufizma. Nad islamom je začela bdeti Islamska skupnost, krovna organizacija sunitske uleme. Novi veliki mufti oziroma reis-ul- ulema je postal zadolžen tudi za imenovanje šejkov v tekijah, postali so tudi finančno odvisni. Leta 1952 je Islamska skupnost v dogovoru z Jugoslovansko komunistično partijo uvedla popolno prepoved sufizma, češ da »odstopa od pravega islama« in »da sufijske prakse pomenijo panteistična prepričanja in nagibe«. Po trditvah Zore Kostadinov, doktorske študentke antropologije islama, je bila prepoved prej zasluga Islamske skupnosti kot Komunistične partije. V njeni disertaciji z naslovom Izobraževanje srca, preporod sufizma v Bosni in Hercegovini izvemo še, da so prepoved omilili v 70. letih prejšnjega stoletja ter da sufizem v Bosni in Hercegovini doživlja sramežljivi preporod vse od konca vojne v 90. letih prejšnjega stoletja.V Bosni in Hercegovini med vredne ogleda sodi zgodovinska tekija v kraju Blagaj ob izviru reke Bune, ki je stara skoraj 600 let in pripada sufijskemu redu bektaši. Najstarejša mevlevijska tekija je v Sarajevu in so jo leta 1462 postavili v okrožju Bentbaši, eden od najvplivnejših sufijskih centrov na Balkanu pa je bil do leta 1935 v sarajevski Skenderiji, kjer je danes kulturni, športni in trgovski center. Na območju nekdanje Jugoslavije je sufizem dejaven tudi v Makedoniji ter na Kosovu, kjer pozornost zbuja zlasti sufijski red rifai, ki je bil v 12. stoletju ustanovljen v iraški Basri. Njihova največja tekija stoji v Prizrenu, kamor se radovedneži zgrinjajo zlasti za perzijsko novo leto, ko tamkajšnji derviši, ki bi jih bilo morda ustrezneje imenovati fakirji, izvajajo svoje obrede. V stanju transa si s starodavnimi bodali zaneseno prebadajo lica in pri tem sploh ne krvavijo. Pred tem več ur molijo, pojejo ter se nenavadno oglašajo, s čimer so si prislužili naziv »vpijoči derviši«. ■

Plesoči derviši so med 14. in 20. stoletjem pomembno prispevali k razvoju otomanske visoke kulture Najbolj znani pripadniki sufizma Srečamo jih lahko v severni Afriki, na Afriškem rogu, Kavkazu, v Iranu, Pakistanu, Indiji, Afganistanu, Tadžikistanu, Siriji, Egiptu ter na Balkanu

Vrteče se bele obleke naj bi dervišem celo pomagale – nič manj kot loviti ravnotežje. Skupina raziskovalcev je ugotovila, da se na robovih vrtečih se oblek pojavijo pospeški »približno štirikratne gravitacije Zemlje«, na krilih pa »valovi, ki na videz kljubujejo gravitaciji in zdravi pameti«.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

1/2/2020 GEA-2020-02-pages-46-51.html

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Polona Frelih je kandidatka Stranke Resnica na Evropskih volitvah - 2024

9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!