Moskva – V armenski prestolnici Erevan poteka dvodnevni vrh Organizacije dogovora o kolektivni varnosti (ODKV), ki je nekakšen ruski odgovor na zvezo Nato, s katerim si Moskva prizadeva ohraniti vodilno vlogo na postsovjetskem prostranstvu. To ji za zdaj odlično uspeva in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je z armenskim vodstvom še pred uradnim začetkom vrha sklenil dogovor o podaljšanju najemne pogodbe za nekdanje sovjetsko vojaško oporišče do leta 2044. Tako bo Rusija le še okrepila vojaško navzočnost na Južnem Kavkazu, koridorju za strateške plinovode in naftovode, po katerih kaspijski plin in nafta tečeta na Zahod.
Od naše dopisnice
O odločilni vlogi Rusije na postsovjetskem prostranstvu pričata tudi misiji, s katerima sta v Erevan pripotovala začasna predsednica Kirgizije Roza Otunbajeva in beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki vsak v svoji državi v kratkem pripravljata predsedniške volitve.
V Kirgiziji bodo potekale 10. oktobra in napetost je iz dneva v dan večja. Tamkajšnje oblasti le še s težavo ohranjajo trhel mir, ki so ga na jugu države vzpostavili po junijskih napadih kirgiških tolp na pripadnike tamkajšnje uzbeške manjšine. Otunbajeva bo na organizacijo, v kateri so poleg Rusije in Kirgizije še Armenija, Belorusija, Uzbekistan, Tadžikistan in Kazahstan, naslovila prošnjo za dostavo helikopterjev, vojaških oklepnikov in za urjenje pripadnikov kirgizijskih varnostnih sil. Zadnjo besedo bo imela Rusija, ki je v času nemirov zavrnila poziv k posredovanju njenih sil, tokrat pa se bo verjetneje bolj izkazala, domneva Aleksej Malašenko, strokovnjak za Srednjo Azijo pri moskovski ustanovi Carnegie. V nasprotnem primeru bo obveljalo, da protiutež Natu obstaja samo na papirju.
Si Lukašenko lahko privošči prelom z Moskvo?
Kljub grožnjam, da ga ne bo, je v Erevan pripotoval tudi beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki se je v zadnjih mesecih z Rusijo zapletel v pravo diplomatsko vojno. Ta je dosegla vrhunec z izjemno negativnimi dokumentarci, ki so jih o njem predvajali na ruskih državnih televizijah. V njih ga primerjajo s Stalinom in Hitlerjem in ga hkrati obtožujejo umorov novinarjev in poslovnežev, nedemokratičnosti in korupcije.
Poleg tega mu je rusko vodstvo pred kratkim javno zagrozilo, da bo objavilo transkripcijo njegove obljube o priznanju gruzinskih separatističnih pokrajin Južne Osetije in Abhazije. Lukašenko se brani, da so njegove besede vzeli iz konteksta. »Medvedjevu sem rekel: Ni problem v priznanju, ampak v težavah, ki jih bo Belorusija zaradi tega imela v odnosih z EU, ZDA in državami Skupnosti neodvisnih držav. Rusko vodstvo se ni hotelo spopasti s tem problemom. Če bi se z nami srečali na pol poti, bi bilo drugače,« je odgovornost preložil na Rusijo. Hkrati je zagrozil, da bo razveljavil pogodbo o gradnji beloruske jedrske elektrarne, za katero bi poskrbela Rusija. Zaradi vsega skupaj se je Medvedjev po pisanju Kommersanta sklenil, da se z Lukašenkom v Erevanu ne bo sestal.
Beloruski samodržec se bo februarja 2011 potegoval za četrti predsedniški mandat, zato si dolgotrajnega spora z Rusijo ne more privoščiti. Predvsem zato ne, ker so se že razširile govorice, da Moskva zaradi tega že snuje strategijo za njegovo odstavitev. »Tokrat se bo uklonil, saj je ogroženo njegovo predsedovanje,« so zapisali v Novi Gazeti, da bi se »rad znova spoprijateljil z Rusijo,« pa sodi tudi beloruski politični analitik Valerij Karbalevič. Dodaja, da verjetno ne bo več zadostovalo samo priznanje Južne Osetije in Abhazije, ampak bo moral ruskemu kapitalu omogočiti sodelovanje v beloruski privatizaciji.
Cena bo visoka tudi zato, ker Lukašenko v domovini še kar vztraja pri protiruski retoriki: »Amerika ima vedno enako stališče, Rusija pa ga je v zadnjem času drastično spremenila. Pred pomembnim političnim dogodkom poskušajo beloruskega predsednika spraviti na kolena. Poznate me že vrsto let. Nemogoče me je ukloniti,« se glasi njegova izjava za domače občinstvo, s katero je po mnenju Jaroslava Romančuka, predsednika raziskovalnega centra Mises s sedežem v Minsku, že začel kampanjo pred februarskimi volitvam: »Lukašenko izkorišča spor za začetek svoje predvolilne kampanje. Dokazuje, da je Rusija kriva za vse beloruske gospodarske težave: devalvacijo, inflacijo in zamrznitev plač. Potrebuje velikega, slabega volka in Kremelj je prišel kot nalašč«.
Polona Frelih