Belorusija, ki je že sicer ena najbolj osamljenih držav v Evropi, se je znašla v popolni izolaciji. Hrbet ji je obrnila njena najtesnejša zaveznica Rusija, ki ji je z izdatnimi subvencijami ter poceni nafto in plinom dolgo omogočala, da je živela kot nekakšna evropska Venezuela. A zadnja ima ogromne zaloge nafte, Belorusija pa je energetsko odvisna od Rusije, zato se je ob ruskem povišanju cen znašla v veliki stiski.

Beloruski samodržec Aleksander Lukašenko je odgovoril s kljubovanjem in med sosedama se je razvnela prava mala vojna, ki jo je izkoristil za začetek predvolilne kampanje pred februarskimi predsedniškimi volitvami. »Lukašenko dokazuje, da je Rusija kriva za vse beloruske gospodarske težave. Potrebuje velikega, zlobnega volka in Kremelj je prišel kot nalašč,« ocenjuje Jaroslav Romančuk, predsednik raziskovalnega centra Mises iz Minska.

Se Rusija na območju nekdanje Sovjetske zveze dejansko obnaša kot velik, zloben volk? Zagotovo, kadar dobi občutek, da jo vlečejo za nos, kar pa ji je težko oporekati.

Pred kratkim je bil ples z ruskimi volkovi usoden za nekdanjega kirgiškega predsednika Kurmanbeka Bakijeva, ki se je moral umakniti po krvavem prevratu, v katerem je menda precejšnjo vlogo odigrala prav Rusija. Svojo smrtno obsodbo je najbrž podpisal, ko je snedel obljubo o zaprtju ameriškega vojaškega oporišča Manas, za kar mu je Moskva odobrila kredit v višini dveh milijard dolarjev.

Bakijevu je zatočišče ponudil prav Lukašenko, ki je verjetno dobro vedel, zakaj. Kmalu zatem se je tudi sam znašel v ruski mišnici. Če bo priznal neodvisnost gruzinskih separatističnih pokrajin Južne Osetije in Abhazije, bo imel težave z Zahodom, v nasprotnem primeru mu bo hrbet obrnila Rusija. Ta lahko na šahovnici z imenom postsovjetsko prostranstvo poljubno prestavlja svoje fugure. Nekoliko iz zgodovinskih razlogov, še bolj pa zaradi izdatne gospodarske in politične pomoči.

Tako kirgiški kot beloruski primer dokazujeta, da Rusija ne prenaša dvoličnežev, ki bi rade sedele na njenih materialnih bonitetah, hkrati pa se dobrikajo Zahodu. Če želijo tamkajšnji voditelji »trajati«, jim ne preostane drugega kot igrati pod rusko taktirko. Alternativa so gospodarske težave ter javno sramotenje in ponižanje, kakršnega je doživel beloruski avtokrat, ki so ga na ruskih državnih televizijah primerjali celo s Hitlerjem.

Neredko prevlada občutek, da Rusija pri uveljavljanju svoje volje nima nobene mere, kar se je pokazalo v Ukrajini, ki je po zmagi proruskega predsednika Viktorja Janukoviča z ruskim vodstvom podpisala dogovor o podaljšanju najemne pogodbe za črnomorsko pristanišče Sevastopol na ukrajinskem polotoku Krimu, v zameno pa je dobila cenejši ruski plin. A to menda še ni vse in pojavile so se špekulacije, da naj bi Rusija hotela celo vrnitev polotoka Krim, ki ga je nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov podaril takrat še sovjetski republiki Ukrajini. Zadeva je najbrž prenapihnjena, je pa dejstvo, da je v ruskih rokah že večina krimske infrastrukture.

Najhujšo kazen za kljubovanje Rusiji na postsovjetskem prostranstvu je plačala Gruzija. Njeni Južna Osetija in Abhazija sta po rusko-gruzinski vojni postali ruska protektorata, v katerih so nameščeni ruski vojaki in napredni ruski raketni sistemi. Gruzinski predsednik Mihail Saakašvili za Rusijo ne obstaja, vse manj zaželen pa je tudi v mednarodni skupnosti. Za ovce, še posebej tiste, ki slepo sledijo Zahodu, bo ples z volkovi vedno tvegano početje.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber