Minsk – »V tem trenutku ne vem, kje je moj mož. Tega si nisem predstavljala niti v najbolj morečih sanjah. Pred mojimi očmi so ga odnesli z urgence,« je soproga brutalno pretepenega predsedniškega kandidata Vladimirja Nekljajeva sklenila tiskovno konferenco Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse), katere predstavniki so ugotovili, da nedeljske predsedniške volitve v Belorusiji niso zadostile standardom. V čustvenem nagovoru je pozvala mednarodno skupnost, naj ji pomaga razvozlati moževo usodo, saj jo skrbi, da nima ustrezne zdravniške oskrbe. Hkrati so se pred zapor v središču Minska zgrinjali sorodniki drugih pridržanih predsedniških kandidatov, borcev za človekove pravice in novinarjev. Od devetih neodvisnih predsedniških kandidatov jih je za zapahi končalo kar sedem, priprli pa so tudi kakih 400 njihovih somišljenikov. »Od oblasti pričakujemo pojasnila o usodi zaprtih predsedniških kandidatov, novinarjev in borcev za človekove pravice,« je v hotelu Belorusija pozval predstavnik Ovseja Tony Lloyd, brutalni obračun z opozicijo pa so obsodile dejansko vse evropske prestolnice in Združene države Amerike.
Minsk – »Naj živi Belorusija!« in »Odidi!« je množica kakih 20.000 protestnikov vzklikala med sprevodom od Oktobrskega trga do Trga neodvisnosti v praznično osvetljeni in skorajda idilično zimski beloruski prestolnici.
Minsk – Jutri bodo v Belorusiji predsedniške volitve, na katerih se bo za še en mandat potegoval »večni« predsednik Aleksander Lukašenko, ki je na oblast že od leta 1994, z njim pa se bo pomerilo doslej največ opozicijskih kandidatov – devet. Ti so imeli po mnenju opazovalcev tudi največ možnosti za »demokratično predvolilno kampanjo« v vsej zgodovini predsedniških volitev v Belorusiji. Ne glede na to se Lukašenku obeta zmaga že v prvem krogu, saj ga po zadnjih javnomnenjskih raziskavah podpira kar 71,8 odstotka volivcev. O beloruski politični realnosti smo se pogovarjali z Aleśem Łahviniecom, profesorjem politologije na Evropski univerzi za humanizem v Minsku, ki je hkrati tudi politični svetovalec daleč najbolj znanega beloruskega opozicijskega politika Aleksandra Milinkeviča iz opozicijskega gibanja Za svobodo. Ta se je na predsedniških volitvah leta 2006 z Lukašenkom pomeril kot skupni kandidat opozicije, tokrat pa je vrgel puško v koruzo, ker da je volilni rezultat, tako kakor vedno, vnaprej določen.
Moskva – Predvolilna kampanja pred beloruskimi predsedniškimi volitvami, ki bodo 19. decembra, je v polnem razmahu. Evropski politiki ugotavljajo, da je bolj svobodna, kakor so bile prejšnje, beloruski opozicijski kandidati pa opozarjajo, da je vse skupaj zgolj imitacija in da se v resnici ni nič spremenilo. Devet opozicijskih kandidatov ima tokrat resda prvič dostop do radijskih in televizijskih programov, soočili pa so se celo v predvolilni debati, ki se ji je dolgoletni predsednik Aleksander Lukašenko odpovedal. Sam tovrstne promocije ne potrebuje, saj v beloruskih medijih, ki so pod strogim vladnim nadzorom, tako ali tako prevladuje.
Moskva – »Nič dobrega ne pričakujem,« se je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev med obiskom v Šanghaju odzval na vprašanje, kaj pričakuje od decembrskih predsedniških volitev v Belorusiji. Takoj zatem se je potegnil nazaj in dejal, da je bila vse skupaj šala. A v vsaki šali je tudi zrno resnice, je novinar beloruskega časopisa Solidarnost zapisal na spletni strani opozicijske stranke Hartija'97. V članku z naslovom Potem ko je odstavil enega »Luja«, je Medvedjev pozdrav poslal še drugemu, se sprašuje, ali beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka čaka podobna usoda kakor njegovega najtesnejšega ruskega zaveznika, nekdanjega moskovskega župana Jurija Lužkova. O obeh so na ruskih državnih televizijah predvajali kompromitirajoče oddaje, oba pa sta menda dobila tudi ponudbo, da se prostovoljno poslovita: »V političnih koloarjih so se pojavile informacije, da se je pri nas pred kratkim mudil visoki gost iz Moskve. Namignil je, da to, kar Kremelj počne z voditeljem Belorusije, še ni prava vojna. Spoznal jo bo, če se bo odločil za ponovno kandidaturo.«
Moskva – Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko se je znašel v sila nerodni situaciji. S svojo protirusko retoriko, nepriznanjem samostojnosti gruzinskih separatističnih pokrajin Južne Osetije in Abhazije ter osebnimi žalitvami na račun ruskega premierja Vladimirja Putina, ki ga je označil za »glavnega sovražnika ruskega naroda«, je kot kaže dokončno zapravil naklonjenost glavnega sponzorja – Rusije. Ta je svoji sosedi s pomočjo kreditov ter poceni nafte in plina omogočala, da je ostala v izolaciji, zdaj pa se je morala po pomoč zateči k Evropski uniji, ki v zameno zahteva korenite demokratične reforme.
